Indonezija, uradno Republika Indonezija ( (), je država v Jugovzhodni Aziji in Oceaniji, med Indijskim in Tihim oceanom. Indonezija, ki obsega več kot 17.000 otokov, med njimi Sumatra, Java, Sulavezi ter deli Bornea in Nove Gvineje, je največja otoška država na svetu in 14. največja država po površini, s 1.904.569 kvadratnimi kilometri. Indonezija ima pomembna območja divjine, ki podpirajo eno najvišjih stopenj biotske raznovrstnosti na svetu. Kopensko meji na Papuansko Novo Gvinejo, Vzhodni Timor in Vzhodno Malezijo, morsko pa na Avstralijo, Singapur, Filipine in druge.

Indonezijsko otočje je bil naseljen že od prazgodovine, zgodnjo človeško prisotnost pa dokazujejo fosili Homo erectusa in Homo sapiensa ter megalitska najdišča. Do 7. stoletja je postala križišče mednarodne trgovine, ko sta pomorski kraljestvi Srivijaja in kasneje Majapahit začeli trgovati z entitetami iz celinske Kitajske in Indijske podceline. Skozi stoletja so lokalni vladarji asimilirali tuje vplive, kar je vodilo do razcveta hindujskih in budističnih kraljestev. Sunitski trgovci in sufijski učenjaki so kasneje uvedli islam, evropske sile pa so se med velikimi odkritji med seboj borile za monopolizacijo trgovine na Maluških začimbnih otokih. Po treh stoletjih in pol nizozemske kolonialne vladavine je Indonezija 17. avgusta 1945 razglasila neodvisnost.

Od osamosvojitve se Indonezija sooča z izzivi, kot so separatizem, korupcija, politični pretresi in naravne nesreče, poleg demokratizacije in hitre gospodarske rasti. Država je danes predsedniška republika z izvoljeno zakonodajno oblastjo in je sestavljena iz 38 provinc, od katerih nekatere uživajo večjo avtonomijo kot druge. Indonezija, kjer živi več kot 280 milijonov ljudi, se po številu prebivalcev uvršča na četrto mesto na svetu in ima največje muslimansko prebivalstvo med vsemi državami. Več kot polovica prebivalstva živi na Javi, najbolj gosto poseljenem otoku na svetu, glavno mesto Džakarta pa je ena največjih urbanih aglomeracij na svetu.

Indonezijska družba je sestavljena iz več sto etničnih in jezikovnih skupin, med katerimi so največja Javanci. Nacionalna identiteta je združena pod geslom Bhinneka Tunggal Ika, ki se odraža v nacionalnem jeziku skupaj s kulturnim in verskim pluralizmom. Indonezija je novo industrializirana država in ima po BDP največje nacionalno gospodarstvo v jugovzhodni Aziji. Država igra aktivno vlogo v regionalnih in svetovnih zadevah kot srednja sila in je članica pomembnih multilateralnih organizacij, vključno z Združenimi narodi, G20, Gibanjem neuvrščenih, ASEAN in Organizacijo islamskega sodelovanja.

Etimologija

Ime Indonezija izhaja iz grških besed () in (), kar pomeni 'indijski otoki'. Ime sega v 19. stoletje, daleč pred nastankom neodvisne Indonezije. Leta 1850 je angleški etnolog George Windsor Earl predlagal izraza Indunezijci – in po njegovem mnenju Malajunezijci – za prebivalce 'Indijskega ali Malajskega arhipelaga'. V isti publikaciji je eden od njegovih študentov, James Richardson Logan, uporabil Indonezijo kot sinonim za Indijski arhipelag. Nizozemski akademiki, ki so pisali v publikacijah o Vzhodni Indiji, so neradi uporabljali besedo Indonezija. Raje so imeli Malajski arhipelag (); Nizozemska Vzhodna Indija (), popularno Indië; Vzhod (); in .

Po letu 1900 je Indonezija postala bolj pogosta v akademskih krogih zunaj Nizozemske, domače nacionalistične skupine pa so jo sprejele za politično izražanje. Adolf Bastian z Univerze v Berlinu je ime populariziral v svoji knjigi Indonesien oder die Inseln des Malaischen Archipels, 1884–1894. Prvi domači učenjak, ki je uporabil ime, je bil Ki Hajar Dewantara, ki je leta 1918 na Nizozemskem ustanovil tiskovno pisarno, Indonesisch Pers-bureau.

Zgodovina

Zgodnja zgodovina

Indonezijsko otočje je bil naseljen že od časa Homo erectusa ali javanskega človeka, fosili pa segajo od 2 milijona do 500.000 pr. n. št. cited in Fosili Homo floresiensis, najdeni na |Floresu, segajo okoli 700.000 do 60.000 pr. n. št., medtem ko je Homo sapiens prispel okoli 50.000 pr. n. št. Na Sulaveziju in Borneu so najstarejše znane jamske poslikave na svetu, ki segajo od 40.000 do 60.000 let nazaj, megalitska najdišča, kot so Gunung Padang na zahodni Javi, Lore Lindu na Sulaveziju ter Nias in Sumba na Sumatri, pa odražajo zgodnja človeška naselja in ceremonialne prakse.

Okoli leta 2000 pr. n. št. so z otoka Tajvan v jugovzhodno Azijo začela prihajati avstronezijska ljudstva in postopoma izpodrivala domače Melanezijce na skrajni vzhodni del arhipelaga, ko so se širili proti vzhodu.{sfn|Taylor|2003|pp=5–7}} Ugodne kmetijske razmere in napredek, kot je gojenje riža na mokrih poljih v 8. stoletju pr. n. št., so omogočili rast vasi in kraljestev do 1. stoletja n. št. Strateška lega arhipelaga je spodbujala medotoško in mednarodno izmenjavo s civilizacijami z Indijske podceline in celinske Kitajske, kar je s trgovino močno vplivalo na indonezijsko zgodovino in kulturo.

Do 7. stoletja našega štetja je pomorsko kraljestvo Srivijaya cvetelo zaradi trgovine in prevzelo hindujske in budistične vplive. Od 8. do 10. stoletja sta se dvignili in upadli budistični dinastiji Sailendra in hindujski Mataram, ki sta za seboj pustili monumentalne zapuščine, kot sta templja Borobudur in Prambanan. Po neuspešni mongolski invaziji na Javo konec 13. stoletja se je hindujsko kraljestvo Madžapahit pod vodstvom Gajah Made povzpelo in prevzelo prevlado nad večjim delom arhipelaga – obdobje, ki se pogosto imenuje zlata doba indonezijske zgodovine. Islam je v 13. stoletju prispel na severno Sumatro in po postopnem sprejetju na drugih otokih do 16. stoletja postal prevladujoča religija na Javi in ​​Sumatri, pri čemer se je zmešal z obstoječimi tradicijami in oblikoval posebno islamsko kulturo, zlasti na Javi.

Kolonialna doba

Prvi Evropejci so začeli prihajati na Indonezijsko otočje leta 1512, pod vodstvom portugalskih trgovcev pod vodstvom Francisca Serrãa, da bi si prizadevali za monopol nad donosno trgovino z začimbami na Maluških otokih. Kmalu so sledili nizozemski in britanski trgovci, pri čemer je prvi leta 1602 ustanovil Nizozemsko vzhodnoindijsko družbo (Verenigde Oostindische Compagnie, VOC), ki je sčasoma postala prevladujoča evropska sila za skoraj dve stoletji. Po razpustitvi VOC leta 1800 med francoskimi revolucionarnimi vojnami so bile njene ozemeljske posesti prenesene na nizozemsko vlado kot Nizozemska Vzhodna Indija, kar je pomenilo začetek formalne kolonialne vladavine Nizozemske.

V naslednjem stoletju in pol je bil nizozemski nadzor nad otočjem šibek, saj so se soočali z upori domorodcev v različnih regijah, vključno z Javo, Sumatro, Balijem in Acehom. Nizozemska konsolidacija nad sodobnimi mejami Indonezije se je zgodila v začetku 20. stoletja, z ustanovitvijo nizozemskih postojank v Zahodni Novi Gvineji.

Med drugo svetovno vojno je japonska invazija in okupacija Indije končala nizozemsko oblast in spodbudila gibanje za neodvisnost Indonezije.Robert Elson, The idea of Indonesia: A history (2008) pp 1–12 Le dva dni po japonski predaji avgusta 1945 sta Sukarno in Mohammad Hatta izdala Razglas o indonezijski neodvisnosti in postala prva predsednika in podpredsednika države, skupaj s Sutanom Sjahrirjem kot premierjem. Nizozemska je poskušala ponovno vzpostaviti svojo oblast, kar je spodbudilo začetek indonezijske vojne za neodvisnost proti Nizozemcem. Konflikt je trajal do leta 1949, ko so Nizozemci po mednarodnem pritisku na nizozemsko-indonezijski okrogli mizi priznali indonezijsko neodvisnost. Kljub političnim, socialnim in sektaškim razlikam so Indonezijci našli enotnost v svojem boju za neodvisnost.

Po drugi svetovni vojni

Sukarno je Indonezijo preusmeril iz demokracije v avtoritarnost in ohranil oblast z uravnoteženjem nasprotujočih si sil političnega islama, vojske in Komunistične partije Indonezije (PKI). Napetosti med slednjima so dosegle vrhunec v poskusu državnega udara leta 1965, ki je privedel do nasilne protikomunistične čistke, ki jo je vodil generalmajor Suharto, v kateri je bilo ubitih najmanj 500.000 ljudi in zaprtih približno milijon.; PKI je bila obtožena državnega udara in uničena, kar je oslabilo Sukarnovo moč. Suharto je to izkoristil, leta 1968 postal predsednik in vzpostavil vojaško diktaturo 'novega reda', ki jo podpirajo ZDA, ki je spodbujala neposredne tuje naložbe in tri desetletja znatno gospodarsko rast.

Leta 1975 je invazija Indonezije na nekdanjo portugalsko kolonijo Vzhodni Timor in njena poznejša okupacija naletela na mednarodno obsodbo. Indonezija je bila država, ki jo je leta 1997 najbolj prizadela azijska finančna kriza, ki je sprožila široko nezadovoljstvo s korupcijo in političnim zatiranjem v okviru 'Novega reda' ter na koncu končala Suhartovo vladavino. Leta 1999 se je Vzhodni Timor odcepil po 24-letni vojaški okupaciji, ki so jo nekateri strokovnjaki opredelili kot genocid.

V obdobju po Suhartu od leta 1998 je država okrepila svojo demokracijo z podelitvijo regionalne avtonomije in izvedbo prvih neposrednih predsedniških volitev leta 2004. Politična, gospodarska in socialna nestabilnost ter terorizem sta bila v 2000-ih vztrajna. Gospodarstvo je od leta 2007 močno delovalo, čeprav korupcija ostaja kronična težava. Odnosi med raznolikim prebivalstvom so večinoma harmonični, vendar sta sektaško nezadovoljstvo in nasilje na nekaterih območjih še vedno problematična. Politična rešitev separatističnega upora v Acehu je bila dosežena leta 2005.

Geografija

Indonezijsko fizično geografijo zaznamujeta obsežna arhipelaška razsežnost in raznolike reliefne oblike. Leži med zemljepisnima širinama 11° južne in 6° severne ter zemljepisnima dolžinama 95° vzhodne in 141° vzhodne in je največja arhipelaška država na svetu, ki se razteza na 5120 kilometrov od vzhoda do zahoda in 1760 kilometrov od severa do juga. Natančno število indonezijskih otokov se razlikuje glede na različne vire, običajno se giblje od 13.000 do 17.000, od tega jih je približno 922 stalno naseljenih. Njenih pet glavnih otokov je Sumatra, Java, Borneo (ki si ga deli z Brunejem in Malezijo), Sulavezi in Nova Gvineja (ki si ga deli s Papuansko Novo Gvinejo).

Država ima raznoliko topografijo, vključno z visokimi gorami, prostranimi jezeri in obsežnimi rečnimi sistemi. Puncak Jaya v Novi Gvineji je s 4884 metri najvišji vrh Indonezije, medtem ko je jezero Toba na Sumatri, ki pokriva 1145 km², največje jezero. Med glavne reke v državi, predvsem v Kalimantanu, spadajo Kapuas, Barito in Mahakam, ki služijo kot ključne prometne in komunikacijske poti za oddaljene rečne skupnosti.

Podnebje

Indonezijsko podnebje oblikuje ekvatorialna lega in monsunski sistem. Prvi pomaga zagotavljati relativno stabilno podnebje skozi vse leto, za katerega sta značilna dva glavna letna časa: sušno obdobje od maja do oktobra in vlažno obdobje od novembra do aprila, brez ekstremov med poletjem in zimo. Podnebje je pretežno tropski deževni gozd, s hladnejšim podnebjem na višjih območjih nad 500 metri nadmorske višine.

V vzorcih padavin se pojavljajo razlike, pri čemer regije, kot so zahodna Sumatra, Java ter notranjost Kalimantana in Papue, prejmejo več padavin, medtem ko so območja bližje Avstraliji, kot je Nusa Tenggara, bolj suha. Tople vode, ki pokrivajo 81 % površine Indonezije, ohranjajo stabilne temperature kopnega, z visoko vlažnostjo (70–90 %) in zmernimi, predvidljivimi vetrovi, na katere vplivajo monsunski cikli. Med večje vremenske nevarnosti spadajo močni tokovi v prelivih, kot sta Lomboški preliv in preliv Sape, namesto tropskih ciklonov.

Več študij meni, da je Indonezija zaradi predvidenih učinkov podnebnih sprememb resno ogrožena. Dvig temperature za 1,5 °C bi lahko okrepil suše, motil vzorce padavin, ki so ključni za kmetijstvo in povečal pojav pomanjkanja hrane, bolezni in požarov v naravi. Dvig morske gladine bi ogrozil gosto poseljena obalna območja, zlasti glede na obsežne obale Indonezije. Pričakuje se, da bodo nesorazmerno prizadete revne skupnosti.

Geologija