Brabham

Motor Racing Developments Ltd. (bolj znano kot Brabham; ) je bilo moštvo Formule 1, ki sta ga ustanovila Avstralca Jack Brabham (dirkač) in Ron Tauranac (inženir). Osvojilo je štiri dirkaške (, , , ) in dva konstruktorska naslova (, ) prvakov v tridesetih letih nastopanja v Formuli 1. Še do danes je naslov Jacka Brabhama v sezoni 1966 edini v zgodovini, ki ga je osvojil dirkač z dirkalnikom, ki je nosil njegovo ime.

V sezonah in je moštvo osvojilo oba naslova z avstralskimi motorji Repco. V 60-tih je bil Brabham največji proizvajalec dirkalnikov z odprtimi kolesi na svetu, saj jih je proizvedel 500 do leta 1970. Brabhamovi dirkalniki so osvajali prvenstva Formule 2 in Formule 3 ter sodelovali na dirki Indianapolis 500.

V 70-tih in 80-tih je bil lastnik britanski poslovnež Bernie Ecclestone, moštvo pa je vpeljalo številne novosti - na primer karbonske zavore, dolivanje goriva in hidropnevmatično vzmetenje. V 80-tih je osvojilo še dva dirkaška naslova z Brazilcem Nelsonom Piquetom in postalo prvo moštvo, ki je osvojilo naslov z dirkalnikom s turbo motorjem.

Po tem, ko je Ecclestone leta 1987 moštvo prodal, je moštvo prevzela japonska družba Middlebridge Group. Toda v sredini sezone 1992 so bankrotirali, kar je preiskoval celo britanski urad za preprečevanje prevar.

Začetki thumb|left|Ustanovitelj in dirkač Jack Brabham Moštvo Brabham sta ustanovila Avstralca Jack Brabham in Ron Tauranac, ki sta se spoznala leta 1951 kot uspešna konstruktorja in dirkača v Avstraliji. Brabham je bil uspešnejši in je dirkaško kariero leta 1955 nadaljeval v Združenem kraljestvu, kjer je najprej dirkal za moštvo Cooper Car Company. Do sezone 1958 je napredoval v dirkača za Formulo 1, najvišji razred motošporta, kot ga označuje FIA, krovna organizacija dirkaškega športaKratica 'FIA' v tem članku se nanaša na krovno motošportno organizacijo. Do leta 1978 je bil motošport direktno pod Commission Sportive Internationale (CSI), od leta 1978 pa pod organizacijo Fédération Internationale du Sport Automobile (FISA), obe hčerinski organizaciji FIE. Leta 1992 je FIA razpustila FISO in prevzela tudi njeno vlogo. V sezonah in je Brabham osvojil dirkaška naslova prvaka z revolucionarnim Cooperjevim dirkalnikom z motorjem nameščenim za dirkačem.

Kljub prednosti s prvim tovrstnim dirkalnikom, pa sta bila moštvo Cooper in njegov glavni inženir Owen Maddock zelo zadržana pri nadaljnjih izboljšavah dirkalnika. Brabham je pritiskal na moštvo za nove izboljšave in igral pomembno vlogo v razvoju zelo uspešnega Cooperjevega dirkalnika Cooper T53 za sezono 1960, s pomočjo starega prijatelja TauranacaLawrence (1999) str. 18, 22 Brabham se je posvetoval s Tauranacom o celi vrsti tehničnih vprašanj od kar je prišel v Veliko Britanijo. Uporabljal je menjalne zobnike Tauranaca že več let, Tauranac pa mu je tudi svetoval o geometriji vzmetenja na Cooperju T53. Brabham je bil prepričan, da lahko naredi boljši dirkalnik kot Cooper, zato je leta 1959 Tauranaca povabil v Veliko Britanijo, na začetku za izdelovanje nadgradenj za cestna avtomobila Sunbeam Rapier in Triumph Herald, toda z dolgoročno vizijo lastnega dirkaškega moštvaLawrence (1999) str. 22-4 Jack je že poskušal kupiti Cooper skupaj z moštvenim kolego Royem Salvadorijem. Brabham je opisal Tauranaca kot »absolutno edinega človeka, s katerim bi šel v partnerstvo«Brabham, Nye (2004), str. 140. S tem ciljem sta Brabham in Tauranac ustanovila Motor Racing Developments Ltd. (MRD), pri čimer sta se izognila uporabi katerega od svojih priimkov. Nova družba naj bi s Cooperjem tekmovala za tržni delež dirkalnikov po naročilu. Ker je bil Brabham še vedno zaposlen v Cooperju, je Tauranac prvi dirkalnik MRD-ja razvijal v tajnosti za nižjo serijo Formula Junior. Dirkalnik je bil predstavljen poleti leta 1961, MRD pa je bil kmalu preimenovan. Motošportni novinar Jabby Crombac je namreč izpostavil, da bi Francozi to kratico prebrali podobno kot francosko besedo merdeScarlett (maj 2006) str. 43. Čeprav še bolj spominja na glagol emmerder. Te zgodbe se spominjata tako Ron Tauranac kot tudi mehanik Brabhama Michael Scarlett. Tudi britanski novinar Alan Brinton je Brabhama opozoril na nesrečno naključje. Glej Drackett (1985) str. 21. Posledično so bili dirkalniki znano kot Brabhami, oznaka pa je bila BT kot Brabham TauranacDrackett (1985) str. 18, 21 Prvi prototip FJunior je postal tako BT1, njegova končna različica pa BT2.

Do sezone 1961 sta tudi Lotus in Ferrari naredila dirkalnika z motorjem za dirkačem, ki je bil še bolj napreden od Cooperjevega, zato je imel Brabham slabo sezono z le štirimi osvojenimi prvenstvenimi točkami. Po tem ko je s privatnim dirkalnikom Cooper sodeloval ne nekaj neprvenstvenih dirkah v sezoni 1961, je Brabham zapustil moštvo pred sezono 1962, v kateri je sodeloval z dirkalniki svojega moštva Brabham Racing Organisation, ki jih je izdelovalo podjetje Motor Racing DevelopmentsLawrence (1999) str. 31Brabham, Nye (2004) str. 14, 145-9 Brabhamova in Tauranacova (Lawrence 1999 str. 32) razlaga, če je BRO nastal za Formulo 1, ali je obstajal že prej, se razlikujeta.

Dirkaška zgodovina - Formula 1 Jack Brabham in Ron Tauranac (–) thumb|right|'Brabham Racing Organisation' je do leta 1968 dirkal s tovarniškim moštvom Motor Racing Developments se je najprej posvetil služenju denarja z izgradnjo dirkalnikov po naročilu za nižje razrede Formul, zato nov dirkalnik Formule 1 ni bil pripravljen do sredine sezone 1962. Brabham Racing Organisation (BRO) je tako moral začeti sezono s starejšo Lotusovo šasijo, s katero sta se oba dirkača Brabhama uspela dvakrat uvrstiti med dobitnike točk, dokler na dirki za Veliko nagrado Nemčije niso debitirali s turkizno obarvanim dirkalnikom Brabham BT3. Sicer je Jack Brabham zaradi težave s pedalom za plin odstopil v devetem od petnajstih krogov, toda v zadnjem delu sezone je osvojil dve četrti mestiHenry (1985) str. 21–22. Brabham je kupil šasijo Lotus 24, toda je moral zaradi požara v delavnici kasneje uporabljati starejšo različico Lotus 21. Moštvo Lotus je rezerviralo najnovejšo šasijo Lotus 25 le za svoje dirkače.

thumb|left|260px|Brabham BT3, prvi Brabhamov dirkalnik Formule 1 Od sezone 1963 je bil Brabhamov dirkaški kolega v moštvu Američan Dan Gurney, dirkalniki pa so bili zdaj obarvani v avstralske nacionalne barve, zeleno in zlatoBrabham, Nye (2004) str. 147. Jack Brabham je dosegel prvo zmago moštva na neprvenstveni dirki Solituderennen v sezoni 1963Henry (1985) str. 28. Gurney pa je dosegel prvi prvenstveni zmagi v naslednji sezoni 1964, na dirkah za Veliko nagrado Francije in Veliko nagrado Mehike. Brabhamovi tovarniški in privatni dirkalniki pa so dosegli še tri zmage na neprvenstvenih dirkah v sezoni 1964Henry (1985) str. 35–41. Sezona 1965 pa ni bila tako uspešna, končala se je celo brez zmage. Brabham je že tri leta zapored končal na tretjem ali četrtem mestu v konstruktorskem prvenstvu, slaba zanesljivost dirkalnikov pa je večkrat po obetavnem začetku uničila dirko. Športni novinarji, kot sta bila Mike Lawrence in David Hodges, so napisali, da je pomanjkanje denarja stalo moštvo boljših rezultatov, kar je potrdil tudi Ron TauranacTauranac pravi, (Lawrence (1999) str. 48) da bi tretji mehanik pomenil vidno izboljšanje zanesljivosti dirkalnikov. Lawrence pa zapiše: (Lawrence (1999) str. 71) »Če bi Jack bil pripravljen zapraviti le nekaj več denarja, bi bili rezultati dosti boljši.« Hodges (1990) str. 32 zapiše »Preveč je bilo poudarka na ekonomiji. (...) Tak odnos je Brabhama stal nekaj več zmag.«.

Za sezono 1966 je FIA podvojila največjo dovoljeno delovno prostornino motorjev na 3,0L, taki motorji pa so bili v tistem času sila redki. Brabham je uporabljal avstralske motorje Repco, ki pred tem niso nikoli dobavljali motorjev moštvu Formule 1, temeljili pa so na aluminijastem motorju V8 iz propadlega projekta cestnega avtomobila Oldsmobile F85Lawrence (1999) str. 51–52. Phil Irving iz tovarne Vincent Motorcycle je bil kot glavni inženir najbolj zaslužen za izgradnjo dobrega motorja v tako kratkem času. Kljub temu, pa jih je le malo verjelo, da bo dirkalnik Brabham-Repco konkurenčenUnique str. 43 Moštvo je bilo edino, ki ni sodelovali pri snemanju filma Grand Prix na prvenstvenih dirkah v tisti sezoni, toda lahki in zanesljivi Brabhamovi dirkalniki so vse od začetka sezone dirkali v ospredju. Na dirki za Veliko nagrado Francije na dirkališču Reims-Gueux je Jack Brabham postal prvi dirkač v zgodovini Formule 1, ki je zmagal na prvenstveni dirki z dirkalnikom, ki je nosil njegovo ime. Od takrat je ta dosežek uspelo ponoviti le njegovem bivšem moštvenem kolegu Brucu McLarnu. To je bila le prva od štirih zaporednih zmag, s katerimi je zdaj že štiridesetletni Jack Brabham osvojil še svoj tretji naslov prvaka, s čimer je postal prvi in do sedaj edini dirkač v zgodovini Formule 1, ki je osvojil dirkaški naslov prvaka z dirkalnikom, ki je nosil njegovo ime (cf Surtees, Hill in Fittipaldi Automotive). V sezoni 1967 je naslov prvaka osvojil Jackov moštveni kolega, Novozelandec Denny Hulme, ki je imel med sezono manj težav z okvarami, verjetno zaradi želje Brabhama, da najprej sam preizkusi nove dele dirkalnikaLawrence (1999) str. 92 Hulme, Tauranac in Frank Hallam, Repco-Brabhamov glavni inženir, se vsi strinjajo s tem. Moštvo Brabham je v obeh sezonah osvojilo še konstruktorski naslovFearnley (maj 2006) str. 34–40.

Za sezono 1968 je Avstrijec Jochen Rindt zamenjal Hulmeja, ki je prestopil v McLaren. Repco je izdelal močnejšo različico motorja V8, da bi bil konkurenčen Fordovemu novem motorju Cosworth DFV, toda izkazal se je za nezanesljivega. Počasna komunikacija med Veliko Britanijo in Avstralijo pa je naredila popravljanje napak motorja še toliko bolj zapleteno. Dirkalnik je bil hiter, Rindt je v sezoni osvojil dva najboljša štartna položaja, toda Brabham in Rindt sta skupaj končala le tri dirke v sezoni, skupno pa je moštvo osvojilo le deset točkFearnley (maj 2006) str. 41.

thumb|right|320px|Brabham BT33, prvi Brabmahov dirkalnik iz kompaktne školjke Čeprav je za sezoni 1969 Brabham pridobil motorje Cosworth DFV, pa je Rindt prestopil v Lotus. Njegova zamenjava, Jacky Ickx, je imel dobro drugo polovico sezone z zmagama na dirkah za Veliko nagrado Nemčije in Veliko nagrado Kanade, Jack Brabham pa je moral zaradi nesreče na testiranjih izpustiti nekaj dirkHenry str. 85. Ickx je osvojil drugo mesto v dirkaškem prvenstvu z 37-imi točkami, prvak pa je postal Jackie Stewart s 63-imi. Brabham je dosegel nekaj najboljših štartnih položajev in dve uvrstitvi na stopničke, toda kar polovico dirk ni končal. Moštvo Brabham je bilo tudi drugo v konstruktorskem prvenstvu, k čemer je pripomogel tudi Piers Courage z drugima mestoma na dirkah za Veliko nagrado Monaka in Veliko nagrado ZDA s privatnim Brabhamom moštva Frank Williams Racing CarsHenry (1985) str. 79–80.

Jack Brabham se je nameraval upokojiti ob koncu sezone 1969 in prodati delež v moštvu Tauranacu. Toda Rindtova odločitev, da ostane v Lotusu, je pomenila, da je moral Brabham dirkati še eno sezonoLawrence (1999) str. 109 & Brabham, Nye (2004) str. 230–231 Tehnično je bil uslužbenec moštva v svoji zadnji sezoni. Zmagal je na prvi dirki sezone 1970 za Veliko nagrado Južne Afrike in bil med sezono hiter, toda prevečkrat je odstopil zaradi mehaničnih okvarHenry (1985) str. 93. Skupaj z drugim dirkačem moštva Rolfom Stommelenom, sta moštvu prinesla četrto mesto v konstruktorskem prvenstvu.

Ron Tauranac () thumb|right|320px|Brabham BT34 s katerim je zadnjo zmago dosegel Graham Hill