Nikozija (; ; ) je največje mesto, glavno mesto Cipra in sedež ciprske vlade. Je v bližini središča planote Mesaoria, na bregovih reke Pedieos.
Nikozija je najbolj jugovzhodna od vseh prestolnic držav članic EU. Neprekinjeno je naseljeno že več kot 4500 let, od 10. stoletja pa je glavno mesto Cipra. Grška ciprska in turško ciprska skupnost v Nikoziji sta se v začetku leta 1964 ločili na jug oziroma severno od mesta, potem ko je v mestu izbruhnila ciprska kriza 1963–64. Ta ločitev je postala militarizirana meja med Republiko Ciper in Severnim Ciprom, potem ko je Turčija leta 1974 napadla otok Ciper in zasedla sever otoka, vključno s severno Nikozijo. Danes je Severna Nikozija glavno mesto Severnega Cipra, države, ki jo priznava le Turčija in ki jo mednarodna skupnost šteje za ciprsko ozemlje.
Nikozija se je poleg zakonodajnih in upravnih funkcij uveljavila kot otoška finančna prestolnica in glavno mednarodno poslovno središče. Leta 2018 je bila Nikozija 32. najbogatejše mesto na svetu po relativni kupni moči.
Toponimija Najzgodnejša omemba Nikozije je na glineni prizmi asirskega kralja Asarhadon leta 672 pr. n. št. To je omemba mesta-države Ledra, ki se je nahajala na mestu Nikozije, mesto se je imenovalo Lidir. Ime Ledra in različice (na primer Ledroi) so se uporabljale že leta 392 našega štetja, ko ga je pisno uporabil sveti Hieronim. Vendar to besedilo mesto omenja tudi kot Leucotheon, zgodnjekrščanski viri tega obdobja pa so prvi, ki uporabljajo podobne različice imena Lefkosia (npr. Leuteonos). Znanstveniki menijo, da je izvor imena Lefkosia toponomastična uganka. V večini bizantinskih virov je ime zapisano kot Leukousia, v literaturi pa je sprejeto, da ime najverjetneje izhaja iz grške besedne zveze leuke ousia ('belo posestvo').
Zgodovina Antika Nikozija je stalno poseljena od začetka bronaste dobe 2500 let pred našim štetjem, ko so se prvi prebivalci naselili v rodovitni ravnici Mesaorije. Pozneje je postala mestna država, znana kot Ledra ali Ledrae, ena od dvanajstih kraljestev starodavnega Cipra, ki so ga Ahajci zgradili po koncu trojanske vojne. Ostanke stare Ledre danes najdemo na hribu Ayia Paraskevi na jugovzhodu mesta. Znan je samo en kralj Ledre: Onasagoras. Kraljevina Ledra je bila zgodaj uničena. Pod asirsko vladavino Cipra so leta 672 pred našim štetjem Onasagoras plačevali Esarhaddonu iz Asirije. Do leta 330 pred našim štetjem je bilo zabeleženo, da je Ledra majhno nepomembno mesto.World and its Peoples: Greece and the Eastern Balkans. Marshall Cavendish, 2010. Menijo, da je bilo naselje gospodarsko in politično odvisno od bližnjega mesta Chytri.Michaelides and Pallides 2012, p. 52. Glavna dejavnost prebivalcev mesta je bila kmetovanje. V tej dobi Ledra ni napredovala kot druga ciprska obalna mesta, ki so temeljila predvsem na trgovini.
Rimsko in bizantinsko obdobje V bizantinskih časih je bilo mesto imenovano tudi Λευκωσία (Lefkosia) ali kot Καλληνίκησις (Kallenikesis). V 4. stoletju našega štetja je mesto postalo sedež škofije, škof sveti Trifilij (Trifilios), učenec svetega Spiridona. Arheološki dokazi kažejo, da je mesto v zgodnjem krščanskem obdobju dobilo velik del prejšnjega pomena, prisotnost dveh ali treh bazilik z opus sektile okraski, skupaj z marmorji, okrašenimi z visokim reliefom, kaže na prisotnost razmeroma uspešne in prefinjene krščanske družbe.Demetrios and Pallides, p. 59.
Po uničenju prestolnice Cipra, Salamis, z arabskimi napadi leta 647, skupaj z veliko škodo v drugih obalnih naseljih, je gospodarstvo otoka postalo veliko bolj vase usmerjeno in celinska mesta so postala bolj pomembna. Nikozija je imela od tega korist in je delovala kot odtok kmetijskih proizvodov iz njenega zaledja, planote Mesaoria. Poleg tega je bila zaradi velike oskrbe z vodo v ugodnem položaju. Mesto se je tako razvilo, da je Bizantinsko cesarstvo okoli leta 965, ko se je Ciper ponovno pridružil Bizantinskemu cesarstvu, izbral Nikozijo za prestolnico otoka.Papacostas 2012, p. 103. Bizantinci so sedež otoka preselili v Nikozijo predvsem iz varnostnih razlogov, saj so obalna mesta pogosto trpela zaradi napadov. Od takrat naprej ostaja glavno mesto Cipra. V Nikoziji je bil sedež bizantinskega guvernerja Cipra; zadnji bizantinski guverner je bil Isaac Komnen, ki se je razglasil za cesarja otoka in je vladal otoku od leta 1183 do 1191. Pričevanja že leta 1211 kažejo, da Nikozija takrat ni bila obzidano mesto in zato Bizantinci niso zgradili mestnega obzidja, saj so mislili, da bi bila celinska lega mesta dovolj za obrambne namene. Bizantinci so znotraj mesta zgradili razmeroma šibko utrdbo.Papacostas 2012, pp. 83–84. Gospodarstvo pod bizantinsko vladavino je bilo večinoma trgovanje s kmetijskimi dobrinami, vendar je mesto zaradi prisotnosti cesarske uprave proizvajalo tudi luksuzne predmete in kovinske izdelke.Papacostas 2012, pp. 99–100.
Srednji vek
Na poti v Sveto deželo med tretjim križarskim pohodom leta 1187 so floto Riharda I. Levjesrčnega prizadele nevihte. Sam se je najprej ustavil na Kreti in nato na Rodosu. Nadaljevale so tri ladje, ena od njih je prevažala Joan Angleško, kraljico Sicilije in Berengarijo Navarrsko, Rihardovo bodočo nevesto. Dve ladji sta dožievli brodolom, vendar je ladja z Joano in Berengarijo varno prispela do Limassola. Joan ni hotela priti na kopno, saj se je bala, da bi jo Isaac Komnen, ki je sovražil vse Franke, ujel in zadržal kot talko. Njena ladja je ves teden stala na sidrišču, preden je Rihard I. končno 8. maja prispel. Ogorčen nad ravnanjem s svojo sestro in prihodnjo nevesto, je Rihard I. napadel.
Rihard I. je oblegal Nikozijo, se končno srečal in premagal Isaaca Komnena pri Tremetousiji in postal vladar otoka, vendar ga je prodal vitezom templarjem.
Frankovska vladavina Cipra se je začela od leta 1192 in trajala do leta 1489. V tem času je bila Nikozija glavno mesto srednjeveškega Ciprskega kraljestva, sedež kraljev Lusignanov, latinske cerkve in frankovske uprave otoka. V času frankovske vladavine je bilo zgrajeno obzidje mesta skupaj s številnimi drugimi palačami in zgradbami, vključno z gotsko stolnico sv. Sofije, danes Selimova mošeja. V njej so grobnice kraljev rodbine Lusignan. Eksonim Nikozija se je pojavil s prihodom Lusignanov. Francosko govoreči križarji niso mogli ali pa jim ni bilo mar izgovoriti ime Lefkosia in so navadno govorili Nicosie, prevedeno v italijanščino in nato mednarodno znano kot Nikozija.
Leta 1374 je bila Nikozija zasedena in opustošena s strani Genovske republike, leta 1426 pa iz Mameluškega sultanata.
Leta 1489, ko je Ciper prešel pod oblast Beneške republike, je Nikozija postala njihovo upravno središče in sedež republike. Beneški guvernerji so menili, da je treba vsa ciprska mesta utrditi pred osmanskimi napadi. Leta 1567 so Benečani zgradili nove utrdbe Nikozije, ki so do danes dobro ohranjene, porušili so stare zidove, ki so jih zgradili Franki, pa tudi druge pomembne stavbe frankovske dobe, vključno s kraljevo palačo, drugimi zasebnimi palačami ter cerkvami in samostani obeh, pravoslavnih in latinskih kristjanov. Novo obzidje je imelo obliko zvezde z enajstimi bastijoni. Zasnova bastijona je primernejša za topništvo in boljši nadzor za branilce. Obzidje ima tri vrata, proti severnu Kyrenijska vrata, zahodu Pafoška vrata in vzhodu vrata Famagusta. Reka Pedieos je tekla skozi beneško obzidano mesto. Leta 1567 so jo pozneje, zaradi pričakovanega osmanskega napada, iz strateških razlogov preusmerili zunaj v na novo zgrajen jarek.
Osmanska vladavina
1. julija 1570 so prišli na oblast Osmani. 22. julija se je Piyale paša, ki je zajel Pafos, Limassol in Larnako, odpravil s svojo vojsko proti Nikoziji in oblegal mesto. Mesto je v obleganju uspelo preživeti 40 dni do padca 9. septembra 1570. Zgodba ciprskega mučenika Arnauda de Rocasa sega v padec Nikozije. Med obleganjem je umrlo približno 20.000 prebivalcev in vsaka cerkev, javna zgradba in palača je bila oropana. Pred osmanskim osvajanjem je imela Nikozija 21.000 prebivalcev, na podlagi osmanskih popisov leta 1572 pa se je število prebivalstva zmanjšalo na 1100–1200. Opustošenje mesta je bilo tako obsežno, da je nekaj let po osvojitvi v številnih vaseh na otoku živelo več prebivalcev kot v Nikoziji. Glavne latinske cerkve so bile pretvorjene v mošeje, na primer stolnica svete Sofije.
V Nikoziji je bil sedež paše, grškega nadškofa, dragomana in kadija. Palazzo del Governo v beneških časih je postala sedež paše, guvernerja Cipra, stavba pa se je preimenovala v Konak ali Seraglio (Saraj). Trg zunaj je bil znan kot trg Seraglio ali Sarayonu (dobesedno 'pred Sarajem'), kot je poznan do danes. Saraj je bil porušen leta 1904, na njegovem mestu pa je zgrajen sedanji vladni urad.A description of the historic monuments of Cyprus. Studies in the archaeology and architecture of the island, by George Jeffery, Architect, 1918
Ko je prispelo na novo naseljeno turško prebivalstvo, je običajno živelo na severu stare struge. Ciprski Grki so ostali skoncentrirani na jugu, kjer je bila zgrajena nadškofija pravoslavne cerkve. Druge etnične manjšinske skupine, kot so Armenci in Latini, so se naselile blizu zahodnega vhoda v mesto pri Pafoška vrata.
Imena 12 četrti, na katere je bila Nikozija prvotno razdeljena v času osmanske nadvlade, naj bi izhajala iz 12 generalov, ki so takrat poveljevali oddelkom osmanske vojske. Vsak general, ki je bil napoten v četrt, je bil (z dvema izjemama) znan po njegovem imenu.
Pozneje se je število sosesk povečalo na 24. Vsaka soseska je bila organizirana okoli mošeje ali cerkve, kjer so živele večinoma posamezne muslimanske in krščanske skupnosti.Coexistence in the Disappeared Mixed Neighbourhoods of Nicosia, by Ahmet An (Paper read at the conference, "Nicosia: The Last Divided Capital in Europe", organized by the London Metropolitan University on 20 June 2011)
Britanska vladavina
Nikozija je 5. julija 1878 prišla pod oblast Združenega kraljestva kot posledica Ciprske konvencije z dne 4. junija 1878, ki je bila tajni sporazum, dosežen med Veliko Britanijo in Osmanskim cesarstvom, ki je Britaniji podelil administrativni nadzor nad Ciprom v zameno za njegovo podporo Osmanom med kongresom v Berlinu. Stari osmanski upravni sedež (Saraj) je bil leta 1904 nadomeščen z novo zgradbo, ki je vsebovala sodišča, zemljiško knjigo in pisarne gozdarskega, carinskega in nikozijskega komisarja. V bližini je bil sedež policije, nasproti pa Generalna pošta in Telegraf. Beneški steber, prej na ograjenem dvorišču blizu Saraja, je bil obnovljen na novem mestu poleti 1915 sredi trga Saraj. Nikozijski steber je bila domnevno postavljen v poklon vladajočemu dožu Francescu Donatiju približno leta 1550.
Takoj po britanski okupaciji je bil v Nikoziji leta 1882 ustanovljen občinski svet za splošno upravljanje javnih zadev v mestu in za določeno območje brez obzidja pod predsedstvom župana. Prvi občinski uradi so bili na Mestnem trgu (danes osrednja občinska tržnica), vendar so bili uradi leta 1944 začasno preneseni na bastijon d'Avila, in po obnovi stavbe leta 1952 s sklepom za stalno.
Leta 1923 so se občinske meje še razširile (glej zemljevid) in to novo območje je bilo razdeljeno med več obstoječih notranjih sosesk. Leta 1938 se je meja razširila do sedanjih meja na zahodu in do meja Ayii Omoloyites, Palouriotissa, Kaimakli in Omorfita. Leta 1944 je bila prevzeta vaška oblast Ayii Omoloyites, nato pa so bili kmalu po osamosvojitvi Palouriotissa, Kaimakli in Omorfita priključeni mestu leta 1968.
Leta 1955 se je začel oboroženi boj proti britanski oblasti, da bi otok združili z Grčijo, Enosis. Boj je vodila grška ciprska nacionalistična vojaška odporna organizacija EOKA , podprla pa jo je velika večina ciprskih Grkov. Združitev z Grčijo ni uspela in namesto tega je bila leta 1960 razglašena neodvisnost Cipra. V obdobju boja je bila Nikozija prizorišče nasilnih protestov proti britanski vladavini.
Neodvisnost in enote