Bogotá (/ˌboʊɡəˈtɑː/, španščina [boɣoˈta]), uradno Bogotá, Distrito Capital, ki je bil v preteklosti v španskem obdobju in med letoma 1991 in 2000 znana kot Santa Fe de Bogotá, je glavno in največje mesto Kolumbije, ki se upravlja kot okrožje Capital District, pa tudi glavno mesto okoliškega departmaja Cundinamarca, čeprav ni njegov del. Bogotá je teritorialna enota prvega reda z enakim upravnim statusom kot departmaji Kolumbije. Je politično, gospodarsko, upravno in industrijsko središče države.
Bogoto je kot prestolnico Novega kraljestva Granada 6. avgusta 1538 ustanovil španski konkvistador Gonzalo Jiménez de Quesada po ostri odpravi v Ande, ki je osvojila ljudstvo Muisca, avtohtone prebivalce Altiplana. Santafé (njegovo ime po 1540) je postal sedež vlade španske kraljeve Audiencia Novega kraljestva Granada (ustanovljena leta 1550), nato pa je bilo po letu 1717 glavno mesto podkraljestva Nova Granada. Po bitki pri Boyaci 7. avgusta 1819 je Bogotá postala glavno mesto neodvisne države Velike Kolumbije. Simón Bolívar je bil tisti, ki je mesto ponovno krstil z imenom Bogotá, kot način počastitve ljudstva Muisca in kot dejanje emancipacije proti španski kroni. Tako je Bogotá od neodvisnosti Nove Granade od španskega imperija in med nastankom današnje Kolumbije ostala glavno mesto tega ozemlja.
Mesto leži v središču Kolumbije, na visoki planoti, znani kot savana Bogotá, ki je del Altiplano Cundiboyacense, ki je v Cordillera Oriental v Andih. Bogotá je za Quitom in La Pazom tretja najvišja prestolnica v Južni Ameriki in na svetu, s povprečno 2640 metri nad morsko gladino. Bogotá, razdeljena na 20 okrajev, ima površino 1587 kvadratnih kilometrov in razmeroma hladno podnebje, ki je stalno skozi vse leto.
V mestu so osrednji uradi izvršilne veje (Urad predsednika), zakonodajne veje (Kolumbijski kongres) in sodne veje veje (Vrhovno sodišče, Ustavno sodišče, Državni svet in Višji sodni svet) kolumbijske vlade. Bogotá izstopa po svoji gospodarski moči in povezani finančni zrelosti, privlačnosti za globalna podjetja in kakovosti človeškega kapitala. Je finančno in trgovsko srce Kolumbije, z največjo poslovno dejavnostjo od vseh mest v državi. Prestolnica gosti glavni finančni trg v Kolumbiji in Andski naravni regiji ter je vodilna destinacija za nove projekte neposrednih tujih naložb, ki prihajajo v Latinsko Ameriko in Kolumbijo. Ima najvišji nominalni BDP v državi, ki je odgovoren za skoraj četrtino celotnega nacionalnega BDP (24,7 %).
Mestno letališče, Mednarodno letališče El Dorado, poimenovano po mitskem El Doradu, prevaža največjo količino tovora v Latinski Ameriki in je tretje po številu ljudi. V Bogoti ima sedež največ univerz in raziskovalnih središč v državi in je pomembno kulturno središče s številnimi gledališči, knjižnicami in muzeji, mdr. Boterovim muzejem. Bogotá se uvršča na 52. mesto na Globalnem indeksu mest 2014 in ga GaWC leta 2020 šteje za svetovno vrsto mesta "Beta +".
Ime Ime Bogota ustreza španski izgovorjavi Čibča Bacatá (ali Muyquytá), ki je bilo ime sosednjega naselja med sodobnima mestoma Funza in Cota. Obstajajo različna mnenja o pomenu besede Muyquytá, najbolj sprejeto pa je, da v jeziku Čibča pomeni "obzidje kmetijskih zemljišč". Drug priljubljen prevod trdi, da pomeni "Gospa iz Andov". Poleg tega beseda Andi v jeziku Ajmara pomeni "svetleča gora", in je torej popolni leksikalni pomen Bogote kot "Gospa svetleče gore" (vendar upoštevajte, da jezik ljudstva Muisca ni bil ajmarščina, ampak čibča). Drugi namigujejo, da je bilo Bacatá ime Muisca cacique, ki je vladal deželi pred prihodom Špancev. Jiménez de Quesada je dal naselju ime "Gospa upanja", španska krona pa mu je dala ime Santafé (Sveta vera) leta 1540, ko je bilo imenovano za mesto. Muisca, avtohtoni prebivalci regije, so kraj, na katerem je bilo ustanovljeno mesto, imenovali Thybzaca ali "Staro mesto".
Območje sodobne Bogote je bilo najprej naseljeno s skupinami avtohtonih prebivalcev, ki so se preselili na jug na podlagi povezave z drugimi jeziki čibča; savana Bogotá je bila najjužnejša skupina, ki je govorila čibča, ki obstaja od Nikaragve do Andov v Kolumbiji. Civilizacija, ki so jo zgradili Muisca, ki so se naselili v dolinah in na rodovitnih višavjih in obkrožajo Altiplano Cundiboyacense (sodobna departmaja Cundinamarca in Boyacá ter majhni deli Santanderja), je bila ena od velikih civilizacij v Ameriki. Ime Muisca konfederacija je dobilo ohlapno egalitarno družbo različnih poglavarjev (caciques), ki so živeli v majhnih naseljih z največ 100 bohíos. Ljudska kmetijska in solna družba je bila bogata z zlatom, trgovino in mumificiranjem. Religijo Muisca so sestavljali različni bogovi, večinoma povezani z naravnimi pojavi, kot sta Sonce (Sué) in njegova žena, Luna; Chía, dež Chibchacum, mavrična Cuchavira in z gradnjo in pogostitvijo (Nencatacoa) in modrostjo (Bochica). Njihov zapleten lunin-sončni koledar, ki ga je dešifriral Manuel Izquierdo na podlagi dela Duquesneja, je sledil trem različnim nizom let, kjer so bili predstavljeni zvezdni in sinodični meseci. Njihovo astronomsko znanje je predstavljeno v eni redkih ohranjenih znamenitosti arhitekture Muisca v El Infiernitu zunaj Villa de Leyva severno od Bogote.
Predkolumbovsko obdobje
Prve populacije, ki so naseljevale današnje metropolitansko območje Bogote, so bile lovci-nabiralci v poznem pleistocenu. Najstarejši datumski dokaz doslej je bil odkrit v El Abri (12.500 pred sedanjostjo), severno od Zipaquirá. Nekoliko kasneje datirana izkopavanja v kamnitem zavetišču jugozahodno od mesta v Soachi so zagotovila starost ~11.000 pred sedanjostjo – Tequendama. Od okoli leta 0. našega štetja so Muisca udomačili morske prašičke, ki so bili del njihove mesne prehrane.Correal Urrego, 1990, p.13 Ljudje, ki so v poznem 15. stoletju naselili savano Bogotá, so bili Muisca, ki so govoril muysccubun, član jezikovne družine čibča. Muisca pomeni "ljudje" ali "oseba", kar pomeni "ljudje Muisca", kako se imenujejo tavtologija. Ob prihodu španskih konkvistadorjev je bilo ocenjeno, da je bilo v savani Bogotá okoli pol milijona avtohtonih prebivalcev Muisca in do dva milijona v Konfederaciji Muisca. Zasedali so visokogorje in blage podnebne boke med gorovjem Sumapaz na jugozahodu in zasneženim vrhom Cocuy na severovzhodu, pokrivali so približno 25.000 km² visoke planote, velik del današnjega departmaja Boyacá in majhno območje v regiji Santander.
Trgovina je bila najpomembnejša dejavnost ljudstva Muisca z drugimi sosedami,Francis, 1993, p.36 kot so Guane, Lache in U'wa ter s skupinami, ki govorijo karibsko, kot so Muzo ali "Emerald". Njihovo znanje o pridelavi soli iz slanic, naloga, ki je bila posvečena izključno ženskam Muisca, jim je dalo ime »Solinarji«.Daza, 2013, pp.27–28 Tropsko sadje, ki ni raslo na hladnem višavju, pa tudi koka, bombaž in zlato se je prodajalo na tržnicah, ki so potekale vsake štiri dni. Na teh pogostih tržnicah so Muisca pridobivali raznovrstno luksuzno blago, ki se v sodobnem smislu zdi ničvredno, pa tudi plemenite kovine in drage kamne, ki se nam zdijo dragoceni in ki jih je bilo v izobilju in so jih uporabljali za različne namene.Daza, 2013, pp.23 Bojevniški eliti Muisca je bilo dovoljeno nositi pernate krone iz perja papig in ar, katerih habitat je bil vzhodno od Andov; aravakansko govoreči Guayupe, Tegua in Achagua.
Kuhinja Muisca je bila sestavljena iz stabilne in raznolike prehrane gomoljev, krompirja in sadja. Koruza je bila glavna sestavina, ki so jo gojili na dvignjenih in namakanih terasah. V jeziku muysccubun obstaja veliko besed za koruzo ter različne vrste in oblike le-te. Izdelek je bil tudi osnova za čičo; alkoholna pijača ljudi, ki se še danes prodaja v osrednji Bogoti. To je bila pijača, ki so jo uporabljali za praznovanje pri gradnji hiš, ob žetvi in setvi, obrednih praksah okoli različnih svetih krajev Altiplana, glasbe in plesov, trgovanja na posebnih sejmih z bolj oddaljenimi trgovskimi avtohtonimi skupinami Kolumbije in za inavguracijo novega član skupnosti; zipas, zaques, caciques in verski vladar iraca iz Svetega mesta sonca Sugamuxi.Ocampo López, 2013, Ch.1, p.18
Pohod Gonzala Jiméneza de Quesade in španska zasedba Od leta 1533 je vztrajalo prepričanje, da je Río Grande de la Magdalena pot v Južno morje, v Perú, legendarni El Dorado. Tako je bil tarča Gonzala Jiméneza de Quesade, granadskega konkvistadorja, ki je 6. aprila 1536 zapustil Santa Marto z 800 vojaki in se napotil proti notranjosti sedanje Kolumbije. Odprava je bila razdeljena v dve skupini, ena pod Quesadinim poveljstvom, da se premakne po kopnem, druga pa pod poveljstvom Diega de Urbina, ki bi šla navzgor po reki s štirimi brigantinskimi ladjami, in bi se kasneje srečala s četami Quesada na mestu, imenovanem Tora de las Barrancas Bermejas. Ko so prispeli, so slišali novice o Indijancih, ki naseljujejo jug in izdelujejo velike slane pogače, ki so jih uporabljali za trgovanje z divjim bombažem in ribami. Jiménez de Quesada se je odločil opustiti pot v Peru in prečkati goro v iskanju slanih vasi. Videli so pridelke, steze, bele slanice in nato koče, kjer so našli koruzo, juko in fižol. Od Tore se je odprava odpravila navzgor po reki Opón in našla domorodce, ki so nosili zelo fino pobarvane bombažne plašče. Ko so 9. marca 1537 prispeli na ozemlja Muisca na Andski planoti, je od odprave, ki je zapustila Santa Marto, ostalo le 162 mož. List of conquistadors led by Gonzalo Jiménez de Quesada – Banco de la República
V trenutku španskega osvajanja je bil zipa Tisquesusa. Njegov glavni bohío je bil v majhni vasici Bacatá z drugimi v Funzi in Cajici, ki je dala ime današnjemu glavnemu mestu Kolumbije. Bacatá je bila dejansko v bližini sodobne lokacije mesta Funza. Uresničila se je prerokba v njegovem življenju; umrl bi, kopal bi se v svoji krvi. Ko je Funzo branil z zmanjšano vojsko guecha bojevnikov pred močno izčrpanimi, a močno oboroženimi tujci, je njegova vladavina 20. aprila 1537 padla v roke Gonzala Jiméneza de Quesade in njegovega mlajšega brata Hernána Péreza. Po njegovi smrti je njegov brat Sagipa postal zadnji zipa, v nasprotju z dediščinsko tradicijo Muisca. Sagipa je bil včasih glavni kapitan pri Tisquesusu, vendar se je hitro podredil španskim vladarjem. Prvi encomenderos so od avtohtonih prebivalcev zahtevali visoke cene dragocenih proizvodov in kmetijske proizvodnje. Poleg tega so epidemije evropskih virusov izničile populacijo, od katerih je bilo v tedanji Boyacá v 100 letih ubitih 65–85 % Muisca ljudi.
Jiménez de Quesada se je odločil, da bo leta 1538 na tem območju ustanovil vojaški kamp, na mestu, ki je danes znan kot trg Chorro de Quevedo. Temelj je bil postavljen z gradnjo 12 hiš iz trsja, kar se je nanašalo na dvanajst apostolov, in z izgradnjo predhodne cerkve, prav tako iz trsja. Z obhajanjem prve maše v kampu, ki jo je daroval dominikanski pater Domingo de las Casas, je bilo 6. avgusta 1538 ustanovljeno mesto z imenom Nuestra Señora de la Esperanza (Gospa upanja). Quesada je položil desno nogo na golo zemljo in preprosto rekel: »Prevzamem to zemljo v imenu najbolj suverenega cesarja Karla V.«
Ta ustanovitev pa ni bila pravilna, saj ni bil ustanovljen noben mestni svet in niso bili imenovani mestni uradniki, pa tudi ni bilo drugih pravnih pogojev za uradno ustanovitev. Posledično se je uradna ustanovitev zgodila šele približno osem mesecev pozneje, 27. aprila 1539, na mestu blizu ene od rekreacijskih dežel zipe, imenovane Theusa ali Theusaquillo. Ta uradna ustanovitev je vključevala uradno slovesnost imenovanja sveta in uradnikov ter razmejitve ulic in zemljišč, pri čemer sta bila prisotna konkvistadorja Sebastián de Belalcázar in Nikolaus Federmann. Čeprav je bil to uradni datum ustanovitve, se tradicionalno za datum dejanske ustanovitve šteje 6. avgust 1538.