Pogodba iz Tordesillasa (portugalsko Tratado de Tordesilhas, špansko Tratado de Tordesillas) je skupno ime za dve pogodbi, podpisani 7. junija 1494 v mestu Tordesillas (danes v provinci Valladolid v Španiji), s katerima sta si ŠpanijaFormalno je država Španija nastala šele leta 1715. V tem članku se zaradi boljšega razumevanja ime uporablja za njeno predhodnico, to je zvezo med Kastiljsko krono in Aragonsko krono, ki je v celotnem obdobju svojega obstoja že delovala kot unitarna država. Kastiljska krona je obsegala kraljevino Kastilijo, kraljevino Leon, Estremaduro, Andaluzijo in Murcio. Aragonska krona je obsegala kraljevino Aragon, grofijo Barcelono, Sardinijo, Sicilijo in Neapeljsko kraljestvo. in Portugalska razdelili odkrita ozemlja v Novem svetu in uredili plovbo ob afriških obalah. Predstavnika Španije sta bila Izabela in Ferdinand, kralja Kastiljske in Aragonske krone, predstavnik Portugalske pa je bil kralj Ivan II. Razmejitev je potekala po poldnevniku, ki je bil 370 lig oddaljen od Zelenortskih otokov. To je bilo približno na sredini med Zelenortskimi otoki in otoki, ki jih je na svojem prvem potovanju odkril Krištof Kolumb, to je Kubo in Hispaniolo. Ozemlje vzhodno od razmejitve je pripadlo Portugalski, zahodno pa Španiji. To je pomenilo, da Španija ne bo posegala po brazilskih obalah, ki so jih Portugalci osvojili, ti pa ne bodo posegali v Karibe, ki so pripadali Španiji. Dogovor je bil prvi, ki je postavil mejo na zemlji in morju in je bil odločilnega vpliva na poznejši etnični sestav Južne Amerike.Diffie B.W. Winius G.D.: Foundations of the Portuguese Empire, 1415–1580 Vol. 1, University of Minnesota Press, 1985
Predzgodovina
Problem razmejitve kompetenc se je že pojavil ob podpisu mirovne pogodbe v Alcáçovasu, ki je zaključila kastiljsko nasledstveno vojno (1479). Razen mirovnih pogojev je bilo takrat določeno, da poteka meja med vplivnima področjema po vzporedniku 27 južno od Kanarskih otokov, ki tako pripadajo Kastiljski kroni, medtem ko pripadajo Portugalski kraljevini ozemlja in morja južno od tega vzporednika, in sicer Madeira, Azori, Zelenortski otoki, Gvineja in Fez (severna obala današnjega Maroka), pa tudi vsa afriška obala južno od rta Bojador. Papež Sikst IV. je te določbe potrdil z bulo Aeterni regis (1481). Z mejo po vzporedniku je bila dejansko izražena volja, da se svet razdeli na dve polobli, in sicer na severno za Kastilijce in južno za Portugalce.
Leta 1492 sta kralja Izabela in Ferdinand finančno podprla Krištofa Kolumba na njegovem prvem potovanju čez Atlantik. Po odkritju Kube in Hispaniole so Portugalci ugotovili, da – glede na Kolumbove koordinate - otoki ležijo dejansko na njim pripadajoči polobli, zato je kralj João II. zahteval njihovo last. Španska kralja pa sta uveljavljala stališče, da so njihove ladje plule vedno le proti zahodu in se niso spustile na jug pod vzporednik 27.
Za potrditev suverenosti nad Kubo in Hispaniolo sta se španska kralja obrnila na papeža Aleksandra VI., ki je v ta namen leta 1493 izdal tri bule, in sicer Eximiae devotionis, Inter caetera in Dudum siquidem, s katerimi je bila v glavnem določena meja po poldnevniku, ki poteka 370 lig zahodno od Zelenortskih otokov.
Potek pogajanj
sličica|Palača, kjer so potekala pogajanja o pogodbi.|262x262_pik Po podpisu mirovne pogodbe v Alcáçovasu je João II. odredil posebno odpravo pod poveljstvom svojih najbolj izkušenih pomorščakov, ki naj bi preverila, kje se novoodkriti otoki resnično nahajajo, vendar sta španska kralja predlagala preventivne pogovore in sporazume, ki bi bili pozneje potrjeni z raziskavami. Coben, L.A.: The Events that Led to the Treaty of Tordesillas, Terrae Incognitae 47 (2015). ISSN 0082-2884
Portugalski kralj je poslal na pogovore v Barcelono Pero Diasa (brata in dolgoletnega sodelavca Bartolomea Diasa) in svojega tajnika Rui de Pina. Barcelonske pogovore so v veliki meri pogojevale papeževe bule, pa tudi nedavno sklenjena mirovna pogodba med Francijo in Aragonom, zato španska kralja nista nameravala popuščati od svojih stališč. Dogovor je bil sklenjen 7. junija 1494 in sestoji iz dveh sporazumov s skupnim imenom Pogodba iz Tordesillasa. Katoliška kralja sta pogodbo potrdila 2. julija 1494 v kastiljskem mestu Arévalo, João II. pa 5. septembra 1494 v portugalskem mestu Setúbal. Originalna izvoda pogodbe se nahajata v Archivo General de Indias v Sevilji in v Archivo Nacional de la Torre do Tombo v Lizboni.Davenport, F.G.: European Treaties Bearing on the History of the United States and Its Dependencies. The Lawbook Exchange Ltd, 1917-2004, ISBN 1-58477-422-3
Vsebina pogodb
V pogodbah je v vsakem poglavju izraženo, da se sklepata med kraljem in kraljico Kastilije, Leona, Aragonije itd. in njunimi nasledniki za vedno ter kraljem Portugalske, Algarbes itd. in njegovimi nasledniki za vedno. Za tiste čase izredna klavzula izjavlja, da je močno zaželena potrditev pogodb s strani papeža, da pa nobena papeževa odločitev ne more odvezati podpisnikov od sprejetih dolžnosti.Van Der Linden, H.: Alexander VI. and the Demarcation of the Maritime and Colonial Domains of Spain and Portugal, 1493-1494. The American Historical Review. Vol. 22 (nº1). Oct 1916
Bistvo prve pogodbe je bila razmejitev ozemelj Novega sveta, ki je bila sprejeta na poldnevniku 370 lig zahodno od Zelenortskih otokov. Premaknitev meje od 100 lig, ki jih je predvidevala prva od papeških bul, na dokončno dogovorjenih 370 lig, je pomenila, da je vzhodni del Južne Amerike, to je skrajni vzhod današnje Brazilije, bil dodeljen Portugalski. Portugalska je s tem dobila nekaj ozemlja nove celine, a ni imela pravice do širjenja proti notranjosti, niti ne proti jugu in severu, ker bi sicer prekoračila razmejitveni poldnevnik. Razmejitvena črta med vplivnima področjema je tako prisilila Portugalce, da so vsa pomorska raziskovanja usmerili proti jugu in okoli Afrike proti Indiji, medtem ko so bili Španci prepričani, da že obvladajo najkrajšo pot do Indije, zato so vsa njihova nadaljnja raziskovanja bila posvečena širjenju po obalah in proti notranjosti severnoameriške celine. V praksi je razdelitev vplivnih področij z mejo na poldnevniku sledila isti logiki prejšnje delitve sveta po vzporedniku, saj je pomenila, da Portugalci ne bodo ovirali španskega napredovanja onstran Karibov, Španci pa ne bodo motili portugalskih linij okoli rta Dobre nade.
Pogodba je izrecno prepovedala vsakršno raziskovanje izven pripadajočega območja ter stike, dogovore ali trgovske izmenjave s prebivalci teh krajev. Špancem je bilo dovoljeno svobodno prečkanje oceana za dostop do novoodkritih ozemelj, vendar po predhodnem dogovoru s portugalskimi oblastmi in brez nepotrebnih postankov ali zadrževanj na portugalskih obalah. Predvidena je bila možnost, da Kolumbovo drugo potovanje, ki je bilo tačas v teku, odkrije nov otok v portugalski coni; v tem primeru bi ga Španci smeli osvojiti, vendar se ta možnost ni uresničila. thumb|right|250px|Različna tolmačenja ravne črte, ki jo predvideva pogodba.
V pogodbi je bila razmejitvena črta zelo nenatančno označena samo z oznako 370 lig zahodno od Zelenortskih otokov. Stopinje poldnevnika niso bile vzete v poštev, niti ni bil označen otok oziroma točka otoka, od katere naj bi se razdalja merila. Poleg tega, realna dolžina lige ni bila dorečena, saj je imela različne vrednosti v zadevnih kraljevinah. Glavna sporna točka je vsekakor bila sama beseda ravna črta, ki jo pogodba večkrat navaja, saj direktnega poteka poldnevnika ni bilo moč določiti brez natančnih podatkov o obsegu zemeljske oble in posledično o razdalji med poldnevniki, o katerih si strokovnjaki niso bili edini. Pogodba je sicer navajala, da se bodo te stvari določile s skupno ekspedicijo, do katere pa nikoli ni prišlo. Po izteku desetih mesecev brez srečanja strokovnjakov so se 15. aprila 1495 dogovorili, da bo srečanje julija 1495 na mejni točki, vendar se tudi to srečanje ni izvedlo.
Nekateri zgodovinarji Harisse, H.: Jean et Sébastien Cabot, 1882 so mnenja, da je bila površna oznaka namerna, ker naj bi bili Španci prepričani, da bodo v kratkem itak pridobili Portugalsko, medtem ko so se Portugalci zanašali na svoje boljše poznavanje Atlantika, ki naj bi v vsakem slučaju bilo kos španskim zahtevam. Poleg tega je približna določitev meje dovoljevala, da si je vsaka stran lahko prilagodila sporazum v svoj prid.
Druga pogodba je sporazum o afriških obalah. Določeno je bilo, da je obala severno od rta Bojador prosto dostopna in ribolov dovoljen obema državama. Južno od tega rta so Španci smeli pristajati, a ne ribariti. Portugalske posesti na severnih afriških obalah so bile omejene na področje zahodno od trdnjave Cazaza (na rtu Tres Forcas), ki je pripadla Špancem skupno z Melillo.Rézette, R.: Les enclaves espagnoles au Maroc, Pariz 1976
Dodatne in povezane pogodbe Demarkacijska črta, čeprav še v mnogočem sporna, je bila podlaga za več naslednjih pogajanj in sporazumov med Portugalsko in Španijo.
Najprej je bila popravljena meja vplivnega področja v severni Afriki. Pogodba iz Sintre je leta 1509 prepovedala Portugalcem dostop na skalnati otok (danes polotok) Vélez de la Gomera in bližnjo obalo, 120 km jugovzhodno od Ceute: v zameno je Španija priznala portugalsko oblast nad vso afriško obalo zahodno od tega otoka vse do rta Bojador na Atlantiku. Pogodba je celo predvidevala visoko denarno kazen za morebitne kršitve sporazuma. Sintra o Cintra, Capitulación de (1509), Enciclonet, Enciclopedia Universal Micronet
Ko so leta 1512 Portugalci odkrili Moluke, so Španci zahtevali njihovo posest, ker naj bi razmejitvena črta, ki jo je določila pogodba iz Tordesillasa, v nadaljevanju preko tečajev veljala tudi na drugi strani sveta. Kraljevini sta skušali spor rešiti s pomočjo posebne komisije, sestavljene iz treh pomorščakov, treh matematikov in treh kartografov, ki so se sestali v Badajozu in v Elvasu (1524). Prav zaradi različnih stališč v zvezi z izračunom razdalj in orientacijo, so strokovnjaki vztrajali pri svojih prepričanjih in niso dosegli sporazuma. Po Magelanovem potovanju okoli sveta, ki je razveljavilo nekatera dotedanja prepričanja, se je spor za Moluke in Filipine zaostril in prišlo je do oboroženih spopadov med Španci in Portugalci.Dias, C.M. (Coord.): História da Colonização Portuguesa do Brasil (t. I). Litografia Nacional, Porto 1922 Šele leta 1529 je sporazum iz Zaragoze določil, da se razmejitvena črta nadaljuje preko tečajev, zato poteka 297,5 lig zahodno od Molukov, ki so bili torej portugalski, medtem ko so Filipini pripadli Španiji.The New Cambridge Modern History, Vol. 2 of Reformation, 1520-1559, Cambridge University Press 1990, ISBN 0-521-34536-7
Pogodba iz Tordesillasa je spet prišla v poštev pri določitvi mej med Portugalsko in Španijo v Braziliji. V glavnem je šlo za mesto Colonia del SacramentoTo je današnji zapis imena, saj je španščina uradni jezik Urugvaja; brazilska portugalščina zapisuje Colônia do Sacramento, medtem ko je za Portugalce Colónia do Sacramento., ki je med letoma 1680 in 1811 bilo kar petkrat portugalsko in štirikrat špansko, nato za sedem let brazilsko, dokler ni končno prešlo pod Urugvaj. Pri vseh teh prehodih oblasti sta se tako Portugalska kot Španija sklicevali na pogodbo iz Tordesillasa, seveda vsaka iz svojega stališča, kar tudi pojasnjuje vzroke mnogih sprememb, saj je bila originalna listina nenatančna in zastarela.
Tudi misijoni, ki so jih portugalski jezuiti ustanovili na skrajnem zahodu Brazilije, so bili dolgo časa predmet ozemeljskih zahtev zaradi nesoglasja v zvezi s potekom meje, ki jo je določila pogodba iz Tordesillasa. Po raznih delnih sporazumih in večkratnem prehodu izpod ene oblasti pod drugo je ozemlje končno postalo del novoustanovljene države Brazilije.