Beograd ( ) je glavno in največje mesto Srbije, ki leži ob sotočju Save in Donave ter na stičišču Panonske nižine in Balkanskega polotoka. Po popisu iz leta 2022 je Beograd imel 1.197.114 prebivalcev, njegovo mestno območje ima 1.298.661 prebivalcev, medtem ko število prebivalcev upravnega območja mesta (ki približno ustreza njegovemu metropolitanskemu območju) znaša 1.681.405 oseb. Je eno največjih mest jugovzhodne Evrope in tretje največje mesto ob reki Donavi.
Beograd je v evropskem in svetovnem merilu eno najstarejših neprekinjeno naseljenih mest. Vinčanska kultura, ena najpomembnejših prazgodovinskih kultur Evrope, se je razvila prav na območju Beograda v 6. tisočletju pred našim štetjem. V antiki so regijo naseljevali Trako - Dačani, po letu 279 pred našim štetjem pa so mesto naselili Kelti, ki so ga poimenovali Singidūn. Rimljani so ga osvojili pod vladavino cesarja Avgusta in sredi 2. stoletja je mesto prejelo rimske mestne pravice. Slovani so ga naselili po letu 520, nato pa je večkrat prehajal med Bizantinskim, Frankovskim in Bolgarskim cesarstvom ter Ogrsko kraljevino, dokler ni leta 1284 postal sedež srbskega kralja Stefana Dragutina. Beograd je bil v času vladavine Stefana Lazarevića prestolnica Srbskega despotata, nato pa ga je njegov naslednik Đurađ Branković leta 1427 vrnil ogrskemu kralju. Opoldanski zvonovi v podporo ogrski vojski proti Osmanskemu cesarstvu med obleganjem leta 1456 so do danes ostali razširjena cerkvena tradicija. Leta 1521 so Beograd osvojili Osmani in postal je sedež Smederevskega sandžaka. Pogosto je prehajal iz osmanske v habsburško oblast, kar je med osmansko-habsburškimi vojnami imelo za posledico uničenje večine mesta.
Po srbski revoluciji je bil Beograd leta 1841 ponovno imenovan za glavno mesto Srbije. Severni Beograd je do leta 1918 ostal najjužnejše habsburško središče, nato pa je bil priključen mestu, ko so nekdanja avstro-ogrska ozemlja po prvi svetovni vojni postala del nove Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Beograd je bil glavno mesto Jugoslavije od njenega nastanka do njenega razpada. Mesto ima pomembno strateško lego, zanj so se bojevali v 115 vojnah. Tako je bilo v svoji zgodovini najmanj 44-krat uničeno, petkrat bombardirano in večkrat oblegano.
Beograd ima kot glavno mesto Srbije poseben upravni status znotraj Srbije. Je sedež centralne vlade, upravnih organov in vladnih ministrstev, pa tudi dom skoraj vseh največjih srbskih podjetij, medijev in znanstvenih ustanov. Beograd je razvrščen kot beta-globalno mesto. V mestu se nahajajo Univerzitetni klinični center Srbije, bolnišnični kompleks z eno največjih zmogljivosti na svetu; cerkev svetega Save, ena največjih pravoslavnih cerkvenih stavb; in beograjska Arena, ena največjih pokritih aren v Evropi.
Beograd je gostil pomembne mednarodne dogodke, kot so Donavska konferenca leta 1948, prvi vrh gibanja neuvrščenih (1961), prvo večje srečanje OVSE (1977–1978), tekmovanje za pesem Evrovizije (2008), pa tudi športne dogodke, kot so prvo svetovno prvenstvo v vodnih športih FINA (1973), evropsko prvenstvo UEFA (1976), poletna univerzijada (2009) in trikrat EuroBasket (1961, 1975, 2005). 21. junija 2023 je bil Beograd potrjen kot gostitelj specializirane razstave BIE - Expo 2027.
Zgodovina
Prazgodovina levo|sličica|240x240_pik|Figurica vinčanske kulture, 4000–4500 pr. n. št. Orodja iz obdelanega kamna, ki so jih našli v Zemunu, kažejo, da so območje okoli Beograda v paleolitiku in mezolitiku naseljevali nomadski nabiralci. Nekatera od teh orodij so musterijske izdelave – pripadajo neandertalcem in ne sodobnim ljudem. V bližini območja so odkrili tudi aurignaciensko in gravettiensko orodje, kar kaže na poselitev pred 50.000 in 20.000 leti. Prvi prebivalci v regiji, ki so se ukvarjali pretežno s kmetijstvom, so povezani z neolitsko starčevsko kulturo, ki je cvetela med 6200 in 5200 pr. n. št. V Beogradu in okolici je več starčevskih najdišč, vključno z istoimenskim najdiščem Starčevo. Starčevsko kulturo je nasledila vinčanska kultura (5500–4500 pr. n. št.), razvitejša in na kmetijstvu temelječa kultura, ki je zrasla iz prejšnjih starčevskih naselij in je prav tako poimenovana po najdišču v beograjski regiji (Vinča-Belo Brdo). Vinčanska kultura je znana po svojih zelo velikih naseljih, enih najzgodnejših naselij s stalno naselitvijo in nekaterih največjih v prazgodovinski Evropi. Z vinčansko kulturo so povezane tudi antropomorfne figurice, kot je Vinčanska Gospa, najstarejša znana talilnica bakra v Evropi in proto-pisava, znana kot staroevropska pisava, katere pojav sega okoli leta 5300 pr. n. š in ki se je razvila pred sumersko in minojsko. V samem mestu, na Cetinjski ulici, so leta 1890 odkrili lobanjo paleolitskega človeka, datirano v obdobje pred 5000 pr. n. št.
Antika levo|sličica|Beograjska trdnjava, zgrajena v dolgem razdobju od 2. do 18. stoletja, se nahaja na sotočju rek Save in Donave. Zgodnje znanje o območju Beograda je izpričano v različnih starodavnih mitih in legendah. Greben s pogledom na sotočje Save in Donave je bil na primer opredeljen kot eden od krajev v zgodbi o Jazonu in Argonavtih. Tudi v antiki so območje naseljevala paleobalkanska plemena, vključno s Tračani in Dačani, ki so vladali večjemu delu beograjske okolice. Ožje območje Beograda so nekoč naseljevali pripadniki traško-dačanskega plemena Singi; po keltski invaziji leta 279 pr. n. št. so Skordisci mesto iztrgali iz njihovih rok in ga poimenovali Singidūn (d|ūn, trdnjava). V letih 34–33 pr. n . št. je rimska vojska dosegla Beograd. V 1. stoletju našega štetja je postal romaniziran Singidunum, do sredine 2. stoletja pa so rimske oblasti mesto razglasile za municipij, ki se je do konca stoletja razvil v polnopravno kolonijo (najvišji mestni razred). Medtem ko se je prvi krščanski cesar Rima – Konstantin I., znan tudi kot Konstantin Veliki – rodil na ozemlju Naissusa južno od mesta, se je prvak rimskega krščanstva, Flavij Iovijan (Jovijan/Jovan), rodil v Singidunumu. Jupijan je ponovno vzpostavil krščanstvo kot uradno religijo rimskega cesarstva in s tem končal kratkotrajno oživitev tradicionalnih rimskih religij pod svojim predhodnikom Julijanom Odpadnikom. Leta 395 n. št. je območje prešlo pod oblast Vzhodnega rimskega oziroma Bizantinskega cesarstva. Čez Savo, nasproti Singidunuma, je stalo keltsko mesto Taurunum (Zemun); obe sta bili v rimskem in bizantinskem obdobju povezani z mostom.
Srednji vek levo|sličica|Beograd 1400, pred osmansko okupacijo. levo|sličica|Zemljevid Bizantinskega cesarstva ob smrti Bazilija II. leta 1025. Beograd je bil od leta 1018 po njeni osvojitvi, del Bolgarije. Leta 442 je območje opustošil Hun Atila. Leta 471 ga je med pohodom v obmoćke sedanje Italije zavzel Teodorik Veliki, kralj Ostrogotov. Ko so Ostrogoti odšli, je mesto napadlo drugo germansko pleme, Gepidi. Leta 539 so ga ponovno zavzeli Bizantinci. Leta 577 se je v Trakijo in Ilirik zgrnilo približno 100.000 Slovanov, ki so plenili mesta in se nato trajno naselili v regiji.
Avari so pod Bajanom I. do leta 582 osvojili celotno regijo in njeno novo slovansko prebivalstvo.Warriors of the Steppe: a military history of Central Asia, 500 B.C. to 1700, p. 76 Po bizantinski ponovni osvojitvi območja bizantinska kronika De Administrando Imperio omenja Bele Srbe, ki so se na poti domov ustavili v Beogradu in od stratega zahtevali ozemlja; prejeli so province na zahodu, proti Jadranu, ki so jim vladali kot podložniki Heraklija (610–641).Bohlau, 1964, Slavistische Forschungen, Volume 6, p. 103. University of California. Leta 829 je kan Omurtag lahko Singidunum in njegovo okolico dodal Prvemu bolgarskemu cesarstvu.A Concise History of Bulgaria, R. J. Crampton, Edition 2, revised, Cambridge University Press, 2005, , p. 10.Земя на световен кръстопът, Борис Стоев Чолпанов, Изд. на Българската академия на науките, 1993, стр. 39. Prvi zapis imena Belograd se je pojavil 16. aprila 878 v papeškem pismu bolgarskemu vladarju Borisu I. To ime se pojavlja v več različicah: Alba Bulgarica v latinščini, Griechisch Weissenburg v visoki nemščini, Nándorfehérvár v madžarščini in Castelbianco v beneščini, med drugimi imeni, vse različice 'bela trdnjava' ali 'bolgarska bela trdnjava'. Nato je bilo mesto približno štiri stoletja bojišče med Bizantinskim cesarstvom, srednjeveškim Ogrskim kraljestvom in Bolgarskim cesarstvom. Bazilij II. (976–1025) je v Beogradu namestil garnizijo.Byzantium in the year 1000,p. 121 Mesto je gostilo vojske prve in druge križarske vojne, toda že med tretjim križarskim pohodom je Friderik Barbarossa s svojimi 190.000 križarji med prehodom skozi mesto videl Beograd v ruševinah.
Kralj Štefan Dragutin (vladal 1276–1282) je leta 1284 od svojega tasta Štefana V. Ogrskega prejel Beograd, ki je postal glavno mesto Srema, vazalne države Ogrske kraljevine. Dragutin (madžarsko: Dragutin István) velja za prvega srbskega kralja, ki je vladal Beogradu.
Po bitkah na Marici (1371) in na Kosovskem polju (1389) je Moravska Srbija, južno od Beograda, začela prehajati v sklop Osmanskega cesarstva.
Severna območja današnje Srbije so ostala del Srbske despotovine z Beogradom kot glavnim mestom. Mesto je cvetelo pod Stefanom Lazarevićem, sinom srbskega kneza Lazarja Hrebeljanovića. Lazarević je zgradil grad s citadelo in stolpi, od katerih sta ostala le Despotov stolp in zahodno obzidje. Prav tako je utrdil starodavno mestno obzidje, kar je despotovini omogočilo, da se je skoraj 70 let upirala osmanski osvojitvi. V tem času je bil Beograd zatočišče za številne prebivalce Balkana, ki so bežali pred osmansko oblastjo; domneva se, da je v tem obdobju imel med 40.000 in 50.000 prebivalcev.
desno|sličica|230x230_pik|Osvojitev Beograda, 1521ː sultan Sulejman Veličastni je oblegal beograjsko trdnjavo
Leta 1427 je Stefanov naslednik Đurađ Branković vrnil Beograd ogrskemu kralju in Smederevo postavil za svojo novo prestolnico. Čeprav so Osmani zavzeli večino Srbske despotade, je bil Beograd, v madžarščini znan kot Nándorfehérvár, neuspešno oblegan leta 1440 in 1456. Ker je mesto predstavljalo oviro za osmansko napredovanje na Ogrsko, ga je leta 1456 oblegalo več kot 100.000 osmanskih vojakov, krščanska vojska pod vodstvom ogrske generala Janeza Hunyadija pa ga je uspešno branila. Opoldanski zvon, ki ga je odredil papež Kalist III., spominja na zmago po vsem krščanskem svetu in je danes kulturni simbol Ogrske.
Osmanska oblast in avstrijski vpadi levo|sličica|Beograd leta 1684 Sedem desetletij po začetnem obleganju, 28. avgusta 1521, je trdnjavo s pomočjo 250.000 turških vojakov in več kot 100 ladij končno zavzel Sulejman Veličastni. Nato je bila večina mesta porušena do tal, celotno pravoslavno krščansko prebivalstvo pa so preselili v Istanbul na območje, ki je od takrat znano kot Belgradski gozd.
Beograd je postal sedež beograjskega pašaluka (znanega tudi kot Smederevski sandžak) in hitro postal drugo največje osmansko mesto v Evropi; z več kot 100.000 prebivalci ga je prekašal le Konstantinopel. Osmanska oblast je uvedla osmansko arhitekturo, vključno s številnimi mošejami, in mesto je spet oživelo – tokrat pod orientalskim vplivom. desno|sličica|Obleganje Beograda (1717) . Leta 1594 so Osmani zatrli velik srbski upor. V povračilo za upor je veliki vezir Sinan paša na planoti Vračar ukazal javni sežig relikvij svetega Save; v 20. stoletju so nato v spomin na ta dogodek zgradili cerkev svetega Save.
Beograd so Habsburžani, pod vodstvom svetorimskih knezov Maksimilijana Bavarskega in Evgena Savojskega ter feldmaršala barona Ernsta Gideona von Laudona zasedli trikrat (1688–1690, 1717–1739, 1789–1791), a so ga Osmani vsakič hitro ponovno zavzeli in ga vsakič precej porušili. V tem obdobju sta mesto prizadeli dve veliki srbski selitvi ljudstva, v katerih se je več sto tisoč Srbov pod vodstvom dveh srbskih patriarhov skupaj z avstrijskimi vojaki umaknilo v Habsburško cesarstvo ter se naselilo v današnji Vojvodini in Slavoniji.
Kneževina in Kraljevina Srbija levo|sličica|Pogled na Beograd leta 1890