Falklandska vojna, (, ), tudi anglo-argentinska vojna, britansko-argentinska vojna) je bila vojna med Argentino in Združenim kraljestvom, ki sta se sprla zaradi vprašanja posesti Falklandskih otokov, Južne Georgie in Južnega Sandwichevega otočja. Vojaški spopad je trajal 74 dni.
Povod za vojno je bila zasedba Južne Georgie 19. marca 1982, ko so argentinske oborožene sile izvedle invazijo, premagale manjšo britansko garnizijo, okupirale otoke in jih razglasile za argentinsko posest. Vojna se je končala 14. junija istega leta, ko se je Argentina predala. Nobena država ni v času oboroženega konflikta razglasila vojnega stanja, izven območja spornih otokov tudi ni bilo nobene vojaške dejavnosti. Argentina tako ta konflikt šteje za ponovno zasedbo svojega ozemlja, medtem ko Združeno kraljestvo za invazijo na britansko odvisno ozemlje.
To je bila prva večja pomorska in amfibijska vojaška operacija po koncu korejske vojne. Ker so bili glavni razlogi boj za ozemlje oz. kolonije, je ta vojna poimenovana tudi kot zadnja kolonialna vojna.
Največja argentinska množična izguba je bila potopitev lahke križarke ARA General Belgrano (323 mrtvih), največja britanska pa potopitev fregate HMS Ardent (F184) (22 mrtvih).
Predhodni dogodki Konec 70. in v začetku 80. let 20. stoletja je Argentini vladala vojaška hunta, ki je bila odgovorna za usmrtitve ali izginotje več tisoč ljudi. Zaradi tega je bila med prebivalstvom izredno nepriljubljena, trpelo pa je tudi gospodarstvo (BDP se je zmanjšal za 6 % na leto, inflacija je bila ~160 %, naraščala je tudi brezposelnost).Eden od glavnih razlogov za slabo gospodarsko stanje je bil konec druge svetovne vojne; med vojno je bila Argentina vodilna dobaviteljica žita za zavezniške države. Po vojni se ni uspela prilagoditi manjšemu povpraševanju, saj so se med vojno prizadete države gospodarsko obnovile in ponovno vzpostavile predhodne, zaradi vojne prekinjene trgovske povezave) Leto 1982 je bilo šesto leto vojaške diktature (zamenjali so se generali Jorge Videla, Roberto Viola in Leopoldo Galtieri), hkrati je to leto postalo tudi prelomno. Vojaška hunta je potrebovala dogodek, ki bi poenotil Argentince in odvrnil pozornost od slabe notranjepolitične situacije.
Pozornost so tako preusmerili na otoke, ki ležijo nedaleč stran od vzhodne argentinske obale – na Falklandske otoke, Južno Georgio in Južne Sandwicheve otoke. Ti so bili zmeraj točka poenotenja Argentincev. Njihovo lastništvo je bilo med državama v preteklosti nenehno sporno območje, ki sta ga izmenjaje zasedali.
Povod Falklandska vojna je bila posledica nesporazumov med Argentino in Združenim kraljestvom, ki so se začeli zaradi navadnega poslovnega odnosa.
Septembra 1979 je argentinski poslovnež Constantino Davidoff kupil poslopje bivše tovarne na Južni Georgiji od Christiana Salvensena, angleškega poslovneža iz Edinburga. Davidoff je kupil tovarno z namenom, da jo bo razdrl in prodal opremo kot staro železo. Da bi železo lahko prepeljal na celino, je potreboval ladijski transport. Zato se je obrnil na Kraljevo vojno mornarico s prošnjo, da bi vojna ladja HMS Endurance (1967) opravila transport. Kraljeva vojna mornarica je prošnjo zavrnila.
Dve leti pozneje je Davidoff obvestil Ministrstvo za zunanje zadeve Združenega kraljestva, da namerava opraviti razdrtje klavnice in da bo pri tem delu uporabil tudi plovilo Argentinske vojne mornarice.
Marca 1982 je odplul proti Južni Georgiji z 41 argentinskimi delavci na krovu ladje ARA Bahía Buen Suceso. 19. marca so na Južni Georgii postavili tabor, v katerem so izobesili argentinsko zastavo. Lokalni prebivalci so se kmalu pritožili pri guvernerju Falklandskih otokov glede argentinske zastave, ta je o tem obvestil svoje nadrejene. Kot odgovor je Kraljeva vojna mornarica 25. marca poslala HMS Endurance, da bi posredovala in odstranila zastavo ter preprečila izkrcanje vojaških oseb na otok. Toda na poti jo je zaustavila argentinska korveta ARA Guerrico. Kmalu zatem je pričela Argentinska vojna mornarica zbirati moštvo in ladje v Puerto Belgranu in 23. marca na Južno Georgio poslala vojaško transportno ladjo ARA Bahía Paraíso, z namenom, da miroljubno okupira otok(e). Kljub vsem tem argentinskim aktivnostim je 30. marca britanski Združeni obveščevalni komite izdal poročilo, da se agresija v kratkem še ne bo začela.
Vse te vojaške aktivnosti in šibki britanski odgovori so prepričali generala kopenske vojske Galtierija, takratnega argentinskega predsednika in njegov generalštab, da je primeren čas za vojaško zasedbo spornih otokov. Načrtovanje za to nalogo so pričeli že decembra 1981, ko je Galtieri postal predsednik.
Da se je Argentina upala izzvati svetovno velesilo, je bilo več razlogov. Oborožene argentinske sile so bile sorazmerno dobro opremljene s sodobno oborožitvijo. Južnoameriška celina je od otokov oddaljena le okoli 650 kilometrov, medtem ko je Velika Britanija oddaljena več kot 12.800 kilometrov. Argentinci so podpirali to vojno, saj so (in večina še zmeraj) menili, da je sporno ozemlje njihovo. Britanske oborožene sile so bile v tem času tudi v obdobju demilitarizacije. Pri tem je največ utrpela prav Kraljeva vojna mornarica, saj so bistveno zmanjšali njene amfibijske zmožnosti in se znebili pravih letalonosilk, strateških bombnikov itd. Argentina se je zanašala tudi na Interameriški sporazum o medsebojni pomoči, ki je bil podpisan leta 1947 in je nalagal vsem podpisnicam (tudi ZDA), da pomagajo pri obrambi drugih podpisnic v primeru sovražnega napada.
Argentinski načrt Prvotni argentinski načrt za izvedbo zasedbe spornega območja je predvideval, da bo le-ta potekala med julijem in oktobrom 1982. Razlogi za ta časovni okvir so bili: s tem bi prehiteli 150. obletnico britanske zasedbe otokov (marec 1983), ki bi okrepila britanski nacionalizem; od julija do oktobra je na južni polobli zima, s čimer bi zavrli britanski odgovor; hunta je predvidevala, da bo HMS Endurance, edino vojaško plovilo, ki je varovalo otoke, junija odstranjeno iz tega področja. Hunta je tudi upala, da bodo poročila kapitana ladje o argentinski dejavnosti napačno interpretirana kot poskus kapitana, da prekličejo odhod ladje; v tem času naj bi Argentinska vojna mornarica prejela večjo število oborožitvenih sistemov, ki jih je predhodno kupila od Francije.
Poslabšana notranjepolitična situacija (vse več demonstracij in protestov proti argentinski vladi) je hunto prisilila, da je pospešila priprave na zasedbo. V tem času so tudi potekali pogovori med predsednikom Galtierijem in predsednikom ZDA, Ronaldom Reaganom. V zadnjem pogovoru na dan začetka zasedbe je Galtieri izrabil Davidoffov spor kot povod, rekoč: »Velika Britanija je grozila argentinskim državljanom, ki so legalno delali na Južni Georgiji in dolžnost moje vlade je, da jih zaščiti.«
Argentinska zasedba otokov
Seznam bitk Napad na Pebble Island, Bitka za Goose Green, Bitka za Top Malo House, Bitka za Mount Harriet, Bitka za Two Sisters, Bitka za Mount Longdon, Bitka za Wireless Ridge, Bitka za Mount Tumbledown.
Zasedba falklandskih otokov thumb|right|300px|Operacija Azul.
Argentinska zasedba Falklandskih otokov (poimenovana Operacija Azul) se je začela 1. aprila 1982, glavni del zasedbenih vojaških enot pa se je izkrcal naslednji dan. Operativno poveljstvo nad celotno operacijo je imel kontraadmiral Jorge Allara.
1. april Ob 21:30 se je argentinski rušilec ARA Santisima Trinidad približal obali in pričel izkrcanje 92 pripadnikov Agrupación de Comandos Anfibios v 21 manjših jurišnih čolnih Gemini (oznaka na sliki A). Njihov cilj je bil Mullet Creek, toda pluli so preveč severno, zato so se odločili pristati na najbližji obali v bližini Lake Pointa.
Ob 23:00 uri so pripadniki specialnih sil pristali na obali, kjer so se razdelili v dve skupini: kapitan korvete Guillermo Sanchez-Sabarots je prevzel poveljstvo večje skupine (76 mož), drugi kapitan korvete Pedro Edgardo Giachino pa poveljstvo nad 16 možmi; večja skupina je imela nalogo zavzeti vojašnico Moody Brook, manjša pa Vladno hišo (oznaka na sliki B).
2. april Ob 04:30 je podmornica Ara Santa Fe izkrcala manjše število pripadnikov posebnih taktičnih enot Agrupación de Buzos Tácticos (oznaka na sliki C). Čez eno uro je Sanchez-Sabarotsova skupina prispela na svoj cilj in obkolila vojašnico. Sprva so v zgradbe vrgli granate s solzilcem in streljali na zgradbe z označevalnimi naboji; pozneje so ugotovili, da je vojašnica zapuščena (oznaka na sliki D).
Ob 06:00 je tankovska izkrcevalna ladja ARA Cabo San Antonio izpustila v morje dvajset amfibijskih vozil na gosenicah LVT Amtrac in več afibijskih vozil za prevoz tovora LARC-V; ki so se razdelili na tri skupine: 1.) skupina 4 amtracov je predstavljala predhodnico, 2.) glavna skupina 14 Amtracov in 3.) Amtrac namestnika poveljnika, izvlečni amtrac in LARC vozila (oznaka na sliki E). Pol ure po izplutju je prvi amtrac pristal na obali, ki ni bila branjena; vojaški vod je zasedel bližnje letališče (oznaka na sliki F). Istočasno (ob 06:30) je Giachinojeva skupina dosegla Vladno hišo, ki pa je bila branjena (43 Britancev); Britanci so zavrnili njihov napad, pri čemer sta bila dva Argentinca ranjena (eden je pozneje umrl) in trije ujeti (oznaka na sliki G).
Ob 07:15 so Amtraci napredovali po cesti proti Stanleyju, kjer pa so padli v zasedo Kraljevih marincev; lažje so poškodovali en amtrac in lažje ranili enega Argentinca, nakar so se umaknili proti Vladni hiši (oznaka na sliki H). Kljub njihovemu odporu so Argentinci ob 08:00 zavzeli Stanley (oznaka na sliki I); hkrati pa so pričeli čistiti cesto in zavzeli svetilnik (oznaka na sliki J).
Ko je glavnina argentinskih enot prodrla do še zmeraj neosvojene vladne hiše, je guverner Falklandskih otokov, Sir Rex Hunt, ukazal ob 09:30 predajo preostalih branilcev, saj je želel preprečiti nadaljnje žrtve; branilci do tedaj niso imeli nobenih žrtev.
Po končanih bojih Zadnji britanski branilci, ki so se umaknili iz Stanley Harbourja v notranjost otoka, so se predali 4. aprila, da bi preprečili argentinsko kaznovanje otočanov.
Zasedba Južne Georgije
3. aprila sta argentinski ladji ARA Guerrico in ARA Bahia Paraiso odpluli iz Leitha proti Grytviknu. Ob poldnevu je helikopter Puma izkrcal prvih 20 vojakov blizu King Edward Pointa, s čimer se je pričela bitka. Hkrati pa je izvidniški helikopter Aérospatiale Alouette izvajal prelete okolice.
Ko je bil helikopter Puma na svojem drugem poletu iz ARA Bahia Paraiso, so branilci nanj odprli ogenj in ga tudi zadeli; padla sta dva argentinska marinca, helikopter pa je strmoglavil blizu King Edvard Cove (to je bila prva argentinska zračna izguba). Hkrati je tudi helikopter Aluette prejel nekaj ognja, vendar je bil zgolj lažje poškodovan in je nadaljeval s prevozom marincev na otok.
Da bi ARA Guerrico podprla izkrcanje, se je premaknila globlje v zaliv in začela obstreljevati z ognjem. A tudi Guerrica se je kmalu znašla pod lahkim pehotnim ognjem in izstrelki 66mm LAW ter 84mm Carl Gustav, zaradi česar se je morala umakniti izven zaliva; kljub temu je nadaljevala z obstreljevanjem.
Na podlagi ladijskega obstreljevanja in lastnih ranjencev, je najvišji častnik na otoku, poročnik Kraljevih marincev Hill, ukazal predajo. Vseh 22 Kraljevih marincev in 13 civilistov je bilo ujetih.
V vseh bojih za otoke so Britanci izgubili enega, medtem ko so imeli Argentinci 9 padlih v boju.
Uprava otokov
Prvotno je bil generalporočnik Osvaldo Garcia imenovan za poveljnika Operacijskega teatra Malvinas, a kmalu zatem so operativno poveljstvo nad Falklandskimi otoki podredili neposredno pod argentinsko vlado. 7. aprila so imenovali generalmajorja Maria Benjamina Menéndeza za vrhovnega poveljnika in guvernerja otokov; hkrati so vzpostavili vojaško upravo.