Kazahstan, uradno Republika Kazahstan, je država, ki večinoma leži v Srednji Aziji, najbolj zahodni deli pa so v Evropi. Je deveta največja država in največja celinska država na svetu s površino 2.724.900 kvadratnih kilometrov. Kazahstan je ekonomsko najpomembnejša država v Srednji Aziji, saj ustvari 60 % BDP regije, predvsem s svojo naftno in plinsko industrijo. Ima tudi ogromno zalogo mineralnih virov.
Kazahstan je uradno demokratična, laična, enotna, ustavna republika z raznoliko kulturno dediščino. Meji na Rusijo, Kitajsko, Kirgizistan, Uzbekistan in Turkmenistan. Velik del meje na jugozahodu države poteka čez Kaspijsko jezero. V najbližji točki sta si z Mongolijo le 37 kilometrov narazen. Relief Kazahstana sestavljajo ravnice, stepa, tajga, skalni kanjoni, hribi, delte, zasnežene gore in puščava. V Kazahstanu je leta 2025 po ocenah živelo 20,5 milijona ljudi. Gostota prebivalstva je med najnižjimi in znaša manj kot 7,4 ljudi na kvadratni kilometer. Od osamosvojitve leta 1997 je glavno mesto Astana, ki je bilo med letoma 2019 in 2022 znano kot Nursultan po nekdanjem dolgoletnem predsedniku države. Po razpadu Sovjetske zveze so glavno mesto preselili iz največjega mesta v državi, Almatija.
Ozemlje Kazahstana je bilo zgodovinsko poseljeno z nomadskimi skupinami in cesarstvi. V antiki so deželo naseljevali nomadski Skiti, perzijsko Ahemenidsko cesarstvo pa se je razširilo proti južnemu ozemlju sodobne države. Turška ljudstva, nomadi, ki so sledili svojim rodovom v številne turške države, kot je Turški kaganat itd., so to državo naseljevali v vsej njegovi zgodovini.
V 13. stoletju si je ozemlje pokorilo Mongolsko cesarstvo pod Džingiskanom. Do 16. stoletja so se na ozemlju današnje države oblikovale tri izrazite skupine, imenovane jüz (veje prednikov, ki so zasedali določeno ozemlje). Rusi so začeli napredovati v kazahstansko stepo v 18. stoletju, do sredine 19. stoletja pa so de jure vladali vsemu Kazahstanu kot delu Ruskega imperija. Po ruski revoluciji leta 1917 in poznejši državljanski vojni je bilo ozemlje Kazahstana večkrat preurejeno. Leta 1936 je postalo del Sovjetske zveze kot Kazahstanska Sovjetska socialistična republika.
Kazahstan je bil zadnji od sovjetskih republik, ki je razglasil neodvisnost med razpadom Sovjetske zveze leta 1991. Nursultan Abiševič Nazarbajev, prvi predsednik Kazahstana, je bil označen za avtoritarnega, njegova vlada pa je bila obtožena številnih kršitev človekovih pravic, vključno z zatiranjem nestrinjanja z vladajočimi in cenzure medijev. Nazarbajev je odstopil marca 2019, vendar je bil imenovan za doživljenjskega predsednika Kazahstanskega varnostnega sveta. Ime prestolnice se je zatem spremenilo v prvotno ime.
Na mestu predsednika je Nazarbajeva nasledil predsednik senata Kasim-Žomart Tokajev. V 21. stoletju si Kazahstan prizadeva za razvoj svojega gospodarstva, zlasti svoje prevladujoče industrije ogljikovodikov. Human Rights Watch pravi, da »Kazahstan močno omejuje svobodo zbiranja, govora in vere«Human Rights Watch, World Report 2015: Kazakhstan , accessed October 2015.. Druge organizacije za človekove pravice redno opisujejo stanje v zvezi s človekovimi pravicami v Kazahstanu kot slabo.
Kazahstanskih 131 pripadnikov etničnih skupin vključuje Kazahe (65,5 % prebivalstva), Ruse, Uzbeke, Ukrajince, Nemce, Tatare in Ujgure. Islam je vera približno 70 % prebivalstva, krščanstvo pa 26 %. Kazahstan uradno dovoljuje svobodo vere, vendar so verski voditelji, ki nasprotujejo vladi, zatirani.
Državni jezik je kazaščina, ruščina pa ima enak uradni status za vse ravni upravnih in institucionalnih namenov. Kazahstan je član Združenih narodov (ZN), STO, CIS, Šanghajske organizacije za sodelovanje (ŠO), Evroazijske ekonomske unije, CSTO, OVSE, OIC in TURKSOY.
Etimologija Ime Kazah izvira iz starodavne turške besede qaz, 'potepanje', kar odraža nomadsko kulturo Kazahov. Izraz kozak je istega izvora. Perzijska pripona -stan pomeni 'dežela' ali 'kraj', zato lahko Kazahstan dobesedno prevedemo kot 'dežela potepuhov'.
Čeprav se izraz tradicionalno nanaša samo na etnične Kazahe, vključno s tistimi, ki živijo na Kitajskem, v Rusiji, Turčiji, Uzbekistanu in drugih sosednjih državah, se izraz Kazah vedno pogosteje uporablja za vsakega prebivalca Kazahstana, vključno z ne-kazahi.
Zgodovina
Kazahstan je bil naseljen že od paleolitika. Kultura Botai (3700–3100 pr. n. št.) velja za prvo, ki je udomačila konja. Prebivalstvo Botai je večino svojih prednikov izpeljalo iz globoko evropskega prebivalstva, znanega kot starodavni severni Evrazijci, hkrati pa je kazalo tudi nekaj primesi starodavne vzhodne Azije. Živinoreja se je razvila v neolitiku. Prebivalstvo je bilo v bronasti in železni dobi belska rasa.
Kazahstansko ozemlje je bilo ključni sestavni del evroazijske trgovske Stepske poti, prednice kopenske svilne poti. Arheologi verjamejo, da so ljudje najprej udomačili konja (tj. ponija) v obsežnih stepah regije. Srednja Azija je bila v zadnjih prazgodovinskih obdobjih naseljena s skupinami, kot je morda proto-indoevropska kultura Afanasjevo,According to Allentoft et al. (2015) and Haak et al. (2015), poznejših zgodnjih indo-iranskih kultur, kot sta Andronovo: "Archaeologists are now generally agreed that the Andronovo culture of the Central Steppe region in the second millennium BC is to be equated with the Indo-Iranians." in poznejšimi indo-Iranci, kot so Saki in Masageti. Druge skupine so vključevale nomadske Skite in perzijsko Ahemenidsko cesarstvo na južnem ozemlju sodobne države. Leta 329 pred našim štetjem so se Aleksander Veliki in njegova makedonska vojska borili v bitki pri Jahartesu proti Sakijem ob reki Jahartes, danes znani kot Sir Darja ob južni meji sodobnega Kazahstana.
Turški kaganat in Kumansko-Kipčakski kaganat Glavna migracija turških ljudstev se je zgodila med 5. in 11. stoletjem, ko so se razširila po večjem delu Srednje Azije. Turška ljudstva so počasi nadomestila in asimilirala prejšnje iransko govoreče domačine, s čimer so prebivalstvo Srednje Azije iz večinoma iranskega spremenili v pretežno vzhodnoazijsko. The quotation is from pp. 4–5.
Prvi turški kaganat je leta 552 na Mongolski planoti ustanovil Bumin in se hitro razširil proti zahodu proti Kaspijskemu jezeru. Göktürki so pred seboj pregnali različna ljudstva: Ksionite, Uare, Ogure in druge. Zdi se, da so se ta združila z Avari in Bolgari. V 35 letih sta bila vzhodna polovica in Zahodni turški kaganat neodvisna. Zahodni kaganat je dosegel svoj vrhunec v začetku 7. stoletja.
Mongolsko cesarstvo in Zlata horda
Kumani so v stepe sodobnega Kazahstana vstopili okoli začetka 11. stoletja, kjer so se kasneje pridružili Kipčakom in ustanovili obsežno kumansko-kipčaško konfederacijo. Medtem ko sta starodavni mesti Taraz (Aulie-Ata) in Hazrat-e Turkestan že dolgo služili kot pomembni vmesni postaji na svilni poti, ki je povezovala Azijo in Evropo, se je prava politična konsolidacija začela šele z mongolsko vladavino v začetku 13. stoletja. Pod Mongolskim cesarstvom so bila ustanovljena prva strogo strukturirana upravna okrožja (Ulus). Po delitvi Mongolskega cesarstva leta 1259 je ozemlju, ki bo postalo sodobni Kazahstan, vladala Zlata horda, znana tudi kot Ulus Džoči. V obdobju Zlate horde se je med vladajočo elito pojavila turško-mongolska tradicija, v kateri so poturčeni potomci Džingiskana sledili islamu in še naprej vladali nad deželami.
Kazaški kanat
V 15. stoletju je Kazaški kanat nastal kot posledica razpada Zlate horde. Ustanovila sta ga Džanibek kan in Kerej kan, še naprej pa mu je vladal Džingisidovski klan Tore (dinastija Džoči). Kazaški kanat je bil naslednica levega (vzhodnega) krila Ulusa Džoči.
V začetku 16. stoletja so Kazahstanci kanat preoblikovali v nomadsko cesarstvo, ki se je raztezalo čez stepe vzhodno od Kaspijskega jezera in severno od Aralskega jezera vse do zgornjega toka reke Irtiš in zahodnih pristopov k Altajskim gorovjem. Med vladavino Burunduk kana (vladal 1488–1509) in Kasima kana (1509–1518) so bili Kazahstanci gospodarji praktično celotne stepske regije, domnevno so lahko na bojišče pripeljali 200.000 konjenikov in so se jih bali vsi njihovi sosedje. Mnogi zgodovinarji menijo, da je Kasim kanovo vodstvo izhodišče za samostojno in suvereno kazahstansko državo. Njegov vpliv je razširil kazahstansko oblast od jugovzhodnih regij sodobnega Kazahstana do Uralskega gorovja.History of Kazakhstan | Britannica
Med vladavino treh sinov Kasim kana je kanova avtoriteta nekoliko oslabela, kar je sčasoma privedlo do razdrobljenosti Kazaškega kanata na tri ločene horde: Veliko hordo v jugovzhodnem Kazahstanu severno od Tjanšana, Srednjo hordo v osrednji stepi blizu Aralskega jezera in Malo hordo med Aralskim jezerom in reko Ural. V teh regijah so kanovo moč pogosto omejevali plemenski voditelji, znani kot sultani, še bolj pa begi in batiri, poglavarji klanovskih skupnosti. Čeprav so kani nominalno poveljevali mogočni vojski, je bila njihova avtoriteta močno odvisna od zvestobe teh lokalnih voditeljev.
Zadnji vladajoči sin Kasim kana, Haknazar, je premagal te izzive, ponovno združil tri horde in razširil svojo moč preko step. Pod svoj nadzor ni prišel le kazahstanskih hord, temveč tudi Baškirje, Kirgize in Nogajce, pa tudi ozemlja, kot so Kazanski, Sibirski in Astrahanski kanat, ter mesta, kot so Buhara, Hiva in Taškent. Po Ryčkovu je Haknazarjevo vladavino zaznamovala brutalna konsolidacija oblasti, kjer je izkoristil nestabilnost sosednjih ljudstev, naložil visoke davke in močno omejil njihovo gibanje in vire. Omejil jih je na en sam lonec na tri gospodinjstva, zasegel živino, blago in celo otroke ter prepovedal lastništvo zemlje in gibanje čez nekatere reke. Zaradi teh dejanj so ta ljudstva osiromašili in podredili, hkrati pa so okrepili njegovo oblast nad regijo.
Začel je redne vpade v Transoksanijo, vzorec, ki so ga nadaljevali njegovi nasledniki, vključno s Tauekel kanom, ki je na kratko zasedel Samarkand. Vendar se je do začetka 17. stoletja obnovljena enotnost znova začela razpadati, kar je privedlo do razdrobljenosti kanata. Posledično se je centralna oblast znatno oslabila in po vsej regiji so se pojavili številni manjši, lokalni vladarji.
Politična razpletenost, plemenska rivalstva in vse manjši pomen čezmejnih trgovskih poti med vzhodom in zahodom so oslabili Kazaški kanat. Hivski kanat je izkoristil to priložnost in zavzel polotok Mangišlak. Uzbeška vladavina je tam trajala dve stoletji, do ruskega prihoda.
V 17. stoletju so se Kazahi borili proti Ojratom, federaciji zahodnih mongolskih plemen, vključno z Džungari. Začetek 18. stoletja je zaznamoval zenit Kazaškega kanata. V tem obdobju je Mala Horda sodelovala v vojni 1723–1730 proti Dzungarskemu kanatu, po njihovi »veliki nesreči« invaziji na kazaška ozemlja. Pod vodstvom Abul Kair kana so Kazahi dosegli večje zmage nad Džungarji pri reki Bulanti leta 1726 in v bitki pri Anrakaju leta 1729.
Ablaj kan je sodeloval v najpomembnejših bitkah proti Džungarjem od 1720-ih do 1750-ih, za kar ga je ljudstvo razglasilo za batira ('heroja'). Kazahi so trpeli zaradi pogostih napadov volških Kalmikov. Kokandski kanat je izkoristil šibkost kazaških džuzov po napadih na Džungarje in Kalmike ter osvojil sedanji jugovzhodni Kazahstan, vključno z Almatijem, formalno prestolnico v prvi četrtini 19. stoletja. Tudi Buharski emirat je vladal Šimkentu, preden so Rusi prevzeli prevlado.
Leta 1822 je bila institucija kanata v kazaških hordah ukinjena, kar je sprožilo upor sultana Kasima v letih 1824–1827. Zadnji poskus obnove kanata je vodil sultan Kenesari Kasimov, ki se je leta 1837 razglasil za kana in vodil oborožen boj proti ruskim oblastem do svoje smrti leta 1847.
Ruski Kazahstan