sličica|Naslovnica knjige Marc-Antoinea Laugierja: Essai sur l'Architecture, primitivna koča kot alegorija arhitekture Arhitektura je znanstvena, tehnična in umetniška disciplina, ki se posveča ustvarjanju okolja, ki je primerno za človeško prebivanje in delovanje ter razmišljanju o vprašanjih, ki so s tem povezana. V svoji teoriji in praksi je zmožna povezati tri temeljna načela, ki jih je pred več kot 2000 leti zapisal že Vitruvij, na način, da lahko kot rezultat tega povezovanja nastane kakovostna prostorska rešitev in kakovostno bivalno okolje. To so načela trdnosti, uporabnosti in lepote. Opredelimo jih lahko tudi kot nosilne elemente arhitekture. Vsi trije elementi so v arhitekturi med seboj neločljivo povezani. Lepota oziroma estetski moment ni okrasni dodatek uporabnega in trdno zgrajenega objekta. Je tisti integralni del zahtev po trdnosti in uporabnosti, ki ju povezuje v neločljivo stavbno in okoljsko enoto, ki jo lahko opredelimo kot kakovostno prostorsko rešitev in kakovostno bivalno okolje. Takšna rešitev oziroma okolje ima tudi izjemen kulturni pomen za družbo in državo.
Etimologija Beseda arhitektura izvira iz besede arhitekt, oziroma iz latinske besede architectus, ki izhaja iz stare grščine, ἀρχιτέκτων (arhitekton): ἀρχι- (árhi-) in τέκτων (tékton). Prva izhaja iz glagola ἄρχειν (àrhein), ki pomeni 'biti prvi, biti na začetku, voditi, začeti', druga pa 'tesar, mizar' ali pa bolj generično 'mojster, obrtnik, graditelj'. Sestavljena beseda arhi-tekton torej pomeni 'prvi obrtnik', 'glavni graditelj'.
Beseda τέκτων izvira iz sanskrta, taksan, in se je prvotno nanašala na tesarstvo oziroma na uporabo sekire. V Iliadi (IL. 5.59) in v Odiseji (OD. 21.43) Homer še govori o tektonu kot tesarju, a kasneje se je pomen besede razširil. Tekton ni pomenilo več samo mizarja ali tesarja ampak bolj splošno, graditelja. V fragmentu št.111 pesnica Sapfo (630-590 pr. n. št.) uporablja besedo tekton na zanimiv način, in sicer tekton postane pesnik. Fragment spada pod skupino verzov z imenom Epitalamia, ki je ime za pesmi, ki so jih Grki peli na porokah. Tekton je del zbora, pesnik, ποιητής (poietes).
Besedi poietes in poiesis sta kasneje dobili dva različna pomena: na eni strani, s Platonom, je poiesis prehod med nebiti in biti in beseda je povezana z jezikom. Je, torej, določena oblika udejanjanja jezika. Z Aristotelom poiesis pomeni produkcija kot izdelava in zadeva torej tehnično področje, je produkt, ki izhaja iz tehne-ja. Na ta dva pomena besede poiesis se navezuje tudi Kenneth Frampton ko pravi, da pri arhitekturi »ne govorimo o mehaničnem razkrivanju konstrukcije, temveč predvsem o potencialno poetični manifestaciji strukture v izvornem grškem smislu poiesis kot dejanja izdelovanja in razkrivanja«.
Sestavljeno besedo arhi-tekton oziroma arhitekt je prvič uporabljal Herodot v svojih Zgodbah (HDT. 3.60.4). Tu beseda arhitekt še ni povezana s stavbarstvom ampak prej z grajenjem. Blizu je današnjemu pomenu besede graditelj. Podobno interpretacijo besede uporablja tudi Vitruvij, ko pravi da je arhitektura dejavnost, ki je sestavljena iz graditeljskih izkušenj, ki pa ji kot nujni sestavni del dodaja teoretske premisleke (nascitur ex fabrica et ratiocinatione, De Arch. I, 1, 1. Prevod F. Košir).
Načela in zareze arhitekture Arhitektura je ena tistih dejavnosti, za katere je značilno, da si vedno znova skuša postaviti temeljna načela, ki naj bi jim sledila in jih teoretsko utemeljiti. sličica|Načrt idealnega mesta Chaux, ki ga je zasnoval Claude-Nicolas Ledoux
Morda najbolj slavna trojica temeljnih načel je Vitruvijeva trojica trdnost, uporabnost in lepota (Firmitas, Utilitas, Venustas). Vitruvijev traktat se je skozi različne prepise ohranjal in v času renesanse dobil status kanoničnega besedila o arhitekturi. Z njim so se proslavila tudi tri temeljna načela in se ohranila vse do danes kot opora pri opredelitvi arhitekture. Za današnje razmišljanje o arhitekturi pa so pomembne tudi številne druge pojmovne opredelitve arhitekture in njenih temeljnih načel, ki so nastajale skozi zgodovino. Med njimi izstopa delo Leona Battiste Albertija z naslovom O arhitekturi (De re aedificatoria, 1452), ki vzpostavlja kritično stališče do Vitruvija. Pomemben doprinos Albertija je v njegovi opredelitvi arhitekture kot odgovorne dejavnosti za človeštvo, ki deluje po načelu harmonije (Concinnitas). Pomemben premik v arhitekturni misli se je zgodil z Vincenzom Scamozzijem, ki je arhitekturo opredelil kot najvišjo znanost, ki je vodena z razumom in ustvarja red vseh stvari v svetu. V času manierizma in baroka se je arhitekturo razumelo in razlagalo kot eno od umetnosti. V času razsvetljenstva se je arhitekturo prepoznalo kot instrument družbene spremembe. V Franciji je v tistem času nastala vrsta utopičnih zamisli oblikovanja boljše družbe s sredstvi arhitekture. Tu je treba omeniti delo Clauda-Nicolasa Ledouxja, ki je svojo vizijo reforme družbe z arhitekturo posebej prepričljivo razvil v projektu idealnega mesta [null Chaux]. Nemška arhitekturna teorija 18. stoletja je v središče razumevanja vloge in naloge arhitekture postavila kriterij estetskega doživljanja, ki izhaja iz značaja stavbe. Pomemben premik se je zgodil z arhitekturno teorijo Carla Lodolija, ki je opozoril na ključni pomen značaja gradbenih materialov za arhitekturo in povezal estetska vprašanja z etiko, kar je povzeto v njegovem stališču, da resnica arhitekture izhaja iz konstrukcijske logike. Eugéne Viollet-le-Duc je v 19. stoletju kot dobro arhitekturo opredelil tisto, ki je neposredni izraz družbe ter odraža vrednote in načela sodobne civilizacije. Eno izmed temeljnih izhodišč za moderne opredelitve arhitekture je pisanje Karla Friedricha Schinkla. Nanj je imela velik vpliv filozofija nemškega idealizma, predvsem Schopenhauerjevo razmišljanje o arhitekturi. Z uveljavljanjem arhitekturne moderne, kar je bilo povezano tudi z industrijskim razvojem, se v ospredje postavlja načelo »forma sledi funkciji«. Za 20. stoletje so bila značilna različna arhitekturna gibanja (ekspresionizem, konstruktivizem, de stijl, futurizem, racionalizem, itd.) ki so razglašala prekinitev s tradicijo in tako zarisujejo nova načela in pojmovne opredelitve arhitekture v obliki in na način manifestov. Ena od sodobnih opredelitev arhitekture je, da je kreativna ali miselna praksa. Kot takšna ima heterotopični status.
Heterotopija (starogrško, hetero - drugačen, topos - kraj) je filozofski pojem, ki ga je v delu O drugih prostorih (1967) utemeljil francoski filozof Michel Foucault. Po Foucaultu pojem heterotopije označuje fizične prostore oz. položaje, ki so v neskončni množici možnih prostorov prepoznani in izpostavljeni kot tisti, ki imajo to nenavadno lastnost, da so v odnosu z vsemi drugimi položaji, vendar na tak način, da suspendirajo, nevtralizirajo ali sprevračajo celoto odnosov, ki so prek njih načrtovani, zrcaljeni ali reflektirani. Ti prostori so nekako v povezavi, pa vendar v protislovju z vsemi drugimi položaji
Pojem heterotopije, kot ga razvije Foucault, je neverjetno blizu pojmu arhitekture kot produkta kreativnega delovanja. Tako blizu, da bi dejansko lahko rekli, da arhitektura pravzaprav je heterotopija. Vsekakor pa lahko rečemo, da je o arhitekturi mogoče podrobneje razmišljati in jo definirati reflektivno, preko filozofskega koncepta heterotopije.
Arhitektura je generirana na osnovi neke ideje, ideja pa je nekaj, kar ni že dano v svetu, je torej nekaj, kar je izven sveta in vendar v njem. V tem smislu bi lahko rekli, da ima utopični značaj, v smislu a-topičnosti, nekega drugega kraja znotraj vseh danih krajev. ideja, ki definira arhitekturo, ni zasnovana na sprejemanju realnosti, temveč realnost reinterpretira in jo novo definira na svoj lasten, inovativen način. Arhitektura posledično, v kontrolirani, generični prostorski mreži določene družbe, ustvarja neke vrste »motnjo«. Je stvaritev kraja, ki je zunaj vseh krajev, a je lokalizabilen.
Praksa arhitekture
Arhitekturno projektiranje Arhitekturno projektiranje je kompleksen proces snovanja in načrtovanja arhitekturnega objekta, ki je lahko stavba, trg, most ali kakšna druga grajena struktura. Proces projektiranja je praviloma timsko delo, ki ga vodi posamezni arhitekt ali skupina arhitektov, v sodelovanju s strokovnjaki drugih strok kot so inženirji gradbeništva in strojnimi inženirji, ki pomagajo s svojimi znanji pri reševanju tehničnih in arhitekturnih problemov. Ker se praksa arhitekturnega projektiranja ukvarja z ustvarjanjem bivalnega okolja, pa ne sodeluje le s tehničnimi disciplinami ampak se opira tudi na dognanja družboslovnih in humanističnih ved, ki obravnavajo potrebe ljudi in družbe.
Na proces arhitekturnega projektiranja vplivajo najrazličnejši dejavniki in pogoji, od tehnologije gradnje, zahtev naročnikov in uporabnikov do veljavne zakonodaje. Vse te pogoje mora arhitekt upoštevati. Ker je arhitektura ustvarjalna praksa, pa proces projektiranja ne sledi neki vnaprej določeni metodologiji. Obstajajo sicer nekatera pravila projektiranja, ne obstaja pa en sam pravilen pristop k projektiranju. Mnogi arhitekti trdijo da gre za razvijanje metode skozi sam proces projektiranja.
Projektna naloga služi kot podlaga in izhodišče pri izdelovanju projektov. Na osnovi informacij projektne naloge arhitekt naprej raziskuje kontekst naloge, torej na skupek pogojev, ki jih je treba pri projektiranju upoštevati, če želimo razviti kakovostno arhitekturno rešitev. Naslednja faza projektiranja je analiza zbranih informacij. Pri tem arhitekt tudi že opredeli osrednji arhitekturni problem, na katerega bo skušal s svojo rešitvijo, kot je denimo stavba, odgovoriti. Pri analizi konteksta in iskanju rešitve je pomemben pristop tako imenovano vizualno razmišljanje, ki ga lahko opišemo kot reševanje odprtih vprašanj projekta skozi vizualizacijo analitičnih kot tudi sintetičnih korakov ali potez projektiranja. Projektant na ta način predstavi vprašanja in rešitve posamezne naloge v obliki skic, risb (na papirju ali računalniku), kolažev, arhitekturnih maket, ipd. Prehod od analize in oblikovanja vprašanj k oblikovanju odgovorov na zastavljena vprašanja se zgodi na način kreativne sinteze, za katero pa ne obstaja nobeno vnaprej določeno pravilo. sličica|Primer t.i. alternativne organizacije arhitekturnega dela, skupina Štajn
V Sloveniji arhitekti projektanti največkrat delujejo samostojno ali v obliki arhitekturnih birojev oziroma podjetij. Arhitekturno podjetje zaposluje strokovno in tehnično osebje. Organizacija birojev se razlikuje glede na število zaposlenih in obseg dela. Vertikalna organizacija z jasno izraženo hierarhijo zaposlenih je običajna pri velikih birojih z velikim številom zaposlenih. Horizontalna organizacija je pogosta pri manjših birojih in je v številnih ozirih primernejša za delo, saj so zaposleni vključeni v vse faze projektiranja kar lahko prispeva k večji kakovosti izdelanih projektov. V zadnjem času pa se pojavlja tudi organizacija dela na način alternativnih praks. Gre za prakse, kjer se skupine arhitektov samoorganizirajo in delujejo na lokalni ravni, se neposredno ukvarjajo z lokalnimi problemi v lokalni situaciji, največkrat na način participacije z namenom čim bolj učinkovito izboljšati življenjske in socialne pogoje lokalnega prebivalstva. Alternativne prakse v zadnjih letih dobivajo večji pomen in se razvijajo v različnih novih razsežnostih. Skozi primere takih praks imamo priložnost razumeti arhitekturo izven ustaljenih okvirjev in kot prakso, katere sestavni del predstavljajo bivanjsko-družbeno-umetnostna vprašanjaLožar, Katja, (Re)organizacija dela : možnosti za delovanje arhitekta danes, magistrsko delo, Fakulteta za arhitekturo UL, 2015).
Arhitekturna teorija