Norveška [norvéška] (uradno Kraljevina Norveška) je država in ustavna monarhija v Severni Evropi, ki zaseda zahodni del Skandinavskega polotoka. Meji na Švedsko, Finsko in Rusijo. Spada med večje evropske države, saj meri 385.000 km2, po prebivalstvu pa s 5 in pol milijoni med manjše. Deželo odlikuje razčlenjena obala ob Severnem Atlantskem oceanu s številnimi fjordi. Največji fjord je Sognefjord dolg je 205 km in širok do 5 km. Vpisan je tudi na seznam naravne dediščine Unesca.
Kraljevina Norveška vključuje tudi arktična otoška ozemlja Svalbard in Jan Mayen. Norveška suverenost nad Svalbardom temelji na Spitsberški pogodbi. Zunanji odvisnosti sta tudi Bouvetov otok v južnem Atlantiku ter Otok Petra I. in Zemlja kraljice Maud na Antarktiki, ki pa niso del kraljevine.
Po drugi svetovni vojni se je Norveška gospodarsko hitro razvijala. Danes je med najbogatejšimi državami sveta in ima v polni meri razvit sistem socialnega varstva. Njen gospodarski napredek deloma temelji na izkoriščanju priobalnih zalog nafte in zemeljskega plina. Po indeksu človekovega razvoja je bila Norveška od leta 2001 do 2006 prva med državami, po svetovnem indeksu miru pa je najmiroljubnejša na svetu.http://news.bbc.co.uk/1/hi/in_depth/6704767.stm
Zgodovina thumb|left|250px|Vikinška ladja iz Gokstada
Številni kamniti spomeniki dokazujejo, da je bila Norveška naseljena že v mlajši kameni dobi, okrog leta 3000 pr. n. št. Iz bronaste dobe, ko so se na obalah in v dolinah te dežele naselili Germani, so risbe na skalah blizu Trondheima. Naselja, katerih imena se končujejo na -vik ali -heim pričajo o nekdanjih majhnih kraljestvih, ki jih je leta 872 prvikrat združil v državo Harald Lepolasi (ok. 850 – ok. 932), vendar je ta kmalu spet razpadla na posamezne dele. Vikingi so bili od 9. do l0. stoletja osvajalci, ki so se jih bali v Severnem morju. Njihove ladje so priplule do Anglije, Islandije, Grenlandije in celo do obal Severne Amerike. A gospodarji morja niso dolgo ostali gospodarji v lastni deželi. V 11. in 12. stoletju se je Dancem večkrat posrečilo zasesti Norveško in s tem utirati pot krščanstvu. V ta namen je bila ustanovljena trondheimska nadškofija s čimer se je začela graditev lesenih cerkva. Te lesene cerkve so še danes simbol Norveške.
Danska kraljica Margareta I., vdova norveškega kralja čigar oče je bil švedski kralj, je Norveško, Dansko in Švedsko leta 1397 pogodbeno združila v Kalmarsko zvezo. Zveza je leta 1523 zaradi izstopa Švedske sicer razpadla, toda danski kralji so še naprej ostali tudi norveški kralji, Norveška pa se je tako za več stoletij spremenila v dansko provinco. Danci so vpeljali reformacijo povezali so vladarske posle, danščina je postala šolski in uradni jezik, srebro in baker iz norveškega gorovja pa sta polnila dansko blagajno. Ko je bila Danska premagana v napoleonskih vojnah, je Norveško leta 1814, kot zmagovalka, prevzela Švedska. Pri menjavi vladarjev so Norvežani zahtevali samostojnost, te niso dobili, dobili pa so liberalno ustavo v zameno pa je morala Norveška priznati unijo z Švedsko. thumb|left|250px|Prihod novega norveškega kralja, Haakona VII., v Oslo, 1905.
Sredi 19. stoletja se je na Norveškem močno okrepila narodna zavest, ki je prišla še posebno do izraza v jezikovnem sporu. Dežela je postala neodvisna leta 1905 in Norvežani so se na plebiscitu odločili za ohranitev monarhije. Za svojega norveškega kralja okronali danskega princa kot Haakona IV. Samostojna Norveška se je spomnila svoje pomorske tradicije in je z razvojem trgovskega ladjevja doživela med prvo svetovno vojno, v kateri je ostala politično nevtralna, občuten gospodarski napredek.
Med drugo svetovno vojno je Norveško napadla in zasedla nacistična Nemčija ter poskušala z njenega dolgega obalnega boka zavračati britanske napade na celino. Kralj in vlada sta odšla v izgnanstvo.
Danes je Norveška kot svobodna država članica vseh pomembnih zahodnih zvez, kot sta NATO in EFTA, vstop v Evropsko unijo pa so na plebiscitu zavrnili zaradi ribolovnih pogojev. Svobodno in širšo ponovitev je doživela celo zgodovinska Kalmarska zveza in sicer v Nordijskem svetu, v katerega so se leta 1951 včlanile Norveška, Danska in Švedska, pozneje pa tudi Finska.
Norveški prispevek k evropski kulturi Norveška kultura je zavezana evropski tradiciji in je vanjo tudi odločilno prispevala. O krščanstvu pričajo na primer samosvoje lesene cerkve in biser nordijske gotike, stolnica v Trondheimu. »Ledenomorska stolnica« v Tromsøju, mestna hiša v Oslu in v jugendstilu zgrajeno mesto Ålesund kažejo na tokove evropske moderne v norveški arhitekturi. V slikarstvu in književnosti so dali tej moderni odločilne spodbude prav Norvežani. Edvard Munch spada med predhodnike ekspresionizma, drame Henrika Ibsena so postale zgled sodobnega gledališča, a tudi najbolj posebni norveški glasovi niso ostali na provincialni ravni, temveč so dosegli svetovno slavo. O tišini in turobnosti obmorske dežele, a tudi o razdvojenosti njenih ljudi med resnobo in arhaično veselje pripovedujejo glasbena dela Edvarda Griega in romani Knuta Hamsuna.
Geografske značilnosti thumb|right|Norveško nižavje thumb|right|Za Norveško so značilni številni fjordi iz katerih se dvigujejo visoke gore.
Norveška se razteza od rta Lindesnes na jugu do več kot 1.700 kilometrov zračne črte oddaljenega Nordkappa na severu in od tam še nadaljnjih 250 kilometrov proti vzhodu. Izredno razčlenjena obala obroblja Norveško morje in gorata notranjost je povprečno komaj kje širša od sto kilometrov, pri Narviku samo šest, pri Oslu pa vendarle 430 kilometrov. Obala meri v zračni črti 2.650 kilometrov, če pa ji prištejemo še fjorde, zalive in ob obali ležeče otoke, teh je okoli 50.000, se podaljša kar za desetkrat in razkazuje igro narave posebne vrste. Površina države znaša 324.220 km², od tega je 16.360 km² voda in 307.860 km² kopnega. Najvišja gora je Goldhøpingen z 2469 metri nadmorske višine.
Norveška pokrajina je posledica ledenih dob, ki so zapustile razločne sledi od zahodne obale do državne meje s Švedsko. Rodovitna tla so dar morja, ki je pustilo za seboj z rudninami bogate usedline. Ostri gorski grebeni so samo na Lofotih. Fjorde, ki se globoko zarezujejo v strmo Skandinavsko gorovje in segajo marsikje več kot sto kilometrov v notranjost, so izbrusili ledeniki, pozneje pa jih je zalilo morje. O debeli plasti celinskega ledu, ki je prekrivala kopno, pričajo samo še ostanki ledu na visokih planotah. Skandinavsko gorovje, ki poteka v smeri sever-jug, se vleče čez Norveško po vsej dolžini in sega do 2.470 metrov visoko. Visoke planote nad drevesno mejo pa sestavljajo neskončni viddi in fielli, po katerih se raztezajo tajge in tundre z mahovi in vresjem, ki jih prekinjajo jezera in močvirja.
Zaradi pokrajine so kraji v fjordih težko dostopni, do njih dostikrat pelje le ena pot. Deli obale so bili dolgo dosegljivi samo z ladjami in še danes so najbolj priljubljeno prevozno sredstvo poštne in tovorne ladje na sloviti Hurtigovi ruti, ki se mimo čeri zvija skozi fjorde tako do najbolj odročnih pristanišč kot do velikih mest.
Podnebje Južni in zahodni deli Norveške, ki so popolnoma izpostavljeni atlantskim nevihtnim frontam, imajo več padavin in imajo milejše zime kot vzhodni in skrajni severni deli. Območja vzhodno od obalnih gora so v padavinski senci in imajo manjše količine dežja in snega kot na zahodu. Nižine okoli Osla imajo najtoplejša poletja, a tudi hladno vreme in sneg pozimi. Najbolj sončno vreme je ob južni obali, včasih pa je lahko celo obala daleč na severu zelo sončna – najbolj sončen mesec s 430 sončnimi urami je bil zabeležen v Tromsøju.
Zaradi velike zemljepisne širine Norveške so v dnevni svetlobi velike sezonske razlike. Od konca maja do konca julija se sonce nikoli popolnoma ne spusti pod obzorje na območjih severno od arktičnega kroga (zato Norveško opisujejo kot »deželo polnočnega sonca«), preostali del države pa doživi do 20 ur dnevne svetlobe na dan. Nasprotno pa od konca novembra do konca januarja sonce nikoli ne vzide nad obzorjem na severu, preostali del države pa je dnevni dan zelo kratek.
Obalno podnebje Norveške je izjemno blago v primerjavi z območji na podobnih zemljepisnih širinah drugod po svetu, saj Zalivski tok teče neposredno ob obali severnih območij atlantske obale in pozimi stalno segreva regijo. Temperaturne anomalije, ugotovljene na obalnih lokacijah, so izjemne, saj imajo južni Lofoti in Bø vse mesečne vrednosti nad lediščem (brez meteorološke zime), čeprav so severno od polarnega kroga. Najsevernejša obala Norveške bi bila tako pozimi pokrita z ledom, če ne bi bilo Zalivskega toka. Vzhod države ima bolj celinsko podnebje, v gorskih verigah pa subarktično in tundro. Več padavin je tudi na območjih, ki so izpostavljena Atlantiku, zlasti na zahodnih pobočjih gorskih verig in bližnjih območjih, kot je Bergen. Doline vzhodno od gorskih verig so najbolj suhe; nekatere doline so v večini smeri zaščitene z gorami. Saltdal (81 m) v Nordlandu je najbolj suh kraj z 211 milimetri padavin letno (1991–2020). Na južnem Norveškem Skjåk v Innlandetu dobi 295 milimetrov padavin. Finnmarksvidda in nekatere notranje doline Troms prejmejo okoli 400 milimetrov letno, visoki Arktik Longyearbyen pa 217 milimetrov.
Deli jugovzhodne Norveške, vključno z deli Mjøse, imajo vlažno celinsko podnebje (Köppen Dfb), medtem ko imajo južna in zahodna obala ter tudi obala severno do Bodø oceansko podnebje (Cfb), medtem ko ima zunanja obala severneje skoraj do Severnega rta subpolarno oceansko podnebje (Cfc). Bolj v notranjosti na jugu in v višjih nadmorskih višinah ter tudi v večjem delu severne Norveške prevladuje subarktično podnebje (Dfc). Majhen pas zemlje vzdolž obale vzhodno od Severnega rta (vključno z Vardøjem) je prej imel tundra/alpsko/polarno podnebje (ET), vendar je to večinoma izginilo s posodobljenimi podnebnimi normalnimi razmerami 1991–2020, zaradi česar je tudi subarktično. Velike dele Norveške pokrivajo gore in visoke planote, približno ena tretjina kopnega pa je nad gozdno mejo, zato je podnebje tundra/alpsko/polarno (ET).
Biotska raznovrstnost
Skupno število vrst vključuje 16.000 vrst žuželk (verjetno še 4000 vrst, ki jih je treba še opisati), 20.000 vrst alg, 1800 vrst lišajev, 1050 vrst mahov, 2800 vrst vaskularnih rastlin, do 7000 vrst gliv, 450 vrst ptic (250 vrst gnezdi na Norveškem), 90 vrst sesalcev, 45 sladkovodnih vrst rib, 150 slanovodnih vrst rib, 1000 vrst sladkovodnih nevretenčarjev in 3500 vrst slanovodnih nevretenčarjev. Znanost je opisala približno 40.000 teh vrst. Rdeči seznam leta 2010 obsega 4599 vrst.Norwegian Red List 2010. Artsdatabanken.no Norveška vsebuje pet kopenskih ekoregij: sarmatske mešane gozdove, skandinavske obalne gozdove iglavcev, skandinavsko in rusko tajgo, tundro polotoka Kola ter skandinavske gorske brezove gozdove in travišča.
Sedemnajst vrst je navedenih predvsem zato, ker so ogrožene v svetovnem merilu, kot na primer evropski bober, čeprav se populacija na Norveškem ne šteje za ogroženo. Število ogroženih in skoraj ogroženih vrst je 3682; vključuje 418 vrst gliv, od katerih so mnoge tesno povezane z majhnimi preostalimi območji starih gozdov,"WWF – Norway's forest heritage under threat" . panda.org. 15 April 2003 36 vrst ptic in 16 vrst sesalcev. Leta 2010 je bilo 2398 vrst uvrščenih na seznam ogroženih ali ranljivih; od tega jih je bilo 1250 navedenih kot ranljivih (VU), 871 kot ogroženih (EN) in 276 vrst kot kritično ogroženih (CR), med katerimi so bili sivi volk, polarna lisica (zdrava populacija na Svalbardu) in pisana žaba.
Največji plenilec v norveških vodah je kit glavač, največja riba pa morski pes orjak (Cetorhinus maximus). Največji plenilec na kopnem je severni medved, medtem ko je rjavi medved največji plenilec na norveški celini. Največja kopenska žival na celini je los. Los na Norveškem je znan po svoji velikosti in moči in se pogosto imenuje skogens konge, »kralj gozda«.
Narodni parki