Grúzija (, prečrkovano Sakartvelo) je država v zahodnem Zakavkazju, ob vzhodni obali Črnega morja. Leži na stičišču vzhodne Evrope in zahodne Azije, vendar geopolitično velja za evropsko državo.Evropski parlament, European Parliament Resolution 2014/2717(RSP), 07/17/2014: "...pursuant to Article 49 of the Treaty on European Union, Georgia, Moldova and Ukraine – like any other European state – have a European perspective and may apply to become members of the Union..." Gruzija na severu in vzhodu meji na Rusijo, na jugovzhodu na Azerbajdžan, na jugu na Armenijo in Turčijo, na zahodu pa jo obliva Črno morje. Gruzija je parlamentarna demokracija, organizirana kot unitarna parlamentarna republika. Je članica Sveta Evrope, Svetovne trgovinske organizacije in Črnomorske zveze za gospodarsko sodelovanje.
Sodobna Gruzija se je aprila 1991 osamosvojila od Sovjetske zveze. Po mirni revoluciji vrtnic leta 2003 se je vedno bolj usmerjala k Evropski uniji in NATO. To je vodilo k ohladitvi odnosov z Rusijo, kar je privedlo do rusko-gruzijske vojne leta 2008, po kateri je Rusija okupirala gruzinski regiji Južna Osetija in Abhazija.
Etimologija
Gruzija verjetno izhaja iz perzijskega poimenovanja Gruzijcev – gurğān, ki so jo v 11. in 12. stoletju prilagodili prek sirščine gurz-ān / gurz-iyān in arabščine ĵurĵan / ĵurzan. Teorije, ki temeljijo na izročilu, je dal popotnik Jacques de Vitry, ki je izvor imena pojasnil s priljubljenostjo svetega Jurija med GruzijciGrigol Peradze. "The Pilgrims' derivation of the name Georgia". Georgica, Autumn, 1937, nos. 4 & 5, 208–209, popotnik Jean Chardin pa je menil, da je Gruzija izvirala iz grške γεωργός ('obdelovalec zemlje'). Kot dodaja profesor Aleksander Mikaberidze, te stoletne razlage besede Gruzija / Gruzijci zavračajo znanstvene skupnosti, ki za koren besede navajajo perzijsko besedo gurğ / gurğān ('volk'). Začenši s perzijsko besedo gurğ / gurğān, je bila beseda pozneje sprejeta v številnih drugih jezikih, vključno s slovanskim in zahodnoevropskim jezikom. Ta izraz bi bil morda ustanovljen s starodavno iransko označbo blizu-kaspijske regije, ki so jo poimenovali Gorgan ('dežela volkov').
Domače ime je Sakartvelo (საქართველო; 'dežela Kartvelijcev'), ki izhaja iz osrednje gruzijske zgodovinske regije Kartli, zapisano iz 9. stoletja in v razširjeni uporabi, ki se nanaša na celotno srednjeveško kraljestvo Gruzije do 13. stoletja. Samoimenovanje, ki ga uporabljajo etnični Gruzijci, je Kartvelebi (ქართველები, tj. 'Kartvelijci').
Srednjeveške gruzijske kronike predstavljajo istoimenskega prednika Kartvelijcev, Kartlosa, prapravnuka Japeta. Vendar se znanstveniki strinjajo, da beseda izvira iz Karts, pri čemer je slednje eno od proto-gruzijskih plemen, ki so se v antičnih časih pojavila kot prevladujoča skupina. Ime Sakartvelo (საქართველო) je sestavljeno iz dveh delov. Njegov koren, kartvel-i (ქართველ-ი), določa prebivalca osrednje-vzhodne gruzijske regije Kartli ali Iberije, kot je znano v virih vzhodnorimskega cesarstva. Stari Grki (Strabon, Herodot, Plutarh, Homer, itd.) In Rimljani (Tit Livij, Tacit, itd.) so zgodnje zahodne Gruzijce navajali kot Kolhijce, vzhodne Gruzijce pa kot Iberijce (Iberoi v nekaterih grških virih). Gruzijski cirkumfix sa-X-o je standardna geografska zgradba, ki označuje 'območje, kjer prebiva X', kjer je X etnonim.Rapp, Stephen H. (2003), Studies in Medieval Georgian Historiography: Early Texts And Eurasian Contexts, pp. 419–423. Peeters Publishers,
Danes je polno uradno ime države Gruzija. Pred začetkom veljavnosti ustave leta 1995 je bilo ime države Republika Gruzija.
Zgodovina
Prazgodovina Ozemlje novodobne Gruzije je bilo v obdobju paleolitika naseljeno s Homo erectusom. Leta 1991 so bili na arheološkem najdišču Dmanisi v Gruziji najdeni zgodnji človeški (torej hominidski) fosili, stari 1,8 milijona let. Znanstveniki zdaj skupino fosilnih okostij uvrščajo v vrsto Homo georgicus.
Protogruzijska plemena se prvič pojavijo v pisni zgodovini v 12. st. pr. n. št..Phoenix: The Peoples of the Hills: Ancient Ararat and Caucasus by Charles Burney, David Marshall Lang, Phoenix Press; New Ed edition (31 December 2001) Najstarejši dokazi o vinu do danes so bili najdeni v Gruziji, kjer so odkrili 8000 let stare vinske posode. Arheološke najdbe in sklici v antičnih virih odkrivajo tudi elemente zgodnjih političnih in državnih tvorb, za katere je značilna napredna metalurška in zlatarska tehnika, ki segajo v 7. st. pr. n. št.. Pravzaprav se je zgodnja metalurgija v Gruziji začela v 6. tisočletju pr. n. št., povezana s kulturo Šulaveri-ŠomuThomas Stöllner, Irina Gambaschidze (2014) The Gold Mine of Sakdrisi and Earliest Mining and Metallurgy in the Transcausus and the Kura-Valley System .
Antika
V klasičnem obdobju je prišlo do porasta številnih zgodnjih gruzijskih držav, od katerih sta bili glavni Kolhida na zahodu in Iberija na vzhodu. V grški mitologiji je bila Kolhida mesto Zlatega runa, ki so ga iskali Jazon in Argonavti v epski zgodbi Argonautica, Apolonija Rodoškega. Vključitev Zlatega runa v mit je morda izvirala iz lokalne prakse uporabe runa za precejanje zlatega prahu iz rek. V 4. stoletju pred našim štetjem je bilo ustanovljeno Ibersko kraljestvo - zgodnji primer napredne državne organizacije pod enim kraljem in plemiško hierarhijo.
Potem ko je Rimska republika leta 66 pr. n. št. dokončno osvojila območje današnje Gruzije, je to območje postalo glavni cilj za več kot 700 let dolgega iransko-rimsko geopolitičnega rivalstva in vojskovanjaRonald Grigor Suny. Armenia, Azerbaijan, and Georgia – "Christianity and the Georgian Empire". DIANE Publishing, 1 Apr 1996, p. 158. Že od prvih stoletij našega štetja so se v Gruziji običajno izvajali kulti Mitre, poganska verovanja in zaratustrstvo. Leta 337 je kralj Mirian III. krščanstvo razglasil za državno religijo, kar je močno spodbudilo razvoj literature, umetnosti in na koncu igralo ključno vlogo pri oblikovanju enotnega gruzijskega naroda. Pokristjanjevanje je imelo za posledico počasno, a zanesljivo upadanje zaratustrstva, ki je do 5. st. postalo druga uveljavljena religija v Iberiji (vzhodna Gruzija) in se tam pogosto izvajalo.
Srednji vek in zgodnja moderna doba
Na stičišču dolgotrajnih rimsko-perzijskih vojn, je zgodnje Gruzijsko kraljestvo v zgodnjem srednjem veku razpadlo na različne fevdalne regije. Tako so v 7. stoletju postala plen zgodnjim muslimanskim osvajanjem.
Bagratidska Iberija Izumrtje različnih iberskih kraljevih rodbin, kot so Guaramidi in Hosroidi in tudi težave Abasidov z lastnimi državljanskimi vojnami in konfliktom z Bizantinskim cesarstvom, je omogočilo rast rodbine Bagratidov. Vodja rodbine Ašot I. Armenski (vladal 813–826), ki se je preselil na nekdanja jugozahodna ozemlja Iberije, je zavladal nad Tao-Klarjeti in leta 813 obnovil Iberski principat. Sinovi in vnuki Ašota I. so osnovali tri ločene veje, ki so se pogosto spopadale med seboj in s sosednjimi vladarji. Prevladovala je linija Kartli; leta 888 je Adarnase IV. (vladal 888–923) obnovil avtohtono kraljevo oblast, ki je bila od leta 580 uspavana. Kljub oživljanju Iberske monarhije so bile preostale gruzijske dežele razdeljene med rivalske skupine, Tbilisi pa je ostal v arabskih rokah.
Kraljestvo Abhazija Arabski vpad v zahodno Gruzijo, ki ga je vodil Marvan II., omajadski kalif, je leta 736 Leon I. Abhazijski (vladal 720–740) skupaj z zavezniki, odbil. Nato se je Leon I. poročil z Mirijanovo hčerko, naslednik Leon II. pa je izkoristil to dinastično zvezo in v 770-ih pridobi Lazico. Uspešna obramba pred Arabci in novi teritorialni uspehi so dali abhazijskim knezom dovolj moči, da so lahko od Bizantinskega cesarstva zahtevali več avtonomije. Proti letu 778 je Leon II. (vladal 780–828) s pomočjo Hazarov pridobil popolno neodvisnost in bil okronan za kralja Abhazije. Po osamosvojitvi države je postalo vprašanje cerkvene neodvisnosti glavni problem. V zgodnjem 9. stoletju se je abhazijska cerkev odcepila od Konstantinopla in priznala avtoriteto katolikosa Mchete; gruzijski jezik je grškega nadomestil kot jezik pismenosti in kultureAlexei Zverev, Ethnic Conflicts in the Caucasus; Graham Smith, Edward A Allworth, Vivien A Law et al., pages 56–58; Abkhaz by W. Barthold [V. Minorsky] in the Encyclopaedia of Islam; The Georgian-Abkhaz State (summary), by George Anchabadze, in: Paul Garb, Arda Inal-Ipa, Paata Zakareishvili, editors, Aspects of the Georgian-Abkhaz Conflict: Cultural Continuity in the Context of Statebuilding, Volume 5, 26–28 August 2000.. Najbolj cvetoče obdobje abhazijskega kraljestva je bilo med letoma 850 in 950. Burna državljanska vojna in fevdalni upori, ki so se začeli pod Demetrijem III. (vladal 967–975), so pripeljali kraljestvo v popolno anarhijo pod nesrečnim slepim kraljem Teodozijem III. (vladal 975–978). Sledilo je obdobje nemirov, ki se je končalo, ko so bile Abhazija in vzhodne gruzijske države združene pod eno gruzijsko monarhijo, ki ji je vladal gruzijski kralj Bagrat III. (vladal 975–1014), predvsem zaradi diplomacije in osvojitev energičnega rejnika, Davida III. (vladal 966–1001).
Združitev gruzijskega kraljestva
Faza razvoja fevdalizma in boj proti skupnim napadalcem, kot tudi skupno prepričanje različnih gruzijskih držav, je imelo v 11. stoletju velik pomen za duhovno in politično poenotenje gruzijske fevdalne monarhije v rodbini Bagratidov.
Gruzijsko kraljestvo je doseglo svoj višek v 12. do zgodnjega 13. stoletja. To obdobje v času vladavine Davida IV. (vladal 1089–1125) in njegove vnukinje Tamare (vladala 1184–1213) se pogosto imenuje Gruzijska zlata doba ali gruzijska renesansa. Za to zgodnjo gruzijsko renesanso, ki je bila pred njenim zahodnoevropskim ustreznikom, so bile značilne impresivne vojaške zmage, teritorialna širitev in kulturna renesansa v arhitekturi, literaturi, filozofiji in znanosti. Zlata doba Gruzije je pustila zapuščino velikih stolnic, romantično poezijo in literaturo ter epske pesmi Vitez v tigrovi koži, ki velja za nacionalni ep.
David je zatiral nestrinjanje fevdalcev in centraliziral oblast v svojih rokah, da se je učinkovito spoprijel s tujimi grožnjami. Leta 1121 je med bitko pri Didgoriju odločilno premagal veliko večjo turško vojsko in osvobodil Tbilisi.Ivane Javakhishvili (1982), k'art'veli eris istoria (The History of the Georgian Nation), vol. 2, pp. 184–187. Tbilisi State University Press.
29-letna vladavina Tamare, prve ženske vladarke Gruzije, velja za najuspešnejšo v gruzijski zgodovini. Tamara je dobila naslov 'kralj kraljev' (mepe mepeta). Uspelo ji je nevtralizirati nasprotovanje in se lotila energične zunanje politike, pri čemer ji je pomagal propad rivalskih sil Seldžukov in Bizanca. Tamara je ob podpori močne vojaške elite znala graditi na uspehih svojih predhodnikov, da bi utrdila cesarstvo, ki je dominiralo na Kavkazu in se razširilo na velike dele današnjega Azerbajdžana, Armenije in vzhodne Turčije ter dele severnega Irana, do propada pod mongolskimi napadi v dveh desetletjih po Tamarini smrti leta 1213.
Oživitev kraljevine Gruzije je bila postavljena po tem, ko je horezmski voditelj Jalal ad-Din leta 1226 zajel in uničil Tbilisi. Mongoli so izgnali Jurija V. (vladal 1299–1302), sina Demetrija II. (vladal 1270–1289), ki je bil imenovan Briljanten zaradi njegove vloge pri obnovi prejšnje moči države in krščanske kulture. Jurij V. je bil zadnji veliki kralj združene gruzijske države. Po njegovi smrti so se različni lokalni vladarji borili za neodvisnost od osrednje gruzijske oblasti, vse do popolnega razpada kraljestva v 15. stoletju. Gruzijo je nadalje oslabilo več katastrofalnih napadov Timurlenka. Vdori so se nadaljevali, kraljestvo ni imelo časa za obnovo, tako da so Oguzi rodbin Kara Kojunlu in Aq Qoyunlu nenehno napadali njegove južne pokrajine.
Trojna delitev