Karantánija (tudi Korotán, starocerkvenoslovansko *Korǫtanъ) je bila slovanska plemenska kneževina oz. vojvodina v Vzhodnih Alpah. Najverjetneje je bila najstarejša slovanska državna tvorba, čeprav je bila kljub večinskemu slovanskemu prebivalstvu po svojem izvoru in po svojem razvoju sicer ves čas polietnična. Nastala je v 7. stoletju in je kljub izgubi zunanje samostojnosti leta 743 ter vsaj delni izgubi notranje samostojnosti v letih 820–828 kot plemenska vojvodina ostala pomembna do konca 9. stoletja. Karantanska slovanska etnična identiteta se je sredi 9. stoletja zaradi tega razširila po vsem vzhodnoalpskem področju in je ostala dokaj močna tudi še v 10. stoletju, nato pa sta se tako Karantanija kot etnična zavest karantanskih Slovanov pričeli razkrajati. Na podlagi stare karantanske državnosti se je v drugi polovici 10. stoletja z utrditvijo zahodnoevropskega fevdalizma pričela oblikovati klasična vojvodina Koroška.
Etimologija Pavel Diakon omenja Slovane v Karnuntu, ki se napačno imenuje Karantan (Carnuntum, quod corrupte vocitant Carantanum).
Ime Karantanija je nedvomno predslovanskega izvora, o njem pa sta možni dve razlagi. Po prvi razlagi je ime izpeljano iz predindoevropske besede *karra v pomenu 'skala', po drugi razlagi pa je ime keltskega izvora in izpeljano iz besede *karantos v pomenu 'prijatelj'.France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, s. v. »Karantanija«.
Karantanija je latinizirana oblika imena, ki se je uporabljalo v takratnih virih. O tem priča že končnica -ija, ki je v taki obliki povsem tuja izvornim slovenskim toponimom. Po drugi strani pa je zelo malo verjetno, da so slovanski naseljenci izraz vzeli neposredno iz keltskih jezikov; najverjetneje je bila staroslovenska oblika imena Korotan () prevzeta iz latinskega *carantanum. Iz te osnove se je kasneje (najverjetneje v visokem srednjem veku) razvilo sodobno ime pokrajine Koroške (< praslovansko ). Kljub temu se je vse do 19. stoletja ohranilo tudi staro ime, Korotan, ki po vsej verjetnosti izvira neposredno iz domačega staroslovanskega imena za Karantanijo.
Ime, tako kot večina toponimov, ki se začnejo na *Kar(n)- na tem območju Evrope, je po drugi strani najverjetneje povezano s predrimskim plemenom Karni, ki je nekoč poseljevalo vzhodne Alpe.
Obstaja pa še tretja možnost, in sicer, da je karantansko ime bilo prvotno uporabljeno kot krajevno ime Caranta ali Carenta. To je bilo povezano z območjem med Šenturško goro, zahodno od Gosposvetskega polja, od koder se naj bi razširilo in kot pokrajinsko Carantanum označevalo prostor, ki mu vlada knez iz *Carante/Carente (Krnski grad). Iz tega naj bi bilo izpeljano ime Carantani, Horutani ipd. (Karantanci).Štih, P. (2025), str. 29
Zgodovina Prihod Slovanov
Leta 568 so se s sedanjega slovenskega ozemlja v Italijo premaknili germanski Langobardi. V prostor so se začeli naseljevati Avari in Slovani. Prostor, ki so ga poselili Slovani, so naseljevali tudi ostanki romaniziranih staroselcev, ki so deloma še ohranili krščanstvo. Naselitev Slovanov v Vzhodne Alpe potrjujejo propadi škofij v vzhodnoalpskem prostoru v drugi polovici 6. stoletja, sprememba poselitve in materialne kulture, predvsem pa uveljavitev novega, slovanskega govora.
Nastanek plemenske kneževine in Samova plemenska zveza thumb|levo|Temelji za nastanek Karantanije so bili verjetno položeni v času Samove plemenske zveze, ki je na jugu zaobjela tudi Valukove Slovane nekje v Vzhodnih Alpah
Po letu 591 so Slovani prodrli vse do ozemlja blizu izvira Drave in se spopadli z Bavarci. Meja z Bavarci se je začasno ustalila na vzhodnem Tirolskem. Že leta 595 se v zgodovinskih virih za vzhodnoalpski prostor pojavi ime dežela Slovanov (). Slovani v Vzhodnih Alpah, so bili, tako kot Slovani v Panoniji, podrejeni oblasti avarskih kaganov. Ob slabitvi avarske oblasti pa se je na prostoru današnje južne Koroške v začetku 7. stoletja razvila relativno samostojna »krajina Slovenov« (), s svojim knezom. V virih se pojavlja Valuk (). Leta 623 se je verjetno pridružila plemenski zvezi Alpskih Slovanov pod vodstvom frankovskega trgovca, kralja Sama. Avarski davčni pritiski in nasilje nad podrejenimi Slovani so nekje med letoma 622Grafenauer, B. (2000). Str. 94. in 626Curta, F. (2001). Str. 109. sprožili obsežen organiziran upor, ki je obsegal področja na današnjem Češkem in Moravskem, verjetno pa tudi v Vzhodnih Alpah. Zdi se, da je bila Samova plemenska zveza delno že razslojena družba, saj Fredegarjeva kronika, ki opisuje tedanje dogodke, ločuje med izrazi »Vendi« in »Slovani«, pri čemer naj bi bili »Vendi« le tisti Slovani, ki so Avarom služili kot pomožna vojska.Curta, F. (2001). Str. 60. Po propadu Samove plemenske zveze leta 658 je »krajina Slovanov« s središčem na Krnskem gradu severno od današnjega Celovca, ki se je že začela imenovati Karantanija, ohranila neodvisnost. To potrjuje tudi notica Pavla Diakona, ki kaže, da so bili prebivalci Karantanije samostojni že od ok. leta 664.Kos, F. (1906), str. 298 (št. 179)
Od propada plemenske zveze do izgube zunanje in notranje samostojnosti Po Samovi smrti leta 658 je široka slovanska plemenska zveza razpadla in okrog leta 660 je spet zrasla moč Avarov in avarsko gospostvo, če je bilo sploh kdaj prekinjeno, se je vnovič razširilo do meja Italije, do Furlanije.Gartner, G. (2021), str. 10 Kljub temu so Karantanci uspeli doseči in ohraniti svojo samostojnost glede na vse svoje sosede, tako Bavarce oziroma Franke kot Langobarde in tudi Avare.
Iz okoli leta 700 se je ohranila nezanesljiva legenda, ki pripoveduje, da je sv. Rupert prehodil alpske pokrajine in prišel do karantanskega kralja. Na njegovo prošnjo je spreobrnil njegove podložnike in jih krstil. Po prečkanju Visokih Tur naj bi oznanjal božjo besedo Slovencem. Tam naj bi postavil več cerkva in ustanovil več samostanov. Ko je med Slovenci pustil svoje zveste učence, duhovnike in klerike, da bi varovali krščansko vero, se je vrnil nazaj na bavarsko zemljo. Ta legenda je po mnenju zgodovinarja F. Kosa neresnična ter, da je spis nastal šele ok. leta 873.Kos, F. (1906), str. 318 (št. 194)
V prvi polovici 8. stoletja je Karantaniji vladal poganski knez Borut, prvi znani predstavnik eponimne dinastije, iz katere so izšli vsi nadaljnji slovanski karantanski knezi.Maličev, P. (2009) Okoli leta 743 je Borut za pomoč v obrambi pred Avari, ki so jih v tem obdobju začeli resno ogrožati, prosil bavarskega vojvodo Odilona. V zameno za bavarsko pomoč so Karantanci morali priznati bavarsko nadoblast in sprejeti krščansko vero. Kot jamčilo za Borutovo zvestobo so bili na Bavarsko poslani talci iz vrst sinov višjega sloja, med drugimi tudi Borutov sin Gorazd in nečak Hotimir, ki sta bila na Bavarskem po Borutovi osebni želji deležna krščanske vzgoje.Kos, F. (1906), str. 342 (št. 220) Vse to se je moralo zgoditi malo pred letom 743, kajti tedaj so karantanske čete že korakale v bavarski vojski v uporu proti Frankom, ki pa so jih premagali in tako, skupaj z Bavarsko, ki je bila že prej pod frankovsko nadoblastjo, podvrgli podložništvu svojih (frankovskih) kraljev tudi Karantance. Obri so med letoma 743 in 748 napadli Karantance.Kos, F. (1906), str. 340 (št. 217)
Po Borutovi smrti so leta 749 Bavarci na prošnjo Karantancev in z dovoljenjem frankovskega kralja poslali v Karantanijo njegovega sina Gorazda, ki je bil takrat že kristjan ter so ga Karantanci postavili za svojega kneza.Kos, F. (1906), str. 344 (št. 223) Začasa njegovega vladanja ni nobenega podatka o začetku misijonskega dela, čeprav je že postal kristjan, prav tako ni nikjer dokumentiran njegov osebni duhovnik, kaplan, ki ga je kot vsak krščanski knez skoraj nedvomno imel.Gartner, G. (2021), str. 21 Umrl je že po treh letih vladanja; nasledil ga je bratranec Hotimir, ki je med vzgojo na Bavarskem postal goreč kristjan, ki je prav tako izpolnil obče veljavna pričakovanja Cerkve in se kot številni drugi krščanski knezi postavil na čelo misijona, s katerim je bilo pokristjanjeno njegovo ljudstvo.Gartner, G. (2021), str. 15 - 16
Z vladanjem kneza Hotimirja leta 751 se je začelo pokristjanjevanje Karantancev, ki so ga pod vodstvom karantanskega pokrajinskega škofa Modesta vodili irski misijonarji iz Salzburga. Medtem je med letoma 741 in 752 papež Zaharija določil, naj Karantanija v cerkvenem oziru spada pod Salzburg.Kos, F. (1906), str. 344 (št. 224) Pokristjanjevanje je sprožilo tri neuspele upore. Prvi se je začel po Modestovi smrti (763), drugi 765, vendar je knez oba hitro zatrl. Zadnji upor se je začel po smrti kneza Hotimirja, leta 769, in je trajal vse do posega bavarskega kneza Tasila III. leta 772. V tem času je nov knez postal Valtunk, nadaljeval pa se je tudi salzburški misijon. Prav z delovanjem misijonarjev v Karantaniji je mogoče povezati nastanek slovanskih liturgičnih besedil, ki so bila pozneje (ob koncu 10. in v začetku 11. stoletja) zapisana v Brižinskih spomenikih.
Po porazu in odstavitvi upornega bavarskega kneza Tasila III. leta 788 je bila v frankovsko državo Karla Velikega skupaj z Bavarsko vključena tudi Karantanija. Po uničenju avarskega kaganata 796 in reorganizaciji teritorialne ureditve frankovskih mejnih področij (najkasneje 803) je Karantanija postala del Bavarske vzhodne krajine, vendar je še ohranila plemensko notranjo ureditev. Najkasneje v tem času se je na njenem jugu razvila še ena slovanska domnevna kneževina (pokrajina) Karniola. Po Valtunku so Karantaniji vladali domači vladarji Pribislav, Semik, Stojmir in Etgar.
Ko je knez slavonskih Slovenov Ljudevit Posavski leta 819 zaradi nezadovoljstva s frankovskim furlanskim mejnim grofom Kadolahom začel upor, se mu je pridružil tudi del Karantancev. Sovražniki so Ljudevitu pobili okoli 3000 mož ter mu razen prateža in raznega drugega plena pobrali več kot 300 konjev.Kos, F. (1906), str. 53, št. 58 Ob reki Dravi so se v letih 819 in 820 spopadli s Franki in leta 820 požgali samostan v bavarskem Bischofshofnu. Vendar jih je istega leta porazil furlanski mejni grof Balderik, tako, da je napotil tri armade, katere so bile sestavljene iz Vzhodnih Frankov, Švabov, Bavarcev in Italcev.Kos, F. (1906), str. 55-56, št. 61 Tako je bila Karantanija nato za kratek čas podrejena furlanskim krajišnikom. Po dokončni zadušitvi Ljudevitovega upora leta 823 so Franki leta 828 reorganizirali upravo in v mejnih plemenskih kneževinah so domače slovanske kneze zamenjali frankovski grofje. Zadnjega karantanskega kneza Etgarja je zamenjal grof z Bavarske, Helmwin.
Karolinška Karantanija med 820/828–900 thumb|Karantanska grofija po frankovski upravni reformi iz leta 828