Severna Irska

Severna Irska (angleško Northern Ireland, ;Tuaisceart Éireann. . DFA.ie. Retrieved 27 March 2016. ) je del Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske na severovzhodu Irskega otoka, ki je različno opisana kot država, pokrajina ali regija. Severna Irska meji na jug in zahod z Republiko Irsko. Leta 2011 je bilo v njej 1.810.863 prebivalcev , kar predstavlja približno 30% celotnega prebivalstva otoka in okoli 3% britanskega prebivalstva. Ustanovljena z Zakonom o Severni Irski iz leta 1998 kot del Velikonočnega sporazuma, je skupščina Severne Irske odgovorna za vrsto zadev v zvezi z decentraliziranimi politikami, medtem ko so druga področja rezervirana za britansko vlado. Severna Irska sodeluje z Republiko Irsko na nekaterih področjih in Sporazum je Republiki omogočil, da »predstavi stališča in predloge« z »odločnim prizadevanjem za reševanje nesoglasij med vladama« . Glavno mesto je Belfast.

Severna Irska je bila ustanovljena leta 1921, ko je bila Irska razdeljena po Zakonu o vladi Irske iz leta 1920. Za razliko od južne Irske, ki je leta 1922 postala irska svobodna država, je bila večina prebivalcev Severne Irske unionistov, ki so hoteli ostati v Združenem kraljestvu. Večina jih je bilo protestantskih potomcev kolonistov iz Velike Britanije. Vendar so bile pomembne manjšine, večinoma katoličani, nacionalisti, ki so želeli Združeno Irsko, neodvisno od britanske vladavine. Danes se v prvi vrsti pojavljajo kot Britanci, slednji pa se v splošnem vidijo kot Irci, medtem ko izrazito severnoirsko ali ulstersko identiteto uveljavljajo tako velika manjšina katoličanov in protestantov kot tudi mnogo tistih, ki niso verni.

V večjem delu 20. stoletja, ko je nastala, je Severno Irsko zaznamovala diskriminacija in sovražnost med tema dvema stranema v tem, kar je prvi minister Severne Irske David Trimble imenoval za »hladno hišo« katolikov. V poznih 1960-ih so se konflikti med državnimi silami in predvsem protestantskimi unionisti na eni strani in predvsem katoliškimi nacionalisti na drugi strani pojavili v treh desetletjih nasilja, imenovanega »Težave« (Trouble), ki je zahtevalo več kot 3500 življenj in povzročilo več kot 50.000 žrtev. Velikonočni sporazum iz leta 1998 je bil pomemben korak v mirovnem procesu, vključno s predajo orožja, čeprav sektaštvo in verska segregacija še vedno ostajata glavni socialni problem, sporadično nasilje pa se je nadaljevalo.

Severna Irska je bila v preteklosti najbolj industrializirana regija Irske. Po upadanju zaradi političnih in družbenih pretresov v času Težav se je njeno gospodarstvo od konca 1990-ih bistveno povečalo. Začetna rast je bila posledica »mirovne dividende« in povezav, ki so povečale trgovino z Republiko Irsko, ki še naprej močno narašča s turizmom, naložbami in podjetji iz celega sveta. Brezposelnost v Severni Irski je dosegla najvišjo vrednost leta 1986 na 17,2%, v juniju in avgustu 2014 pa se je znižala na 6,1%Department of Enterprise, Trade, and Investment: Full Economic Overview, 15 October 2014 , v primerjavi z Združenim kraljestvom 6,2%.

Ugledni umetniki in športniki iz Severne Irske so Van Morrison, Rory McIlroy, Joey Dunlop, Wayne McCullough in George Best. Nekateri ljudje iz Severne Irske se raje opredelijo kot Irci (npr. pesnik Seamus Heaney in igralec Liam Neeson), medtem ko se drugi raje opredelijo kot Britanci (npr. igralec Kenneth Branagh). Kulturne povezave med Severno Irsko, preostalo Irsko in preostalo Veliko Britanijo so zapletene, Severna Irska pa ima tako kulturo Irske kot kulturo Združenega kraljestva. V mnogih športih je otok Irska en sam tim, pri čemer je izjema nogometna zveza. Severna Irska tekmuje ločeno na igrah Commonwealtha, ljudje iz Severne Irske pa lahko tekmujejo za Veliko Britanijo ali Irsko na olimpijskih igrah.

Zgodovina

Regija, ki je zdaj Severna Irska, je bila temelj irskega upora proti angleškemu programu kolonializma v poznem 16. stoletju. Kraljestvo Irske pod nadzorom Anglije je leta 1542 razglasil angleški kralj Henrik VIII., vendar je irski odpor naredil angleški nadzor nepopoln. Po irske. porazu v bitki pri Kinsaliju leta 1995 je gelska rimokatoliška aristokracija pobegnila v kontinentalno Evropo, in regija je bila podvržena velikim programom kolonializma s protestantskimi angleškimi (predvsem anglikanskimi) in škotskimi (pretežno prezbiterijanskimi) naseljenci. Upor leta 1641, ko so se irski aristokrati uprli angleški vladi, je povzročil pokol naseljencev v Ulstru v okviru vojne treh kraljestev med Anglijo, Škotsko in Irsko, ki jo je spodbudila verska nestrpnost v vladi. Zmaga angleških sil v tej vojni in nadaljnje protestantske zmage v vojni dveh kraljev na Irskem proti koncu 17. stoletja je na Irskem utrdila anglikansko vladavino. Na Severnem Irskem so nekateri protestanti (anglikanski in prezbiterijanski) slavili zmago pri obleganju Derryja (1689) in v bitki pri reki Boyne (1690).

Po zmagi leta 1691 in v nasprotju s pogoji iz Limerickške pogodbe po tem, ko je papež priznal Jakoba II. kot kralja Velike Britanije in Irske namesto Viljema III. Oranskega, je anglikanski vladajoči razred na Irskem sprejel vrsto kazenskih zakonov. Njihova namera je bila, da materialno ogroža katoliško skupnost in v manjšem obsegu tudi prezbiterijansko skupnost. V kontekstu odprte institucionalne diskriminacije se je v 18. stoletju skrivno pojavilo militantno društvo v skupnosti v regiji in se v nasilnih napadih odzvalo na sektaške napetosti. Ti dogodki so se stopnjevali konec stoletja po dogodku, znanem kot bitka pri Diamondu, ko so nadvladali anglikanski in prezbiterijski Peep o'Day Boys nad katoliškimi branilci in je vodilo k oblikovanju anglikanskega oranžnega reda. Upor leta 1798, ki ga je vodilo združenje Združenih Ircev iz Belfasta, in ga je navdihnila francoska revolucija, je poskušala prekiniti ustavne vezi med Irsko in Veliko Britanijo ter združiti irske ljudi vseh religij. Po tem si je vlada Kraljevine Velike Britanije prizadevala za združitev dveh kraljestev, da bi ukinila sektaštvo in izsilila odstranitev diskriminatornih zakonov (in preprečiti širjenje francoskega sloga republikanizma na Irsko). Novo državo, ustanovljeno leta 1801, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Irske, je upravljala ena sama vlada in parlament s sedežem v Londonu.

Med letoma 1717 in 1775 se je približno 250 000 ljudi iz Ulstra izselilo v britanske severnoameriške kolonije . Ocenjuje se, da v ZDA živi več kot 27 milijonov škotsko-irskih Američanov.

Razdelitev Irske Pravne reforme, ki so se začele v 19. stoletju, so še naprej odpravljale zakonsko diskriminacijo katolikov, progresivni programi pa so kmetom omogočali, da kupujejo zemljišča od lastnikov zemljišč. Do konca stoletja je bila avtonomija Irske v Združenem kraljestvu, znana kot Home Rule, zelo verjetna. Leta 1912 je po več desetletjih ovir lordske zbornice avtonomija postala skoraj gotovost. Med spopadom britanskega spodnjega in lordskega doma zaradi spornega proračuna, je bil sprejet Zakon o parlamentu (Parliament Act 1911), ki je omogočil preklic veta lordov. Veto v lordskega doma je bil glavno zagotovilo unionistom, da avtonomija ne bi bila sprejeta, ker je bila večina članov lordske zbornice unionistov. Kot odgovor na to so se nasprotniki avtonomije, od konservativnih in vodstvenih enot Unionistične stranke, kot sta Bonar Law in odvetnik na višjem sodišču v Dublinu, sir Edward Carson, borili proti unionistom na Irskem, in grozili z uporabo nasilja. Leta 1914 so tihotapili tisoče pušk in municije iz imperialne Nemčije za uporabo prostovoljcev Ulstra (UVF), paravojaške organizacije, ki je nasprotovala izvajanju Home Rule.

Unionisti so bili na Irskem kot celoti v manjšini, toda v severni pokrajini Ulster so bili zelo velika večina v grofijah Antrim in Down, manjša večina v grofijah Armagh in Londonderry ter v znatni manjšini v petih drugih grofijah Ulstra. Te štiri grofije, pa tudi Fermanagh in Tyrone, bodo kasneje predstavljale Severno Irsko. Večina preostalih 26 grofij, ki so kasneje postale Republika Irska, so bile večinoma nacionalistične.

Med krizo Home Rule je potekala razprava o »začasni« razdelitvi teh šestih grofij od preostale Irske. Leta 1914 je Tretji zakon o avtonomiji (Third Home Rule Bill) prejel kraljevo soglasje kot zakon vlade Irske (Government of Ireland Act 1914). Vendar pa je njegovo izvajanje začasno prekinjeno pred začetkom veljavnosti zaradi izbruha prve svetovne vojne in ker je bil predlog o spremembah za razdelitev Irske opuščen. Do konca vojne (med katero je leta 1916 potekala Velikonočna vstaja) je zakon štel za neprimeren. Javno mnenje med nacionalisti se je med vojno premaknilo od zahteve po avtonomiji na zahtevo za popolno neodvisnost. Leta 1919 je David Lloyd George predlagal nov zakon, ki ga je priznal kabinet Walter Long Committee na Irskem, ki bi s sprejetjem ugotovitev Irske konvencije iz leta 1917-18 (Lloyd George) iz Irske konvencije iz leta 1917-18 razdelil Irsko na dve območji: šestindvajsetih grofij vodenih iz Dublina, šest pa iz Belfasta. Vodenje teh dveh območij bi pokrival skupni lord namestnik Irske, ki bi imenoval obe vladi in irski svet, za kar je Lloyd George verjel, da bi se razvil v parlament vse Irske.

Dogodki so prehiteli vlado. Na splošnih volitvah leta 1918 je neodvisni Sinn Féin osvojil 73 od 105 parlamentarnih sedežev na Irskem in enostransko ustanovil First Dáil, izvensodni parlament na Irskem. Irska je bila razdeljena med Severno Irsko in Južno Irsko leta 1921 v skladu z zakonom Lloyda Georgea Government of Ireland Act 1920 med anglo-irsko vojno med irskimi republikanskimi in britanskimi silami. Vojna se je končala 6. decembra 1921 s podpisom anglo-irske pogodbe, ki je ustvarila Irsko svobodno državo. V skladu s pogodbo bi Severna Irska postala del Svobodne države, razen če se bi vlada odločila, da bo predstavila naslov kralju, a se je v praksi delitev ohranila.

Severna Irska

Kot je bilo pričakovano je parlament Severne Irske 7. decembra 1922 (dan po ustanovitvi Irske svobodne države) odločil, da uveljavlja svojo pravico, da se odreče svobodi in pošlje naslov kralju Juriju V. .. Besedilo je bilo naslednje:

Kmalu zatem je bila ustanovljena mejna komisija za odločanje o teritorialnih mejah med Irsko svobodno državo in Severno Irsko. Zaradi izbruha državljanske vojne v Svobodni državi je bilo delo komisije odloženo do leta 1925. Voditelji v Dublinu so pričakovali znatno zmanjšanje ozemlja Severne Irske in nacionalna območja, ki bi se preselila v Svobodno državo. Vendar je bilo v poročilu komisije priporočeno, da je treba nekatere manjše dele ozemlja odstopiti Severni Irski in da je treba manjše dele ozemlja odstopiti svobodni državi Irski. Da bi preprečili prepir je bilo to poročilo odpravljeno, v zameno za oprostitev obveznosti Svobodne države do javnega dolga Združenega kraljestva in razpustitev Irskega sveta (ki ga je zahtevala vlada Severne Irske), in je bila prvotna meja šestih grofij sprejeta brez sprememb.

Junija 1940, da bi spodbudil nevtralno Irsko državo, naj se pridruži zaveznicam, je britanski premier Winston Churchill naznanil ministrskemu predsedniku Eamonu de Valerii, da si Združeno kraljestvo prizadeva za irsko enotnost, vendar so verjeli, da Churchill tega ni mogel oznaniti in de Valera je ponudbo zavrnil "Anglo-Irish Relations, 1939–41: A Study in Multilateral Diplomacy and Military Restraint" in Twentieth Century British History (Oxford Journals, 2005), . Britanci niso obvestili vlade Severne Irske da so to ponudili dublinski vladi in zavrnitev De Valere ni bila objavljena do leta 1970.

Irski zakon iz leta 1949 je dal prvo pravno podlago, da regija ne bi prenehala biti del Združenega kraljestva brez privolitve parlamenta Severne Irske.

Težave