Andora, uradno Kneževina Andora, je celinska država na Iberskem polotoku, v vzhodnih Pirenejih v jugozahodni Evropi, ki meji na Francijo na severu in Španijo na jugu. Domneva se, da jo je ustanovil Karel Veliki, Andori pa je do leta 988 vladal grof Urgell, nato pa je bila prenesena v škofijo Urgell. Andora je bila ustanovljena kot politična oblast z listino leta 1278 in je bila gospostvo znotraj Kneževine Katalonija do leta 1715. Trenutno jo vodita dva so-kneza: škof Urgella v Kataloniji v Španiji in predsednik Francije. Njeno glavno in največje mesto je Andorra la Vella.
Andora je šesta najmanjša država v Evropi s površino 468 kvadratnih kilometrov in približno 89.058 prebivalci (od februarja 2026). Andorci so skupina, ki je tesno povezana s Katalonci. Andora je 17. najmanjša država na svetu po površini in 11. najmanjša po številu prebivalcev. Njeno glavno mesto, Andorra la Vella, je najvišje ležeče glavno mesto v Evropi, na nadmorski višini 1023 metrov. Uradni jezik je katalonščina, pogosto pa se govori tudi španščina, portugalščina in francoščina.
Turizem v Andori vsako leto privabi približno 8 milijonov obiskovalcev. Andora ni članica Evropske unije.Graham Butler, The Legal Relations of the European Union with the Principality of Andorra, European Foreign Affairs Review, 2025, vol. 30, no. 4, pp. 527-552 (22 November 2025) Od leta 1993 je članica Sveta Evrope in Združenih narodov.
Zgodovina Prazgodovina
La Balma de la Margineda, ki so jo arheologi odkrili v Sant Julià de Lòria, je bila naseljena leta 9500 pr. n. št. kot prehod med obema stranema Pirenejev. Sezonski tabor je bil idealno lociran za lov in ribolov skupin lovcev in nabiralcev ob rekah Ariège in Segre.
V neolitiku se je skupina ljudi leta 6640 pr. n. št. preselila v dolino Madriu (današnji naravni park v Escaldes-Engordanyju, ki je razglašen za Unescovo svetovno dediščino) kot stalni tabor. Prebivalstvo doline je gojilo žita, gojilo domačo živino in razvijalo trgovino z ljudmi iz departmaja Ségreja in Okcitanije.
Med drugimi arheološkimi najdišči sta grobnici Segudet (Ordino) in Feixa del Moro (Sant Julià de Lòria), obe datirani v obdobje 4900–4300 pr. n. št., kot primer kulture žarnih grobišč v Andori. Model majhnih naselij se je v bronasti dobi začel razvijati v kompleksen urbanizem. V starodavnih svetiščih, raztresenih po državi, je mogoče najti metalurške predmete iz železa, starodavne kovance in relikviarije.
Svetišče Roc de les Bruixes ('Kamen čarovnic') je morda najpomembnejši arheološki kompleks te dobe v Andori; je v župniji Canillo, o pogrebnih obredih, starodavnih spisih in vgraviranih kamnitih poslikavah.
Iberska in rimska Andora
Prebivalci dolin so bili tradicionalno povezani z Iberci in so bili v 7. in 2. stoletju pred našim štetjem v Andori kot ibersko pleme Andosins ali Andosini (Ἀνδοσίνους). Pod vplivom keltskih, akvitanskih, baskovskih in iberskih jezikov so domačini razvili nekaj sodobnih toponimov. Zgodnji zapisi in dokumenti, ki se nanašajo na to skupino ljudi, segajo v 2. stoletje pred našim štetjem, in sicer grškega pisatelja Polibija v njegovi Zgodovini med punskimi vojnami.
Nekateri najpomembnejši ostanki tega obdobja so grad Roc d'Enclar (del zgodnje Marca Hispanica), l'Anxiu v Les Escaldes in Roc de L'Oral v Encampu.
Prisotnost rimskega vpliva je zabeležena od 2. stoletja pred našim štetjem do 5. stoletja našega štetja. Kraji z največjo rimsko prisotnostjo so v Camp Vermellu (Rdečem polju) v Sant Julià de Lòria ter ponekod v Encampu in v Roc d'Enclar. Ljudje so še naprej trgovali, predvsem z vinom in žiti, z rimskimi mesti Urgellet (današnji La Seu d'Urgell) in čez Segre po rimski cesti Strata Ceretana (znani tudi kot Strata Confluetana).{sfn|Guillamet Anton|2009|pp = 52, 53}}
Vizigoti in Karolingi
Po padcu Rimskega cesarstva je Andora prišla pod vpliv Vizigotov, Toledskega kraljestva in Urgelske škofije. Vizigoti so ostali v dolinah 200 let, v tem času pa se je širilo krščanstvo. Ko je muslimansko cesarstvo Al Andaluz zamenjalo vladajoče Vizigote na večjem delu Iberskega polotoka, je bila Andora pod jurisdikcijo Frankov.
Izročilo pravi, da je Karel Veliki andorskemu ljudstvu podelil listino za kontingent 5000 vojakov pod poveljstvom Marka Almugaverja v zameno za boj proti Mavrom blizu Porté-Puymorensa (Cerdanya).
Andora je ostala del frankovske Marca Hispanica, varovalnega pasu med Frankovskim cesarstvom in muslimanskimi ozemlji, Andora pa je bila del ozemlja, ki mu je vladal grof Urgell in sčasoma škof škofije Urgell. Izročilo pravi tudi, da jo je jamčil sin Karla Velikega, Ludvik Pobožni, s Carta de Poblament ali lokalno občinsko listino okoli leta 805.
Prvi dokument, ki omenja Andoro kot ozemlje, je Acta de Consagració i Dotació de la Catedral de la Seu d'Urgell (Listina o posvetitvi in obdaritvi stolnice La Seu d'Urgell). Dokument z dne 839 prikazuje šest starih župnij andorskih dolin, ki so sestavljale upravno delitev države.
Leta 988 je grof Borrell II. Urgellski podaril andorske doline škofiji Urgell v zameno za zemljišče v Cerdanyi. Od takrat je urgellski škof s sedežem v Seu d'Urgell soknez Andore.
Srednji vek: Paréages in ustanovitev sokneževine
Pred letom 1095 Andora ni imela vojaške zaščite, zato je urgellski škof, ki je vedel, da si grof Urgell želi povrniti andorske doline, zaprosil gospoda Caboeta za pomoč in zaščito. Leta 1095 sta gospod Caboeta in urgellski škof pod prisego podpisala izjavo o svoji so-suverenosti nad Andoro. Arnalda de Caboet, hči Arnaua iz Caboeta, se je poročila z vikontom Castellbòjem. Njuna hči Ermessenda de Castellbò se je poročila z grofom Foixa, Rogerjem-Bernardom II. Roger-Bernard II in Ermessenda sta si oblast nad Andoro delila s urgellskim škofom.
V 13. stoletju je po katarskem križarskem pohodu prišlo do vojaškega spora med škofom Urgella in grofom Foixom. Spor je bil rešen leta 1278 s posredovanjem aragonskega kralja Petra III. med škofom in grofom s podpisom prve paréage, ki je določala, da si suverenost Andore delita grof Foix (katerega naziv bi se na koncu prenesel na francoskega voditelja države) in škof Urgella v Kneževini Kataloniji. To je kneževini dalo ozemlje in politično obliko.
Druga paréage je bila podpisana leta 1288 po sporu, ko je grof Foix odredil gradnjo gradu v Roc d'Enclarju. Dokument je ratificiral plemiški notar Jaume Orig iz Puigcerdàja, gradnja vojaških objektov v državi pa je bila prepovedana.
Leta 1364 je politična organizacija države imenovala sindika (zdaj tiskovnega predstavnika in predsednika parlamenta) za predstavnika Andorcev pri njihovih soknezih, kar je omogočilo ustanovitev lokalnih oddelkov (komun, kvartov in veïnatov). Potem ko sta ga ratificirala škof Francesc Tovia in grof Ivan I., je bil leta 1419 ustanovljen Consell de la Terra ali Consell General de les Valls (Generalni svet dolin), drugi najstarejši parlament v Evropi. Sindik Andreu d'Alàs in Generalni svet sta leta 1433 organizirala ustanovitev sodišč (La Cort de Justicia) s soknezi in pobiranje davkov, kot je foc i lloc (dobesedno "ogenj in gradbišče", nacionalni davek, ki velja od takrat).
Čeprav obstajajo ostanki cerkvenih del izpred 9. stoletja (Sant Vicenç d'Enclar ali Església de Santa Coloma), je Andora med 9. in 14. stoletjem razvila izvrstno romansko umetnost, zlasti pri gradnji cerkva, mostov, verskih fresk in kipov Device z otrokom (naše Gospe od Meritxell je najbolj pomembno). Dandanes romanske stavbe, ki so del Andorine kulturne dediščine, izstopajo na izjemen način, s poudarkom na Església de Sant Esteve, Sant Joan de Caselles, Església de Sant Miquel d'Engolasters, Sant Martí de la Cortinada ter srednjeveškima mostovoma Margineda in Escalls med mnogimi drugi.
Katalonski Pireneji so bili konec 11. stoletja v začetku katalonskega jezika. Andora je bila pod vplivom tega jezika, ki je bil lokalno sprejet desetletja preden se je razširil na preostali del Aragonske krone.
Lokalno gospodarstvo v srednjem veku je temeljilo na živinoreji, kmetijstvu, krznu in tkalstvu. Kasneje, konec 11. stoletja, so se v severnih župnijah, kot je Ordino, začele pojavljati prve livarne železa, ki so jih zelo cenili mojstri obrtniki, ki so razvili umetnost kovaštva, pomembno gospodarsko dejavnost v državi od 15. stoletja.
16. do 18. stoletje
Leta 1601 je bilo zaradi hugenotskih uporov v Franciji, inkvizicijskih sodišč iz Španije in prepričanj, povezanih s čarovništvom, ki so bila avtohtona na tem območju, v kontekstu reformacije in protireformacije ustanovljeno Tribunal de Corts (Visoko sodišče).
Sčasoma je solastništvo nad Andoro prešlo na navarske kralje. Ko je Henrik III. Navarski postal francoski kralj, je leta 1607 izdal odlok, s katerim je za sogospodarja Andore postavil vodjo francoske države in urgelskega škofa. Od zadnje četrtine 17. stoletja naprej, ko so se politične vezi s Kneževino Katalonijo in Špansko monarhijo postopoma slabile, so se sogospodarji začeli imenovati in delovati kot so-knezi (suvereni), politična ureditev, ki še vedno velja.
Leta 1617 so občinski sveti oblikovali sotent (ljudsko milico ali vojsko), da bi se spopadli z vzponom bandolerisma (razbojništva), Consell de la Terra pa je bil opredeljen in strukturiran glede na svojo sestavo, organizacijo in pristojnosti, ki so aktualne še danes.
Andora je nadaljevala z istim gospodarskim sistemom, kot ga je imela v 12.–14. stoletju, z veliko proizvodnjo metalurgije (fargues, sistem, podoben Farga Catalana) in z uvedbo tobaka okoli leta 1692 ter uvozne trgovine. Leta 1371 in 1448 so so-knezi ratificirali sejem Andorra la Vella, najpomembnejši komercialno pomemben letni nacionalni festival doslej.
Država je imela edinstven in izkušen ceh tkalcev, Confraria de Paraires i Teixidors, v Escaldes-Engordany. Ustanovljen je bil leta 1604 in je izkoriščal lokalne termalne vode. Do takrat je za državo značilen družbeni sistem prohomov (bogate družbe) in casalerjev (preostalega prebivalstva z manjšim ekonomskim premoženjem), ki izhaja iz tradicije pubilla in hereu.
Tri stoletja po ustanovitvi je Consell de la Terra leta 1702 svoj sedež in Tribunal de Corts namestil v Casa de la Vall. Dvorec, zgrajen leta 1580, je služil kot plemiška trdnjava družine Busquets. V parlamentu je bila postavljena Omara šestih ključev (Armari de les sis claus), ki je predstavljala vsako andorsko župnijo, kjer so kasneje hranili andorsko ustavo in druge dokumente ter zakone.
V vojni žanjcev in vojni za špansko nasledstvo je andorsko ljudstvo (čeprav se je razglašalo za nevtralno državo) podpiralo preostale Katalonce, ki so leta 1716 zaradi razglasitve odlokov Nueva Planta na koncu doživeli, da je bila večina njihovih pravic zatrta. Da bi se izognil uporabi odloka Nueva Planta za Andoro, je urgellski škof Simeón de Guinda prepričal nove španske burbonske oblasti, da so bile doline Andore vedno nevtralne in nepovezane s kneževino Katalonijo, kar je povzročilo dokončno politično ločitev Andore od Katalonije. Drug neposreden odziv na dogodke je bila promocija katalonskih spisov v Andori s kulturnimi deli, kot so Knjiga privilegijev (Llibre de Privilegis de 1674), Manual Digest (1748) Antonija Fiterja i Rossella ali Polità andorrà (1763) Antonija Puiga.
19. stoletje: Nova reforma in andorsko vprašanje
Po francoski revoluciji je Napoleon I. leta 1809 ponovno vzpostavil soprincipat in odpravil francoski srednjeveški naziv. V letih 1812–1813 je Prvo francosko cesarstvo med polotoško vojno (()) priključilo Katalonijo in regijo razdelilo na štiri departmaje, pri čemer je bila Andora del okrožja Puigcerdà. Leta 1814 je cesarski odlok ponovno vzpostavil neodvisnost in gospodarstvo Andore.