thumb|300px|Slavni tori pred svetiščem Icukušima, Mijadžima Šintoizem (神道 šinto oz. kami no michi, japonsko pot bogov) je tradicionalna japonska religija. Vključuje ritualno versko prakso, ki naj bi povezovala sodobno Japonsko z njeno starodavno preteklostjo. Verski učenjaki so jo uvrščali med vzhodnoazijske religije, njeni izvajalci pa jo pogosto obravnavajo kot avtohtono japonsko vero in religijo narave. Strokovnjaki včasih njene praktike imenujejo šintoisti, čeprav privrženci sami redko uporabljajo ta izraz. Šinto nima centralne avtoritete za nadzor in med praktiki obstaja velika raznolikost.
Šintoizem nima ustanovitelja, prav tako ne osrednjega verskega besedila, kakršno je Sveto pismo v krščanstvu. Propaganda in pridiganje nista običajna, saj je šintoizem globoko zakoreninjen v japonskem narodu in tradiciji. Šintoistična verska literatura je zapisana šele po prihodu budizma na Japonsko. Najpomembnejši zapisi so kronike Kodžiki, Nihon Šoki in Šoku Nihongi z začetka 8. stoletja, predstavljajo odgovor na kulturne vplive / izzive Kitajske. Kronike prve opisujejo šintoistične običaje, predvsem starejša ustna izročila, a jih ne uvrščajo pod enotno religijo, temveč jih obravnavajo kot zbirko domorodnih verovanj in mitologij.
Šintoistični bogovi se imenujejo kami. So sveti duhovi, ki prevzemajo oblike stvari in pojmov, pomembnih za življenje, kot so veter, dež, gore, drevesa, reke in plodnost. Ljudje po smrti postanejo kamiji, njihove družine pa jih globoko spoštujejo kot predniške kamije. Kamiji posebnih ljudi so celo spravljeni v nekaterih svetiščih. Boginja Sonca Amaterasu velja za najpomembnejši šintoistični kami.
V nasprotju z veliko politeističnimi verami v šintoizmu ni brezpogojnosti. Ni brezpogojne pravice in krivice, nihče ni popoln. Šintoizem je optimistična vera, saj prevladuje mišljenje, da so ljudje načeloma dobri, zlo pa povzročajo hudobni duhovi. Posledično je namen večine šintoističnih obredov odganjanje hudobnih duhov z očiščevanjem, molitvami in žrtvovanjem duhovom kami.
Šintoistična svetišča so kraji, namenjeni čaščenju in bivanju kamijev. V večini svetišč redno prirejajo festivale (macuri).
Šintoistični svečeniki izvajajo šintoistične obrede in pogosto živijo na območju svetišča. Svečeniki lahko postanejo moški in ženske, lahko se poročijo in imajo otroke. Med obredom svečeniku pomagajo mlade dame (miko) in opravljajo tudi druge naloge v svetišču. Miko nosijo beli kimono, morajo biti neporočene in pogosto so svečenikove hčere.
Pomembne značilnosti šintoistične umetnosti so svetiščna arhitektura in ohranjanje ter varovanje starodavnih umetnosti, kot so tradicionalno gledališče no, lepopisi in dvorna glasba (gagaku).
Zgodovina Šintoizem ima starodavne korenine na Japonskem otočju. Arheološki ostanki kažejo na verovanje, ki je bistveno starejše od prvih zapisov iz 8. stoletja. Iz obdobja kulture Džomon (14.000-300 pr. n. št.) imamo le malo virov, ostale so le kamnite strukture, zgodnji primeri vrat tori, najdeni in preučevani so tudi mnogi grobovi, pokopališča in mnogi drugi s šintoizmom povezani kraji. V klanski ureditvi, kakršna je bila najprej prisotna tudi na Japonskem, se lokalna verovanja naravno razvijajo. Duhovne ideje se širijo med sosednjimi klani, vzpostavi se odnos do prednikov, ki so ustvarili in jim zapustili svet. S pogosto trgovino in migracijami sta se pod vplivom novih verovanj obseg in kompleksnost človeške duhovnosti večala. Verovanje je temeljilo na čaščenju naravnih sil (mono) in naravnih elementov, od katerih so te odvisne.
V obdobju kulture Jajoj (300 pr. n. št.-300 n. št.) so se pojavila ogledala, meči in dragulji, trgovski izdelki iz celinske Azije. V šintoizmu jih povezujejo s cesarskim božanskim ustoličenjem. Še vedno je bila najpogostejša klanska ureditev, največjo moč je imel vodja, ki je bil poglavar in vrhovni svečenik. Navadno je osvajalec asimiliral poraženca v svoja prepričanja in kamije. Kamije častijo v domačih svetiščih kamidana, družinskih svetiščih in javnih svetiščih džindža. Slednje sestavljajo duhovniki, znani kot kannuši, ki nadzorujejo ponudbo hrane in pijače določenim kamijem, zapisanim na določeni lokaciji. V tem obdobju se pojavijo formalne šintoistične prakse, na primer niname, zgodnja različica današnjega festivala žetve s priprošnjo k dobri žetvi, navadno z dajatvijo riža ali osebnih predmetov. Drugi pogosti rituali so ples kagura, obrede prehoda in sezonski festivali. Javna svetišča omogočajo oblike vedeževanja in privržencem te vere oskrbujejo verske predmete, kot so amuleti.
V obdobju Kofun (od leta 300- leta 538) se v versko prakso uvedejo zvonovi in bobni ter pogrebne gomile. Pride do ustanovitve cesarske družine in fevdalnega sistema. Kulturi Jamato in Izumo imata vsaka svoje veliko osrednje svetišče, obe še danes stojita (Veliko svetišče Ise in Izumo taiša). Tesna zavezništva na azijski celini so močno vplivala na politično in družbeno dogajanje na Japonskem. Največje spremembe so v načinu pokopa, vojskovanju, uvozili so kitajske pismenke za zapis imen in dogodkov v trgovske in politične zapiske. Leta 513 so na dvor priklicali konfucijanskega šolnika, leta 552 ali 538 je dobil vodja ljudstva Jamato lastno budistično ikono, kar je spremenilo tok japonske verske zgodovine. Uvedbi budizma v 6. stoletju je sledilo nekaj začetnih nasprotovanj, vendar sta lahko obe veri hitro harmonično soobstajali in se celo dopolnjevali.
V obdobjih Asuka in Nara (538-794) je budizem tudi s podporo cesarjev in pomembnežev z dvora postajal pomembna duhovna, verska in politična sila. Cesar Tenmu je leta 685 ukazal namestitev budistične skrinjice v vsako hišo. Duhovno je še vedno pomenil posredovanje kitajskih kulturnih idej na Japonsko. Leta 692 je na Japonskem delovalo 545 svetišč in templjev.
Kodeks Taiho iz leta 701 naj bi zajezil zunanje vplive in stabiliziral japonsko družbo preko cesarske moči. Zaobjemal je regulacije na področju vere (registracija vseh templjev, svečenikov, duhovnikov in nun), vladne strukture, zemlje, kazenskega in civilnega prava. Kroniki Kodžiki in Nihon Šoki z začetka 8. stoletja sta zborni deli obstoječih mitov in legend. Napisani sta bili z namenom vpeljave taoističnih, konfucijanskih in budističnih tem v japonsko verovanje, pa tudi legitimiranja cesarske hiše. V kroniki Kodžiki je navedeno, da so člani japonske cesarske družine potomci sončnega božanstva Amaterasu.
Budizem se strukturno vpelje v japonsko družbo v času vladavine cesarja Šomuja (724-749). Cesar položi načrte za Velikega sončnega Buda po podobi Vairokana. Veliko budistov je videlo kamije kot varuhe budistične manifestacije in tudi kot varuhe oziroma učence Bud in bodhisatev. Dvorni misleci so pojasnjevali razlike med domorodno in budistično tradicijo. Kamiji naj bi bili nadnaravna bitja, še vedno ujeta v krogu rojstev in smrti (reinkarnacije), ob čemer bi varovali budizem in omogočali učenje sočutja. Kukai (774-835) je izzval to interpretacijo. Kamije je videl kot utelešenja Bud samih (teorija hondži suidžaku) ali pa celo Bude sami. Verska sinkretizacija je naredila čaščenje kamija in budizem funkcionalno neločljiva, proces, imenovan šinbucu šugo (shinbutsu-shūgō) in je veljal do konca obdobja Edo, saj v srednjeveški in zgodnji moderni dobi ni bilo teološkega pristopa k šintoizmu. Motori Norinagi (1730-1801) je želel takrat veljavno verovanje prečistiti v prvotni pravi šintoizem, a se je izkazalo, da so že mitologije iz prvih pisnih virov, kot je Nihon Šoki, polni izposojenih načel iz taoizma. Poskus je pripomogel h kasnejši ločitvi šintoizma od budizma.
V obdobju Meidži (1868 do 1912) je japonsko nacionalistično vodstvo izločilo budistični vpliv iz čaščenja kamija in oblikovalo državni šintoizem, ki ga nekateri zgodovinarji obravnavajo kot izvor šintoizma kot posebne vere. Na svetišča je naraščal vladni vpliv, državljane pa so spodbujali, naj cesarja častijo kot kamija. Z nastankom japonskega imperija v začetku 20. stoletja se je šintoizem izvažal na druga območja vzhodne Azije. Po porazu Japonske v drugi svetovni vojni je bil šintoizem uradno ločen od države.
Danes je verska slika Japonske kompleksna. Odkar šintoizem ni obvezen, se je število verujočih zmanjšalo, sodelovanje na festivalih in pri raznih verskih praksah pa je ostalo na sorazmerno visoki ravni.
Danes Šinto najdemo predvsem na Japonskem, kjer je okoli 100.000 javnih svetišč, praktikante pa najdemo tudi v tujini. Številčno je to največja japonska religija, drugi pa je budizem. Večina prebivalcev države se udeležuje tako šintoističnih kot budističnih dejavnosti, zlasti festivalov, ki odražajo skupno stališče v japonski kulturi, da ni nujno, da so verovanja in običaji različnih religij izključujoči. Vidiki šintoizma so bili vključeni v različna japonska nova verska gibanja.
Ljudje iščejo podporo v šintoizmu tako, da molijo pri domačem oltarju ali obiskujejo svetišča. V svetiščih je na razpolago cela zbirka talismanov za varnost v prometu, dobro zdravje, poklicni uspeh, dobro opravljene izpite in podobno.
Definicija
Splošno sprejeta definicija šintoizma ne obstaja. Vendar sta avtorja Joseph Cali in John Dougill izjavila, da če obstaja »ena sama, široka definicija šintoizma«, ki bi jo lahko predstavili, bi bila ta, da je »šinto vera v kami«, nadnaravne entitete v središču šintoizma. Japonologinja Helen Hardacre je izjavila, da »šinto obsega doktrine, institucije, rituale in skupnostno življenje, ki temelji na čaščenju kamija«, medtem ko je verski učenjak Inoue Nobutaka opazil, da se izraz »pogosto uporablja« v »sklicevanju na čaščenje kamija in s tem povezane teologije, obredi in prakse«. Različni učenjaki so praktikante šintoizma imenovali šintoisti, čeprav ta izraz nima neposrednega prevoda v japonski jezik.
Strokovnjaki so razpravljali, na kateri točki zgodovine je upravičeno začeti govoriti o šintoizmu kot posebnem pojavu. Religijski učenjak Ninian Smart je predlagal, da bi lahko »govorili o japonski veri kami, ki je živela v simbiozi z organiziranim budizmom in je bila šele pozneje institucionalizirana kot šinto«. Medtem ko so obstajale različne institucije in prakse, ki so zdaj povezane s šintoizmom na Japonskem do 8. stoletja so različni učenjaki trdili, da je bil šinto kot posebna religija v bistvu »izumljen« v 19. stoletju, v obdobju Meidži na Japonskem. Religijski učenjak Brian Bocking je poudaril, da je treba izrazu šinto »pristopiti previdno«, še posebej ko gre za obdobja pred dobo Meidži. Inoue Nobutaka je izjavil, da »šintoizma ni mogoče obravnavati kot enotnega verskega sistema, ki je obstajal od antičnega do modernega obdobja«, medtem ko je zgodovinar Kuroda Toshio opozoril, da »pred modernim časom šinto ni obstajal kot neodvisna religija«.
Prepričanja Kami
Kami (japonsko: 神, [kaꜜmi]) so božanstva, duhovi, pojavi ali »svete moči«, ki jih častijo v šintoistični veri. Lahko so elementi pokrajine, sile narave ali bitja in lastnosti, ki jih ta bitja izražajo; lahko so tudi duhovi čaščenih pokojnikov. Številni kamiji veljajo za starodavne prednike celih klanov (nekateri predniki so po smrti postali kami, če so lahko v življenju utelešali vrednote in vrline kamija). Tradicionalno so veliki voditelji, kot je cesar, lahko bili ali postali kami.
Kozmogonija
Izvor kamijev in same Japonske je opisan v dveh besedilih iz 8. stoletja, Kodžiki in Nihon Šoki, čeprav se poročila, ki jih ponujata, delno razlikujejo. Ta besedila, ki se močno opirajo na kitajski vpliv, naročile so ga vladajoče elite, da bi legitimizirale in utrdile svojo oblast. Čeprav nikoli niso imela velikega pomena za japonsko versko življenje, je vlada v začetku 20. stoletja razglasila, da so njihova poročila resnična.