Friedrich Wilhelm Nietzsche (nemška izgovorjava frídrih vílhelm níče), nemški filozof in klasični filolog, kulturni kritik, pesnik in skladatelj.* 15. oktober 1844, Röcken pri Leipzigu, Saška, Prusija (sedaj Nemčija), † 25. avgust 1900, blizu Weimarja, Nemčija.
Napisal je mnogo kritik na račun vere, minljivosti, sodobne kulture, filozofije in znanosti, v katerih je bil pogosto metaforičen in ironičen, kar ga je razlikovalo od sodobnikov in ga približalo takratni družbi.
Nietzschejevo prepričanje je vključevalo ideje perspektivizma, kar se najbolje vidi v njegovem delu Volja do moči in citatu "Bog je mrtev". Njegov filozofski koncept je temeljil na potrditvi življenja, ki v ospredje postavlja posvetno pred posmrtnim življenjem. Skozi njega spozna, da lahko posameznikova edinstvenost vodi do njegove prevlade nad družbenim, kulturnim in moralnim obstojem. Nietzsche je sicer bil vzgojen v luteranskem duhu, a ga je vera razočarala in je postal ateist. Njegovi radikalni pogledi na objektivizem in resnico so že dolgo predmet debate v filozofskih krogih in zato ostaja njegov vpliv skozi ves čas močno prisoten. Zadnje čase filozofi uporabljajo njegove teorije za razlago humanizma in trans humanizma.
Nietzsche je začel svojo kariero kot klasičen filolog in se kasneje posvetil filozofiji. Leta 1869, pri 24 letih, postane predsednik katedra za klasično filozofijo v Baslu. Leta 1879 je od položaja odstopil zaradi zdravstvenih težav, ki so se ga držale že od rane mladosti. Pri 44 letih je doživel živčni zlom, ki ga je pohabil do konca njegovega življenja. Živčni zlom pripisujejo sifilisu, vendar je diagnoza vprašljiva. Umrl je 25. avgusta leta 1900, najverjetneje za posledicami možganskega raka.
Življenje Mladost Rojen je 15. oktobra 1844 v majhnem mestecu Röcken blizu Leipziga, ki je bil takrat pod okriljem Prusije. Ime je dobil po Istoimenskem pruskem kralju Frideriku Williamu IV. Njegova starša Carl Ludwig Nietzsche, ki je bil luteranski pastor in učitelj, ter Franziska Oehler sta se poročila leta 1843, tri leta pred Nitzschejevim rojstvom. Nietzsche je imel mlajšo sestro, Elizabeto Förster-Nietzsche in mlajšega brata Ludwiga Josepha, ki je umrl pri komaj dveh letih. Njegov oče je umrl leta 1849 in kmalu po tem so se preselili k babici in po njeni smrti leta 1856 še v svojo hišo, ki je danes muzej.
Nietzsche je na začetku obiskoval fantovsko šolo, kasneje pa privatno šolo, v kateri je spoznal Kruga, Wagnerja in Pinderja, ki so prihajali iz uglednih družin. Že zgodaj je izkazal talent za glasbo in jezike, saj je že v mladosti govoril grško, latinsko, hebrejsko in francosko poleg materne nemščine.
Leta 1864 je po maturi začel študirati teologijo in klasično filogijo v univerzi v Bonnu. Po enem semestru in sporu z materjo je izgubil vero in opustil študij teologije. Že v njegovem spisu leta 1862 naslovljenem "Fatum und Geschichte" ("Usoda in zgodovina") je razvidno, da je prišel do zaključka, da zgodovina zaključuje, da je vera brez pomenska.
Leta 1865 je Nietzsche temeljito preučeval dela Arturja Schopenhauerja. Izvor svoje filozofske sle pripisuje prav njegovemu delu Svet kot volja in predstava. Kasneje mu je posvetil tudi esej.
Do leta 1866 je bil kar dobro načitan. Prebiral je namreč vrsto sodobnikov in velikih mislecev kot so Kant, Darwin ... Leta 1867 se je prostovoljno pridružil pruski konjenici pri Naumburgu. Bil je eden najboljših jezdecev v svoji enoti. Poškodba, leta 1868, mu je natrgala mišice, kar mu je za osem mesecev onemogočilo hojo, zato se je zopet posvetil študijem in se leto kasneje prvič sestal z Richardom Wagnerjem, ki je imel velik vpliv na njegova razmišljanja.
Profesor v Baslu Star komaj 24 let je postal profesor klasične filologije v Baslu v Švici, čeprav ni imel niti diplome, še manj pa licenco za poučevanje. Ponudba je prišla, ko je Nietzsche razmišljal, da bi opustil filologijo in jo sprejel. Nietzsche je še do danes eden od najmlajših profesorjev klasike. Pred selitvijo se je odpovedal pruskemu državljanstvu in ostal brez državljanstva do konca življenja. Navkljub temu je Nietzsche služil pruski vojski med Francosko-prusko vojno. V njegovem kratkem službovanju se je nagledal vojnih grozot. Med vojno so ga pestile razne infekcije med drugim tudi sifilis. Po vrnitvi v Basel je lahko z distanco opazoval združitev Nemčije pod Ottom von Bismarkom. Leta 1872 je objavil svojo prvo knjigo "Die Geburt der Tragödie aus dem Geiste der Musik" ("Rojstvo tragedije iz glasbenega duha"). Njegovo delo ni bilo sprejeto s pretiranim navdušenjem, saj je zavračal klasične metode ter jih nadomeščal z bolj špekulativnimi. Po nekaj interpretacijah je delo začelo pridobivati nekaj interesa, in sicer negativnega. Začela se je debata sodobnih filologov. Delo ga je diskreditiralo in mu je onemogočilo napredovanja.
Leta 1873 je začel zbirati zapiske, ki bodo bili objavljeni posthumno, kot "Die Philosophie im tragischen Zeitalter der Griechen" ("Filozofija v starogrški tragični dobi"). Med leti 1873 in 1876 je objavil štiri eseje, ki so kritizirali takratno družbo in razvoj Nemčije. Z objavo knjige "Menschliches, Allzumenschliches – Ein Buch für freie Geister" ("Človeško, prečloveško – knjiga za svobodomislece"; 1878-1880) je začel novo poglavje v filozofskem razmišljanju, ki se je izkazalo kot optimistično. Preučeval je moralo religije in odnose med in do spolov. Leta 1879 je moral opustiti poučevanje, saj se mu je zdravstveno stanje nenadoma poslabšalo.
Nietzsche kot neodvisni filozof Zahvaljujoč svoji pokojnini in finančni pomoči prijateljev je Nietzsche pogosto potoval z namenom, da bi našel klimo, ki bi bila bolj blaga za njegovo zdravje. Leta 1889 je delal kot neodvisni avtor in kritik. Veliko poletij je preživel blizu St. Moritza v Švici, svoje zime pa je preživel v Genovi, Rapallu in Torinu v Italiji in v Nici v Franciji. Ko je Francija zasedla Tunizijo leta 1881, se je odločil, da bo odpotoval v Tunizijo, da bi videl Evropo iz drugega pogleda, vendar je kasneje zaradi slabega zdravja to idejo opustil. Nietzsche se je občasno vračal v Naumburg, da bi videl svojo družino, s katero je prav v tem času prihajal do pogostih nesoglasij. Ko je bil v Genovi, je moral zaradi slabega vida poskusiti nove načine pisateljevanja. Preizkusil je pisalni stroj in tako imenovano Hansenovo pisalno žogo, na koncu pa sta njegova študenta Heinrich Koseiltz in Peter Gast postala njegova osebna tajnika. Nietzsche je najtesneje sodeloval z Gastom, saj je najbolje znal razbrati njegov nečitljivi rokopis. Postala sta tudi tesna prijatelja in Gast je bil eden redkih, ki je smel Nietzscheja odprto kritizirati. V tem obdobju, od leta 1879–1888, je Nietzsche vsako leto objavil vsaj eno pomembno knjigo. Leta 1888 je bilo zadnje leto, ko je pisal. To leto je objavil oziroma zaključil pet knjig. Leta 1882 je Nietzsche sklenil veliko pomembnih prijateljstev, med drugim je spoznal tudi Louandreas Salome, ki bo kasneje postala ena njegovih najboljših učenk in tudi njegov ljubezenski interes. Nietzsche in Salome sta skupaj preživela poletje z njegovo sestro. Nietzsche ni imel Salome za enakopravno, ampak za nadarjeno učenko. Salome je večkrat rekla, da jo je Nietzsche zaprosil za roko, vendar je resničnost te trditve vprašljiva. Med zimo leta 1882 je Nietzsche prekinil svojo zvezo s Salome in se skregal s svojo družino, zato je zimo preživel v Rapallu. Tam je napisal "Also sprach Zarathustra – Ein Buch für Alle und Keinen" ("Tako je govoril Zaratustra – knjiga za vse in nikogar"; 1883–1885). Po nekaterih je to delo napisal v samo desetih dnevih, po drugih pa je nastajalo med leti 1883-1885. Tega leta je bil na visokih odmerkih opija, ampak je kljub temu imel še vedno težave s spanjem. Naslednje leto je bival v Nici in si je kar sam pisal recepte za močna pomirjevala, medtem je prekinil svoje filozofske vezi Schopenhauerjem (govorimo o navezi za njegova dela). Ko je prekinil veliko prijateljskih vezi, je bil skoraj brez prijateljev. Njegova dela pa niso več doživljala uspeha kot nekoč. Zaratustra so natisnili v samo štiridesetih izvodih in ga poslali le nekaj Nietzschejevim najbližjim prijateljem. Leta 1883 so zavrnili njegovo prošnjo, da bi poučeval na univerzi v Leipzigu. Spoznal je, da zaradi naravnanosti proti krščanstvu in Bogu, ki ga je izrazil v Zaratustri, ne bo nikoli več dobil službe v nemško govorečem svetu. Leta 1886 se je njegova sestra Elizabeta poročila z antisemitom Dermhartom Fosterjem in z njim odpotovala v Paragvaj, da bi ustanovila novo Germanijo, nemško kolonijo. Nietzscheju se je zdel ta načrt zelo smešen, kar je še poglobilo spor, ki je bil med njima. Vendar nista nikoli popolnoma prekinila vezi. Videla sta se šele, ko je Nietzsche doživel kolaps zaradi bolezni, ki mu je onemogočila kakršnokoli daljše ustvarjanje. Leta 1887 je Nietzsche spoznal Dostojevskega, s katerim se je nemudoma spoprijateljil. Imela sta nekaj skupnih pogledov na človeštvo, ki se izražajo v »Zločinu in kazni« Fjodorja Dostojevskega. Kazalo je, da se njegovo zdravje izboljšuje, zato je poleti 1888 dobil nov zanos. Jeseni leta 1888 pa so njegova dela in pisma poudarjala večjo težo njegove usode. Na 44. rojstni dan, ko je napisal Götzen-Dämmerung oder Wie man mit dem Hammer philosophiert" ("Somrak idolov ali kako filozofirati s kladivom"; 1889) in "Der Antichrist — Fluch auf das Christentum" ("Antikrist — prekletstvo zoper krščanstvo"; 1895). Nato se je odločil, da bo napisal še avtobiografijo "Ecce homo" (Ecce homo! – Wie man wird, was man ist" — "Glejte človek! Kako postanemo to, kar smo"; 1888).
Živčni zlom in smrt (1889–1900) 3. januarja 1889 je Nietzsche doživel živčni zlom, tri dni kasneje pa je bil sprejet v psihiatrično bolnišnico v Baslu. Zaradi zelo resne duševne bolezni ga je njegova mati premestila v kliniko v Jeni, maja 1890 pa ga je pripeljala na njen dom v Naumburgu, kjer sta z njegovo sestro Elizabeth skrbeli zanj. V tem času je izšlo nekaj njegovih knjig, za kar so bili odgovorni Overbeck, Gast in njegova sestra Elizabeth. Nietzschejeva duševna bolezen je bila prvotno diagnosticirana kot terciarni sifilis, nato pa so predvidevali, da gre za manično-depresivno bolezen z občasno psihozo, ki ji sledi vaskularna demenca. V letih 1898 in 1899 je Nietzsche doživel dve kapi, ki sta ga delno paralizirali, zato ni mogel več hoditi in govoriti. Avgusta 1900 je zbolel za pljučnico, po še eni kapi 25. avgusta pa je umrl. Elizabeth ga je dala pokopati zraven njegovega očeta v Lütznu. Po njegovi smrti je dala objaviti še eno njegovo delo.
Romantično življenje Kljub zaroki z Lou Salomé, se Nietzsche ni nikoli poročil. Nekateri trdijo, da je bil homoseksualec ter da se je sifilisa nalezel v moškem bordelu v Genovi. Joachim Köhler, ki je preučeval Nietzscheja, pravi, da je možno, da se je Nietzsche romantično zapletel s svojim prijateljem Paulem Réejem, a to teorijo mnogi drugi pojmujejo kot zelo malo verjetno ter jo zavračajo.
Schopenhauer in Wagner