Zgornje Bitnje so naselje z okoli 1.600 prebivalci v Mestni občini Kranj.
Zgodovina Poimenovanje in etimologija Prvi pisni viri vas že 1160 omenjajo kot Vitingen, po tamkajšnji cerkvi svetega Vida. V urbarju iz leta 1291 je ime spremenjeno v Veitingen.
Leta 1584 je bilo ime vasi spremenjeno v Veichting. Še isto stoletje se je uveljavilo ime Feichting. V drugi polovici 19. stoletja je dobil kraj slovensko ime Bitinje, na začetku dvajsetega stoletja pa današnje ime.
Srednji vek Ker je stara cerkev svetega Vida postala premajhna, so vaščani okrog leta 1300 zgradili poleg nje na zahodni strani novo večjo cerkev posvečeno svetemu Miklavžu. Obe cerkvi sta potem skoraj dvesto let stali ena poleg druge. Potem so staro cerkev svetega Vida podrli. Vas pa se je tudi potem še imenovala po prvotni cerkvi svetega Vida.
Nemški cesar Oton II. je 973. in 1002. leta daroval Freisinškemu škofu Abrahamu obširno ozemlje na Sorškem polju, Stražišču, Besnici ter v Selški in Poljanski dolini. To ozemlje je bilo redko poseljeno s prebivalci slovenskega porekla. Zemljiški gospodje so zato pričeli naseljevati na Sorškem polju prebivalce z Bavarske. Ti so si kmalu po prihodu v naše kraje zgradili v današnjih Spodnjih Bitnjah manjšo cerkev posvečeno svetemu Vidu (Vitus).
Arheološka najdišča v Bitnjah Na Križnarjevem polju vzhodno od vrtca Biba v Zgornjih Bitnjah so tri prazgodovinske gomile. Dve sta že dokaj izravnani z zemljo, ena pa je še skoraj v celoti ohranjena. Po ustnem izročilu je domači sin, ki je študiral v Ljubljani, koncem 19. stoletja izkopaval na gomilah. Med drugimi predmeti je baje izkopal tudi bronasto sekiro.
Dobro ohranjena prazgodovinska gomila se nahaja tudi v ravninskem delu gozda zahodno od Srednjih Bitenj. Naši predniki so ji pravili Atilov grob. Stari ljudje so pripovedovali, da so pred kakimi sto leti prišli iz Kranja neki gospodje. Na vrhu gomile so izkopali jarek in našli zlato skrinjo. Res pa je le to, da je tam še danes viden delno zasut jarek. Izkopavanja je verjetno vodil znani kranjski arheolog Walter Schmid doma na Gašteju. V nekdanji gramoznici Golobovi jami, južno od gasilskega doma Bitnje, so spomladi 1962 delavci naleteli na štiri staroslovanske skeletne grobove. Arheologi so v dveh grobovih našli poleg okostij še keramične posode in železen nož. Starost grobov ni bila točno določena. Domnevno izvirajo iz začetka 10. stoletja našega štetja. Najdbo hrani Gorenjski muzej v Kranju. Golobove jame danes ni več. Pred desetletji so jo zasuli z odpadnim gradivom.
Pri cerkvi sv. Miklavža v Spodnjih Bitnjah so arheologi 1983. leta odkrili ostanke rimske podeželske vile (villa rustica). Pri izkopavanjih, ki so jih opravili leta 1944, so prvič na Gorenjskem odkrili ostanke rimske centralne kurjave (hipokavst). Ta se nahaja na površini kakih 40 m2. Tudi cerkev sv. Miklavža stoji na rimskih gradbenih ostankih. Površina, kjer se nahajajo ostanki rimskih zgradb, meri skoraj en hektar. Strokovnjaki uvrščajo najdbo v 4. stoletje našega štetja.
Vse omenjene najdbe, razen Golobove jame, so s posebnim predpisom iz leta 1992 zaščitene, zato je vsak poseg na omenjena področja prepovedan.
Poselitev sorškega polja O življenju na Sorškem polju pred 10. stol. našega štetja je le malo podatkov. Podrobnejših arheoloških raziskav doslej še ni bilo. Znanih je le nekaj slučajnih najdb. Ne glede na to pa lahko utemeljeno domnevamo, da se je na tem območju tudi v davnini odvijalo razmeroma živahno življenje. O tem pričajo številne prazgodovinske gomile na Šmarjetni gori, v Zg. Bitnjah in Godeških dobravah. Iz rimskega obdobja so bili odkriti ostanki zgradb v Sp. Bitnjah, Dorfarjah in Škofji Loki ter obširno rimsko grobišče na Ledenski gmajni blizu Medvod. Domnevno je peljala preko Sorškega polja tudi rimska cesta. To dokazujejo nekatere najdbe, toda strokovnjaki o tem še molčijo.
Sorško polje so nekdaj prekrivali obširni gozdovi. Redko naseljeni prebivalci so tod obdelovali svojo zemljo. O tem pričajo v dvajsetem stoletju odkriti staroslovanski grobovi v Sr. Bitnjah in na Gorenji Savi. To dokazujejo tudi slovenska krajevna imena : Žabnica (Sabniza), Lubnik (Lubnic), Stara Loka (Lonca), Suha (Susane) in še mnoga druga.
Do velikih sprememb je prišlo po letu 973, ko je nemški cesar Oton II. daroval to ozemlje freisinškemu škofu Abrahamu. V začetnem obdobju je zemljiški gospod skrbel za obdelavo zemlje v lastni upravi. Za to je imel najete posebne oskrbnike. Tovrstna posestva, danes jim pravimo pridvorni način gospodarstva, so bila ustanovljena v Loki, Bitnjah, Žabnici in Godešiču, obstajala pa so do 14. stoletja.
Kmalu po prevzemu ozemlja je zemljiški gospod začel načrtno poseljevati tudi Sorško polje. Že 1160. leta je bilo na območju Bitnja 48, v Žabnici pa 44 gruntov (hub). Te so spadale pod bavarsko župnijo. Poleg nje so obstajale še gadmarska, godeška in praška županija. Največja je bila Bavarska, ki se je kasneje preimenovala v Bitenjsko. Sem so naseljevali Bavarce. Od tod ime županije. Naši predniki so dolga stoletja govorili nemško. Pozneje se je začela nemščina mešati s slovenščino. To je bil samo njim razumljiv jezik, o čemer piše tudi Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske.
Loško gospostvo Velik del gorenjskega ozemlja med Idrijo, Radovljico in Bohinjem je v letih 973 do 1002 prešel v last freisinških škofov. Ti niso bili le gospodarji zemljišč in voda, ampak so bili tudi deželni knezi in najvišji sodniki svojim podložnikom. Takrat je bilo ustanovljeno loško gospostvo. Razprostiralo se je na desnem porečju reke Save od Krope do Mavčič. Zajemalo je tudi celotno porečje obeh Sor vse do Medvod. Mejilo pa je na tolminsko, idrijsko, goriško, blejsko, radovljiško in kranjsko gospostvo.
To ozemlje je bilo takrat le redko poseljeno s slovenskim prebivalstvom. Da pa bi lahko obdelali kar največ površin, so škofje naseljevali ljudi od drugod. Tako so področje Bitnja in Žabnice poselili z Bavarci, kjer so ustanovili bavarsko župo (Officium Bavarorum). Na desnem bregu Poljanske Sore in po hribih od Poljan do Škofje Loke so naselili Korošce slovenskega porekla. Njihovo župo so imenovali koroška župa (Officium Karantorum). V samotne in hribovite kraje okrog Sorice pa so naselili Tirolce iz Pustriške doline (Pustertal).
Loško ozemlje je bilo v prvih stoletjih razdeljeno na tri okrožja: Bavarcev, Korošcev in Slovencev. Koncem 13. stoletja pa so ozemlje razdelili na 16 žup. Največja med njimi je bila Bavarska, ki se je pozneje preimenovala v Bitenjsko.
Na čelu loškega gospostva je bil loški glavar, nekdaj imenovan tudi oskrbnik. Tega je imenoval freisinški škof. Glavar je bil tudi sodnik v kriminalnih zadevah. O takratnih obsodbah nam še danes priča Krvavo znamenje v Škofji Loki, kjer so izvrševali kazni nad obsojenci. Poleg glavarja je imel pomemben položaj tudi kaščar. Ta je moral skrbeti, da so podložniki redno poravnavali svoje obveznosti. To so bile predvsem dajatve v naravi. Največ je bilo žita in sira. Zbrane pridelke so skladiščili v kašči. Ta še dandanes stoji na Spodnjem trgu v Škofji Loki.
Poleg omenjenih so imeli položaje pri upravi gospostva še mitničar, orožar, sodin in komornik. Med nižje uslužbence pa so spadali biriči, sli, stražniki in vratarji.
Gmotni položaj loškega gospostva se je močno poslabšal v 18. stoletju. Končni udarec pa so mu zadale napoleonske vojne. Avstrijsko vojsko so leta 1800 v severni Italiji porazili Francozi. Naslednje leto je bila sklenjena mirovna pogodba. V njej je bilo tudi določilo, da se cerkvene posesti podržavijo. To je doletelo tudi freisinško škofijo, ki je izgubila celotno škofjeloško ozemlje. 1803. leta je loško gospostvo prenehalo obstajati. S tem aktom se je končalo 83 letno obdobje njegovega obstoja. Stoletja trajajoča povezava med Škofjo Loko in Freisingom je bila čez noč pretrgana. Takrat se je obrnil nov list v zgodovini naših krajev.
Kolonizacija sorškega polja Bitnje so bile od 10. do 19. stoletja last freisinškega škofa. Ta je dal že zelo zgodaj, verjetno koncem 10. stoletja kultivirati obsežno Sorško polje. Ker ni imel na razpolago dovolj domačinov Slovencev, je na naša tla naselil kmete z zelo odročnih krajev, predvsem z Bavarske.
Da je šlo za načrtno kolonizacijo, dokazuje tudi značilna parcelacija v tako imenovanih sklenjenih progah. To so povprečno 35 m široke in dva do tri kilometre dolge zemljiške proge. Na začetku proge pri cesti so stanovanjske hiše in gospodarska poslopja. Njive pa so razporejene v dolgi vrsti daleč proti vzhodu. Vsaka kmetija ali grunt (huba) je imela po eno tako progo. Tekom stoletij se je nekaj teh prog razpolovilo po dolžini. Nastala sta dva pol grunta, kot npr. Bajželj – Zlekar v Spodnjih Bitnjah. Povprečna kmetija je imela 7 do 9 ha zemlje.
Taka zemljiška ureditev se je ohranila celih 700 let, vse do današnjih dni. Edino izjemo predstavlja večji kompleks zemlje ob železniški progi, katerega je takratna država leta 1964 odvzela kmetom in tam ustanovila Kmetijsko živilski kombinat.
Kolonizacija Sorškega polja je bila končana do leta 1291. Bila je tako temeljito opravljena, da tod ni bilo več prostora za nove kmetije. Na celotnem Sorškem polju je bilo takrat 318 hub, od teh jih je bilo v Bitnjah 48 in v Žabnici 44.
Do 16. stoletja so bili na bitenjskem ozemlju naseljeni le gruntarji. V tistem času pa so se začeli naseljevati še kajžarji. Na gozdnatih in močvirnih zemljiščih zahodno od kmečkega naselja so imeli svoj kajže. V začetku 16. stoletja jih je bilo le 15, ob razpadu Loškega gospostva v začetku 19. stoletja pa jih je bilo že 84. Ker jih skopa zemlja ni mogla preživljati, so se pričeli ukvarjati s sitarstvom. Kajžarji in sitarska obrt so bili nekaj stoletij značilnost naših krajev, sredi 20. stoletja pa so nepovratno odšli v zgodovino. Tukajšnje kmetije so se po večini obdržale in so gospodarsko uspešne bolj kot kdaj koli poprej.
Rimska cesta Pred kakimi dvatisoč leti v dobi rimskega cesarja Avgusta, je bila preko Sorškega polja domnevno speljana rimska cesta. Nekje pri Ljubljani naj bi se odcepilila od glavne vojaške ceste (via militaris), ki je potekala med Oglejem in Ptujem. Pri Stresovem Brodu pri Medvodah naj bi prečkala reko Soro, zavila proti Godešiču, od tam pa v ravni črti tekla preko Sorškega polja do sedla med sv. Joštom in Šmarjetno goro in mimo Kucne do Rakovice. Tam naj bi prečkala reko Savo in bila speljana naprej proti gorskim prelazom Jezersko, Ljubelj in Podkoren.
Dokazov za tako trditev je več. Naši predniki iz Bitenj in Žabnice, ki so živeli še v 19. stoletju, so pogosto pripovedovali o tem. Na svojih njivah pri oranju naletijo na posebno trde pasove v zemlji. Rekli so jim groblje. Leseni plugi, s katerimi so takrat orali, so kar zaropotali preko take groblje. Ti pasovi so se jasno videli tudi ob pojavu suše. Poljščine so na teh mestih pričele veneti in se sušiti. Najbolj marljivi so jih kar s krampi razkopavali. To je bilo težaško delo. Saj so bile groblje zelo trde, sestavljene so bile iz debelih okroglih kamnov. To naj bi bili ostanki nekdanje rimske ceste. Groblje so dokončno izginile odkar njive orjejo z modernimi traktorji bolj globoko. Verjetno pa so se ohranile še na nekaterih ozarah in na robovih njiv.
Pred kakimi petnajstimi leti smo s strokovnjakom Zavoda za spomeniško varstvo iz Kranja iskali na Sorškem polju morebitne ostanke teh grobelj. Kmečki gospodar iz Spodnje Žabnice nam je na svoji njivi blizu železniške proge pokazal, kje je nekdaj potekala taka groblja. Podobno smo potem ugotovili pri drugem kmetu v Spodnjih Bitnjah. Ko je strokovnjak Sorškega polja na specialki povezal ti dve točki z ravno črto in jo potem podaljšal proti severu, je ta potekala točno preko sedla med svetim Joštom in Šmarjetno goro. Znano je, da so Rimljani gradili popolnoma ravne ceste povsod tam, kjer je to omogočal teren. Za tak način gradnje pa so bili prav na Sorškem polju dani vsi pogoji.
Za nadaljnje raziskave doslej ni bilo ne volje ne denarja. Bodoče mlajše strokovnjake zato čaka naloga, da potrdijo ali ovržejo domneve o nekdanji cesti na Sorškem polju.