Franc Pirc (tudi Pirec, ), slovenski katoliški duhovnik, misijonar, sadjar in pionir v Ameriki, * 20. november 1785, Kamnik, † 22. januar 1880, Ljubljana.
Rodil se je očetu Bartolu Piercu in materi Neži (rojeni Vaupetec). Pirc je študiral teologijo in 13. marca 1813 postal duhovnik. Do leta 1835 je kot duhovnik služboval v raznih krajih tedanje Kranjske. Po veliki lakoti v letih 1817 in 1818 se je začel ukvarjati s sadjarstvom. Napisal je prvo slovensko knjigo o sadjarstvu Krajnski Vertnar, ki je izšla leta 1830.
16. junija 1835 se je kot misijonar odpravil v Ameriko in tam opravljal pionirsko delo pri naseljevanju nove domovine. Od prihoda do leta 1852 je deloval v pokrajini ob gornjem Michiganu, kasneje pa do leta 1873 v Minnesoti. Ustanovil je več novih mest in naselij, deloval pa je tudi med Indijanci. Ameriko je zapustil leta 1873 in se vrnil v domovino.
Po njem se imenuje mesto Pierz v Minnesoti.
Zgodnje življenje levo|sličica|Godič, rojstni kraj očeta Pirca v današnjem času. Oče Pierz se je rodil v kmečki etnično slovenski družini v Godiču blizu Kamnika v habsburški Vojvodini Kranjski v Avstrijskem Cesarstvu (danes Sloveniji). 20. novembra 1785 je bil krščen kot Franz Xav. Pierz. Kljub prisilni germanizacijski kampanji cesarja Jožefa II. je bil Franc Pirc vzgojen in izobražen dvojezično. Postal je pismen in dovolj tekoč tako v domačem Slovenščini kot v standardni Avstro-Nemščini, da je kasneje pisal krščansko poezijo v obeh jezikih. Jeseni 1810 je vstopil v ljubljansko semenišče in ga je 13. marca 1813 v ljubljanski stolnici posvetil škof Anton Kavčič. Tudi dva njegova brata sta postala duhovnika.
Po sedmih letih kot pomočnik župnika Katoliške cerkve na Slovenskem v gorskih župnijah Kranjska Gora in Bela Peč je bil imenovan za župnika v vaseh Peče in Podbrezje. V poznejših letih so vse njegove nekdanje župnije postale viri slovenskih priseljencev in pionirskih naseljencev osrednje Minnesote.
Po letih poskusov izboljšanja kmetijskih metod med revnimi kmeti v svoji župniji je leta 1830 objavil knjigo Kranjski Vertnar. Njegova prizadevanja so privedla do tega, da mu je Kranjsko kmetijsko društvo leta 1842 podelilo častno medaljo.
Misijonar levo|sličica|Škof Friderik Baraga v svojin svečani škofovski obleki in Slovarjem jezika plemena Očipva v roki. Fotografijo je posnel Matthew Brady. Leta 1835 se je Pirc po letih navdiha nad objavljenimi pismi slovenskega misijonarja, znanega kot "Snowshoe Duch", in bodočega škofa Marquette, očeta Frederika Barage, ki je deloval na današnjem Zgornjem polotoku Michigana in Wisconsina.
Po posebej težkem in grozljivem prečkanju Atlantskega oceana, ki ga je kasneje upodobil v pesmi "Pesmi od svojega popotovanja", je oče Pirc 16. septembra prispel v škofijo Detroit, kjer je škofu Fredericku Reseju izročil poverilnice. Ker je Gornje jezero že zamrznilo, očetu Pircu ni bilo mogoče takoj pridružiti se očetu Baragi v Wisconsinu, zato so ga dodelili v Ottawo L'Arbre Croche, v današnjem rezervatu Little Traverse Bay v Michiganu.
S pomočjo katoliškega poglavarja plemena Odawa, znanega kot Oster Nož, je bil oče Pirc zelo uspešen pri pridobivanju spreobrnjencev, čeprav se je ottawskega narečja jezika Ojibwe zelo težko naučil.
Med Pircovimi posebej pobožnimi spreobrnjenci je bila 15-letna deklica iz plemena Odawa, ki je pri krstu dobila ime Marie in je umrla kmalu po vstopu v Cerkev, v čigar svetost pa je oče Pirc trdno verjel in na čigar priprošnjo se je kasneje močno zanašal. Oče Pierz je napisal tudi dolgo pripovedno delo slovenskih pesmi o Marijinem življenju in smrti, ki ga je naslovil Pesmi od ajdovske deklice.
Oče Pirc je kasneje o Marie zapisal: »Nikoli nisem poznal bolj pobožne duše; nikoli nisem bil priča lepši smrti kot je smrt te čiste mlade dame ... Njena blagoslovljena smrt je v mojem poslanstvu dosegla veliko dobrega, potrdila vernike v pobožnosti in povzročila spreobrnitev mnogih poganov. Odtlej sta njena starša živela zelo pobožno življenje in goreče prakticirala svojo vero, a kmalu sta sledila smrti svoje hčerke. Njen oče je vedno nosil rožni venec okoli vratu, obiskoval poganske lože, v mnogih solzah govoril o Božjem usmiljenju glede lastne spreobrnitve in življenja svoje blagoslovljene hčere, ki ji je bila trikrat dana sreča, da je videla svojega preobraženega Odrešenika, in mi pripeljal številne Indijance, ki so se želeli naučiti krščanske vere.«
Poleti 1836 je škof Rese premestil Pirca v misijon Sault Ste. Marie, kjer se je oče Pirc boril za ohranitev delovanja misijona, ki se je boril za preživetje. Odplul je tudi v druge misije okoli obale Gornjega jezera, kjer je služil katolikom med plemenom Ottawa in Očipva, ki so govorili algonkinske jezike.
Čeprav je bilo petje krščanskih hvalnic nov dodatek k kulturi Očipve, je oče Pirc med potovanjem z katoličani plemena Očipva skozi vihar na Gornjem jezeru leta 1838 izvedel, da so ga navdušeno sprejeli. Kasneje je zapisal: »Bojevali smo se z močnimi valovi in drseli gor in dol po nevihtnih valovih, kot da bi zdrsnili čez streho dolgega mesta. Ledeno mrzla voda je švigala nad našimi glavami, od vratu do pet. Evropejec, ki ni vajen takšnih nevarnosti, bi jokal od strahu; moji Indijanci so pogumno peli vesele duhovne pesmi.« levo|sličica|Wigwam plemena Očipva v Grand Portageu, ki ga je leta 1857 naslikal Eastman Johnson 28. junija 1838 je dosegel očeta Barago v La Pointeu v Wisconsinu. Po prijateljskem obisku je oče Baraga prepričal očeta Pirca, naj ponovno ustanovi misijon v Grand Portageu v Minnesoti (danes indijanski rezervat Grand Portage). Nekdanje veliko skladišče za trgovanje s krznom je propadlo, ko se je leta 1803 sedež Severozahodne družbe preselil v notranjost severno v Fort William. Indijanci Očipva, ki so tam živeli, so se obrnili h komercialnemu ribolovu na Gornjem jezeru in svoj ulov prodajali z znatnim dobičkom Ameriški družbi za krzno. Pierre Picotte, mešanec, ki je delal kot agent za družbo, je lokalne Očipve poučeval o katekizmu in jih pripravljal na pridružitev katoliški cerkvi. Pisma očeta Pirca opisujejo, kako navdušen je bil nad gorečim sprejemanjem katolicizma s strani Očipve, zlasti s strani najstnikov in mladeničev, kar je oče Pirc opisal kot popolno nasprotje tega, česar je bil vajen kot duhovnik v Evropi. Razkrivajo tudi, da oče Pirc za razliko od lokalnih protestantskih misijonarjev, ni verjel v takrat splošno sprejeto idejo, da morajo biti »Indijanci civilizirani, preden se jih lahko pokristjani«. levo|sličica|Ples plemena Očipva Gornjega jezera v Grand Portageu, 2009. V skladu z "règle d'idiom" papeža Gregorja XI. iz leta 1373, zapovedjo katoliški duhovščini, naj s svojimi čredami komunicira v lokalnem jeziku, namesto da bi dovolil, da bi Cerkev postala orodje kolonializma, jezikovnega imperializma in prisilnega uničevanja jezika, je oče Pirc pridigal in poučeval v jeziku plemena Očipva ter učil župnijski zbor Grand Portage, da je pel hvalnice v jeziku Očipve, skoraj zagotovo se je tega naučil tudi iz hvalnic škofa Barage.
Po besedah zgodovinarja očeta Roberta Voigta: »Oče Pirc je bil tudi zdravnik za Indijance. Imel je svoje homeopatske metode. Ko je izbruhnila epidemija črnih koz in ni bilo na voljo nobenega rednega zdravnika, je misijonar poslal po cepivo in ga osebno dal približno 900 posameznikom, kristjanom in poganom. S tem je razbil predsodke in pripravil pot za prihodnje spreobrnitve.«
Pirc je v Grand Portageu poskrbel tudi za čiščenje parcele kmetijskih zemljišč in sadovnjaka, ki je bil v skladu z običaji Očipve v skupni lasti in upravljanju. Pomagal je pri pogajanjih o prodaji njihovih presežnih pridelkov bližnjim rudarskim naseljem. Za otroke misije je ustanovil katoliško šolo. Njegova pisma ponujajo živ vpogled v vsakdanje življenje na misiji. Pod njegovo jurisdikcijo so bile tudi katoliške misije v Fort Williamu v Ontariu in na Isle Royaleu. Oktobra 1839 je škof ukazal Pircu, naj se preseli in prevzame misije v Harbor Springs v Michiganu (zdaj skupine Odawa Indijancev v Little Traverse Bayu). Tam je ostal 12 let.
Minnesota levo|sličica|Škof Joseph Crétin okrog leta 1850. Spomladi 1852 je Pirc po vrsti sporov s svojim škofom dosegel izpustitev iz škofije Detroit. Rekrutirali so ga za novo organizirano škofijo Saint Paul, kjer je škof Joseph Crétin nujno potreboval duhovnike za služenje na svojem obsežnem ozemlju.
Očetu Pircu je bilo dodeljeno misijonsko polje, ki je obsegalo celotno ozemlje Minnesote severno od mest Twin Cities. Svoj sedež je ustanovil v vasi Crow Wing. Pierz je med misijoni potoval peš in na hrbtu nosil vse, kar je bilo potrebno za mašo.
Prvo mašo na območju St. Clouda je leta 1851 daroval oče Francis de Vivaldi, misijonar v rezervatu Winnebago v Long Prairieju v Minnesoti. Maša je potekala v brunarici, ki se je nahajala na pol poti med Sauk Rapids in mestom duhov Watab ter 3/4 milje v notranjost od reke Mississippi, in je bila v lasti Jamesa Keougha, nekdanjega trgovskega mornarja iz grofije Wexford na Irskem.
Keough se je kasneje spominjal: »Prisotno občestvo so sestavljali Irci in Francozi iz Kanade. Oltar je pripravila mešanka, žena kanadskega Francoza. Jaz sem lastnik mize, ki je bila takrat uporabljena kot oltar. Nekaj časa zatem je med nas prišel oče Pierz in nato zgradil prvo katoliško cerkev v Sauk Rapidsu.«
Med kasnejšim intervjujem je oče Aloysius skoraj zagotovo mislil na gospo James Keough (rojeno Katherine Brady iz Spanish Pointa v grofiji Clare), ko je dejal: »Oče Pierz se je enkrat letno temeljito preoblekel. In takrat je prišel v Sauk Rapids, kjer je imela irska gospa vedno pripravljena nova, čista oblačila, ki jih je kupila ali izdelala, in ga je precej prisilila, da se preobleče.«
Ker njegov škof ni mogel financirati njegovega dela, se je moral oče Pierz za nujno potrebna sredstva zanašati na Ludwig-Missionsverein in Leopoldinen-Stiftung. Obe evropski organizaciji sta bili ustanovljeni za podporo katoliškim misijonarjem v tujini in sta ju financirali predvsem bavarska hiša Wittelsbach in avstro-ogrska hiša Habsburžanov. levo|sličica|Old Crow Wing v Minnesoti dandanes. Medtem so Očipva očeta Pirca poimenovali »Starec, črna obleka«. Ker so ga imeli za človeka z veliko duhovno močjo, so mu občasno ukradli nogavice, da bi jih uporabili kot ljudsko zdravilo proti revmi. Kot je to počel že prej v Grand Portageu, je oče Pirc še naprej pridigal in učil svoje spreobrnjence hvalnice v jeziku Očipve.
Med intervjujem v White Earth v dvajsetih letih 20. stoletja se je ga. Isabel (rojena Vanoss) Belcourt, prej iz Otter Tail jezera, spominjala: »Pripravili so mu dobro posteljo, a je vedno spal na tleh, zavit v odejo. Vso noč je molil, namesto da bi spal. V Ottertailu je imel šolo, v kateri je otroke učil katekizem v indijanskem jeziku. V svojih pridigah [v] indijanskem jeziku je pogosto vzkliknil 'Ja! Ja! Ja!'« Vedno je govoril zelo resno, očetovsko. Nekoč med znanim preganjanjem Siouxov so Siouxi vdrli v hišo očeta Pierza in mu vzeli oblačila in sutanjo. Kasneje so videli poglavarja Siouxov, oblečenega v ta oblačila.
John Fairbanks, tudi iz Bele Zemlje, se je kasneje spominjal: »Indijanci so ga zelo spoštovali. Za vsakogar, ki je kaj storil zanj, je imel sveto sliko ali medaljo, rekoč: 'Zdaj pa jo obleci in je ne izgubi, moj otrok, in hrani to sveto sliko.' Ves čas je nosil rožne vence. Znal se je šaliti in je nenehno povzročal zabavo in dobro razvedrilo. Na dolgih potovanjih, če ni imel kaj jesti, je bilo v redu, in če je imel, je bilo tudi v redu. Dober pevec ga je premagal v petju himn Chippewa, ki jih je nenehno učil Indijance. Vedno je imel zdravila vseh vrst, zlasti okrogle tablete v vialah ali stekleničkah, in je dajal natančne recepte.« levo|sličica|Franc Pirc leta 1864 Potem ko je zvezna vlada Združenih držav Amerike leta 1851 podpisala pogodbo iz Traverse des Sioux z ljudstvom Dakota, je razglasila velik del južne in osrednje Minnesote za odprtega za naselitev belcev.