Namíbija (uradno Repúblika Namíbija) je južnoafriška država, ki leži ob obali Atlantskega oceana. Na severu meji na Angolo in Zambijo, na vzhodu na Bocvano in na jugu na Republiko Južno Afriko. Neodvisna je postala leta 1990, glavno mesto je Windhoek (). Namibija ima 3,1 milijona prebivalcev in je zaradi velike puščave Namib ena najredkeje poseljenih držav na svetu.
Sušna ozemlja današnje Namibije so že zelo zgodaj naselila ljudstva Sani, Damari in Nami, od približno 14. stoletja pa so se s severa priseljevali Bantujci. Večina ozemlja je leta 1884 postala protektorat Nemškega cesarstva in ostala nemška kolonija do konca prve svetovne vojne oziroma leta 1920, ko ga je Društvo narodov dodelilo Združenemu kraljestvu oz. Južnoafriški uniji, ki je uvedla svoje zakone in leta 1948 politiko apartheida. Zaliv kitov in Pingvinski otoki so bili priključeni Kapski koloniji pod britansko krono leta 1878 in vključeni v Južnoafriško unijo ob njeni ustanovitvi leta 1910. V drugi polovici 20. stoletja so zaradi vrste vstaj in zahtev po političnem predstavništvu Združeni narodi prevzeli neposredno skrbništvo nad ozemljem. Leta 1973 je bila kot uradna predstavnica namibijskih ljudi priznana Organizacija ljudstev jugozahodne Afrike (South West Africa People's Organisation, SWAPO). Namibija je ostala pod južnoafriško upravo kot del jugozahodne Afrike. Po notranjem nasilju je Južna Afrika leta 1985 v Namibiji uvedla začasno upravo. Namibija je postala neodvisna leta 1990, razen Zaliva kitov in Pingvinskih otokov, ki so ostali pod južnoafriškim nadzorom do leta 1994.
Namibija ima večstrankarsko parlamentarno demokracijo. Poljedelstvo, ekstenzivna živinoreja, turizem in rudarska industrija s pridobivanjem draguljarskih diamantov, urana, zlata, srebra ter drugih kovin so osnova namibijskega gospodarstva. Zdaj je politično, gospodarsko in socialno trdna država, članica Združenih narodov (ZN), Južnoafriške razvojne skupnosti (SADC), Afriške unije (AU) ter Skupnosti narodov.
Zgodovina
Ime države izhaja iz imena za puščavo Namib, ki je najstarejša na svetu.Spriggs, A. (2001) Pred neodvisnostjo leta 1990 je bilo območje znano najprej kot Nemška Jugozahodna Afrika (Deutsch-Südwestafrika), nato kot Jugozahodna Afrika, kolonizirali so ga Nemci in Južnoafričani (natančneje, območje je pripadalo britanski kroni kot dominij Južne Afrike v britanskem imperiju).
Predkolonialno obdobje Sušna zemljišča v Namibiji so bila več tisoč let naseljena z lovsko-nabiralniškimi ljudstvi Sani in Damari. Od 15. stoletja dalje se je z juga razširilo kojkojsko ljudstvo Nami, od 16. stoletja so se od severa razširili živinorejski Hereri in bantujske skupine. Z vzhoda so v tem času prišli poljedelsko-živinorejski Ovambi in Okavangi, vsi pa počasi izrinili Sane v sušne predele Namiba in Kalaharija.
Portugalski pomorščaki so državo prvič odkrili v 15. stoletju (1486), vendar pa je bila kolonizacija zaradi neprijaznih razmer dolgo časa omejena na obalna območja. Šele leta 1670 so iz Kapske kolonije prišli trgovci z živino in slonovino, v 19. stoletju pa misijonarji. Od poznega 18. stoletja dalje so plemena Orlamov iz Kapske kolonije prečkala reko Oranje in se preselila na območje, ki je danes del južne Namibije. Njihova srečanja z nomadskimi plemeni Namov so bila večinoma mirna. Misijonarji, ki so spremljali Orlame, so jih dobro sprejeli, pravico do uporabe vodnih zajetij in paše so dobili z letnim plačilom. Na poti naprej proti severu pa so Orlami pri Windhoeku, Gobabisu in Okahandji naleteli na plemena Hererov, ki so bila manj prilagodljiva. Leta 1880 je izbruhnila namsko-hererska vojna in sovražnosti so prenehale šele, ko je cesarska Nemčija razporedila vojake na spornih krajih in utrdila stanje med Nami, Orlami in Hereri.Vedder, Heinrich (1997). Das alte Südwestafrika. Südwestafrikas Geschichte bis zum Tode Mahareros 1890 [The old South-West Africa. South-West Africa's history until Maharero's death 1890] (nemščina) (7 izd.). Windhoek: Namibia Scientific Society. ISBN 0-949995-33-9 Prva Evropejca, ki sta se izkrcala in raziskala to območje, sta bila portugalska pomorščaka Diogo Cão leta 1485 in Bartolomeu Dias leta 1486, vendar ga Portugalci niso kolonizirali. Kot večino območja južno od Sahare so tudi Namibijo temeljito raziskali Evropejci do 19. stoletja, ko so sem prišli trgovci in naseljenci predvsem iz Nemčije in Švedske. V poznem 19. stoletju so območje prečkali dorslandski pohodniki na poti od Transvaala do Angole. Dorslandski pohodniki so bili Buri, naseljenci iz Južne Afrike, ki so proti koncu 19. stoletja in v prvih letih 20. stoletja iskali politično neodvisnost in boljše življenjske razmere. Nekateri od njih so se naselili v Namibiji in niso nadaljevali poti.
Nemška vladavina
Velika Britanija oziroma William Coates Palgrave, britanski guverner v Cape Townu, je 12. 3. 1878 razglasil naravno pristanišče z globoko vodo Zaliv kitov kot protektorat (od leta 1884 del Kapske kolonije).
Nemški trgovec Adolf Lüderitz je 9. aprila 1883 od poglavarja odkupil območje današnjega Lüderitza in nastala je prva naselbina nemških priseljencev. Namibija je leta 1884, da bi preprečili britanski poseg, postala nemška kolonija in bila znana kot protektorat Nemška Jugozahodna Afrika (Deutsch-Südwestafrika). Nemška vojska je v nadaljevanju zavzela večji del današnje Namibije.
Od leta 1904 do 1907 so se Hereri in Nami borili proti Nemcem. Zgodil se je »prvi genocid 20. stoletja«. Sistematično je bilo pobitih 10.000 Namov (polovica prebivalstva) in približno 65.000 Hererov (približno 80 % prebivalstva). Preživeli, ko so jih končno izpustili iz pripora, so bili razlaščeni, izgnani, prisilno preseljeni, morali so prisilno delati, rasno zapostavljeni in razlikovani, kar je spominjalo na apartheid. Odkritje diamantov leta 1908 je privabilo številne evropske priseljence, ki so si prilastili večino obdelovalne zemlje in pregnali domače prebivalstvo v rezervate.
Večina Afričanov je bila omejena na tako imenovana avtohtona ozemlja, ki so se pozneje pod južnoafriško oblastjo po letu 1949 spremenila v rezervat (bantustan). Dejansko so nekateri zgodovinarji sklepali, da je bil nemški genocid v Namibiji model, ki so ga nacisti uporabljali za holokavst. Spomin na genocid je še vedno del etnične identitete v samostojni Namibiji in vpliva na odnose z Nemčijo.Reinhart Kössler, and Henning Melber, "Völkermord und Gedenken: Der Genozid an den Herero und Nama in Deutsch-Südwestafrika 1904–1908," ("Genocide and memory: the genocide of the Herero and Nama in German South-West Africa, 1904–08") Jahrbuch zur Geschichte und Wirkung des Holocaust 2004: 37–75 Nemška vlada se je leta 2004 uradno opravičila za namibijski genocid.
Južnoafriška vladavina Po porazu Nemčije v prvi svetovni vojni je južnoafriška vojska 9. junija 1915 zavzela vse ozemlje Jugozahodne Afrike, ki je postalo mandatno ozemlje Društva narodov pod upravo Južnoafriške unije. Čeprav je južnoafriška vlada želela Jugozahodno Afriko priključiti svojemu ozemlju, ni tega nikoli uradno storila, čeprav jo je imela za »peto provinco«. Bela manjšina Jugozahodne Afrike je imela svoje predstavnike v belem parlamentu Južne Afrike in v zakonodajni skupščini tudi svojo izvoljeno lokalno upravo. Vlada Južne Afrike je imenovala tudi skrbnika, ki je imel široka pooblastila. Po zamenjavi Društva narodov z Združenimi narodi (ZN) leta 1946 je Južna Afrika zavrnila predajo svojega mandata, ki je bil nadomeščen s skrbniško pogodbo Združenih narodov, ki so zahtevali tesnejše mednarodno spremljanje upravljanja ozemlja in načrt za neodvisnost Namibije. Svet Hererov je v 1950-ih predložil številne peticije ZN in jih pozival k podelitvi neodvisnosti Namibiji. V 1960-ih, ko so evropske sile dodeljevale neodvisnost svojim kolonijam v Afriki, je bila Južna Afrika opozorjena, da mora to storiti v Namibiji. Leta 1966 je Meddržavno sodišče zavrnilo pritožbo Etiopije in Liberije glede nadaljevanja prisotnosti Južne Afrike na tem ozemlju, a je Generalna skupščina OZN 27. oktobra 1966 Južni Afriki odvzela mandat in Namibijo postavila pod neposredno upravo OZN. Meddržavno sodišče je leta 1971 izdalo »svetovalno mnenje« o nezakonitosti nadaljnjega južnoafriškega upravljanja.
V odgovoru na odločitev Meddržavnega sodišča iz leta 1966 so črnski prebivalci Namibije ustanovili Organizacijo narodov Jugozahodne Afrike (SWAPO – South West Africa People’s Organisation), ljudsko osvobodilno vojsko Namibije, ki je leta 1963 začela svoj gverilski oboroženi boj za neodvisnost, vendar se je Južna Afrika šele leta 1988 umaknila iz Namibije v skladu z mirovnim načrtom ZN za celotno regijo. V obdobju južnoafriške zasedbe Namibije so beli veleposestniki, večina so bili priseljenci iz Južne Afrike, ki so predstavljali 0,2 % prebivalstva, imeli v lasti 74 % orne zemlje. Zunaj srednjega in južnega območja Namibije (policijsko območje, ki je v nemškem obdobju vključevalo glavna mesta, industrijo, rudnike in najboljša obdelovalna zemljišča), je bila država razdeljena na rezervate (homeland), različico južnoafriškega bantustana, čeprav je bilo le nekaj dejansko priznanih, saj avtohtoni Namibijci pogosto niso sodelovali.
Južna Afrika je leta 1975 opustila politiko priključevanja Namibije in ji je bila pripravljena priznati nekakšno avtonomijo. Leta 1976 je bila v Windhoeku turnhallska konferenca večinoma z belci, ki naj bi pripravila vse potrebno za osamosvojitev, a tega OZN ni sprejela, saj je priznavala le SWAPO. Leta 1978 je Varnostni svet OZN sprejel resolucijo ZN 435, ki je predvidela neodvisnost Namibije. Poskusi, da bi prepričali Južno Afriko, da se dogovorijo za izvedbo načrta do leta 1988, niso bili uspešni, ko se je prehod v samostojnost končno začel z diplomatskim sporazumom med Južno Afriko, Angolo in Kubo, z ZSSR in ZDA kot opazovalcema, v skladu s katerim je Južna Afrika umaknila in demobilizirala svoje sile v Namibiji. Kuba je poslala svoje enote nazaj na jug Angole in podprla MPLA v vojni za nadzor Angole z Narodno zvezo za popolno osamosvojitev Angole, UNITA (National Union for the Total Independence of Angola).
OZN je 16. februarja 1989 napotil v Namibijo kombinirane civilne in mirovne sile UNTAG (United Nations Transition Assistance Group) pod vodstvom finskega diplomata Marttija Ahtisaarija od aprila 1989 do marca 1990 za spremljanje mirovnega procesa, volitve in nadzor nad vojaškim umikom. Ko je UNTAG začel uvajati mirovnike, vojaške opazovalce, policiste in politične delavce, so se sovražnosti na kratko obnovile. Po novem krogu pogajanj je bil določen drug datum in postopek volitev se je zares začel. Po vrnitvi izgnancev SWAPO (več kot 46.000 izgnancev) je Namibija prvič izvedla volitve, ena oseba en glas, za ustavodajno skupščino, ki so bile novembra 1989 pod uradnim volilnim sloganom »svobodne in poštene volitve«. Volitve je dobil SWAPO, čeprav ni dobil dvetretjinske večine; južnoafriška Demokratična zveza Turnhalle (Democratic Turnhalle Alliance – DTA) je postala uradna opozicija. Volitve so bile mirne in razglašene kot svobodne in poštene.
Namibijska ustava, sprejeta 9. februarja 1990, je vključevala varstvo človekovih pravic, nadomestila za razlastitev, neodvisno sodstvo in izvršilnega predsednika (ustavodajna skupščina je postala državni zbor). Država je uradno postala neodvisna 21. marca 1990. Sam Nujoma (1929-2025), voditelj SWAPO, je zaprisegel kot prvi predsednik Namibije v prisotnosti Nelsona Mandele, ki je bil izpuščen iz zapora mesec pred tem, in predstavnikov iz 147 držav, tudi 20 voditeljev držav. Zaliv kitov (Walvis Bay) je bil predan Namibiji 1. marca 1994 po koncu apartheida v Južni Afriki.
Po osamosvojitvi