Za druge pomene glej Tesla (razločitev) in Nikola Tesla (razločitev).
Nikola Tesla [níkola tésla] (), srbsko-ameriški elektroinženir, izumitelj, fizik, strojnik, kemik in matematik, * 10. julij 1856, Smiljan pri Gospiću, Lika, Avstrijsko cesarstvo (današnja Hrvaška), † 7. januar 1943, New York, New York, ZDA.
Rojen in vzgojen v avstrijskem cesarstvu, je v sedemdesetih letih 19. stoletja pridobil višjo izobrazbo na področju inženirstva in fizike ter v osemdesetih letih 19. stoletja pridobil praktične izkušnje v telefoniji in pri Continental Edison v novi elektroenergetiki. Odselil se je v ZDA leta 1884, kjer je postal ameriški državljan. Kratek čas je delal pri podjetju Edison Machine Works v New Yorku, nato pa odšel na svoje. S pomočjo staršev, ki sta financirala njegove ideje, je Tesla po New Yorku postavil laboratorije in podjetja, da bi razvijal električne in mehanske izdelke. Njegov indukcijski motor z izmeničnim tokom (AC) in pripadajoči večfazni AC patenti, ki jih je leta 1888 licenciral Westinghouse Electric, mu je prinesel veliko denarja in postal temelj večfaznega sistema, ki bi ga podjetje na koncu tržilo.
Ko je skušal razviti izume, ki bi jih lahko patentiral in tržil, je Tesla izvedel vrsto poskusov z mehanskimi oscilatorji/generatorji, električnimi razelektrilnimi cevmi in zgodnjim slikanjem z rentgenskimi žarki. Zgradil je tudi brezžično upravljano plovilo, eno izmed prvih, ki je bilo kdaj razstavljeno. Tesla je postal znan kot izumitelj, ki je svoje dosežke pokazal slavnim osebam in bogatim pokroviteljem svojega laboratorija. Bil je znan po predstavitvah na javnih predavanjih. V devetdesetih letih 19. stoletja je Tesla s svojimi visokonapetostnimi in visokofrekvenčnimi eksperimenti v New Yorku in Colorado Springsu sledil svojim idejam za brezžično razsvetljavo in svetovno brezžično distribucijo električne energije. Leta 1893 je podal izjave o možnosti brezžične komunikacije s svojimi napravami. Tesla je poskušal te zamisli uporabiti v svoji nedokončanem projektu Wardenclyffe Tower, interkontinentalni brezžični komunikaciji in oddajniku moči, vendar mu je zmanjkalo sredstev, preden ga je lahko dokončal.
V svojem življenju je Tesla patentiral več kot 700 izumov. Mnogi njegovi izumi tvorijo osnovo sodobne uporabe električne energije. Najznamenitejši je večfazni indukcijski elektromotor, ki ga je izumil leta 1882 in kasneje izdelal. Teslov elektromotor deluje na njegovem načelu izmeničnega električnega toka. Čeprav večina njegovih patentov pokriva področje elektrike in magnetizma, pa je deloval tudi na mnogih drugih. Teslova znamenita izuma sta tudi Teslovo navitje (Teslov transformator) in turbina brez lopatic. Njegov sistem izmeničnega toka je omogočil lažji in učinkovitejši prenos električne energije na daljavo. Po njegovih načrtih so izdelali prvo hidroelektrarno na Niagarskih slapovih.
Življenje Mladost in družina
O življenju Nikole Tesle se izve največ iz njegovega avtobiografskega dela Moji izumi.
Nikola je bil sin Ličana Milutina Tesle in Georgine-Đuke Mandić iz znane liške družine v nekdanji Vojni krajini. Menda se je rodil točno opolnoči med nevihto z bliski. Njegov krstni list navaja, da se je rodil po starem koledarju 28. junija in ga je v cerkvi svetega Petra in Pavla krstil pravoslavni duhovnik Toma Oklobdžija. Ime Nikola je dobil po obeh starih očetih. Njegov oče je bil srbski pravoslavni duhovnik metropolije v Sremskih Karlovcih, izobraženec, mislec in tudi pisatelj ter pesnik, ki je imel bogato knjižnico. Mati Đuka, tudi sama hči pravoslavnega duhovnika, ni obiskovala nobene šole in je namesto obolele in oslepele matere od mladosti vodila vse gospodinjstvo. Tako ni znala ne brati ne pisati, imela pa je izreden spomin. Pokazala je tudi izumiteljski dar pri izdelavi priročnih priprav v gospodinjstvu in na polju. Nikolov boter, Jovan Drenovac, je bil stotnik v zaščitniški enoti Vojne krajine. Nikola je bil drugi sin od petih otrok: starejšega brata Daneta in treh sester - starejše Angeline in Milke ter mlajše Marice. Dane je umrl pri padcu s konja, ko je bilo Nikoli 5 let. Po navedbah Jovana Dučića je družina Tesla izhajala iz Stare Hercegovine, iz rodu Pilatovcev v današnji nikšićki občini.
thumbnail|desno|200px|Teslova rojstna hiša v Smiljanu thumbnail|desno|195px|Nikola Tesla, 1879
Šolanje
Tesla je že zelo mlad pokazal hitro dojemanje zunanjih vtisov in pojavov in tudi notranje poustvarjanje novih izoblikovanih pojavov. Včasih so bile te predstave tako močne, da so ga celo že motile in si je prizadeval, da se jih znebi. Verjetno so bile tudi v zvezi z njegovim vizionarskih duhom, s katerim je velikokrat presenetil svet okoli sebe. Imel je fotografski spomin. Svoje izume in iznajdbe je v sebi izdelal do konca in do zadnjih podrobnosti, večinoma brez tehniških risb. Risbe je uporabljal le v izjemnih primerih. Tudi pri opisovanju svojih izumov se je bolj opiral na besede in primerjave z drugimi stvarmi, kot na teorijo in matematične enačbe. V Smiljanu je obiskoval štiriletno osnovno šolo in v Gospiću triletno nižjo realko. Družina se je leta 1862 preselila v Gospić. Na koncu tretjega razreda nižje realke leta 1870 je težko zbolel. Jeseni je odšel v Rakovac pri Karlovcu kjer je obiskoval triletno višjo realko. Maturiral je 24. julija 1873 v skupini samo sedmih dijakov. Naslednje leto je njegov rojstni kraj zajela kolera in napadla tudi njega. Skoraj tri četrtine leta je nihal med življenjem in smrtjo. Eden od razlogov za premostitev bolezenskih težav je bila očetova obljuba (po tragični smrti njegovega starejšega brata pri jahanju leta 1861), da bo lahko namesto bogoslužja nadaljeval študij tehnike.
Študij na graški Politehniki
Ko je ozdravel, ga je oče poslal k sorodniku Tomi Mandiću v Tomingaj pri Gračacu, da si je na deželi in v hribih opomogel. Jeseni 1875 se je vpisal na Avstrijsko tehniško visoko šolo v Gradcu in začel študirati elektrotehniko s tako vnemo, da so iz šole kontaktirali očeta in ga posvarili, naj bo fant bolj prizanesljiv do sebe.
V tem času je šola iz Pariza prejela leta 1871 izumljeni enosmerni Grammejev dinamoelektrični stroj, ki je, delujoč kot elektromotor, zaradi iskrenja ščetk neredno deloval. Tesla je pripomnil, da bi bilo moč zgraditi motor brez ščetk, ki so bile izvor toliko motnjam. Profesor Pöschl, predstojnik oddelka za teoretično in eksperimentalno fiziko, je Teslovo zamisel odločno zavrnil in poudarjal spreminjajočo smer toka v kotvi, ki onemogoča takšno ureditev in rešitev. Ob tem je dejal: »Gospod Tesla lahko doseže velike stvari, vendar jih gotovo nikoli ne bo. To bi bilo enako pretvorbi mirujoče potisne sile, kot je težnost, v nekaj vrtečega.«Tesla, Nikola, Moji izumi , Electrical Experimenter magazine, februar, junij in oktober 1919. ISBN (teslaplay.comversion; tudi različica na rastko.org). Tesla se je trenutno strinjal s profesorjem, vendar se mu je sčasoma utrdila misel, da je treba izumiti motor, kjer bi izmenični električni tokovi, brez predhodne preusmeritve preko ščetk, naravnost gnali motor. Končno se je njegova zamisel uresničila leta 1882 z izumom večfaznega motorja, ki je zavladal svetu. S podporo od doma in s štipendijo Carsko-kraljevske general-komande, s katero so pomagali siromašnim, je lahko študiral v tujini. Dvakrat je zaprosil za štipendijo Matico srpsko v Novem Sadu; prvič 14. oktobra 1876 in drugič 1. novembra 1878. Obakrat so ga zavrnili. Ko je štipendija pošla, je decembra 1878 prekinil študij in se ni javljal družini. Prijatelji so mislili, da se je utopil v Muri. Odšel je v Maribor, kjer je delal kot tehnični risar v pisarni nekega inženirja za 60 guldnov na mesec. Tu je životaril in se predajal kartanju s pouličnjaki. Marca 1879 je v Maribor prišel njegov oče Milutin, da bi ga prepričal k vrnitvi domov, a ga je Nikola zavrnil. Približno takrat je doživel tudi živčni zlom. 24. marca 1879 se je Tesla vrnil v Gospić pod spremstvom policije, saj ni imel dovoljenja za bivanje. 17. aprila mu je umrl oče, star 60 let, ker je zbolel za neznano boleznijo (čeprav nekateri viri trdijo, da ga je zadela možganska kap). Nekaj časa je to leto delal kot profesor na gospiški realni gimnaziji. Tako je lahko v začetku naslednjega leta še na očetovo pobudo in željo nadaljeval študij v Pragi. Ni se mogel vpisati, ker v srednji šoli ni poslušal predavanj iz grščine. Po vsej verjetnosti je poslušal predavanja iz fizike in elektrotehnike. Po očetovi smrti je zapustil univerzo; končal je le en semester.
Življenje v Budimpešti in Parizu
V letu 1881 je odšel v Budimpešto in se zaposlil pri Tivadarju Puskásu v telegrafskem podjetju Nacionalno telefonsko podjetje (do leta 1882).James Grant Wilson, John Fiske, Appleton's Cyclopædia of American Biography. str. 261. Tu je srečal Nebojšo Petrovića, mladega izumitelja, ki je živel v Avstriji. Pri odprtju telefonske centrale leta 1881 je Tesla postal glavni telefonski tehnik podjetja, kasneje pa je bil inženir za prvi madžarski telefonski sistem. Tu je po nekaterih virih izumil telefonski ojačevalec (angleško repeater), po drugih virih pa prvi zvočnik."Ali je Tesla res izumil zvočnik? (Did Tesla really invent the loudspeaker?)". Twenty First Century Books, Breckenridge, CO.
V Budimpešti je Tesla tudi nenadoma zaznal izredno povečanje občutljivosti njegovih čutil, predvsem sluha. To je bilo obdobje izjemne živčne napetosti, ko je bil takorekoč gluh. Takrat je slišal tiktakanje ure 3 sobe proč od svoje hotelske sobe, pristanek muhe na mizi je v njegovem ušesu odmeval kot pristajanje sodobnega lovca na letalonosilki, v mraku je kot slepa miš s posebnim čutilom na čelu zmogel odkriti predmete na oddaljenosti štirih metrov, pulz se mu je spreminjal tudi do 260 udarcev na minuto, mišice so se zvijale in drhtele, kar je tudi zelo težko prenašal. Nihče od zdravnikov, ki jih je obiskal ni znal pojasniti nenavadno in neozdravljivo "bolezen", predpisali pa so mu velike odmerke kalijevega bromida. V tem, zanj zelo težkem obdobju, ko je bil že prava telesna razvalina, mu je zelo pomagal njegov sodelavec in zelo dobri prijatelj Anton Szigeti, ki mu je svetoval vsakodnevno telesno vadbo (izboljšanje fizične kondicije) in mu pri tem tudi pomagal, saj sta vsakodnevno skupaj tekla, telovadila, se sprehajala. Opisano Teslovo stanje tako verjetno ni le naključno botrovalo še enemu njegovih največjih odkritij. Ravno na enem takšnih sprehodov s prijateljem Antonom, po glavnem mestnem parku v Budimpešti, imenovanem Varosliget, je Nikola Tesla dobil preblisk rešitve, ki je že dolgo časa bila globoko v ozadju njegovih možganov, a je še ni bil sposoben dokončno oblikovati. Medtem, ko je prijatelju recitiral različne stihe (v tistem času je znal na pamet cele knjige do besede natančno!) je sonce počasi pričelo zahajati, kar je Teslo navdihnilo k pripovedovanju verzov iz Goethejevega Fausta. Ko je izgovoril te besede navdiha, se mu je kot blisk strele utrnila zamisel in dolgo iskana resnica vrtilnega magnetnega polja (temeljni princip delovanja njegovega motorja za polifazne sisteme), na podlagi katerega je Tesla kasneje zasnoval svoje motorje in generatorje. S palico je prijatelju risal v pesek slike ideje, te slike pa so bile sedaj izjemno jasne, ostre in trde kot kamen ali kovina. Videl je motor, ki se je vrtel v obe smeri. Šest let kasneje (1888) je na svojem predavanju v ameriškem inštitutu elektro inženirjev predstavil načrte svojega motorja. Ob odkritju v Budimpešti je bil izredno vznemirjen in takrat je v parku izjavil: »Tisoč, po naključju odkritih skrivnosti narave, bi dal za tole eno in edino, ki sem ji jo pravkar iztrgal.« (povzeto po knjigi Aleksandra Milinkoviča, >Nikola Tesla, izumitelj za tretje tisočletje<)