Zelenortski otoki, uradno Republika Zelenortski otoki, so suverena republika na otočju Makaronezijske ekoregije Severnega Atlantskega oceana ob zahodni obali Afrike. Sestavlja jo deset vulkanskih otokov s skupno površino približno 4033 kvadratnih kilometrov. Ti otoki ležijo med 600 in 850 kilometri zahodno od Cap-Verta v Senegalu, najzahodnejše točke celinske Afrike, po kateri so tudi poimenovani. Zelenortski otoki so del ekoregije Makaronezija, skupaj z Azori, Kanarskimi otoki, Madeiro in Ilhas Selvagens.
Otočje je bilo nenaseljeno do 15. stoletja, ko so se na otoke naselili portugalski raziskovalci in ustanovili eno prvih evropskih naselij v tropih. Zaradi strateške lege je imelo pomembno vlogo v transatlantski trgovini s sužnji v 16. in 17. stoletju; otoki so doživeli hitro gospodarsko rast, ki jo je poganjala trgovina z industrijskim blagom, rumom in tkaninami za afriške sužnje, slonovino in zlato. Do sredine 19. stoletja so povečana tuja konkurenca, vztrajna suša in upad trgovine s sužnji povzročili gospodarski upad in izseljevanje. Zelenortski otoki so si postopoma opomogli kot pomembno trgovsko središče in postajališče za glavne ladijske poti.
Zelenortski otoki so postali neodvisni leta 1975. Od začetka 1990-ih so stabilna predstavniška demokracija in ostajajo ena najbolj razvitih in demokratičnih držav v Afriki. Zaradi pomanjkanja naravnih virov je njihovo razvijajoče se gospodarstvo večinoma usmerjeno v storitve, z vse večjim poudarkom na turizmu in tujih naložbah. S približno 491.233 prebivalci (od leta 2021) so Zelenortski otoki med najmanj naseljenimi državami v Afriki. Prebivalci Zelenortskih otokov svoje prednike iščejo predvsem v zahodnoafriškem prebivalstvu, z dodatnimi prispevki zgodnjih portugalskih naseljencev in drugih skupin, ki so na otoke prišle v času Atlantika. Po vsem svetu, zlasti v Združenih državah Amerike in na Portugalskem, obstaja precejšnja diaspora, ki številčno precej presega prebivalce na otokih. Zelenortski otoki so članica Afriške unije.
Uradni jezik je portugalščina, priznani nacionalni jezik pa je zelenortska kreolščina (crioulo), ki jo govori velika večina prebivalstva. Po popisu prebivalstva leta 2021 so bili najbolj naseljeni otoki Santiago (269.370) – kjer je glavno in največje mesto države, Praia – São Vicente (74.016), Santo Antão (36.632), Fogo (33.519) in Sal (33.347). Največja mesta so Praia (137.868), Mindelo (69.013), Espargos (24.500) in Assomada (21.297).
Etimologija Država je dobila ime po polotoku Cap-Vert (Zeleni rt) na senegalski obali.Lobban, p. 4 Ime Cap-Vert pa izvira iz portugalskega jezika Cabo Verde ('zeleni rt'), ki so mu ga leta 1444, nekaj let preden so naleteli na otoke, dali portugalski raziskovalci. Leta 2013 je delegacija države Združene narode obvestila, da se za uradne namene uporablja samo Cabo Verde (Zelenortski otoki) in nobenih drugih prevodov.
Zgodovina
Otočje je nastalo pred približno 40–50 milijoni let v eocenski dobi. Pred prihodom Evropejcev so bili Zelenortski otoki nenaseljeni. Odkrili so jih genovski in portugalski pomorščaki okoli leta 1456. Po portugalskih uradnih zapisihCarta regia (royal letter) of 19 September 1462 je prva odkritja opravil v Genovi rojeni António de Noli, ki ga je kralj Alfonz V. Portugalski pozneje imenoval za guvernerja Zelenortskih otokov. Drugi pomorščaki, ki so omenjeni kot tisti, ki so prispevali k odkritjem na Zelenortskih otokih, so Diogo Dias, Diogo Afonso, Benečan Alvise Cadamosto in Diogo Gomes (ki je spremljal Antónia de Nolija na njegovem raziskovalnem potovanju in je trdil, da je bil prvi, ki je pristal na Santiagu in prvi, ki je ta otok poimenoval).
Leta 1462 so portugalski naseljenci prispeli na otok Santiago in ustanovili naselje, ki so ga poimenovali Ribeira Grande. Danes se imenuje Cidade Velha ('Staro mesto'), da se loči od Ribeira Grande. Prvotna Ribeira Grande je bila prvo stalno evropsko naselje v tropih.Cape Verde background note . United States Department of State (July 2008).
V 16. stoletju je arhipelag cvetel zaradi atlantske trgovine s sužnji. Pirati so občasno napadali portugalska naselja. Francis Drake, angleški zasebnik, je leta 1585, ko je bila del Iberske unije, dvakrat izropal Ribeiro Grande. Po francoskem napadu leta 1712 je mesto izgubilo na pomenu v primerjavi z bližnjo Praio, ki je leta 1770 postala glavno mesto.
Upad trgovine s sužnji v 19. stoletju je povzročil gospodarsko krizo. Zgodnja blaginja Zelenortskih otokov je počasi izginila. Vendar pa je lega otokov ob srednjeatlantskih ladijskih poteh Zpostala idealna lokacija za oskrbovanje ladij. Zaradi odličnega pristanišča je Mindelo, ki je na otoku São Vicente, postal pomembno trgovsko središče. Diplomat Edmund Roberts je leta 1832 obiskal Zelenortske otoke. Zelenortski otoki so bili prva postaja na potovanju Charlesa Darwina z ladjo HMS Beagle leta 1832.Journal of researches into the natural history and geology of the countries visited during the voyage of HMS Beagle round the world – Chapter 1 at Wikisource, top part
Zaradi malo naravnih virov in nezadostnih trajnostnih naložb Portugalcev so bili državljani vse bolj nezadovoljni s kolonialnimi gospodarji, ki lokalnim oblastem niso hoteli zagotoviti večje avtonomije. Leta 1951 je Portugalska spremenila status Zelenortskih otokov iz kolonije v čezmorsko provinco, da bi zajezila naraščajoči nacionalizem.
Leta 1956 sta Amílcar Cabral in skupina rojakov Zelenortskih otokov in Gvinejcev organizirala (v Portugalski Gvineji) tajno Afriško stranko za neodvisnost Gvineje in Zelenortskih otokov (PAIGC). Zahtevala je izboljšanje gospodarskih, socialnih in političnih razmer na Zelenortskih otokih in v Portugalski Gvineji ter je bila osnova gibanja za neodvisnost obeh narodov. Leta 1960 je PAIGC preselila svoj sedež v Conakry v Gvineji in leta 1961 začela oborožen upor proti Portugalski. Sabotaže so sčasoma prerasle v vojno v Portugalski Gvineji, v kateri se je 10.000 vojakov PAIGC, ki jih je podpiral sovjetski blok, spopadlo s 35.000 portugalskimi in afriškimi vojaki.
Do leta 1972 je PAIGC kljub prisotnosti portugalskih čet nadzoroval velik del Portugalske Gvineje, vendar organizacija ni poskušala ovirati portugalskega nadzora na Zelenortskih otokih. Portugalska Gvineja je leta 1973 razglasila neodvisnost, leta 1974 pa ji je bila podeljena de iure neodvisnost. Gibanje za neodvisnost, ki ga je prvotno vodil Amílcar Cabral, ki je bil umorjen leta 1973, se je preneslo na njegovega polbrata Luísa Cabrala in doseglo vrhunec v neodvisnosti otočja leta 1975.
Neodvisnost Po revoluciji aprila 1974 na Portugalskem je PAIGC postal aktivno politično gibanje na Zelenortskih otokih. Decembra 1974 sta PAIGC in Portugalska podpisala sporazum, ki je določal prehodno vlado, sestavljeno iz Portugalcev in Zelenortskih otokov. 30. junija 1975 so Zelenortski otoki izvolili narodno skupščino, ki je 5. julija 1975 prejela listine o neodvisnosti od Portugalske. PAIGC je Zelenortskim otokom vladala kot enopartijski državi do leta 1990.
2. februarja 2024 so Zelenortski otoki postali tretja afriška država brez malarije.
Geografija
Otočje Zelenortskih otokov leži v Atlantskem oceanu, približno 570 kilometrov od zahodne obale afriške celine, blizu Senegala, Gambije in Mavretanije, ter je del ekoregije Makaronezija. Leži med zemljepisnima širinama 14° in 18° severne zemljepisne širine ter zemljepisnima dolžinama 22° in 26° zahodne zemljepisne dolžine. Država je skupek desetih otokov (devet naseljenih) in osmih otočkov v obliki podkve, This article incorporates text from this source, which is in the public domain. ki predstavljajo površino 4033 km2.
Otoki so prostorsko razdeljeni v dve skupini: Otoki Barlavento (privetrni otoki): Santo Antão, São Vicente, Santa Luzia, São Nicolau, Sal, Boa Vista in Otoki Sotavento (zavetrni otoki): Maio, Santiago, Fogo, Brava.
Največji otok, tako po velikosti kot po številu prebivalcev, je Santiago, kjer je glavno mesto države, Praia, glavna urbana aglomeracija v arhipelagu. Sal, Boa Vista in Maio so precej ravni, peščeni in suhi; drugi otoki so na splošno bolj skalnati z več vegetacije.
Fizična geografija in geologija Geološko so otoki sestavljeni predvsem iz magmatskih kamnin, pri čemer vulkanske strukture in piroklastični ostanki predstavljajo večino celotne prostornine arhipelaga. Vulkanske in plutonske kamnine so izrazito bazične; arhipelag je sodno-alkalna petrografska provinca s petrološkim zaporedjem, podobnim tistemu na drugih makaronezijskih otokih. Otoki ležijo na batimetričnem valu, znanem kot dvig Zelenortskih otokov.R. Ramalho et al., 2010 Dvig je eden največjih izboklin v svetovnih oceanih, ki se dviga 2,2 kilometra v polkrožnem območju 1200 km2, povezanem z dvigom geoida.
Magnetne anomalije, odkrite v bližini arhipelaga, kažejo, da strukture, ki tvorijo otoke, segajo 125–150 milijonov let nazaj: otoki so stari od 8 milijonov (na zahodu) do 20 milijonov let (na vzhodu).Pim et al., 2008, p. 422 Najstarejše izpostavljene kamnine so na Maiu in severnem polotoku Santiago in so blazinaste lave, stare 128–131 milijonov let. Prva faza vulkanizma na otokih se je začela v zgodnjem miocenu in dosegla vrhunec ob koncu tega obdobja, ko so otoki dosegli svoje največje velikosti.
Zgodovinski vulkanizem (znotraj človeške naselitve) je bil omejen na Fogo. Pico do Fogo, največji aktivni vulkan v regiji, je izbruhnil leta 2014. Ima kaldero s premerom osem kilometrov, katere rob je na nadmorski višini 1600 metrov, notranji stožec pa se dviga na 2829 metrov nadmorske višine. Kaldera je nastala zaradi posedanja po delnem izbruhu magmatske komore vzdolž valjastega stebra znotraj magmatske komore (na globini 8 kilometrov).
Na Salu in Maiu najdemo obsežne slane ravnice. Na Santiagu, Santo Antãu in São Nicolauu se sušna pobočja ponekod umaknejo poljem sladkornega trsa ali plantažam banan, ki se razprostirajo ob vznožju visokih gora. Oceanske pečine so nastale zaradi katastrofalnih zemeljskih plazov.
Podnebje Podnebje Zelenortskih otokov je milejše od podnebja afriške celine, ker okoliško morje uravnava temperature, hladni atlantski tokovi pa ustvarjajo sušno ozračje. Nasprotno pa otoki ne prejemajo vzponov (hladnih tokov), ki vplivajo na zahodnoafriško obalo, zato je temperatura zraka nižja kot v Senegalu, morje pa je toplejše. Zaradi reliefa nekaterih otokov, kot je Santiago s strmimi gorami, imajo lahko otoki orografsko povzročene padavine, ki omogočajo rast bogatih gozdov in bujne vegetacije, kjer vlažen zrak kondenzira in prepoji rastline, skale, zemljo, hlode, mah itd. Na višjih otokih in nekoliko bolj vlažnih otokih je podnebje primerno za razvoj suhih monsunskih gozdov in lovorovih gozdov. Zelenortski otoki ležijo v ekoregiji suhih gozdov Zelenortskih otokov. Povprečne temperature se gibljejo od 22 °C februarja do 27 °C septembra. Zelenortski otoki so del sahelskega polsušnega pasu, ki se ne more primerjati z ravnijo padavin v bližnji Zahodni Afriki. Med avgustom in oktobrom dežuje neenakomerno, s pogostimi kratkimi močnimi nalivi. Puščava je običajno opredeljena kot teren, ki prejme manj kot 250 mm letnih padavin. Skupna količina padavin v Salu, ki znaša 145 mm, potrjuje to klasifikacijo. Večina letnih padavin pade septembra.
Zaradi redkega pojavljanja padavin, kjer ni gorato, je pokrajina tako sušna, da je manj kot dva odstotka obdelovalne. Arhipelag lahko razdelimo na štiri široke ekološke cone – sušno, polsušno, subhumidno in vlažno, glede na nadmorsko višino in povprečno letno količino padavin, ki se giblje od manj kot 100 milimetrov na sušnih območjih obale, kot je Deserto de Viana (67 milimetrov v Sal Reiu) do več kot 1000 milimetrov v vlažnem gorovju. Večina padavin je posledica kondenzacije oceanske meglice. Na nekaterih otokih, kot je Santiago, je bolj vlažno podnebje v notranjosti in na vzhodni obali v nasprotju s suhim podnebjem na južni/jugozahodni obali.