Babilon [Bábilon] je bilo najpomembnejše kraljestvo v antični Mezopotamiji od 18-6. st. pr. n. št. Mesto je bilo zgrajeno na obrežju reke Evfrat in je bilo enakomerno poseljeno na obeh straneh reke, ki se je ponašala z visokimi protipoplavnimi nasipi. Babilon je po izvoru bil majhno akadsko mestece iz obdobja Akadskega kraljestva, okoli leta 2300 pr. n. št.
V 19. st. pr. n. št., z vzponom prve babilonske dinastije, je mesto postalo del majhne neodvisne mestne države. Po tem, ko je v 18. st. pr. n. št. kralj Hamurabi ustvaril majhno kraljestvo, ga kasneje dogradil v veliko mesto, kjer se je sam razglasil za kralja, je južni del Mezopotamije postal znan kot Babilonija, kraljevska prestolnica pa je postalo mesto Nipur. Kraljestvo je pod vodstvom Hamurabijevega sina počasi propadalo, zato se je Babilon znašel v primežu Kasitov, Asircev in Elamitov. Propadlo mesto so Asirci obnovili, in tako je Babilon kratkotrajno postal prestolnica novega babilonskega cesarstvo od leta 609 do 539 pr. n. št.
Ocenjuje se, da je bil Babilon največje mesto na svetu ok. 1770 – ok. 1670 pr. n. št. in ponovno ok. 612 – ok. 320 pr. n. št. Bilo je morda prvo mesto, ki je doseglo število prebivalcev nad 200.000.Tertius Chandler. Four Thousand Years of Urban Growth: An Historical Census (1987), St. David's University Press (). . Ocene za največji obseg njegovega območja se gibljejo od 890 do 900 ha. Glavni viri informacij o Babilonu – izkopavanje samega najdišča, omembe v klinopisnih besedilih, najdenih drugod po Mezopotamiji, omembe v Svetem pismu, opisi v drugih klasičnih spisih, zlasti pri Herodotu, in opisi iz druge roke, ki navajajo delo Ktezija in Berosusa — predstavljajo nepopolno in včasih protislovno sliko starodavnega mesta, celo na njegovem vrhuncu v 6. stoletju pr. n. št..
UNESCO je leta 2019 Babilon uvrstil na seznam svetovne dediščine. Mesto vsako leto obišče na tisoče obiskovalcev, od katerih so skoraj vsi Iračani. Gradnja se hitro povečuje, kar je povzročilo posege v ruševine.
Babilonu so pripisovali babilonske viseče vrtove. Leta 2013 je zgodovinarka Stephanie Dalley dokazala, da so bili ti vrtovi v Ninivah, ki so bile 500 km severneje.
Iz Svetega pisma je poznan Babilonski stolp.
Ime in etimologija
Starogrška oblika imena (: Babylṓn je izpeljanka iz avtohtonega (babilonskega) Bābilim, kar pomeni 'vrata boga(-ov)'. Babilonsko ime, ki je bilo v uporabi v 1. stoletju pr. n. št., se je po psevdoetimologiji spremenilo od predhodnega Babilli v zgodnjem 2. stoletju pr. n. št., in je pomenilo 'božja vrata' ali 'božji portal' (bāb-ili).. Klinopis je bil (). To bi ustrezalo sumerskemu izrazu Kan dig̃irak. Znak (KÁ) je logogram za "vrata", (DIG̃IR) pomeni 'bog', (RA) pa predstavlja kodo besede dig̃ir (-r), ki ji sledi genitivna pripona -ak. Končni (KI) je določilo, ki nakazuje, da je treba prejšnje znake razumeti kot ime kraja.
Zgodnejše ime Babilla je verjetno priredba iz nesemitskega vira neznanega izvora ali pomena..
V hebrejskem Svetem pismu se ime mesta pojavi kot : Babel; tibersko : Bāvel; sirsko | Bāwēl), kar je v Genezi () tolmačeno kot (jezikovna) zmeda, iz glagola : bilbél - zmešati. To se je ohranilo tudi v sodobnem jeziku, saj je babilon kar ekspresivna sopomenka za velik nered, zmešnjavo.
Zgodovina Najzgodnejša znana omemba Babilona kot majhnega mesta se pojavi na glineni tablici iz obdobja vladavine Šar-Kali-Šarija (2217–2193 pr. n. št.) Akadskega kraljestva. Omembe mesta Babilon lahko najdemo v akadski in sumerski literaturi iz poznega 3. tisočletja pr. n. št. Ena najzgodnejših je plošča, ki opisuje, kako je akadski kralj Šar-kali-Šari v Babilonu postavil temelje novim templjem za Annūnı̄tum in Ilaba. Babilon se pojavlja tudi v upravnih zapisih tretje dinastije Ur, ki je pobirala plačila davka v naravi in imenovala ensija za lokalnega guvernerja.
Tako imenovana Weidnerjeva Babilonska kronika (znana tudi kot ABC 19) navaja, da je Sargon Akadski, ok. 23. stoletje pred našim štetjem v kratki kronologiji zgradil Babilon 'pred Akadom' (ABC 19:51). Kasnejša kronika navaja, da je Sargon »izkopal umazanijo Babilonskega brezna in naredil dvojnik Babilonu poleg Akada« (ABC 20:18–19). Van de Mieroop je predlagal, da se ti viri morda nanašajo na veliko poznejšega asirskega kralja Sargona II. iz Neoasirskega cesarstva, ne pa na Sargona Akadskega.
Ktezij, ki ga je citiral Diodor Sicilski v Chronographia Georgea Syncellusa, je trdil, da ima dostop do rokopisov iz babilonskih arhivov, ki datirajo ustanovitev Babilona v leto 2286 pr. n. št., pod vladavino njegovega prvega kralja Belusa.Records of the Past, Archibald Sayce, 2nd series, Vol. 1, 1888, p. 11. A similar figure is found in the writings of Berossus, who, according to Pliny,N.H. vii. 57 Podoben zapis najdemo v spisih Berosusa, ki je po Pliniju izjavil, da so se astronomska opazovanja začela v Babilonu 490 let pred grško dobo Foroneja, kar kaže na 2243 pr. n. št. Štefan iz Bizanca je zapisal, da je bil Babilon zgrajen 1002 leti pred datumom, ki ga je Helanik z Lezbosa navedel za obleganje Troje (1229 pr. n. št.), kar bi datiralo ustanovitev Babilona v leto 2231 pr. n. št..The Seven Great Monarchies of the Ancient Eastern World, George Rawlinson, Vol. 4, p. 526–527. Vsi ti datumi postavljajo ustanovitev Babilona v 23. stoletje pr. n. št. Vendar ni bilo ugotovljeno, da bi klinopisni zapisi ustrezali tem klasičnim, postklinopisnim zapisom.
Moč in prebivalstvo sta padala naslednjih nekaj stoletij, in mesto je bilo precej nepomembno vse dokler ni postalo glavno mesto Hamurabijevega cesarstva v 18. stoletju pr. n. št. Od tedaj dalje je bilo mesto glavno mesto Babilonije, čeprav se je v času vladavine Kasitov imenovalo Karanduniaš.
Mesto je ležalo ob reki Evfrat oziroma ga je reka delila na pol, ob njej pa so bili strmi nasipi, ki so zadrževali sezonske poplave. V naslednjih letih je Babilon rastel tako po velikosti kot razkošju. Postal je podložen Asiriji. Mesto se je uprlo asirski vladavini v času Mušezib-Marduka in ponovno v času Šamaš-šum-ukina. Obakrat so ga Asirci oblegali in ponovno osvojili, najprej Sanherib in drugič Asurbanipal.
Tekom vladavine Sanheriba se je Babilon neprestano upiral. Upori so bili zadušeni šele, ko je leta 689 pr. n. št. Sanherib naredil kompletno destrukcijo mesta. Vsi zidovi, palače in templji so bili uničeni, ostanki pa vrženi v kanal Arakhtu. Ta dogodek je razburil versko zavest Mezopotamije, kar je imelo verjetno za posledico uboj Sanheriba nedolgo zatem. Njegov naslednik Esarhadon je takoj obnovil staro mesto in se v njem okronal ter v njem tudi del leta živel. Po njegovi smrti je bila Babilonija dana njegovemu najstarejšemu sinu Šamaš-šum-ukinu, ki je kasneje vodil upor proti bratu Asurbanipalu Asirskemu.
Še enkrat se je Babilon znašel pod obleganjem Asircev. Asurbanipal je hitro osvojil mesto, vendar se je po padcu Ninive 612 pr. n. št., Babilon osvobodil od asirske oblasti in postal glavno mesto Novobabilonskega cesarstva. 605 pr. n. št. Babilonci zmagajo nad Egipčani v bitki pri Karkemišu, porušijo Jeruzalem in zajete Jude preselijo v Babilon. V času te neodvisnosti pod Nabopolasarjem se je začelo novo obdobje arhitektonskih del, njegov sin Nebukadnezar II. pa je iz mesta naredil čudo antičnega sveta. Nebukadnezar II. je zgradil Ištarina vrata, obnovil tempeljski kompleks Etemenanki in zgradil viseče vrtove Babilona (eno od sedem svetovnih čudes).
Leta 539 pr. n. št. Babilon z vojaškim spopadom, znanim kot bitka pri Opisu, osvoji Kir Veliki, kralj Ahemenidskega cesarstva. Babilonsko obzidje je veljalo za neprebojno. Edina pot v mesto je bila skozi ena od številnih vrat ali skozi reko Evfrat. Kovinske rešetke so bile nameščene pod vodo, kar je omogočilo, da reka teče skozi mestno obzidje, hkrati pa preprečila vdor. Perzijci so skovali načrt za vstop v mesto preko reke. Med babilonskim narodnim praznikom so Kirove čete gorvodno preusmerile reko Evfrat in tako omogočile Kirovim vojakom, da so vstopili v mesto skozi znižano vodo. Perzijska vojska je osvojila obrobna območja mesta, medtem ko večina Babiloncev v središču mesta ni vedela za kršitev. Pripoved je podrobneje obdelal Herodot; or see in je omenjen v delih hebrejske Biblije.Isaiah 44:27Jeremiah 50–51
Glede na 2. kroniko 36 Hebrejske biblije je Kir pozneje izdal odlok, ki je ujetnikom, vključno z Judi, dovolil, da se vrnejo v svoje dežele. Besedilo, najdeno na Kirovem valju, so biblični učenjaki tradicionalno razumeli kot potrjujoč dokaz te politike. Pod vladavino Kira Velikega in kasneje Dareja Velikega, je Babilon postal glavno mesto 9. satrapije, pa tudi središče učenja in znanstvenega napredka. Babilonski znanstveniki so izdelali zvezdne karte in postavili temelje moderne astronomije in matematike. Zgodnji perzijski kralji so poskušali ohraniti verske obrede Marduka, ki je bil najpomembnejši bog, toda do vladavine Dareja III. so previsoki davki in pritisk številnih vojn povzročili propadanje glavnih babilonskih svetišč in kanalov ter destabilizacijo okolice. Bilo je veliko poskusov upora in leta 522 pr. n. št. (Nebukadnezar III.), 521 pr. n. št. (Nebukadnezar IV.) in 482 pr. n. št. (Bel-šimani in Šamaš-eriba) so domači babilonski kralji za kratek čas ponovno pridobili neodvisnost. Vendar so bili ti upori hitro zatrti in Babilon je ostal pod perzijsko oblastjo dve stoletji, vse do vstopa Aleksandra Velikega leta 331 pr. n. št.
Leta 331 pr. n. št. perzijski kralj Darej III. doživi poraz od makedonskega vladarja Aleksandra Velikega v bitki pri Gavgamelah. V oktobru istega leta Aleksander osvoji Babilon. Pod njegovim vladanjem Babilon ponovno prosperira kot središče znanja in trgovine. Vendar pa je bil po Aleksandrovi smrti leta 323 pr. n. št. v Nebukadnezarjevi palači njegov imperij razdeljen med njegove generale, diadohe, in kmalu so se začela desetletja spopadov. Babilonu je nekoliko upadel pomen, vendar je ostal aktiven v tem obdobju.Nissen, Hans J. and Heine, Peter, "Alexander and the Seleucids in Babylonia (331–141 BCE)", From Mesopotamia to Iraq: A Concise History, Chicago: University of Chicago Press, pp. 114-119, 2009
Pod Partskim in Sasanidskim cesarstvom je Babilon (tako kot Asirija) postal provinca teh Perzijskih imperijev za devet stoletij, vse do leta 650 našega štetja. Čeprav ga je leta 116 našega štetja za kratek čas zavzel Trajan in postal del novo osvojene province Mezopotamije se je njegov naslednik Hadrijan odpovedal svojim osvajanjem vzhodno od reke Evfrat, ki je ponovno postala vzhodna meja Rimskega cesarstva.
Vendar je Babilon ohranil svojo lastno kulturo in ljudi, ki so govorili različne aramejske jezike in so svojo domovino še naprej imenovali Babilon. Primere njihove kulture najdemo v babilonskem Talmudu, gnostični mandejski veri, krščanstvu vzhodnega obreda in veri filozofa Manija. Krščanstvo je bilo uvedeno v Mezopotamijo v 1. in 2. stoletju našega štetja, Babilon pa je bil sedež škofa Vzhodne cerkve vse do arabsko/islamskega osvajanja. Kovanci iz partskega, sasanidskega in arabskega obdobja, izkopani v Babilonu, dokazujejo kontinuiteto tamkajšnje poselitve.
Sredi 7. stoletja je Mezopotamijo osvojil in naselil razširjajoči se muslimanski imperij, sledilo je obdobje islamizacije. Babilon je bil razpuščen kot provinca, aramejščina in cerkev vzhodnega krščanstva pa sta sčasoma postali marginalizirani. Ibn Havkal (10. stoletje) in arabski učenjak Al Hvarizmi (13. stoletje) opisujeta Babilon (Babil) kot majhno vas. Slednji je opisal vodnjak, imenovan »Danielova ječa«, ki so ga kristjani in Judje obiskovali med prazniki. Grobno svetišče Amrana ibn Alija so obiskovali muslimani.
Po srednjeveških arabskih spisih je bil Babilon priljubljeno mesto za pridobivanje opeke, ki so jo uporabljali za gradnjo mest od Bagdada do Basre.Julian E. Reade, "Disappearance and rediscovery"; in Finkel & Seymour, eds., Babylon (2009); pp. 13–30.