Mójzes (, moderna hebrejščina , tiberijska vokalizacija , ISO 259-3 ; ; ) je bil, glede na Biblijo, Koran in bahajstvo, verski vodja, zakonodajalec in prerok. Tradicionalno mu je pripisano avtorstvo Tore. Verjetno je živel v 13. stoletju pr. n. št.
V hebrejščini ga imenujejo Moshe Rabbenu (), kar pomeni »Mojzes naš učitelj« in je najpomembnejši prerok v judovstvu, prav tako je pomemben prerok v krščanstvu, islamu in drugih abrahamskih religijah.
Mojzesov obstoj kot tudi verodostojnost Prve Mojzesove knjige sta predmet razprav med arheologi in egiptologi ter strokovnjaki za biblično kritiko. Navajajo logične nedoslednosti, nove arheološke in zgodovinske dokaze ter povezane izvorne mite iz kanaanske kulture.The Quest for the Historical Israel: Debating Archeology and the History of Early Israel, 2007, Society of Biblical Literature, Atlanta, ISBN 978-1-58983-277-0.John Van Seters, "The life of Moses", ISBN 90-390-0112-X Drugi zgodovinarji vztrajajo, da biografski detajli in egipčansko ozadje, pripisano Mojzesu, nakazujejo obstoj zgodovinskega in verskega voditelja, ki je bil povezan z utrditvijo hebrejskih plemen v Kanaanu ob koncu bronaste dobe.
Glede na 1. Mojzesovo knjigo se je Mojzes rodil, ko se je njegov narod namnožil in je egiptovskega faraona zaskrbelo, da bi lahko pomagal egiptovskim sovražnikom. Ko je faraon naročil pobiti judovske novorojence, je Mojzesova mati Johebeda svojega sina skrila. Otroka je našla pripadnica faraonove družine. Potem, ko je ubil nadzornika sužnjev, je preko Rdečega morja zbežal v Midjan, kjer je srečal Jahveja v obliki 'gorečega grma'.
Bog je poslal Mojzesa nazaj v Egipt, da bi zahteval osvoboditev Izraelcev. Po desetih egiptovskih nadlogah je Mojzes vodil 'eksodus' − beg Izraelcev iz Egipta. Šli so čez Rdeče morje in se utaborili pod goro Sinaj, na kateri je prejel deset božjih zapovedi. Po štiridesetih letih potovanja po puščavi je Mojzes umrl s pogledom na 'obljubljeno deželo'.
Rabinsko judovstvo navaja, da je Mojzes živel 1391–1271 pr. n. št.,Seder Olam Rabbah Sveti Hieronim kot leto rojstva navaja 1592 pr. n. št., James Ussher pa 1619 pr. n. št.Jerome's Chronicon (4th century) gives 1592 for the birth of Moses, the 17th-century Ussher chronology calculates 1619 BC (Annals of the World, 1658)
Ime
Biblično besedilo razlaga, da je ime Mošeh משה izpeljano iz besednega korena mšh משה »izvleči«, v : »[...] in mu dala ime Mojzes (משה). Rekla je namreč: »Iz vode sem ga potegnila (משיתהו).«
Ime je povezano z 'izvleči' v trpni obliki – 'ta, ki je bil izvlečen'. Tisti, ki se odmikajo od tradicionalne razlage, izpeljujejo ime iz enakega korena, vendar v tvorni obliki – 'tisti, ki izvleče iz' v smislu 'rešitelja, odrešenika'.HAW Theological Wordbook of the Old Testament Oblika imena, kakor je zapisana v Mazoretskem besedilu je pričakovana oblika tvornega deležnika v biblični hebrejščini.Lambdin, T.O., Intro. to Biblical Hebrew. NY:Charles Scribner's Sons, 1971. pp. 18-19 Jožef Flavij je zagovarjal egipčansko etimologijo in nekateri strokovnjaki, ki so sledili njegovi izpeljavi imena iz koptskega izraza mo, »voda«, in `uses, »rešiti, odrešiti«, predlagajo pomen »rešen iz vode«.Gesenius' Lexicon (1906), s.v. מֹשֶׁה ; Gesenius was sympathetic towards the Coptic etymology. So also Jones' Dictionary of Old Testament Proper Names
Drugi povezujejo ime z egipčanskim ms, kakor je v Tuth-mose in Ra-messes in pomeni »rojen« ali »otrok«.So BDB Theological Dictionary and HAW Theological Wordbook of the Old Testament; see
V slovenščini je bila nekoč v rabi različica Mojzeš.A. Krempl (1826): Deutsch-windischer Christenlehr-Katechismus in Fragen und Antworten. Ptuj. s. 53.A. Krempl (1843): Sveti nedelni ino svetešni Evangelji. Gradec: Natiskani pri Lajkamovih erbih. s. 180.
Biblična pripoved thumb|240px|Nicolas Poussin (1683): Mojzesa rešijo iz vode V hebrejski bibliji je Mojzesovo življenje opisano v 2., 3., 4. in 5. Mojzesovi knjigi. Glede na 2. Mojzesovo knjigo je bil Mojzes Amrámov sin, član izraelskega plemena Levitov, ki je izviralo od Jakoba in njegove žene Rebeke. Mati Johébeda je bila krvna sorodnica Amramovega očeta Kehata (). Mojzes je imel 7 let starejšo sestro Mirjam in 3 leta starejšega brata Arona. Glede na je Amramov oče Kehat emigriral v Egipt v 70. letu Jakobovega gospodarstva. Mojzes je bil del druge generacije Izraelcev, rojenih v Egiptu ().
Glede na 2. Mojzesovo knjigo se je Mojzes rodil v času, ko je neimenovani egiptovski faraon ukazal, da morajo vse izraelske novorojence moškega spola utopiti v Nilu. Johebeda, žena levita Amrama, je rodila sina in ga skrivala 3 mesece.[http://www.newadvent.org/cathen/10596a.htm}} Ko ga ni mogla več varovati, ga ni mogla predati, da bi ga ubili. Raje ga je položila v košaro iz papirusa, ki jo je namazala z ilovico in smolo. Košaro z otrokom je postavila v trstičevje na Nilovem nabrežju.
Mojzesova sestra Mirjam je opazovala košaro, ko se je prišla kopat faraonova hči s svojimi služabnicami. Opazila je otroka v košari in njena služabnica je šla ponj. Mirjam je šla naprej in prosila faronovo hčer, če bi smela otroka dojiti Hebrejka. Tako so Johebedo zaposlili kot otrokovo dojiljo. Mojzes je zrastel in vrnili so ga faraonovi hčeri. Postal je njen sin in dala mu je ime Mojzes ().
Pastir v Midjanu Ko je dosegel odraslost, je videl, kako Egipčan pretepa Hebrejca. Ubil je Egipčana in njegovo truplo zakopal v pesek. Kmalu je spoznal, da se je zadeva razvedela in da ga bo faraon verjetno dal usmrtiti. Zato je čez Sinajski polotok zbežal iz Egipta.
V Midjanu se je ustavil, da je sedem pastiric obvaroval pred skupino nasilnih pastrijev. Oče pastiric, Reguél, ga je posinovil. Svojo hčer Ciporo mu je dal za ženo in ga postavil za nadzornika svojih čred.No further mention is made of Moses' first wife Tharbis in either Exodus or Flavius Josephus except in the case where Aaron and Miriam taunted Moses about it.
Mojzes je v Midjanu živel kot pastir štirideset let. V tem času se mu je rodil sin Geršom. Nekega dne je Mojzes vodil svojo čredo na goro Horeb (). To je drugo ime za goro Sinaj, ki je verjetno eden od dveh gorskih vrhov na jugu Sinajskega polotoka. Tam je Mojzes videl goreči grm, ki je gorel, vendar ni zgorel. Ko je prišel bližje, mu je Bog spregovoril iz grma in mu razodel svoje ime.
Egipt: nadloge in eksodus thumb|250px|Mojzes pred faraonom. Miniatura iz Pariške sirske biblije, 6. stoletje. thumb|250px|John Everett Millais: Mojzes med spopadom dviguje svoje roke, podpirata ga Aron in Hur.
Bog je ukazal Mojzesu, naj gre v Egipt in svoje rojake reši iz suženjstva (). Na poti je Bog skoraj ubil Mojzesa, ker njegov sin ni bil obrezan. Na poti je srečal svojega starejšega brata, Arona, ki mu je šel naproti. Ko sta prišla v Egipt, ju je njun zatiran narod poslušal. Verjeli so Mojzesu in Aronu, ko so videli znamenja, ki so se zgodila pred njihovimi očmi ().
Mojzes in Aron sta šla k faraonu in mu povedala, da Gospod, Izraelov Bog, hoče, da faraon dovoli Izraelcem praznovati v puščavi. Mojzes je bil nespreten govornik, zato je namesto njega govoril Aron.http://www.jweekly.com/article/full/28256/it-was-moses-heart-not-his-tongue-that-made-him-a-leader/ Faraon je odgovoril, da ne pozna njihovega boga in jim ne bo dovolil oditi. Znova sta odšla k faraonu in Mojzesovo palico spremenila v kačo, vendar so faraonovi čarovniki s svojimi palicami naredili enako. Nato sta ga srečala na obrežju Nila in spremenila vodo v kri, vendar so lahko faraonovi čarovniki naredili enako ().
Mojzes je dosegel četrto srečanje. Aron je priklical žabe iz Nila, da so preplavile Egipt, vendar so faraonovi čarovniki lahko storili enako. Faraon je prosil Mojzesa, naj umakne žabe in obljubil, da bo v zameno dovolil Izraelcem praznovati v puščavi. Faraon si je nato premislil in slednjega ni dovolil ().
Faraon je dovolil Hebrejcem oditi potem, ko je Mojzesov Bog poslal deset nadlog nad Egipčane. Tretja in četrta sta bili komarji in muhe, peta je bila kuga na egipčanskem govedu, volih, kozah, ovcah, kamelah in konjih. Šesta so bili tvori na koži Egipčanov. Sedma nadloga je bila toča in grom, osma so bile kobilice, deveta popolna tema. Deseta nadloga je bila pomor egiptovskih prvorojencev. Ta teror je prevzel Egipčane, da so dovolili Hebrejcem oditi. Teh dogodkov se Izraelci spominjajo kot mimohoda – pomor je šel mimo hiš Izraelcev, medtem ko je udaril Egipčane.
Prečkanje Rdečega morja Mojzes je vodil svoje ljudstvo proti vzhodu, na dolgo potovanje proti Kanaanu. Sprevod se je premikal počasi in preden so prečkali mejo z Egiptom, so se morali trikrat utaboriti. Nekateri menijo, da je bilo to ob Mrtvem morju, drugi, da so bili tako južno kot je severni del Rdečega morja. Medtem si je faraon premislil in poslal za njimi veliko vojsko.
Izraelci so obupovali, saj so bili ujeti med vojsko in morje, vendar 2. Mojzesova knjiga opisuje, da je Bog razdelil vode, da so lahko varno prečkali po suhem. O tej vrstici je spor, odkar so ugotovili, da je zgodnji prevod besedno zvezo Yam Suph prevedel kot Rdeče morje. Pomen te besede je morje trstik. V zgodbi o eksodusu se nanaša na jezersko in močvirnato področje med Sueškim zalivom in Sredozemskim morjem (območje Sueškega prekopa). Ko jim je egipčanska vojska hotela slediti, je Bog dovolil vodam, da so se vrnile in jo utopile.
Izraelci so tri dni hodili ob pustinji Šur,Shore ne da bi našli vodo. Nato so prišli v Elim, kjer je bilo dvanajst izvirov in sedemdeset palm.Elim in Elat sta množinski obliki besede El v jeziku Feničanov in povezani s češčenjem Ašeraha. Elim in Elat nakazujeta moč visokih in mogočnih dreves pistacije, ki so jih Feničani uporabljali za jambore in Ašerahove palice. William Albright je povezoval Ašerahove nasade s trgovanjem z dišavami in parfumi kot sta kadilo in mira. Odrinili so iz Elima in po petinštiridesetih dneh dosegli divjino Sina med Elimom in Sinajem.
Od tam so dosegli planjavo Refidim, s čimer so zaključili prečkanje Rdečega morja.
Gora Sinaj in deset zapovedi Glede na Biblijo je Mojzesa po prečkanju Rdečega morja in vodenju Izrealcev v puščavo Bog poklical na goro Sinaj, včasih opisano kot goro Horeb. Tam je Mojzes prvič govoril z gorečim grmom, pasel drobnico svojega tasta Jitra in kasneje priklical vodo z udarjanjem palice ob skalo in usmerjal bitko z Amalekom.
Mojzes je ostal na gori štirideset dni in noči. V tem obdobju je neposredno od Boga dobil deset zapovedi. Nato se je spustil z gore, da bi ljudstvu posredoval zapovedi. Ko je prišel do ljudstva, je videl, da greši zaradi češčenja zlatega teleta. V hudi jezi je Mojzes zlomil plošči z zapovedmi () in ukazal svojemu plemenu (Levitom), da gre v tabor in ubije vsakega, vključno z družino in prijatelji (). Leviti so ubili okrog 3.000 ljudi, med njimi tudi otroke (). Bog je kasneje ukazal Mojzesu napisati novi plošči, ki bosta nadomestili zlomljeni (, ). Zato je ponovno šel na goro, za novo obdobje štiridesetih dni in noči. Ko se je vrnil, je ljudstvu končno dal zapovedi.
V judovski tradiciji je Mojzes poimenovan zakonodajalec, ker je ljudstvu predal deset zapovedi.
Leta v puščavi Ko so prispeli v Marah, je bila voda grenka, zato so se pritoževali čez Mojzesa, zato je v vodo posadil drevo in postala je sladka (). Kasneje je začelo zmanjkovati zalog in zopet so se pritoževali čez Mojzesa in Arona. Rekli so, da bi raje umrli v Egiptu, vendar je Bog poskrbel zanje tako, da je zjutraj z neba padala mana, zvečer pa so imeli prepelice. Ko so se utaborili v Refidimu, niso imeli vode, zato so govorili: »Zakaj sta naju privedla iz Egipta, da nas, naše otroke in našo živino pobije žeja?« Mojzes je s palico udaril ob skalo in pritekla je voda ().