Marc Chagall (belorusko Марк Захаравіч Шаґал, , rusko Марк Заха́рович Шага́л), belorusko-francoski slikar, * 7. julij (25. junij, julijanski koledar) 1887, vas Pestkovatik / Liozno (danes Ljozna) pri Vitebsku, Ruski imperij (danes Belorusija), † 28. marec 1985, Saint–Paul de Vence, Alpes-Maritimes, Francija.
Zgodnji modernist je bil povezan z École de Paris kot tudi z več velikimi umetniškimi slogi in je ustvarjal dela v širokem spektru umetniških formatov, vključno s slikami, risbami, knjižnimi ilustracijami, vitraži, scenografijami, keramiko, tapiserijami in grafiko.
Chagall se je rodil leta 1887 v judovski družini v bližini Vitebska, danes v Belorusiji, a takrat na meji poselitve Ruskega imperija. Pred prvo svetovno vojno je potoval med Sankt Peterburgom, Parizom in Berlinom. V tem obdobju je ustvaril lastno mešanico in slog moderne umetnosti, ki temelji na njegovih idejah vzhodnoevropske in judovske folklore. Vojna leta je preživel v rodni Belorusiji, postal eden najuglednejših umetnikov v državi in pripadnik modernistične avantgarde ter ustanovil Visoko šolo za umetnost v Vitebsku. Kasneje je delal v Moskvi in njeni bližini v težkih razmerah v težkih časih v Rusiji po boljševiški revoluciji, preden je leta 1923 znova odšel v Pariz. Med drugo svetovno vojno je pobegnil iz okupirane Francije v Združene države, kjer je živel v New Yorku več kot sedem let pred vrnitvijo v Francijo leta 1948.
Umetnostni kritik Robert Hughes je Chagalla označil za »najpomembnejšega judovskega umetnika dvajsetega stoletja«. Po mnenju umetnostnega zgodovinarja Michaela J. Lewisa je Chagall veljal za »zadnjega preživelega iz prve generacije evropskih modernistov«. Desetletja je bil »spoštovan tudi kot najuglednejši judovski umetnik na svetu«. Z uporabo medija vitraža je izdelal okna za stolnici v Reimsu in Metzu ter Fraumünster v Zürichu, okna za ZN in Inštitut za umetnost v Chicagu ter Jeruzalemska okna v Izraelu. Naredil je tudi velike slike, vključno z delom stropa pariške Opére. »Zlato dobo« modernizma je doživel v Parizu, kjer je »sintetiziral umetniške oblike kubizma, simbolizma in fauvizma, pod vplivom fauvizma pa je nastal nadrealizem«. Kljub temu je v vseh teh fazah svojega sloga »ostal najbolj poudarjeno judovski umetnik, čigar delo je bilo eno dolgo sanjsko sanjarjenje o življenju v njegovi rodni vasi Vitebsk.«Lewis, Michael J. "Whatever Happened to Marc Chagall?" Commentary, October 2008 pp. 36–37 »Ko Matisse umre«, je v 1950-ih pripomnil Pablo Picasso, »je Chagall edini slikar, ki bo razumel, kaj barva v resnici je.«Wullschlager, Jackie. Chagall: A Biography. Knopf, 2008
Življenje Zgodnje življenje
Marc Chagall se je rodil leta 1887 kot Mojša Zaharavič Šahałaŭ (; Моўша Хацкелеў; Маісей, ), najstarejši od devetih otrok v revni judovski družini. To obdobje njegovega življenja, čeprav siromašno je bilo opisano kot srečno, kar se lahko vidi skozi njegovo delo.
V času njegovega rojstva je bilo v Vitebsku približno 66.000 prebivalcev. Polovica prebivalstva je bila Judov. Slikovito mesto cerkva in sinagog je umetnik Ilya Repin poimenoval ruski Toledo po kozmopolitskem mestu nekdanjega Španskega imperija. Ker je bilo mesto zgrajeno večinoma iz lesa, je le malo preživelo leta okupacije in uničenja med drugo svetovno vojno.
Chagall je bil najstarejši od devetih otrok. Družinsko ime Šagal je različica imena Segal, ki ga je v judovski skupnosti običajno nosila levitska družina. Njegov oče, Khackl (Zahar) Šagal, je bil zaposlen pri trgovcu s sledom, njegova mati, Feige-Ite, pa je prodajala živila od doma. Njegov oče je trdo delal, prenašal težke sode in vsak mesec zaslužil 20 rubljev (povprečna plača v Ruskem imperiju je bila 13 rubljev na mesec). Chagall je o teh zgodnjih letih zapisal:
Večina tega, kar je znanega o Chagallovem zgodnjem življenju, izvira iz njegove avtobiografije Moje življenje. V njem je opisal velik vpliv, ki ga je imela kultura hasidskega judovstva na njegovo umetniško življenje. Chagall je povedal, kako je spoznal, da judovske tradicije, v katerih je odraščal, hitro izginjajo in da jih mora dokumentirati. Od leta 1730 je bil sam Vitebsk središče te kulture s svojimi nauki, ki izhajajo iz kabale. Susan Tumarkin Goodman, poznavalka Chagalla, opisuje povezave in vire njegove umetnosti z njegovim zgodnjim domom:
Likovna vzgoja thumb|right|200px|Portret Marca Chagalla, Yehuda Pen, 1907 V takratnem Ruskem imperiju judovski otroci niso smeli obiskovati rednih šol, univerze pa so Judom naložile kvoto. Omejili so tudi njihovo gibanje po mestu. Chagall je torej dobil osnovno izobrazbo v tamkajšnji judovski verski šoli, kjer se je učil hebrejščine in Svetega pisma. Pri 13 letih ga je mama skušala vpisati v redno gimnazijo in spominjal se je: »Ampak v tisto šolo Judov ne jemljejo. Moja pogumna mama brez trenutka obotavljanja stopi do profesorja.« Ravnatelju je ponudila 50 rubljev, da bi se udeležil, kar je sprejel.
Prelomnica v njegovem umetniškem življenju je bila, ko je prvič opazil risbo sošolca. Baal-Tešuva piše, da je bilo za mladega Chagalla opazovanje nekoga, kako riše, »kot vizija, črno-belo razodetje«. Chagall je pozneje rekel, da v hiši njegove družine ni bilo nobene umetnosti in da mu je bil koncept popolnoma tuj. Ko je Chagall vprašal sošolca, kako se je naučil risati, mu je prijatelj odgovoril: »Pojdi in poišči knjigo v knjižnici, idiot, izberi katero koli sliko, ki ti je všeč, in jo samo kopiraj.« Kmalu je začel kopirati slike iz knjig in ugotovil, da je izkušnja tako nagrajujoča, da se je odločil, da želi postati umetnik.
Goodman piše, da je Chagall svoji materi na koncu zaupal: »Želim biti slikar«, čeprav še ni mogla razumeti njegovega nenadnega zanimanja za umetnost ali zakaj bi izbral poklic, ki se »zdi tako nepraktičen«. Mladi Chagall je pojasnil: »V mestu je mesto; če me sprejmejo in če dokončam tečaj, bom postal reden umetnik. Bil bi zelo vesel!« Bilo je leto 1906 in opazil je studio Yehude (Jurija) Pena, realističnega umetnika, ki je vodil risarsko šolo v Vitebsku. Hkrati sta bila Penova učenca tudi bodoča umetnika El Lissitzky in Ossip Zadkine. Zaradi Chagallove mladosti in pomanjkanja dohodka mu je Pen ponudil brezplačno poučevanje. Vendar pa je Chagall po nekaj mesecih šolanja ugotovil, da mu akademsko portretno slikarstvo ne ustreza.
Umetniška kariera Ruski imperij (1906–1910) Leta 1906 se je preselil v Sankt Peterburg, ki je bil takrat prestolnica Ruskega imperija in središče umetniškega življenja v državi z znamenitimi umetniškimi šolami. Ker Judje brez notranjega potnega lista niso smeli v mesto, mu je od prijatelja uspelo dobiti začasni potni list. Vpisal se je na prestižno umetniško šolo in tam študiral dve leti pri z Rjorihu, kjer je srečaval umetnike z vseh šol in vseh zvrsti. Do leta 1907 je začel slikati naturalistične avtoportrete in krajine. Chagall je bil aktiven član neregularne prostozidarske lože, Veliki orient ruskih narodov. Pripadal je loži "Vitebsk".
Med letoma 1908 in 1910 je bil Chagall učenec Léona Baksta na šoli za risanje in slikanje Zvantseva. V Sankt Peterburgu je odkril eksperimentalno gledališče in dela umetnikov, kot je Paul Gauguin. Bakst, prav tako Žid, je bil oblikovalec dekorativne umetnosti in je bil znan kot risar, oblikovalec scen in kostumov za Ballets Russes, Chagallu pa je pomagal tako, da je bil vzornik judovskega uspeha. Bakst se je leto pozneje preselil v Pariz. Umetnostni zgodovinar Raymond Cogniat piše, da je po tem, ko je štiri leta živel in študiral umetnost sam, »Chagall vstopil v glavni tok sodobne umetnosti. ...Po koncu vajeništva je Rusija odigrala nepozabno prvo vlogo v njegovem življenju.«Cogniat, Raymond. Chagall, Crown Publishers, Inc. (1978)
Chagall je ostal v Sankt Peterburgu do leta 1910, pogosto je obiskoval Vitebsk, kjer je srečal Bello Rosenfeld. V Mojem življenju je Chagall opisal svoje prvo srečanje z njo: »Njena tišina je moja, njene oči moje. Kot da ve vse o mojem otroštvu, moji sedanjosti, moji prihodnosti, kot da vidi naravnost skozi mene.« Bella je kasneje o srečanju z njim zapisala: »Ko si zagledal njegove oči, so bile tako modre, kot da bi padle naravnost z neba. Bile so čudne oči … dolge, mandljaste … in zdelo se je, da vsak pluje sam kot čoln.«
Francija (1910–1914) thumb|right|200px|Sanje, 1912
Leta 1910 se je Chagall preselil v Pariz, da bi razvil svoj umetniški slog. Umetnostni zgodovinar in kustos James Sweeney ugotavlja, da je bil, ko je Chagall prvič prišel v Pariz, kubizem prevladujoča oblika umetnosti, v francoski umetnosti pa je še vedno prevladoval materialistični pogled 19. stoletja. Toda Chagall je prišel iz Rusije z »darom zrele barve, svežim, nesramežljivim odzivom na čustva, občutkom za preprosto poezijo in smislom za humor«, dodaja. Ti pojmi so bili v tistem času v Parizu tuji, zato njegovo prvo priznanje ni prišlo od drugih slikarjev, ampak od pesnikov, kot sta Blaise Cendrars in Guillaume Apollinaire.Sweeney, James J. Marc Chagall, The Museum of Modern Art (1946, 1969) Umetnostni zgodovinar Jean Leymarie opaža, da je Chagall začel razmišljati o umetnosti kot »izhajanje iz notranjega bitja navzven, od videnega predmeta do psihičnega izliva«, kar je bilo obratno od kubističnega načina ustvarjanja.Leymarie, Jean. The Jerusalem Windows, George Braziller (1967)
Zato je razvil prijateljstva z Guillaumom Apollinaireom in drugimi avantgardnimi umetniki, vključno z Robertom Delaunayjem in Fernandom Légerjem. Baal-Tešuva piše, da so se »Chagallove sanje o Parizu, mestu svetlobe in predvsem svobode, uresničile.« Prvi dnevi so bili za 23-letnega Chagalla, ki je bil osamljen v velikem mestu in ne more govoriti francosko, težki.
V Parizu se je vpisal na Académie de La Palette, avantgardno šolo za umetnost, kjer so poučevali slikarji Jean Metzinger, André Dunoyer de Segonzac in Henri Le Fauconnier in tudi našel delo na drugi akademiji. Proste ure je preživljal z obiski galerij in salonov, predvsem Louvra; umetniki, ki jih je začel občudovati, so Rembrandt, brata Le Nain, Chardin, van Gogh, Renoir, Pissarro, Matisse, Gauguin, Courbet, Millet, Manet, Monet, Delacroix in drugi. V Parizu se je naučil tehnike gvaša, s katerim je slikal beloruske prizore. Obiskal je tudi Montmartre in Latinsko četrt »in bil srečen, ko je dihal pariški zrak«. Baal-Tešuva opisuje to novo fazo v Chagallovem umetniškem razvoju:
thumb|right|200px|Avtoportret s sedmimi prsti, 1913
Med bivanjem v Parizu je Chagall nenehno spominjal na svoj dom v Vitebsku, saj je bil Pariz tudi dom številnih slikarjev, pisateljev, pesnikov, skladateljev, plesalcev in drugih emigrantov iz Ruskega imperija. Vendar pa je »noč za nočjo slikal do zore«, šele nato za nekaj ur odšel v posteljo in se upiral številnim nočnim skušnjavam velemesta. Nadaljeval je s slikanjem judovskih motivov in tem iz svojih spominov na Vitebsk, čeprav je vključil pariške prizore - zlasti Eifflov stolp, skupaj s portreti. Mnoga njegova dela so bila posodobljena različica slik, ki jih je naredil v Rusiji, prenesenih v fovistični ali kubistični ključ. thumb|left|200px|Siva hiša, 1917
Chagall je razvil cel repertoar nenavadnih motivov: podobe duhov, ki lebdijo na nebu, ... velikanski goslač, ki pleše na miniaturnih hišicah za lutke, živina in prozorne maternice ter v njih drobni potomci, ki spijo z glavo navzdol. Večino njegovih prizorov iz življenja v Vitebsku je naslikal med bivanjem v Parizu in "v nekem smislu so bile sanje", ugotavlja Lewis. Njihov "podton hrepenenja in izgube", z odmaknjenim in abstraktnim videzom, je povzročil, da je bil Apollinaire »presenčen nad to lastnostjo« in jih imenoval »surnaturel!« Njegovi »hibridi živali/človeka in fantomi v zraku« so kasneje oblikovali nadrealizem. Chagall pa ni želel, da bi bilo njegovo delo povezano s katero koli šolo ali gibanjem in je menil, da je njegov osebni jezik simbolov pomenljiv zase. Toda Sweeney opaža, da drugi pogosto še vedno povezujejo njegovo delo z »nelogičnim in fantastičnim slikanjem«, zlasti ko uporablja »nenavadne reprezentacijske jukstapozicije«.