Maori (slovenska izgovorjava: Maóri; maorska izgovorjava: Māori) so avtohtono polinezijsko ljudstvo celinske Nove Zelandije (Aotearoa). Maori izvirajo iz priseljencev iz Vzhodne Polinezije, ki so prispeli na Novo Zelandijo v več valovih potovanj s kanujem med približno letoma 1320 in 1350. Več stoletij v izolaciji so ti naseljenci razvili svojo značilno kulturo, katere jezik, mitologija, obrti in uprizoritvene umetnosti so se razvijali neodvisno od tistih iz drugih vzhodnopolinezijskih kultur. Nekateri zgodnji Maori so se preselili na Chathamske otoke, kjer so njihovi potomci postali druga avtohtona polinezijska etnična skupina Nove Zelandije, Moriori.
Zgodnji stiki med Maori in Evropejci, ki so se začeli v 18. stoletju, so segali od koristne trgovine do smrtonosnega nasilja; Māori so aktivno prevzeli številne tehnologije prišlekov. S podpisom pogodbe iz Waitangija leta 1840 sta kulturi sobivali eno generacijo. Naraščajoče napetosti zaradi sporne prodaje zemljišč so privedle do spopadov v 1860-ih in poznejših zaplemb zemljišč, čemur so se Maori ostro upirali. Potem ko je bila pogodba leta 1877 razglašena za pravno nično, so se bili Māori prisiljeni asimilirati v številne vidike zahodne kulture. Družbeni pretresi in epidemije vnesenih bolezni so povzročile uničujoč davek na populaciji Maorov, ki je dramatično upadla, vendar je do začetka 20. stoletja začela okrevati. Ocena iz junija 2023 kaže, da je etnično prebivalstvo Māori na Novi Zelandiji 904.100 ali 17,3 % celotnega prebivalstva.
Vložena so bila prizadevanja, osredotočena na pogodbo iz Waitangija, da bi izboljšali položaj Maorov v širši novozelandski družbi in dosegli socialno pravičnost. Tradicionalna maorska kultura je doživela pomemben preporod, ki ga je dodatno okrepilo maorsko protestno gibanje, ki se je pojavilo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Vendar se nesorazmerno veliko število Maorov sooča s pomembnimi gospodarskimi in socialnimi ovirami ter imajo na splošno nižjo pričakovano življenjsko dobo in dohodke v primerjavi z drugimi novozelandskimi etničnimi skupinami. Trpijo zaradi višjih stopenj kriminala, zdravstvenih težav, zaporne kazni in nizkega izobraževalnega uspeha. Številne socialno-ekonomske pobude so bile sprožene z namenom »zapolniti vrzeli« med Maori in drugimi Novozelandci. Prav tako poteka politično in gospodarsko reševanje zgodovinskih pritožb.
Māori so druga največja etnična skupina na Novi Zelandiji, takoj za evropskimi Novozelandci (splošno znani pod maorskim imenom Pākehā). Poleg tega v Avstraliji živi več kot 170.000 Maorov. Maorski jezik do neke mere govori približno petina vseh Maorov, kar predstavlja tri odstotke celotnega prebivalstva. Maori so aktivni na vseh področjih novozelandske kulture in družbe, z neodvisno zastopanostjo na področjih, kot so mediji, politika in šport.
Ime Beseda Maori v maorščini in v nekaterih drugih polinezijskih jezikih pomeni običajno ali navadno osebo. Beseda Maori se nanaša tudi na ljudstvo s Cookovih otokov, za katere pravimo, da so Maori s Cookovih otokov. thumb|levo|117x117px|Zastava maorskega avtonomističnega gibanja danes že predstavlja vse Maore
Zgodovina
Izvor iz Polinezije
Ni verodostojnih dokazov o poselitvi Nove Zelandije pred Maori; po drugi strani pa prepričljivi dokazi iz arheologije, lingvistike in fizične antropologije kažejo, da so se prvi naseljenci preselili iz Polinezije in postali Maori. Dokazi kažejo, da njihovo poreklo (kot del večje skupine avstronezijskih ljudstev) sega 5000 let nazaj do avtohtonih ljudstev Tajvana. Polinezijci so naselili veliko območje, ki je obsegalo Tongo, Samoo, Tahiti, Havaje, Velikonočni otok (Rapa Nui) – in končno Novo Zelandijo.
Datum prvega prihoda in naselitve je predmet razprave. Pred izbruhom gore Tarawera (okoli 1315) je morda prišlo do nekaj raziskovanja in poselitve, kar temelji na najdbah kosti polinezijskih podgan in školjk, ki so jih podgane obgrizle, ter dokazih o razširjenih gozdnih požarih v približno desetletju pred tem. Ena študija iz leta 2022, ki je uporabljala napredno radiokarbonsko tehnologijo, nakazuje, da se je »zgodnja naselbina Maorov zgodila na Severnem otoku med letoma 1250 in 1275«. Vendar pa sinteza arheoloških in genetskih dokazov zaključuje, da je bilo glavno obdobje poselitve v desetletjih po tem, ne glede na to, ali so nekateri naseljenci prišli pred izbruhom Tarawere ali ne, nekje med 1320 in 1350. To se na splošno ujema z analizami iz ustnih izročil Maorov, ki opisujejo prihod prednikov v številnih velikih oceanskih kanujih (waka) kot načrtovano množično selitev c. 1350.
Imeli so velik vpliv na svoje okolje od njihove prve naselitve na Novi Zelandiji in potovanja južneje, z dokončnimi arheološkimi dokazi o kratki naselbini vse do otoka Enderby. Nekateri ugibajo, da so bili maorski raziskovalci morda prvi ljudje, ki so odkrili Antarktiko: Po prevodu Stephensona Percyja Smitha iz 19. stoletja del rarotonške ustne zgodovine opisuje Ui-te- Rangiora, okoli leta 650, ki je vodil floto Waka Tīwai proti jugu, dokler niso dosegli »kraja hudega mraza, kjer so se skalnate strukture dvigovale iz trdnega morja«. Na podlagi interpretacij Wehi in njenih kolegov so kasnejši komentatorji špekulirali, da bi se ti kratki opisi lahko ujemali z ledeno Rossovo polico ali morda celino Antarktike ali ledenimi gorami, obdanimi z morskim ledom, najdenimi v Južnem oceanu. Drugi učenjaki so veliko bolj skeptični, povzročajo resne težave s Smithovimi prevodi in opozarjajo na pomorsko tehnologijo, ki je potrebna za potovanje po Antarktiki. Ne glede na te razprave so bili Māori prefinjeni pomorščaki in Nova Zelandija je močno povezana z Antarktiko in nekateri želijo, da bi bile vrednote Maorov sestavni del človeške prisotnosti tam.
Zgodnja zgodovina
Najzgodnejše obdobje poselitve Maorov, znano kot 9arhaično9, moahuntersko ali 'kolonizacijsko' obdobje, sega v čas prihoda do ok. leta 1500. Zgodnja maorska prehrana je vključevala obilico moa in drugih velikih ptic ter novozelandskih morskih medvedov, ki še nikoli niso bili lovljeni. To arhaično obdobje je znano po značilnih »ogrlicah na kolutih« in tudi izjemno po pomanjkanju orožja in utrdb, značilnih za kasnejše 'klasične' Maore. Najbolj znano in najbolj raziskano arhaično najdišče Wairau Bar na Južnem otoku kaže dokaze o zasedbi od zgodnjega 13. stoletja do zgodnjega 15. stoletja. To je edino znano novozelandsko arheološko najdišče, ki vsebuje kosti ljudi, ki so bili rojeni drugje.
Dejavniki, ki so delovali pri prehodu v klasično obdobje (kultura v času evropskega stika), vključujejo znatno hladnejše obdobje od leta 1500 ter izumrtje moe in drugih vrst hrane.
Za klasično obdobje je značilno fino izdelano orožje in okraski pounamu (zeleni kamen); dovršeno izrezljani vojni kanuji in wharenui (hiše za srečanja). Māori so živeli v avtonomnih naselbinah v razširjenih skupinah hapū, ki so izvirale iz skupnih prednikov iwi. Naselja so imela obdelovalne površine in vire hrane za lov, ribolov in nabiralništvo. Utrjeni pā so bili zgrajeni na strateških lokacijah zaradi občasnih vojn zaradi napačnih dejanj ali virov; ta praksa se je razlikovala na različnih lokacijah po vsej Novi Zelandiji, z več prebivalstva na skrajnem severu. Obstaja stereotip, da so bili Māori »naravni bojevniki«; vendar vojskovanje in z njim povezane prakse, kot je kanibalizem, niso bili prevladujoč del maorske kulture.
Okoli leta 1500 se je skupina Maorov preselila na vzhod do Chathamskih otokov in se razvila v ljudstvo, znano kot Moriori, s pacifizmom kot ključnim delom njihove kulture.
Stik z Evropejci
Prvi evropski raziskovalci na Novo Zelandijo so bili Abel Tasman, ki je prišel leta 1642; kapitan James Cook, leta 1769; in Marion du Fresne leta 1772. Začetni stik med Maori in Evropejci se je izkazal za problematičnega in včasih usodnega, saj je Tasman dal ubiti štiri svoje može in verjetno ubil vsaj enega Maora, ne da bi sploh pristal. Cookovi možje so v treh dneh po njegovem prvem izkrcanju ustrelili vsaj osem Maorov, čeprav je imel pozneje dobre odnose z Maori. Tri leta kasneje, po obetavnem začetku, so bili du Fresne in 26 mož njegove posadke ubiti. Od leta 1780 so Maori vse pogosteje srečevali tudi evropske in ameriške lovce na tjulnje, kitolovce in krščanske misijonarje. Odnosi so bili večinoma miroljubni, čeprav jih je pokvarilo več nadaljnjih nasilnih incidentov, od katerih je bil najhujši pokol v Boydu in kasnejši maščevalni napadi.Ingram, C. W. N. (1984). New Zealand Shipwrecks 1975–1982. Auckland: New Zealand Consolidated Press; pp 3–6, 9, 12.
Evropska naselitev na Novi Zelandiji se je začela v zgodnjem 19. stoletju, kar je privedlo do obsežne izmenjave kulture in idej. Mnogi Māori so cenili Evropejce, ki so jih imenovali Pākehā, kot sredstvo za pridobivanje zahodnega znanja in tehnologije. Māori so hitro sprejeli pisanje kot sredstvo za izmenjavo idej in številne njihove ustne zgodbe in pesmi so bile spremenjene v pisno obliko. Uvedba krompirja je povzročila revolucijo v kmetijstvu, pridobitev mušket s strani Māori iwi pa je pripeljala do obdobja posebej krvavega medplemenskega spopada, znanega kot mušketne vojne, v katerem je bilo veliko skupin zdesetkanih, druge pa pregnanih z njihovega tradicionalnega ozemlja. Pacifisti Moriori na Chathamskih otokih so podobno utrpeli pokol in podjarmljenje v invaziji nekaterih iwijev Taranaki. Istočasno so Maori utrpeli visoko stopnjo umrljivosti zaradi evrazijskih nalezljivih bolezni, kot so gripa, črne koze in ošpice, ki so po ocenah ubile od 10 do 50 odstotkov Maorov.
Do leta 1839 je po ocenah na Novi Zelandiji živelo okoli 2000 Evropejcev, britanska krona pa je ugodila večkratnim prošnjam misijonarjev in nekaterih maorskih poglavarjev (rangatira) za posredovanje. Britanska vlada je poslala kapitana kraljeve mornarice Williama Hobsona na pogajanja o pogodbi med britansko krono in Maori, ki je postala znana kot pogodba iz Waitangija. Od februarja 1840 so to pogodbo podpisali krona in 500 maorskih poglavarjev iz celotne Nove Zelandije. Pogodba je Maorom podelila pravice britanskih podložnikov in zajamčila Maorom lastninske pravice in plemensko avtonomijo v zameno za sprejetje britanske suverenosti in priključitev Nove Zelandije kot kolonije v Britanskem imperiju. Vendar se nadaljujejo spori glede vidikov pogodbe iz Waitangija, vključno z razlikami v besedilu v obeh različicah (v angleščini in maorščini), kot tudi nesporazumi različnih kulturnih konceptov; zlasti maorska različica ni prepustila suverenosti britanski kroni. V sodnem primeru iz leta 1877 je bila pogodba razglašena za »enostavno nično« z utemeljitvijo, da so bili podpisniki »primitivni barbari«.
Kljub temu so bili odnosi med Maori in Evropejci v zgodnjem kolonialnem obdobju večinoma miroljubni. Številne maorske skupine so ustanovile podjetja, ki so dobavljala hrano in druge izdelke za domače in čezmorske trge. Ko je nasilje res izbruhnilo, kot v Wairau Affray, Flagstaff War, Hutt Valley Campaign in Wanganui Campaign, je bilo na splošno omejeno in sklenjeno z mirovno pogodbo. Vendar pa so do leta 1860 naraščajoče število naseljencev in napetosti zaradi spornih nakupov zemljišč privedli do poznejših novozelandskih vojn, ki jih je kolonialna vlada vodila proti številnim iwijem Maori z uporabo lokalnih in britanskih cesarskih enot ter nekaterih zavezniških iwijev. Zaradi teh konfliktov je kolonialna vlada zaplenila dele maorske zemlje kot kazen za tako imenovane 'upore'. Pākehā (evropski) naseljenci bi zasedli zaplenjeno zemljo. Po vojnah je izbruhnilo tudi več manjših konfliktov, vključno z incidentom v Parihaki leta 1881 in vojno za davke na pse od leta 1897 do 1898. Ustanovljeno je bilo tudi sodišče domačih dežel za prenos maorske zemlje iz skupne lastnine v individualno lastnino kot sredstvo za asimilacijo in olajšati večjo prodajo evropskim naseljencem.
Zaton in oživitev