James Watt, škotski izumitelj, inženir in kemik, * 30. januar 1736, Greenock, Inverclyde, Škotska, † 25. avgust 1819,James Patrick Muirhead. The Life of James Watt, 1858, str. 521. Heathfield, Sussex, Anglija.
Leta 1781 je Izboljšal parni stroj Thomasa Newcomna iz leta 1712. Wattov parni stroj je bil kjučnega pomena za industrijsko revolucijo v Združenem kraljestvu in drugod po svetu.
James Watt se je za tehnologijo parnih strojev začel zanimati kot izdelovalec instrumentov na Glasgowski univerzi. Ugotovil je, da parni stroj izgublja ogromno energije s stalnim segrevanjem in hlajenjem parnega valja. Stroj je izboljšal z uvedbo ločenega kondenzatorja, s katerim se je izognil izgubam energije in radikalno povečal moč, učinkovitost in stroške delovanja parnega stroja. Nazadnje je stroj dodelal tako, da je premo gibanje bata pretvoril v vrtenje, s čimer se je njegova uporabnost zelo razširila.
Svojo iznajdbo je poskušal komercializirati, kar je presegalo njegove finančne zmožnosti, zato je leta 1775 sklenil partnerstvo z industrijalcem Matthewom Boultonom. Družba Boulton in Watt je postala zelo uspešna in Watt je obogatel. Po upokojitvi je začel razvijati nove iznajdbe, ki niso bile pomembne za njegov parni stroj. Umrl je leta 1819 star 83 let.
Razvil je koncept konjske moči.Lira, Carl (2001). Biography of James Watt. egr.msu.edu. Pridobljeno 5. julija 2010. Po njem se imenuje watt, SI enota za moč.
Življenje James Watt je bil rojen 19. januarja 1736 v Greenocku, Renfrewshire, pristanišču na Firth of Clyde.Thurston, Robert Henry (1878). A history of the growth of the steam-engine. The International Scientific Series. New York: D. Appleton and Company. str. 80. Njegov oče je bil ladjedelec, ladjar in podjetnik in je služil kot glavni mestni baillie.Muirhead, James Patrick (1859). The life of James Watt: with selections from his correspondence (2. izdaja). John Murray. str. 10. Mati Agneza Muirhead je bila iz bogate družine in dobro izobražena. Oba starša sta bila prezbiterijanca.Klooster, John W. (2009). Icons of invention: the makers of the modern world from Gutenberg to Gates. Icons of invention. 1. ABC-CLIO. str. 30. ISBN 978-0-313-34743-6. Wattov stari oče Thomas Watt je bil učitelj matematike in baillie cartsburnskega barona.Muirhead (1859), str. 4 in 7. James je kljub temu, da je imel verne starše, kasneje postal deist.Dickinson, Henry Winram; Jenkins, Rhys. Committee of the Watt Centenary Commemoration (1927). James Watt and the steam engine: the memorial volume prepared for the Committee of the Watt centenary commemoration at Birmingham 1919. Clarendon press. str. 78.McCabe, Joseph (1945). A Biographical Dictionary of Ancient, Medieval, and Modern Freethinkers. Haldeman-Julius Publications. Pridobljeno 17. avgusta 2012.
V šolo ni hodil redno. Na začetku ga je doma poučevala predvsem njegova mati, kasneje pa je obiskoval osnovno šolo v Greenocku.Tann, Jennifer (2013) . Watt, James (1736–1819).Oxford Dictionary of National Biography (online ed.). Oxford University Press. doi: 10.1093/ref:odnb/28880. Bil je zelo spreten, strokovno podkovan in nadarjen matematik, medtem ko ga latinščina in grščina nista znimali.
Ko je bil star osemnajst let mu je umrla mati in očetovo zdravje pa je začelo pešati. James se je preselil v London, kjer je eno leto preučeval izdelavo instrumentov, potem pa se je vrnil v Glasgow na Škotsko in ustanovil svojo delavnico za izdelavo instrumentov. Izdeloval in popravljel je medeninaste zrcalne kvadrante, vzporedna ravnila, tehtnice in dele teleskopov in barometrov. Ker ni opravil sedemletnega pripravništva, je glasgowski ceh kladivarjev, ki je bil pristojen tudi za umetnike, ki so uporabljali kladivo, njegovo delavnico zaprl,Thomas, Henry; Thomas, Dana Lee (1954). Living adventures in science. Ayer Publishing. str. 25. čeprav je bil edini izdelovalec matematičnih instrumentov na Škotskem.Carnegie, Andrew (1905). 3. James Watt. New York: Doubleday, Page and Company.
Watta je iz zagate rešila pošiljka astronomskih instrumentov, ki jih je Alexander Macfarlane v oporoki zapustil Glasgowski univerzi. Za njihovo popravilo je bil potreben strokovnjak.Marshall (1925), 3. poglavje. Watt je instrumente popravil in bil zato plačan. Kasneje so mu trije univerzitetni profesorji ponudili možnost, da v okviru univerze ustanovi majhno delavnico. Delavnica je začela delovati leta 1757. Profesor fizike in kemije Joseph Black in slavni politični ekonomist Adam Smith sta postala njegova prijatelja.Robinson, Eric; McKie, Doublas. Partners in Science: Letters of James Watt and Joseph Black. Cambridge, Massachusetts.
Watt je sprva vzdrževal in popravljal znanstvene instrumente, ki so jih uporabljali na univerzi, demonstiral njihovo delovanje in uporabo in razširil svojo proizvodnjo kvadrantov. Leta 1759 je sklenil partnertstvo z arhitektom in poslovnežem Johnom Craigom, s katerim sta proizvajala in prodajala več proizvodov, med njimi tudi glasbene instrumente in igrače. Partnerstvo je trajalo šest let in zaposlovalo šestnajst delavcev. Po Craigovi smrti leta 1765 je posel prevzel eden od zaposlenih z imenom Alex Gardner. Proizvodnja se je ohranila do 20. stoletja.Hills, vol I, str. 103–115.
Leta 1764 se je poročil z daljno sorodnico Margaret (Peggy) Miller, s katero je imel pet otrok. Odrasla sta samo dva: James mlajši (1769–1848) in Margaret (1767–1796). Margaret je umrla na porodu leta 1772. Leta 1777 se je ponovno poročil, tokrat z Ann MacGregor, hčerko glasgowskega proizvajalca barvil, s katero je imel dva otroka: Gregoryja (1777–1804), ki je postal geolog in mineralog,Torrens, H. S. (2006). The geological work of Gregory Watt, his travels with William Maclure in Italy (1801–1802), and Watt's "proto-geological" map of Italy (1804). 411: 179–197.doi: 10.1130/2006.2411(11). in Janet (1779–1794). Ann je umrla leta 1832. Od leta 1777 do 1790 so živeli na Regent Place v Birminghamu.
Zgodba o čajniku Priljubljena zgodba pravi, da je Wattov izum parnega stroja navdihnilo opazovanja pokrova, ki ga je na čajniku dvigovala para. Zgodba ima več različic. Watt seveda ni izumil parnega stroja, kot trdi zgodba, ampak je s prigraditvijo kondenzatorja znatno izboljšal Newcomenov parni stroj. Delovanje parnega stroja je nekomu, ki ne pozna termodinamike, težko razložiti. Zgleda, da si je zgodbo o čajniku izmislil sin James Watt mlajši, da bi delovanje stroja laže razložil svojim otrokom.D.P. Miller. True Myths: James Watt's Kettle, His Condenser, and His Chemistry. Journal: History of Science 42: 334. V tem smislu je zgodba podobna zgodbi Isaaca Newtona o padajočem jabolku in odkritju težnosti.
Prvi poskusi s paro thumb|upleft|Model Newcomenovega parnega stroja, na katerem je eksperimentiral James Watt
Leta 1759 je Wattov prijatelj John Robison usmeril njegovo pozornost na rabo pare kot gonilne sile.Muirhead, James Patrick (1858). The life of James Watt: with selections from his correspondence. J. Murray, str. 74–83. Pridobljeno 17. avgusta 2011. Newcomenov atmosferski stroj, ki je bil v rabi že skoraj 50 let za črpanje vode iz rudnikov, se od njegove uvedbe ni spremenil. Watt je začel eksperimentirati s paro, čeprav ni nikoli videl delujočega parnega stroja. Prvi model ni deloval zadovoljivo, vendar je še naprej eksperimentiral in začel brati vse, kar je bilo napisano o parnih strojih. Začel je spoznavati pomembnost latentne toplote - toplotne energije, ki se sprosti ali absorbira med izotermnimi procesi, in razumevati stroj, ki ga je nekaj let pred tem izumil njegov prijatelj Joseph Black. Tedanje razumevanje delovanja parnega stroja je bilo zelo primitivno. Znanstvena termodinamika ga je formalizirala šele sto let kasneje.
Leta 1763 so Watta prosili, naj popravi model Newcomenovega stroja, ki ga je imela univerza. Stroj je tudi po popravilu komaj deloval. Po več poskusih je Watt ugotovil, da se več kot tri četrtine toplotne energije pare porabi za segrevanje pogonskega valja.Frazer, Persifor (1859). Journal of the Franklin Institute. str. 296–297. Pridobljeno 17. avgusta 2011. Izgubo energije je povzročala hladilna voda, ki so jo v vsakem ciklu vbrizgali v valj, da je kondenzirala paro in zmanjšala njen tlak. Večina toplotne energije se zato ni pretvorila v mehansko delo.
Wattova ključna izboljšava stroja se je zgodila maja 1765,Dickinson, str. 36. ko je kondenzacijo pare preusmeril v kondenzator, ločen od pogonskega valja, s čimer je temperatura valja ostala nespremenjena. Ponovno ogrevanje valja ni bilo več potrebno, zato se je v delo pretvoril mnogo večji del toplotne energije. Še isto leto je izdelal delujoč model svojega parnega stroja.
thumb||upleft|Glavni deli Wattovega parnega stroja za pogon vodne črpalke
Izdelava uporabnega parnega stroja je kljub delujočemu modelu povzročala velike težave. Zahtevala je predvsem veliko kapitala. Nekaj ga je prispeval Black, veliko več pa John Roebuck, ustanovitelj železarne Carron Iron Works pri Falkirku, s katerim je Watt sklenil partnerstvo. Roebuck je živel v Kinneil Houseu v Bo'nessu in dal Wattu na razpolago manjšo zgradbo ob svoji hiši, v kateri je izpopolnjeval parni stroj. Zidovje koče in velik del enega od njegovih poskusnih strojev so se ohranili.James Watt's Cottage, Canmore. Royal Commission on the Ancient and Historical Monuments of Scotland. Pridobljeno 13. maja 2010.
Največ tehničnih težav sta povzročala izdelava bata in valja, ker so bili takratni obdelovalci železa bolj kovači kot sodobni strojniki in niso mogli izdelati komponent z zahtevano natančnostjo. Veliko denarja se je porabilo tudi za pridobitev patenta za Wattov izum. Ko so finančni viri presahnili, je bil Watt prisiljen, da se je za osem let zaposlil, najprej kot geometer in nato kot gradbeni inženir.Hills, I. zvezek, str. 180–293.
Ko je Roebuck bankrotiral, je patentne pravice do Wattovega izuma pridobil Matthew Boulton, lastnik Soho Manufactory pri Birminghamu. Leta 1775 je dosegel, da so se patentne pravice podaljšale do leta 1800.James Watt's Fire Engines Patent Act, 1775 (15 Geo 3 c. 61). V tistem času je bil za pridobitev patenta potreben zakon, ki ga je sprejel parlament.
Wattu je uspelo preko Boultona dobiti nekaj najboljših kovinarjev na svetu. Težavo z izdelavo velikega valja s tesno prilegajočim se batom je rešil John Wilkinson, ki je v Bershamu v severnem Walesu razvil tehniko natančnega vrtanja topovskih cevi. Watt in Boulton sta sklenila zelo uspešno partnerstvo, ki je trajalo petindvajset let.
Prvi stroji thumb|upleft|Parni stroj, ki sta ga zasnovala Boulton and Watt, na katerem je že vgrajen centrifugalni regulator (Q); gravura iz leta 1784 thumb|upleft|Wattov parni stroj z dvojnim delovanjem, proizveden v D. Napier & Son, London, leta 1859, zdaj razstavljen v Visoki tehnični šoli za industrijsko inženirstvo v Madridu 250px|thumb|Animacija Wattovega mehanizma vzporednega gibanja, patentiranega leta 1784
Prvi delujoči in komercialno upešni parni stroji so bili proizvedeni leta 1776. Uporabljali so se predvsem za pogon vodnih črpalk v rudnikih. Watt je bil naslednjih pet let zelo zaposlen z instaliranjem svojih strojev, največ v Cornwallu.
Teh strojev ni proizvedla družba Boulton in Watt, ampak drugi proizvajalci po Wattovih načrtih in pod njegovim nadzorom. Postavitev strojev in njihov zagon je sprva nadziral sam, kasneje pa njegovi pooblaščenci. Stroji so bili veliki. Prvi, na primer, je imel premer valja 50 palcev (1270 mm) in bil visok okrog osem metrov. Boulton in Watt sta zaračunavala letno plačilo v višini ene tretjine vrednosti premoga, prihranjenega v primerjavi z Newcomenovim strojem z enako močjo.