Jordanija (arabsko الْأُرْدُن-Al-ʾUrdunn [al.ʔur.dunː]), uradno Hašemitska kraljevina Jordanija (arabsko المملكة الأردنية الهاشمية Al-Mamlakah Al-Urdunnīyah Al-Hāshimīyahje), je obmorska država na Bližnjem vzhodu na vzhodnem bregu reke Jordan. Na severu meji na Sirijo, na severovzhodu na Irak, na vzhodu in jugu na Saudovo Arabijo ter na zahodu na Izrael in zasedeni Zahodni breg reke Jordan, kjer meji tudi na Mrtvo morje. Na jugu ima država pri pristaniškem mestu Akaba v Akabskem zalivu 26 kilometrov obale ob Rdečem morju, vendar je drugače zaprta.
Jordanija je strateško locirana na križišču Azije, Afrike in Evrope. Glavno mesto Aman je najbolj naseljeno mesto v državi, pa tudi gospodarsko, politično in kulturno središče države.
Etimologija Jordanija je ime dobila po reki Jordan, ki tvori večji del severozahodne meje države. Medtem ko je bilo predlagano več teorij o izvoru imena reke, je najverjetneje, da izhaja iz semitske besede Yarad, kar pomeni 'spuščajoč', kar odraža upadanje reke. Večji del območja, ki tvori sodobno Jordanijo, se je v zgodovini imenoval Transjordanija, kar pomeni 'čez Jordan', ki se je uporabljal za označevanje dežel vzhodno od reke. Stara zaveza omenja območje kot 'drugo stran Jordana'. Zgodnje arabske kronike so reko imenovale Al-Urdunn, kar ustreza semitskemu Yarden. Jund Al-Urdunn je bil vojno okrožje okoli reke v zgodnji islamski dobi. Kasneje, v času križarskih pohodov v začetku drugega tisočletja, je bilo na območju pod imenom Oultrejordain ustanovljeno gospostvo.
Zgodovina
Antično obdobje
Najstarejši dokazi o nastanku človečnjakov (Hominoidea) v Jordaniji segajo že vsaj 200.000 let v preteklost. Jordanija je bogata s paleolitskimi (do pred 20.000 leti) ostanki zaradi svoje lege v Levantu, kjer so se širili hominidi iz Afrike. Pretekla okolja so pritegnila različne hominide in v tem obdobju je bilo najdenih več ostankov orodja. Najstarejši dokazi o pridelavi kruha so bili najdeni v 14.500 let starem natufijskem najdišču v severovzhodni Jordanski puščavi. V obdobju neolitika (10.000–4500 pred sedanjostjo) se je zgodil prehod iz lovca nabiralca v ustanavljanje naseljenih kmetijskih vasi. 'Ain Ghazal, ena takih vasi v današnjem vzhodnem Amanu, je eno največjih znanih prazgodovinskih naselij na Bližnjem vzhodu. Tam so odkrili desetine mavčnih kipov človeške oblike iz leta 7250 pr. n. št. ali prej in so med najstarejšimi, ki so jih kdaj našli. Razen običajnihbakrenodobnih vasi (4500–3600 pr. n. št.) kot je Tulaylet Ghassul v dolini Jordana, je vrsta okroglih kamnitih ograd v vzhodni bazaltni puščavi - katerih namen ostaja negotov - osupnila arheologe.
Utrjena mesta in urbana središča so se prvič pojavila v južnem Levantu že v bronasti dobi (3600–1200 pr. n. št.). Wadi Feynan je postal regijsko središče za pridobivanje bakra, ki so ga v velikem obsegu izkoriščali za pridobivanje brona. Trgovina in gibanje ljudi na Bližnjem vzhodu je doseglo vrhunec, širila in izpopolnjevala se je civilizacija. Vasi v Transjordaniji so se hitro razširila na območja z zanesljivimi vodnimi viri in kmetijskimi zemljišči. Stari Egipčani so se razširili proti Levantu in obvladovali oba brega reke Jordan. V železni dobi (1200–332 pr. n. št.) po umiku Egipčanov je bila Transjordanija dom kraljestev Ammon, Edom in Moab. Govorili so semitske jezike kanaanske skupine in veljajo za plemenska kraljestva in ne države. Ammon je bil na planoti Amana; Moab v visokogorju vzhodno od Mrtvega morja; in Edom na območju okoli Wadi Araba navzdol proti jugu.
Ta transjordanska kraljestva so bila v nenehnem konfliktu s sosednjimi hebrejskimi kraljestvi Izrael in Judeja, osredotočenimi zahodno od reke Jordan, čeprav je bilo znano, da so občasno nadzirali majhne dele vzhodno od reke. Eden od zapisov o tem je Meševa stela, ki jo je moabski kralj Meša postavil leta 840 pr. n. št. in se hvali z gradbenimi projekti, ki jih je izvedel v Moabu in spominja na njegovo slavo in zmago nad Izraelci (Hebrejci). Stela je eden najpomembnejših neposrednih poročil svetopisemske zgodovine. Okoli leta 700 pr. n. št. so kraljestva izkoristila trgovino med Sirijo in Arabijo, ko je Asirsko cesarstvo nadziralo Levant. Babilonci so prevzeli cesarstvo po njegovem razpadu leta 627 pr. n. št. Čeprav so kraljestva podprla Babilonce proti Judeji v opustošenju Jeruzalema leta 597 pr. n. št., so se desetletje pozneje uprli proti njim. Kraljestva so bila ponižana v vazale in tako ostala pod Perzijskim in Helenskim cesarstvom. Vendar pa so v času rimske vladavine okoli leta 63 pr. n. št. Amon, Edom in Moab izgubili svoje izrazite identitete in se asimilirali v rimsko kulturo.
Klasično obdobje
Osvajanje Aleksandra Velikega leta 332 pr. n. št. je na Bližnji vzhod uvedlo helenistično kulturo. Po Aleksandrovi smrti leta 323 pr. n. št. se je cesarstvo razdelilo med njegove generale in na koncu je bil večji del Transjordanije predmet spora med Ptolemajci s sedežem v Egiptu in Selevkidi s sedežem v Siriji. Nabatejci, nomadski Arabci s sedežem južno od Edoma, so izkoristili boj med dvema grškima silama in uspeli leta 169 pr. n. št. ustanoviti neodvisno kraljestvo. Nabatejsko kraljestvo je nadziralo velik del trgovskih poti v regiji in se je raztezalo proti jugu ob obali Rdečega morja v puščavo Hedžas, vse do severa do Damaska, ki so ga nadzorovali le kratek čas (85–71 pr. n. št.). Nabatejci so z nadzorom nad trgovinskimi potmi obogateli in pogosto vzbujali zavist svojih sosedov. Petra, neplodna prestolnica Nabatejcev, je cvetela v 1. stoletju našega štetja, saj so jo napajali obsežni vodni namakalni sistemi in kmetijstvo. Bili so tudi nadarjeni rezbarji kamna, ki so v 1. stoletju našega štetja zgradili svojo najbolj dovršeno strukturo, Al-Khazneh. Verjame se, da gre za mavzolej arabskega nabatejskega kralja Areta IV.
Rimske legije pod Pompejem so osvojile velik del Levanta leta 63 pr. n. št., s čimer se je začelo obdobje rimske vladavine, ki je trajalo štiri stoletja. Leta 106 je cesar Trajan neopazno aneksiral Nabatejo in obnovil Kraljevo cesto, ki je postala znana kot cesta Via Traiana Nova. Rimljani so grškim mestom Transjordanije – Filadelfija (Aman), Gerasa (Džeraš), Gedara (Umm Qais), Pella (Tabaqat Fahl) in Arbila (Irbid) in drugim helenističnim mestom v Palestini in južni Siriji dali raven samostojnosti z oblikovanjem Dekapolisa, desemestne lige. Džeraš je eno najbolje ohranjenih rimskih mest na vzhodu; obiskal ga je celo cesar Hadrijan med potjo v Palestino.
Leta 324 se je Rimsko cesarstvo razcepilo, Vzhodno rimsko cesarstvo - pozneje imenovano Bizantinsko cesarstvo - je še naprej nadziralo ali vplivalo na regijo do leta 636 našega štetja. Krščanstvo je postalo legalno v cesarstvu leta 313, uradna državna religija pa leta 390, potem ko je cesar Konstantin I. Veliki prevzel krščanstvo. Transjordanija je v času Bizanca uspevala, krščanske cerkve so bile zgrajene povsod. Cerkev iz Akabe v Ayli, ki je bila zgrajena v tem obdobju, velja za prvo namensko krščansko cerkev na svetu. Umm ar-Rasas v južnem Amanu vsebuje vsaj 16 bizantinskih cerkva. Po potresu leta 363 so bile uničile številne strukture v Petri, pojavile so se tudi morske trgovinske poti in Petra je postala zapuščen kraj. Sasanidsko cesarstvo na vzhodu je postalo rival Bizantincem in pogosta soočenja so pripeljala do tega, da so Sasanidi nadzirali nekatere dele regije, vključno s Transjordanijo.
Islamsko obdobje Leta 629, med bitko pri Mu'tahu v današnjem Al Karaku, so Bizantinci in njihovi arabski krščanski pomagači, Gasanidi, preprečili napad muslimanskih sil Rašidunov, ki je krenila proti severu proti Levantu iz Hejaza (v današnji Savdski Arabiji). Bizantinci pa so muslimane leta 636 pr. n. št. premagali v odločilni bitki pri Jarmuku, severno od Transjordanije. Ta je bila bistveno ozemlje za osvojitev Damaska. Prvemu ali rašidunskem kalifatu so sledili Omajadi (661–750). Pod Omajadskim kalifatom je bilo v Transjordaniji zgrajenih več puščavskih gradov, med njimi: Qasr Amra, Qasr Al-Mshatta, Qasr Al-Kharanah, Qasr Al-Hallabat in Qasr Azraq. Pohod Abasidskega kalifata za prevzem Omajadskega se je začel v Transjordaniji. Močan potres leta 747 naj bi prispeval k porazu Omajadov. Abasidi so prestolnico kalifata preselili iz Damaska v Bagdad. V času Abasidske vladavine (750–969) se je več arabskih plemen preselilo proti severu in se naselilo v Levantu. Hkrati je rast pomorske trgovine zmanjšala osrednji položaj Transjordanije, območje pa je postajalo vse bolj siromašno. Po propadu Abasidov je Transjordaniji vladal Fatimidski kalifat (969–1070), nato pa križarsko Jeruzalemsko kraljestvo (1115–1187).
Križarji so zgradili več križarskih gradov kot del gospostva Oultrejordain, vključno z gradom Montreal in Al-Karak. Ajubidi so zgradili grad Ajlun in obnovili starejše gradove, da bi jih uporabili kot vojaške postojanke proti križarjem. Med bitko pri Hattinu (1187) blizu Galilejskega jezera (tudi Tiberijsko jezero) severno od Transjordanije so križarji izgubili Saladina, ustanovitelja rodbine Ajubidov (1187–1260). Vasi v Transjordaniji pod Ajubidi so postale pomembna postajališča za muslimanske romarje, ki so se odpravili v Meko in so potovali po poti, ki je povezala Sirijo s Hejazom. Mameluki (1260–1516) so (1260–1516) uporabljali in razširili več gradov Ajubidov in so Transjordanijo razdelili med provinci Karak in Damask. V naslednjem stoletju je Transjordanija doživel mongolske napade, vendar so jih mameluki na koncu po bitki pri Ain Džalutu (1260) zavrnili.
Leta 1516 so sile Osmanskega kalifata osvojile ozemlje mamelukov. Vasi v Transjordaniji so bile v 16. stoletju razmeroma bogate, vendar so bile pozneje opuščene. Kraji so bili za osmanske oblasti izrednega pomena. Posledično je bila prisotnost Osmanov skoraj odsotna in zmanjšana na letne obiske pobiranja davkov. Več arabskih beduinskih plemen se je v Transjordanijo preselilo iz Sirije in Hejaza v prvih treh stoletjih osmanske vladavine, vključno plemena Adwan, Bani Sakhr in Howeitat. Ta plemena so uveljavljala zahteve po različnih delih regije in Transjordanija je tako zapadla v stanje anarhije, ki je trajala vse do 19. stoletja. To je privedlo do kratkotrajne okupacije vahabitskih sil (1803–1812), ultraortodoksnega islamskega gibanja, ki se je pojavilo v Najdu (v sodobni Savdski Arabiji). Ibrahim Paša, sin guvernerja egiptovskega ejaleta na zahtevo osmanskega sultana, je do leta 1818 ukoreninil vahabite. Leta 1833 je Ibrahim paša vzpostavil svojo oblast nad Levantom. Njegova zatiralska politika je leta 1834 pripeljala do neuspešnega kmečkega upora v Palestini. Transjordanski mesti Al-Salt in Al-Karak so uničile sile Ibrahima paše zaradi zatiranja kmečkih voditeljev uporov. Egipčanska vladavina je bila prisilno končana leta 1841, obnovljena pa je bila osmanska vlada.
Šele po kampanji Ibrahima paše je Osmansko cesarstvo poskušalo utrditi svojo prisotnost v sirskem Vilajetu, katerega del je bila tudi Transjordanija. Niz davčnih in zemljiških reform (Tanzimat) leta 1864 je prinesel nekaj blaginje kmetijstvu in zapuščenim vasicam, hkrati pa je sprožil povratne učinke na drugih območjih Transjordanije. Muslimanski Čerkezi in Čečeni, ki so bežali pred ruskim preganjanjem, so iskali zatočišče v Levantu. V Transjordaniji in z osmansko podporo so se leta 1867 Čerkezi najprej naselili v davno zapuščeni okolici Amana, kasneje pa tudi v okoliških vaseh. Potem ko so osmanske oblasti ustanovile svojo administracijo, naborništvo in strogo davčno politiko, je na območjih, ki so jih nadzorovali, prišlo do uporov. Transjordanska plemena so se uprla (upor Šoubak (1905) in upori Karak (1910)), a bila brutalno zatrta. Gradnja Hedžaške železnice leta 1908 - ki se je raztezala po vsej Transjordaniji in povezala Meko s Carigradom - je gospodarsko pomagala prebivalstvu, saj je Transjordanija postala postajališče za romarje. Vendar so vse večje politike turkifikacije in centralizacije, ki jih je sprejelo Osmansko cesarstvo, razočarale Arabce v Levantu.
Sodobnost