Šlezija (, , , , ) je zgodovinska regija v Srednji Evropi, ki leži večinoma na Poljskem, z manjšimi deli na Češkem in v Nemčiji. Meri okoli 40.000 km2, prebivalstvo pa je ocenjeno na 8.000.000.
Po zadnjih spremembah meja v letih 1922 in 1945 je Šlezija zdaj večinoma na poljskem, Hultschiner Ländchen v južnem delu Zgornje Šlezije (Górny Śląsk) in večji del nekdanje avstrijske dežele Šlezije na češkem (České Slezsko), drug manjši del na zahodu nekdanje pruske pokrajine Spodnja Šlezija pripada Nemčiji, ki je od njene združitve 1871 do konca 1. svetovne vojne posedovala veliko večino njenega ozemlja. Šlezija je 1526 pripadla češki kroni kot sestavni del Habsburške monarhije, po Šlezijskih vojnah med Habsburžani in Hohenzollerni pa leta 1742 Prusiji.
Šlezija, ki leži ob reki Odri, čez južno mejo pa se raztezajo Sudeti, je močno industrializirana regija, bogata z mineralnimi in naravnimi viri. Največje mesto in glavno mesto Spodnje Šlezije je Vroclav; zgodovinska prestolnica Zgornje Šlezije je Opole. Največje metropolitansko območje je metropolitansko območje Katovic, katerega središče so Katovice. Deli češkega mesta Ostrava in nemškega mesta Görlitz so znotraj zgodovinskih meja Šlezije.
Kultura Šlezije odraža njeno kompleksno zgodovino in raznolike vplive, ki vključujejo poljske, češke in nemške elemente. Regija je znana po svojem značilnem šlezijskem jeziku (ki ga še vedno govori manjšina v Zgornji Šleziji), bogato okrašenih ljudskih nošah, obilni regionalni kuhinji in mešanici gotske, baročne in industrijske arhitekture, ki jo vidimo v njenih mestih in krajih. Regija vsebuje številne zgodovinske znamenitosti in območja svetovne dediščine UNESCO. Meje in nacionalna pripadnost Šlezije so se sčasoma spreminjale, tako ko je bila dedna posest plemiških hiš kot po vzponu sodobnih nacionalnih držav, kar je povzročilo obilico gradov in trdnjav, zlasti v dolini Jelenja Gora.
Etimologija Imena Šlezije v različnih jezikih najverjetneje delijo svojo etimologijo – poljščina: ; ; ; ; ; ; ; ; latinščina, španščina in angleščina: Silesia; ; ; . Vsa imena se nanašajo na ime reke (danes Ślęza) in gore (gora Ślęża) v osrednjem južnem delu Šlezije, ki je služila kot kultni kraj za pogane pred pokristjanjevanjem.
Ślęża je navedena kot eno od številnih predindoevropskih topografskih imen v regiji..Zbigniew Babik, "Najstarsza warstwa nazewnicza na ziemiach polskich w granicach średniowiecznej Słowiańszczyzny", Uniwersitas, Kraków, 2001. Po mnenju nekaterih polonistov je ime Ślęża [ˈɕlɛ̃ʐa] ali Ślęż [ɕlɛ̃ʂ] neposredno povezano s staropoljskima besedama ślęg [ɕlɛŋk] ali śląg [ɕlɔŋk], kar pomeni vlaga, mokrota ali vlažnost.Rudolf Fischer. Onomastica slavogermanica. Uniwersytet Wrocławski. 2007. t. XXVI. 2007. str. 83 Ne strinjajo se s hipotezo o izvoru imena Śląsk iz imena plemena Silings.
V poljski običajni rabi se Śląsk nanaša na tradicionalno poljsko Zgornjo Šlezijo in današnje Šlezijsko vojvodstvo, manj pa na Spodnjo Šlezijo, ki se v marsičem razlikuje od Zgornje Šlezije, saj je bilo njeno prebivalstvo od sredine 19. stoletja do 1945–48 pretežno nemško govoreče.
Zgodovina
V 4. stoletju pred našim štetjem so Kelti z juga, skozi dolino Kłodzko, vstopili v Šlezijo in se naselili okoli gore Šleza blizu sodobnega Vroclava, Oławe in Strzelina.R. Żerelik(in:) M. Czpliński (red.) Historia Śląska, Wrocław 2007, pp. 34–35
Germanska plemena Lugi so bila v Šleziji prvič zabeležena v 1. stoletju pred našim štetjem. Zahodni Slovani in Lehiti so v regijo prispeli okoli 7. stoletja.R. Żerelik(in:) M. Czpliński (red.) Historia Śląska, Wrocław 2007, pp. 37–38 Do začetka 9. stoletja so se njihova naselja stabilizirala. Lokalni zahodni Slovani so začeli postavljati mejne strukture, kot sta Šleška Przesieka in Šleško obzidje. Vzhodna meja šlezijskega naselja je bila zahodno od Bytoma in vzhodno od Racibórza in Cieszyna. Vzhodno od te črte je živelo tesno sorodno lehiško pleme Vistulani. Njihova severna meja je bila v dolini reke Barycz, severno od katere je živelo pleme Zahodni Poljani, ki so dali ime Poljski.R. Żerelik(in:) M. Czpliński (red.) Historia Śląska, Wrocław 2007, pp. 21–22
Prvi znani državi v Šleziji sta bili Velikomoravska in Vojvodina Češka. V 10. stoletju je poljski vladar Mješko I. iz rodbine Pjast vključil Šlezijo v novo ustanovljeno Civitas Schinesghe (langx|pl|Państwo Gnieźnieńskie}}. Leta 1000 je bila ustanovljena Vroclavska škofija kot najstarejša katoliška škofija v regiji in ena najstarejših škofij na Poljskem, podrejena rimskokatoliški nadškofiji Gniezno. Poljska je leta 1017 pri Niemczi in leta 1109 pri Głogówu odbila nemške vdore v Šlezijo. Med razdrobljenostjo Poljske sta bili Šlezija in preostali del države razdeljeni na številne manjše vojvodstva, ki so jim vladali različni šlezijski vojvode. Leta 1178 so bili deli Krakovske vojvodine okoli Bytoma, Oświęcima, Chrzanówa in Siewierza preneseni v Šlezijske Pjaste, čeprav je bilo njihovo prebivalstvo pretežno viselskega in ne šlezijskega porekla.
Valonci so prišli v Šlezijo kot ena prvih tujih priseljenskih skupin na Poljskem, verjetno so se od 12. stoletja naselili v Vroclavu, nadaljnje valonske priseljence pa je v začetku 13. stoletja povabil vojvoda Henrik Bradati. Od 13. stoletja se je nemški kulturni in etnični vpliv povečeval zaradi priseljevanja iz nemško govorečih držav Svetega rimskega cesarstva.
Prva podelitev občinskih privilegijev na Poljskem se je zgodila v regiji, v mestu Złotoryja, s strani Henrika Bradatega. Srednjeveške občinske pravice, oblikovane po vzoru Lwówka Šleskega in Šrode Šleske, ki ju je ustanovil Henrik Bradati, so postale osnova občinske oblike upravljanja za več mest in vasi na Poljskem ter dve od petih lokalnih poljskih različic srednjeveških mestnih pravic. Henrikovska knjiga, ki vsebuje najstarejši znani stavek, napisan v poljščini in dokument, ki vsebuje najstarejše tiskano besedilo v poljščini, sta nastala v Henrikówu oziroma Vroclavu v Šleziji.
Leta 1241 so Mongoli izvedli svojo prvo invazijo na Poljsko, kar je povzročilo široko paniko in množične bege. Oropali so velik del regije in v bitki pri Legnici, ki se je zgodila pri Legnickem Polu blizu mesta Legnica, premagali združene poljske, moravske in nemške sile pod vodstvom vojvode Henrika II. Pobožnega. Po smrti Orda kana se Mongoli niso odločili, da bodo prodrli naprej v Evropo, temveč so se vrnili na vzhod, da bi sodelovali pri volitvah novega velikega kana (vodje).
Med letoma 1289 in 1292 je češki kralj Venčeslav II. postal suzeren nekaterih zgornješlezijskih vojvodstev. Poljski monarhi se svojih dednih pravic do Šlezije niso odpovedali vse do leta 1335.R. Żerelik(in:) M. Czpliński (red.) Historia Śląska, Wrocław 2007, p. 81 Pokrajina je postala del češke krone, ki je bila del Svetega rimskega cesarstva; vendar so številna vojvodstva ostala pod oblastjo poljskih vojvod Pjastov, Jageloncev in Sobieski kot formalne češke fevde, nekatere do 17. in 18. stoletja. Med letoma 1469 in 1490 je bila regija pod oblastjo Matije Korvina, ki si je lastil češki prestol. Leta 1526 je Šlezija skupaj s češko krono prešla pod Habsburško monarhijo.
V 15. stoletju so bile meje Šlezije večkrat spremenjene. Dele ozemelj, ki so bila leta 1178 prenesena na šlezijske Pjaste, so poljski kralji kupili v drugi polovici 15. stoletja (vojvodina Oswięcim leta 1457; vojvodina Zator leta 1494). Območje Bytoma je ostalo v lasti šlezijskih Pjastov, čeprav je bilo del krakovske škofije. Vojvodino Krosno Odrzańskie (Crossen) je leta 1476 podedovala mejna grofija Brandenburg in je z odpovedjo kralja Ferdinanda I. in čeških posesti leta 1538 postala sestavni del Brandenburga. Od leta 1645 do 1666 je bila vojvodina Opole in Racibórz v zastavi poljske rodbine Vasa kot dota poljske kraljice Cecilije Renate.
Leta 1742 je večino Šlezije v avstrijski nasledstveni vojni zasegel pruski kralj Friderik II., ki je leta 1815 postala pruska provinca Šlezija; posledično je Šlezija leta 1871, ko je bila razglašena, postala del Nemškega cesarstva. Šlezijsko glavno mesto Breslau je takrat postalo eno največjih mest v Nemčiji. Breslau je bil središče judovskega življenja v Nemčiji in pomembno mesto znanosti (univerza) in industrije (proizvodnja lokomotiv). Nemški množični turizem se je začel v šlezijski gorski regiji (Hirschberg, Schneekoppe).
Po prvi svetovni vojni sta se za del Šlezije, Zgornjo Šlezijo, borili Nemčija in novo neodvisna Druga poljska republika. Društvo narodov je leta 1921 organizirala plebiscit, da bi o tem vprašanju odločila. Na njem je bilo 60 % glasov oddanih za Nemčijo in 40 % za Poljsko.gonschior.de (in German) Po tretji šlezijski vstaji (1921) pa je bil najvzhodnejši del Zgornje Šlezije (vključno s Katovicami), z večinsko poljsko etnično populacijo, dodeljen Poljski in postal Šlezijsko vojvodstvo. Pruska provinca Šlezija v Nemčiji je bila nato razdeljena na provinci Spodnjo Šlezijo in Zgornjo Šlezijo. Medtem je bila avstrijska Šlezija, majhen del Šlezije, ki ga je Avstrija obdržala po šlezijskih vojnah, večinoma dodeljena novi Češkoslovaški (ki je postala znana kot Češka Šlezija in Zaolža), čeprav je večina Cieszyna in ozemlja vzhodno od njega pripadla Poljski.
Poljska Šlezija je bila med prvimi regijami, ki so bile napadene med nemškim napadom na Poljsko leta 1939, s katerim se je začela druga svetovna vojna. Eden od domnevnih ciljev nacistične okupacije, zlasti v Zgornji Šleziji, je bilo iztrebljanje tistih, ki so jih nacisti imeli za podljudi in sicer Judov in etničnih Poljakov. Poljsko in judovsko prebivalstvo takratnega poljskega dela Šlezije je bilo žrtev genocida, ki je vključeval izgone, množične umore in deportacije v nacistična koncentracijska taborišča in taborišča za prisilno delo, medtem ko so bili Nemci naseljeni v prizadevanju za življenjski prostor.Piotr Eberhardt, Political Migrations in Poland, 1939–1948, Warsaw 2006, p.25 Leta 1940 je bilo v okviru poljskega programa germanizacije v okviru Intelligenzaktion Schlesien umorjenih dva tisoč poljskih intelektualcev, politikov in poslovnežev. V Šleziji je bil tudi eden od dveh glavnih vojnih centrov, kjer so nacisti izvajali medicinske poskuse na ugrabljenih poljskih otrocih.Kamila Uzarczyk: Podstawy ideologiczne higieny ras. Toruń: Wydawnictwo Adam Marszałek, 2002, pp. 285, 286, 289. . Češko Šlezijo je Nemčija okupirala kot del Sudetov. V Šleziji je nacistična Nemčija upravljala koncentracijsko taborišče Gross-Rosen, več taborišč za vojne ujetnike zavezniških vojnih ujetnikov (vključno z glavnimi taborišči Stalag VIII-A, Stalag VIII-B in Stalag VIII-C), številne nacistične zapore in tisoče taborišč za prisilno delo, vključno z mrežo taborišč za prisilno delo izključno za Poljake (Polenlager), podtaborišči zaporov, taborišči za vojne ujetnike ter koncentracijskima taboriščema Gross-Rosen in Auschwitz.