Nôvo mésto () je sedmo mesto po velikosti v Sloveniji s skoraj 25.000 prebivalci (2026), središče zgodovinske pokrajine Dolenjske in tudi celotne statistične regije Jugovzhodne Slovenije.
V mestu je sedež mestne občine Novo mesto, upravne enote in rimskokatoliške novomeške škofije (z Zavodom Friderika Ireneja Barage in Konservatorijem za glasbo Jurija Slatkonje). V mestu imajo sedež javna novomeška univerza, Inštitut Rudolfovo, ena najstarejših gimnazij v Sloveniji, največji šolski center v Sloveniji z višjo strokovno šolo, Dolenjski muzej z galerijo Jakčev dom, Knjižnica Mirana Jarca, Kulturni center Janeza Trdine z galerijo Kocka, Galerija Simulaker in najmlajše slovensko profesionalno gledališče Anton Podbevšek teater.
V Novem mestu izhaja od leta 1950 tedenski informativni pokrajinski časopis Dolenjski list, Založba Goga izdaja literarno-kulturno revijo Rast. Od 1987 oddaja regionalni radio Studio D, od leta 1993 pa Radio SrakaRadio Krka in od leta 1995 Radio Krka.Radio Krka Leta 1990 je Novo mesto dobilo še lokalno televizijo Vaš kanal.Vaš Kanal
Leta 1923 je bilo k Novemu mestu priključeno naselje Kandija. Leta 1979 so bila k naselju Novo mesto v celoti priključena še naslednja naselja: Brod (ob popisu 1971 je imelo naselje 247 prebivalcev), Bršljin (520), Cegelnica pri Novem mestu (307), Dolenje Kamence (316), Gotna vas (470), Groblje (34), Irča vas (376), Jedinščica (132), Krka (141), Ločna (246), Mačkovec pod Trško Goro (192), Mala Bučna vas (239), Muhaber (288), Potočna vas (113), Ragovo (95), Regrča vas (587), Šmihel pri Novem mestu (504), Velika Bučna vas (185), Velika Cikava (51) in Žabja vas (761).
Geografija in demografija alt=reka Krka|sličica|Reka Krka, ki teče skozi Novo mesto, je leta 2012 zaledenela Novo mesto je upravno središče Dolenjske. Leži sredi gričevnate pokrajine v rečnem zavoju reke Krke na nadmorski višini 202 m, (). Mestni obod sestavljajo na jugovzhodu Gorjanci, na jugozahodu Ljuben (546 m), na zahodu izrastki Kočevskega Roga, na severu pa vinorodna Trška gora (428 m).
Staro mestno jedro, ki je krožne oblike s polmerom okoli 250 m, stoji na skalnatem apnenčastem pomolu. Obliva ga počasna sivozelena Krka v treh zaporednih rečnih zavojih. Med njimi je troje pomolov. Na najbolj izrazitem srednjem pomolu stoji mesto, druga dva pa zarašča gozd; na zahodu Portoval(d), na vzhodu Ragov log, ki je delno preurejen v park in od 1955. leta povezan z levim bregom Krke po leseni brvi. Oba imata zdaj športno-rekreacijsko vlogo.
Polotok z mestnim jedrom se najvišje dviga s Kapiteljskim hribom (202 m), ki se proti jugozahodu strmo spušča h Krki. Tu je nastal znameniti Breg, ki daje mestu svojevrstno obeležje. Najlepši pogled se odpira z vzhoda in zahoda in so ga zato pogosto upodobili slikarji, zlasti Jakac in Lamut. Skalnati strmi breg Krke prehaja od Brega proti zahodu v aluvialno rečno teraso Loko. Zdaj so tu športna igrišča. Gladina Krke je pod Novim mestom pri zgornjem jezu ob nekdanjem mlinu na nadmorski višini 162 m. Jez je ohranjen iz higienskih razlogov zaradi kanalov, speljanih v reko.
Iz starega jedra se mesto pahljačasto širi ob dohodnih cestah. Na severozahodu proti vasi Prečna je najstarejši del mesta, prometno-transportni in industrijski Bršljin s Cegelnico, Muhaberjem ter Malo in Veliko Bučno vasjo ob cesti proti Mirni peči (k mestu spadata še Potočna vas in Dolenje Kamence, ne pa tudi vasi Gorenje Kamence, Hudo in Daljni Vrh). Severno od starega mesta je vzpetina (grič) Marof in predmestje Mestne njive, sledijo industrijski kompleksi Ločne in Mačkovca na severovzhodu v smeri proti Otočcu oziroma Trški gori, na desnem bregu Krke so zaselki Ragovo, Graben in Krka ter rekreacijsko območje Drgančevje, lokacija bodočega univerzitetnega kampusa. Na vzhodnem robu Novega mesta je Velika Cikava in samostojno naselje Mala Cikava z gospodarsko cono Cikava ter bližnji Mali Slatnik in Smolenja vas, na jugovzhodu Žabja vas, Gotna vas in Jedinščica pod Poganškim vrhom (proti Stopičam, Dolnji Težki Vodi in Beli krajini), na jugu so mestni predeli Kandija, Grm ob istoimenski graščini in Šmihel z Regrčo vasjo pod Železnim hribom ter samostojna vas Škrjanče, na zahodu pa so naselja Drska, Irča vas in Brod v smeri proti Straži na desnem ter Groblje na levem bregu Krke, kot tudi vas Srebrniče z novim novomeškim pokopališčem (edinim gozdnim pokopališčem v Sloveniji).
V Krko, katere pretok silno koleba med 2 in 300 m³/s, se izlivata z desne strani Težka voda v Kandiji in z leve Bršljinski potok v prvem zavoju reke, na vzhodnem obrobju pa z desne tudi Slatenski potok, ki teče med Mahovim in Velikim hribom skozi Veliki in Mali Slatnik ter se izliva v Krko pri Grabnu. Tik ob njeni strugi je več kraških izvirov; med njimi je zelo močan izvir na desnem bregu ob Kandijskem mostu.
Vremenska opazovanja datirajo od 1880. leta. Zaradi prepletajočih se vplivov panonskega in gorskega podnebja zelo kolebajo povprečne mesečne temperature in padavine. Povprečna letna temperatura znaša 9,6 °C, januarska - 1,9 °C in julijska + 19,5 °C. Letna množina padavin je v povprečju 1260 mm. Prevladuje severozahodni, vzhodni in jugozahodni veter, ki ima pozimi večkrat značaj fena. Najbolj vetrovno je od februarja do aprila.
Mesto je trgovsko, upravno, zdravstveno, izobraževalno, prometno (železniško vozlišče, na severnem obrobju se mestu približa Avtocesta A2 Karavanke - Ljubljana - Zagreb z dvema izvozoma za Novo mesto) in kulturno središče, sodobni urbanizacijski tokovi pa so zajeli tudi širše podeželje, ki je izgubilo kmetijsko vlogo. V mestu in okolici so se razvile avtomobilska (Revoz - bivši IMV, Adria Mobil, TPV-Tovarna posebnih vozil), farmacevtska in kozmetična (Krka), tekstilna (Labod, prej tudi Novoteks), lesna (Novoles), obutvena in elektrotehnična industrija ter industrija izolacijskih materialov. Eno največjih slovenskih gradbenih podjetij Pionir Novo mesto je šlo 1996 v stečaj, zdaj pa so tam CGP, družba za gradbeništvo, inženiring, proizvodnjo in vzdrževanje cest in GPI.
Novo mesto ima 5 osnovnih šol (OŠ Grm, OŠ Bršljin, OŠ Drska, OŠ Center, OŠ Šmihel), glasbeno šolo, gimnazijo, ki je druga najstarejša šola z gimnazijskim programom na ozemlju današnje Slovenije, več srednjih šol, združenih v Šolski center Novo mesto z višjo strokovno šolo in z leta 1999 zgrajeno Športno dvorano Leona Štuklja, ki ustreza evropskim standardom za igranje košarke, odbojke in rokometa ter posebej Ekonomska šola Novo mesto z višjo strokovno šolo - program medijske produkcije, Univerzitetno in raziskovalno središče oz. zasebno Univerzo v Novem mestu z več fakultetami. Tu so sedeži ustanov regijskega pomena na področju zdravstva (Splošna bolnišnica Novo mesto, urgentni center in zdravstveni dom), bančništva, telekomunikacij in elektronskih medijev (Radio Krka, Radio Center, Radio Sraka, TV Vaš kanal Novo mesto), pravosodja, zavarovalništva, zaposlovanja. V mestu je poleg Športne dvorane Leona Štuklja več športnih objektov: Stadion Portoval, Športna dvorana Marof, zahodno od mesta pri Češči vasi pa je od 2019 Olimpijski center Novo mesto, ki gosti atletska tekmovanja in v katerem je eden izmed dveh slovenskih velodromov (zgrajen že 1996), v gradnji pa je tudi novomeški pokriti bazen v Češči vasi. Še bolj zahodno pa je športno Letališče Novo mesto-Prečna, ki delno leži že v Občini Straža.
Zgodovina
Bronasta in železna doba
Bronasta doba obsega obdobje od okoli leta 1700 do 800/700 pr. n. št. Na slovenskem je še posebna, ker je takrat živela ena prvih samostojnih kultur na slovenskem: ljubljanski koliščarji. Čeprav njenih sledov ni najti na dolenjskem, je močno verjetno, da je njen vpliv segel tudi v dolino reke Krke. Misel je še toliko bolj verjetna, ker so arheologi v dolenjskih kraških jamah odkrili sledove prvih naseljencev, ki so si v njih dom poiskali v obdobju bronaste dobe. za Novo mesto in okolico pa je predvsem pomemben blišč žarnih grobišč, kar odsevajo najdbe z Mestnih njiv. V tej dobi se začne trajna poselitev novomeškega okolja v okljuku reke Krke. Žarno pokopavanje izvira iz Sredozemlja; ljudstvo, ki se je naselilo na tem območju, je s seboj prineslo navado sežiganja svojih preminulih. Njihov pepel so nato pokopali v lončenih posodah, na za to posebej izbranih krajih. V grob so priložili še orodje, orožje in druge pridatke. Treba je poudariti spretnosti lončarske izdelave na tem območju - okrasje in dimenzije posod so prav umetelno izvedene, tudi na bronastih izdelkih. Ker je rud za izdelavo brona na Slovenskem razmeroma malo, lahko sklepamo, da je že v bronasti dobi na tem območju cvetela tudi trgovina. right|sličica|Replika situle v krožišču v Bučni vasi O ljudstvu iz tega časa vemo zelo malo: vemo, da so hiše gradili iz kamna, lesa in zemlje. Poznali so obrt in ker v obrti vsi niso bili enako spretni, so nekateri v družbi uživali večji ugled, kar kaže na družbeno razslojenost. Ne poznamo pa njihovega jezika, običajev, verovanj ...
V železni dobi, ki jo delimo na starejšo (halštatsko) in mlajšo (latensko), je območje Dolenjske odigralo ključno vlogo v prenosu znanja o železarstvu iz Male Azije, prek Grčije do ostale Evrope. Mirno lahko zapišemo, da ti kraji ne prej ne kasneje niso več imeli tako pomembne vloge. Prihod novega ljudstva je povečal in zgostil prebivalstvo na tem območju, največji poudarek pa je skupščina sedaj dajala železarstvu. Še danes je na gričih moč opaziti obrambne nasipe, ki so jih ustvarili ljudje (bolj za obrambo pred zvermi, kot pred drugimi sovražniki). V novonastali družbi se je družbena razslojenost še povečala. Družina je bila zelo pomembna, saj so pokojne pokopavali v eno samo gomilo več generacij; nekatere celo toliko časa, da so gomile ob odkritju poimenovali kar 'dolenjske piramide'.
Lahko bi rekli, da je med vsemi srednjeevropskimi skupinami ravno dolenjska v tem času dosegla največji vzpon. Razvitost se ne kaže le v natančnosti izdelave in umetelnosti predmetov, temveč tudi v posebnem načinu pokopa, ki se je uveljavil v tem času. Svoje pokojne so v gomile polagali v krožnem redu, kar nakazuje na neznan obred oziroma način razmišljanja. Svojevrstni znaki materialne in duhovne kulture tega časa nam dokazujejo, da je dolenjski halštat 'najvidnejši predstavnik halštatske kulture'. Tu je treba omeniti situle, steklene jagode in fibule. Situl in steklenih jagod je bilo v Novem mestu najdenih največ na svetu. Prvič na dolenjsko kulturo niso vplivali zunanji dejavniki, temveč je razvoj obrti na tem prostoru ustvaril lastne načine izdelovanja in okraševanja; proizvodnja je torej morala preseči potrebe domačega okolja, saj je v tem obdobju trgovina bajno zacvetela. Najbolj izstopa nakit iz steklenih jagod. Zaradi številčnosti jih nikoli niso natančno prešteli, toda arheologi ocenjujejo, da če sta bili v nekem drugem evropskem halštatskem grobu najdeni dve jagodi, jih je bilo v dolenjskem najdenih tisočkrat več. Situl je bilo na tem območju do sedaj najdenih 22.
Kljub bogati trgovini in blaginji, ki jo je uživala dolenjska družba v halštatu, se žal ni organizirala v vojaško silo, ki bi kljubovala Grkom in kasneje Rimljanom. Zaton je doživela že s prihodom Keltov, ki so udrli na to območje, se pomešali z domačini in uvedli spet drugačno kulturo. Razcvet situl in steklenih jagod se je končal, dokončno pa se je 'zlata doba' Dolenjske končala s prihodom Rimljanov leta 35 pr. n. št., pod čigar vladavino je ostalo več stoletij.
Nastanek in ustanovitev mesta thumb|right|Pogled z Marofa V šestem stoletju našega štetja so na slovensko območje prišli Slovani. Ljudstvo, ki je bilo v veliki večini kmečko, je kmalu naselilo strateško primerno dolino reke Krke in se tu stalno naselilo. Kmetovanje se je dobro razvilo šele v 12. stoletju, ko so se nehali vpadi na zahod prek dolenjskega območja in so kmetje lahko želi, kar so sejali. V tem obdobju se je tudi povečalo število naselij in skoraj doseglo današnje število.