Finska, uradno Republika Finska (; }}) je obmorska Nordijska država, ki meji na Švedsko na severozahodu, Norveško na severu in Rusijo na vzhodu, na Botniški zaliv na zahodu in Finski zaliv na jugu, nasproti Estonije. Alandsko otočje v Baltskem morju je pod finsko suverenostjo, vendar uživajo znatno samoupravo. Finska pokriva površino 338.145 kvadratnih kilometrov in ima 5,6 milijona prebivalcev. Helsinki so glavno in največje mesto. Velika večina prebivalstva so etnični Finci. Uradna jezika sta finščina in švedščina, od katerih 84,9 odstotka prebivalstva govori prvega kot svoj materni jezik, 5,1 odstotka pa drugega. Podnebje Finske se spreminja od vlažnega celinskega na jugu do borealnega na severu. Pokrovnost tal je pretežno borealni gozdni biom z več kot 180.000 zabeleženimi jezeri.
Finska sodi v skupino 15 držav evroobmočja, ki so leta 2002 svoje nacionalne valute zamenjale za evro. Nacionalna valuta države je bila do tedaj finska marka.
Finska se je osamosvojila 6. decembra 1917, od leta 1995 pa je članica Evropske Unije. Preden je Finska vstopila v evropsko unijo, je bila njena denarna valuta finska marka, sedaj pa imajo evro. Finska je ena večjih evropskih držav, saj meri kar 337.030 km², od katerih je 305.470 km² kopnega in 31.560 km² vode. Čeprav je država tako velika, ima malo prebivalcev. Zadnji podatki so znani od julija 2007, takrat naj bi jih bilo 5.238.460, kar je 17 prebivalcev na km². Povprečna življenjska doba pri moških je okoli 75 let, pri ženskah pa 82 let. Največji procent prebivalcev imajo seveda Finci, ki jih je 93.4 %. Ker pa je bila Finska v zgodovini pod Švedsko vladavino, je še danes na Finskem 5.7 % Švedov. Ostali procent pa zapolnjujejo še Rusi, Estonci, Romi in Samiji.
Finska ima dva uradna jezika: finščino, ki se uporablja v 92 %, ter švedščino, ki jo uporabljajo samo v 6 %. Na Laponskem skrajnem severu pa ljudstvo Sami uporablja svoj jezik. Finščina spada v ugrofinsko skupino jezikov. Najbolj popularen tuji jezik je angleščina, ki jo tudi govori večina ljudi. Na Finskem že od leta 1923 velja popolna svoboda veroizpovedi. Najbolj razširjena je protestantska vera, imajo pa tudi pravoslavne manjšine, čeprav je država priznala obe veri.
Država ima močno razvite številne industrijske panoge, saj kovinska, elektronska ter tehnična industrija skupaj predstavlja 50 % izvoz, lesna pa 30 %. Je tudi vodilna država v uporabi interneta, število uporabe mobilnikov pa že presega število stacionarnih telefonskih storitev. Nokia je ena od najbolj poznanih podjetij na Finskem.
Finska zastava je sestavljena iz dveh barv: modre, ki predstavlja jezera, in bele, ki predstavlja sneg.
Zgodovina thumb|right|250px|Skozi zgodovino so finsko zaznamovale vojne, na sliki so finski vojaki med zimsko vojno 1939. Prazgodovina Območje, ki je danes Finska, je bilo poseljeno najkasneje okoli 8500 pr. n. št. v kameni dobi proti koncu zadnjega ledeniškega obdobja. Artefakti, ki so jih prvi naseljenci pustili za seboj, imajo značilnosti, ki si jih delijo s tistimi, najdenimi v Estoniji, Rusiji in na Norveškem.Herkules.oulu.fi . People, material, culture and environment in the north. Proceedings of the 22nd Nordic Archaeological Conference, University of Oulu, 18–23 August 2004 Edited by Vesa-Pekka Herva. Najzgodnejši ljudje so bili lovci-nabiralci, ki so uporabljali kamnito orodje.Pirjo Uino of the National Board of Antiquities, ThisisFinland—"Prehistory: The ice recedes—man arrives". Retrieved 24 June 2008.
Prva lončenina se je pojavila leta 5200 pr. n. št., ko je bila uvedena kultura čašaste keramike.History of Finland and the Finnish People from stone age to WWII. Retrieved 24 June 2008. Prihod kulture trakaste keramike na južno obalno Finsko med 3000 in 2500 pr. n. št. je morda sovpadal z začetkom kmetijstva.Professor Frank Horn of the Northern Institute for Environmental and the Minority Law University of Lappland writing for Virtual Finland on National Minorities of Finland. Retrieved 24 June 2008. Tudi z uvedbo kmetijstva sta lov in ribolov ostala pomembna dela samooskrbnega gospodarstva.
V bronasti dobi sta se razširila stalna celoletna pridelava in živinoreja, vendar je hladno podnebje upočasnilo spremembe. Fenomen Seima-Turbino je v regijo prinesel prve bronaste artefakte in morda tudi ugrofinske jezike. Komercialni stiki, ki so bili doslej večinoma v Estoniji, so se začeli širiti v Skandinavijo. Domača proizvodnja bronastih artefaktov se je začela leta 1300 pr. n. št..
V železni dobi se je prebivalstvo povečalo. Ozemlje Finske je bilo najgosteje poseljeno območje. Trgovski stiki v regiji Baltskega morja so rasli in se razširili v 8. in 9. stoletju. Glavni izvoz iz Finske so bili krzno, sužnji, castoreum in sokoli za evropska dvora. Uvoz je vključeval svilo in druge tkanine, nakit, Ulfberhtove meče in v manjšem obsegu steklo. Proizvodnja železa se je začela približno leta 500 pred našim štetjem. Ob koncu 9. stoletja je imela avtohtona artefaktna kultura, zlasti orožje in ženski nakit, več skupnih lokalnih značilnosti kot kdaj koli prej. To je bilo interpretirano kot izražanje skupne finske identitete.
Zgodnja oblika finskih jezikov se je razširila na območje Baltskega morja približno 1900 pr. n. št. Skupni finski jezik so govorili okoli Finskega zaliva pred 2000 leti. Narečja, iz katerih se je razvil današnji finski jezik, so nastala v železni dobi. Čeprav so bili v daljnem sorodstvu, je ljudstvo Sami ohranilo življenjski slog lovca in nabiralca dlje kot Finci. Samijska kulturna identiteta in samski jezik sta se ohranila na Laponskem, najsevernejši provinci.
Ime Suomi (finsko za 'Finsko') ima negotov izvor, vendar je bila predlagana skupna etimologija s saame (Sami).Rossi, Venla: "7 väärinkäsitystä suomen kielestä". Helsingin Sanomat. 11 September 2022. . V najzgodnejših zgodovinskih virih iz 12. in 13. stoletja se izraz Finska nanaša na obalno regijo okoli Turkuja. Ta regija je kasneje postala znana kot osrednja Finska v nasprotju z imenom države Finska.
Švedska doba 12. in 13. stoletje je bilo v severnem Baltskem morju nasilno obdobje. Livonska križarska vojna je potekala in finska plemena, kot so Tavastijci in Karelijci, so bila v pogostih konfliktih z Novgorodom in med seboj. Poleg tega je bilo v 12. in 13. stoletju več križarskih vojn iz katoliških kraljestev območja Baltskega morja proti finskim plemenom. Danci so vodili vsaj tri križarske vojne na Finsko, leta 1187 ali nekoliko prej, leta 1191 in 1202, Švedi pa, verjetno tako imenovano drugo križarsko vojno na Finsko, leta 1249 proti Tavastijcem in tretjo križarsko vojno na Finsko leta 1293 proti Karelijcem. Tako imenovana prva križarska vojna na Finsko, verjetno leta 1155, se najverjetneje nikoli ni zgodila.
Zaradi križarskih vojn (predvsem z drugo križarsko vojno, ki jo je vodil Birger Jarl) in kolonizacije nekaterih finskih obalnih območij s krščanskim švedskim prebivalstvom v srednjem veku, je Finska postopoma postala del švedskega kraljestva in sfere vpliv katoliške cerkve. Pod Švedsko je bila Finska priključena kot del kulturnega reda zahodne Evrope.
Švedščina je bila prevladujoči jezik plemstva, uprave in izobraževanja; finščina je bila predvsem jezik kmetov, duhovščine in lokalnih sodišč na pretežno finsko govorečih območjih. Med protestantsko reformacijo so se Finci postopoma spreobrnili v luteranstvo.
V 16. stoletju je škof in luteranski reformator Mikael Agricola objavil prva pisna dela v finščini in trenutno glavno mesto Finske, Helsinke, je leta 1555 ustanovil kralj Gustav Vasa. Prvo univerzo na Finskem, Kraljevo akademijo v Turkuju, je leta 1640 ustanovila švedska kraljica Christina na predlog grofa Per Braheja.
Finci so v tridesetletni vojni (1618–1648) zasloveli kot dobro izurjeni konjeniki, imenovani Hakkapeliitta. Finska je v letih 1695–1697 utrpela hudo lakoto, med katero je umrla približno ena tretjina finskega prebivalstva in nekaj let kasneje uničujočo kugo.
V 18. stoletju so vojne med Švedsko in Rusijo dvakrat pripeljale do okupacije Finske s strani ruskih sil, časi, ki so bili Fincem znani kot Velika jeza (1714–1721) in Manjša jeza (1742–1743). Ocenjuje se, da je bila med Veliko jezo izgubljena skoraj cela generacija mladih moških, predvsem zaradi uničenja domov in kmetij ter požiga Helsinkov.
Veliko vojvodstvo Finska
Švedsko obdobje se je končalo s finsko vojno leta 1809. 29. marca 1809, potem ko so jo osvojile vojske Aleksandra I. Ruskega, je Finska postala avtonomna Velika kneževina pod vladavino Ruskega imperija, kot jo je priznal parlament v Porvoou. Takšno stanje se je nadaljevalo do konca leta 1917. Leta 1812 je Aleksander I. vključil rusko provinco Viborg v Veliko vojvodstvo Finsko. Leta 1854 se je Finska vključila v vpletenost Rusije v krimsko vojno, ko sta britanska in francoska mornarica bombardirali finsko obalo in Alandsko otočje med tako imenovano Alandsko vojno.
Čeprav je bila švedščina še vedno razširjena, se je v tem obdobju začel uveljavljati finski jezik. Od leta 1860 je raslo močno finsko nacionalistično gibanje, znano kot gibanje Fennoman. Eden najvidnejših voditeljev gibanja je bil filozof in politik J. V. Snellman, ki si je prizadeval za stabilizacijo statusa finskega jezika in lastne valute, finske marke, v Velikem vojvodstvu Finske. Mejnika sta vključevala objavo tega, kar je postalo finski nacionalni ep, Kalevala, leta 1835 in pravno enakopravnost finskega jezika s švedščino leta 1892. V duhu Adolfa Ivarja Arwidssona – »nismo Švedi, nočemo postati Rusi, torej bodimo Finci« – je bila vzpostavljena finska nacionalna identiteta. Kljub temu do začetka 20. stoletja na Finskem ni bilo pravega gibanja za neodvisnost.
Finska lakota v letih 1866–1868 se je zgodila po nizkih temperaturah v začetku septembra, ki so uničile pridelke in ubile okoli 15 % prebivalstva, zaradi česar je bila ena najhujših lakot v evropski zgodovini. Zaradi lakote je Ruski imperij sprostil finančne predpise, naložbe pa so se v naslednjih desetletjih povečale. Gospodarski razvoj je bil hiter. Bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca je bil še vedno polovica ameriškega in tretjina britanskega.
Od leta 1869 do 1917 je Ruski imperij izvajal politiko, znano kot rusifikacija Finske. Ta politika je bila prekinjena med letoma 1905 in 1908. Leta 1906 je bila v Velikem vojvodstvu Finske uvedena splošna volilna pravica. Vendar so se odnosi med Velikim vojvodstvom Finske in Ruskim imperijem poslabšali, ko je ruska vlada začela sprejemati ukrepe za omejevanje posebnega statusa in avtonomije Finske. Na primer, splošna volilna pravica je bila v praksi tako rekoč nesmiselna, saj carju ni bilo treba potrditi nobenega zakona, ki ga je sprejel finski parlament. Želja po neodvisnosti se je okrepila, najprej med radikalnimi liberalci in socialisti, deloma na podlagi izjave, imenovane Februarski manifest, zadnjega carja Ruskega imperija, Nikolaja II., 15. februarja 1899.Alenius, Kari. "Russification in Estonia and Finland Before 1917", Faravid, 2004, Vol. 28, pp. 181–194.
Državljanska vojna in zgodnja osamosvojitev Finsko prebivalstvo si je v 19. stoletju pridobivalo v notranjih razmerah vedno več pravic soodločanja in hkrati se je krepila narodna zavest, ki se je opirala na lastni jezik. Kulturo in zgodovino Fincev, car Nikolaj II. Ruski (1868–1918) je v tem videl ogrožanje ruske oblasti in je v okviru splošnega porusovanja odvzel Finski avtonomijo, kar pa je izzvalo silen odpor.