Francoska republika ali Francija ( ali France) je obmorska država v Zahodni Evropi, ki na zahodu in severu meji na Atlantski ocean, na severovzhodu na Belgijo in Luksemburg, na vzhodu na Nemčijo, Švico, Italijo in Monako, na jugu na Sredozemsko morje, Španijo in Andoro, čez morje pa ima preko Francoske Gvajane mejo tudi na Brazilijo in Surinam. Francija je ena od ustanovnih članic Evropske unije.
Zgodovina
Meje današnje Francije so postavljene podobno, kot meje ozemlja Galcev, ki so bili Kelti. Rimljani so v 1. stoletju pr. n. št. zavzeli Galijo in prebivalci so kmalu sprejeli rimsko kulturo in jezik. Krščanstvo je prišlo v Galijo že v 2. in 3. stoletju n. št. V 4. stoletju so Germani, predvsem Franki, vdrli in naselili vzhodna območja Galije ob Renu. Iz tega tudi izhaja staro ime 'Francie'. Ime Francija pa izhaja iz fevdalnega posestva Kapetingov, francoskih kraljev, okoli Pariza, ki se imenuje Île-de-France.
Čeprav mnogi datirajo začetek francoske monarhije v 5. stoletje, se je samostojen obstoj države začel z delitvijo Frankovskega cesarstva Karla Velikega na zahodni in vzhodni del. Iz vzhodnega dela je nastala Nemčija, iz zahodnega pa Francija.
Nasledniki Karla Velikega so vladali Franciji do leta 987, ko je bil Hugo Capet, vojvoda Francije in grof Pariza, okronan za kralja Francije. Njegovi nasledniki, začenši s kapetinško dinastijo, so vladali Franciji do leta 1792, ko je francoska revolucija uveljavila republiko z radikalnimi spremembami, ki so se začele leta 1789.
Francoska revolucija je pretresla ves fevdalni svet s svojimi gesli Liberté, égalité, fraternité (francosko »svoboda, enakost, bratstvo«) sprožila verižno reakcijo najpomembnejših političnih sprememb. Med temi revolucijami je bila tudi prva socialistična iz katere je nastala Pariška komuna.
Napoléon Bonaparte je leta 1799 prišel na oblast v republiki in se proglasil za cesarja (leta 1804). Njegova vojska se je udeležila mnogih vojn v Evropi, zavzela dosti držav, ponesla s sabo ideje francoske revolucije in ustanavljala nova kraljestva z Napoléonovimi sorodniki na oblasti. Po Napoléonovem porazu, so v Francijo ponovno uvedli monarhijo, a so jo ukinili z začetkom Druge republike. Druga republika se je končala, ko je bil za predsednika izvoljen Louis-Napoléon, Napoléonov nečak, ki je proglasil Drugo cesarstvo. Louis-Napoléona (Napoléon III.), ki ni bil tako ambiciozen kot stric, so kmalu odstavili in Francija je ponovno postala republika (Tretja republika).
Med drugo svetovno vojno je Francijo junija 1940 okupirala nacistične Nemčije. Osrednji del države s Parizom je zasedla Nemčija, južni pa je bil oblikovan v marionetno državo, znano pod imenom Vichyjska Francija. Vodil jo je maršal Philippe Petain. V času okupacije se je razvilo izredno močno odporniško gibanje s partizanskimi enotami. Francijo so septembra 1944 osvobodile zavezniške enote, med katerimi tudi vojska generala Charlesa de Gaulla, ki jo je zbral v francoskih kolonijah in v raznih drugih državah. Po vojni so v Franciji več pripadnikov Vichyjskega režima in nemških kolaboracionistov obsodili na smrtno kazen ter sprejeli zakone, ki celo njihovim potomcem prepovedujejo politično delovanje in celo zaposlovanje v državnih službah in javnih podjetjih.
Čeprav je bila Francija zmagovalka v obeh svetovnih vojnah, so jo prizadele izgube bogastva, velikega dela imperija, delovne sile in statusa prevladujoče narodne države. Leta 1958 so v Franciji sprejeli novo ustavo, po kateri ima predsednik velika pooblastila (Peta republika), ki ni klonila nestabilnosti, kot prejšnji parlamentarni režimi.
V zadnjih desetletjih sta se sprava in sodelovanje med Francijo in Nemčijo izkazali ključnega pomena za ekonomsko združitev Evrope, med drugim tudi za uvedbo evra januarja 1999.
Danes je Francija v ospredju držav, ki želijo zagon uvedbe skupne evropske valute izkoristiti za nadgradnjo Evropske unije v bolj združen in sposoben evropski politični, obrambni in varnostni aparat.
Francija je ena izmed petih stalnih članic Varnostnega sveta Združenih narodov.
Politična ureditev
Vlada Francoska republika je unitarna pol-predsedniška republika z močno demokratično tradicijo. Ustava pete republike je bila sprejeta na referendumu 28. septembra 1958.France: Fifth Republic – Flags of the World Ta je močno okrepila avtoriteto izvršilne oblasti v odnosu do parlamenta. Sama izvršna veja ima dva voditelja: predsednika republike, ki je trenutno Emmanuel Macron, ki je vodja države in na splošnih volitvah izvoljen neposredno za 5-letni mandat (prej 7 let) in vlado, katere predsednika vlade imenuje predsednik države, in je trenutno Bernard Cazeneuve.
Francoski parlament je dvodomen zakonodajalec in obsega državni zbor (Assemblée Nationale) in senat. Poslanci državnega zbora predstavljajo lokalne volivce in so neposredno izvoljeni za 5-letne mandat. Zbor ima pooblastilo da razpusti vlado in z večino v skupščini določa izbiro vlade. Senatorje volijo lokalni funkcionarji (teh je 100-200 tisoč) za dobo 6 let (prvotno 9-let). Polovica senata je obnovljena vsaka 3 leta z začetkom v septembru 2008. Zakonodajne pristojnosti senata so omejene; v primeru nesoglasja med obema domovoma ima zadnjo besedo Državni zbor. Vlada ima močan vpliv na oblikovanje dnevnega reda parlamenta.The National Assembly and the Senate – General Characteristics of the Parliament. Official Site of the French National Assembly
Francoski politiki so značilno razdeljeni v dve politično nasprotni skupini: ena na levem krilu, z osrednjo francosko Socialistično stranko in druga desničarska, prej središčna okoli Rassemblement pour la République (RPR), zdaj je njena naslednica Zveza za ljudsko gibanje (UMP). Po volitvah leta 2012, je izvršilna veja trenutno sestavljena večinoma iz socialistične stranke.
Ustavni svet Do leta 1958 Francija ni poznala nadzora ustavnosti, saj so šteli, da bi bilo to v nasprotju z načelom, da je zakon izraz obče volje oziroma ljudske suverenosti. Položaj ustavnega sveta je okrepila ustavna sprememba leta 1974, ki je pravico do predlaganja ocene ustavnosti dala tudi članom parlamenta. Ustavni svet sestavljajo imenovani člani in člani po položaju. Slednji so dosmrtni člani sveta, med njimi predvsem bivši predsedniki republike, ki pa v resnici ne sodelujejo pri delu tega organa. Imenovanih članov je 9 (3 imenuje predsednik republike, 3 predsednik nacionalne skupščine, 3 predsednik senata). Njihov mandat traja 9 let, vsako tretje leto se obnovi 1/3 članov. Ustava ne določa nobenih pogojev (po navadi 2-3 pravniki, bivši ministri, bivši poslanci, politične osebnosti). Predsednika Ustavnega sveta imenuje predsednik republike, njegove mandatne dobe ustava ne določa. Pred nastopom funkcije člani zaprisežejo pred predsednikom republike (varovanje tajnosti odločanja in glasovanja itd.). Funkcija člana Ustavnega sveta je nezdružljiva s članstvom v vladi, parlamentu, evropskem parlamentu, socialno-ekonomskem svetu in s kakršnimkoli volilnim mandatom, ne sme opravljati tudi vodstvenih funkcij v političnih strankah. Svet opravlja svetovalno in odločujočo funkcijo, odločitev pa je sprejeta, če zanjo glasuje večina članov sveta. Svet daje mnenja, če se nanj obrne predsednik republike, vlada se nanj obrne v primeru referenduma, volitve predsednika republike, svet odloča o ustavnosti zakonov in mednarodnih pogodb, nastopa kot volilni in referendumski sodnik. Zoper odločitve sveta ni dopustna pritožba (pravno sicer ni nobenega postopka za spoštovanje njegovih odločitev, vendar se mu državni organi vselej podredijo). Zakonodajalcu tako ostane v primeru, da ne soglaša z odločitvijo sveta, zgolj možnost spreminjanja ustave. Svet je pristojen za presojo ustavnosti, preden so ti razglašeni; obvezna je, ko gre za organske zakone in poslovnike parlamentarnih zbornic. Presojo navadnih zakonov lahko predlagajo predsednik države, predsednik senata, predsednik nacionalne skupščine, prvi minister, 60 poslancev ali 60 senatorjev. Če je neustaven, ne more biti razglašen, če je samo deloma ustaven, se oba dela ločita in predsednik države odloči, ali bo ustavni del razglasil, ali pa gre v ponovno obravnavo in odločanje v parlament. Če se ju ne da ločiti, ga je treba spremeniti ali opustiti njegovo sprejemanje. Ustavni svet se ne zadovlji več samo s presojo tehnične usklajenosti zakonov z ustavnimi normami, temveč postavlja merila, ki pomenijo varovanje temeljnih človekovih pravic.
Demografija Prebivalstvo Ob zadnjem popisu prebivalstva, leta 2006, je imela republika 64,95 milijona prebivalcev. Največja mesta so Pariz, Marseille, Lyon, Lille, Toulouse, Bordeaux, Nice, Strasbourg, Rennes in Nantes. Po obdobju druge svetovne vojne, je Francija postala cilj migrantov širom sveta, najštevilčnejši pa so bili priseljenci iz držav Severne Afrike: Maroko, Alžirija, Tunizija. Sprva so ti prišli kot začasni delavci, kmalu pa so se v Franciji ustalili kot njeni prebivalci in s seboj pripeljali družine. Zaradi raznolike etnične in verske pripadnosti priseljencev ter visoko številnih družin, se je prebivalstvena struktura Francije pričela bistveno spreminjati.
Religija Francija velja za svobodno državo verskih usmeritev. Ob rednih popisih prebivalstva na vsaka štiri leta, o verski pripadnosti ne poizvedujejo. Uradne podatke o verski usmeritvi je raziskal Eurobarometer Poll, ki je podal sledeče ugotovitve: 54 % prebivalcev je katolikov, 31 % agnostikov. Zaradi imigracij živi v Franciji 4 % muslimanov, 3 % pripadajo protestantizmu in 1 % židovski veri.
Židovska skupnost je z okoli 600.000 pripadniki, označena kot največja v Evropi. Domneva se, da je uradni odstotek 4 % muslimanov, v resnici dvakrat do trikrat višji (presegal naj bi 10 %) zaradi visoko številčnih muslimanskih družin in vsaj milijona ilegalnih imigratov iz severa Afrike in JV Evrope. Na JZ Francije se nahaja svetovno znano romarsko središče, Lurd (Lourdes).
Upravna delitev v skladu z novo upravno delitvijo Francije
Francija je razdeljena na 18 upravnih regij (francosko régions, edina région [ʁeʒjɔ̃]), od tega jih je 13 v metropolitanski Franciji (tj. na evropski celini), ostalih pet pa je v čezmorskih (ne zamenjujmo jih z čezmorskimi odvisnimi ozemlji, ki imajo pol avtonomni status). Regije so nadalje razdeljene v 101 departma, ki so oštevilčeni predvsem po abecedi. Te številke se med drugim uporablja pri poštnih številkah in registrskih tablicah za vozila. Med 101 departmajem Francije jih je pet (Francoska Gvajana, Gvadelup, Martinik, Majot in Réunion) v čezmorskih regijah (ROM), ki so hkrati tudi čezmorski departmaji in so sestavni del Francije (in Evropske unije) in tako uživajo natanko enak status kot metropolitanski departmaji.
101 departma se nadalje razdeli v 334 okrožij, ti pa so razdeljeni v 2167 kantonov. Ti kantoni so nato razdeljeni na 36.681 občin (od teh 129 čezmorskih), ki imajo svoj izvoljeni občinski svet. Od januarja 2009 obstaja 2585 medobčinskih struktur, ki združujejo 34.077 občin (93,2 % vseh občin metropolitanske Francije), v njih pa živi 87,4 % prebivalstva Francije. Tri občine - Pariz, Lyon in Marseille - so razdeljene v 45 občinskih okrožij.
Regije, departmaji in občine, so vse znane kot teritorialne skupnosti, kar pomeni, da imajo lokalne skupščine kot tudi izvršilno oblast. Okrožja in kantoni so zgolj upravna delitev. Vendar to ni bilo vedno tako. Do leta 1940 so bila okrožja Ozemeljske skupnosti z izvoljenimi skupščinami, kar je bilo ukinjeno z Vichyskim režimom in četrto Republiko leta 1946.
Francija je visoko urbanizirana država, z velikimi mesti (metropolitanskimi območji) kot so (stanje 2011): Pariz (12.292.900 preb.), Lyon (2.182.482), Marseille (1.721.031), Toulouse (1.250.251), Lille (1.159.547), Bordeaux (1.140.668), Nica (1.003.947), Nantes (884.275) in Strasbourg (763.739). (Opomba: Obstajajo velike razlike med metropolitanskimi podatki o prebivalstvu in tistimi, ki vsebujejo le osnovno populacijo). Stanje na podeželju je trajno politično vprašanje skozi večji del 20. stoletja).