John Rawls (John Borden (Bordley) Rawls), ameriški filozof, * 21. februar 1921, Baltimore, Maryland, ZDA, † 24. november 2002, Lexington, Massachusetts, ZDA.
Ameriški filozof John Rawls je v svetovnem merilu prepoznan predvsem po svojem političnem liberalizmu, ki ga je navezoval na pravičnost in svobodo. Njegovo konceptualiziranje pravičnosti je pomenilo prelom v politični filozofiji, ki je bila dolgo časa preokupirana z utilitarizmom.
Rawls je bil profesor na Harvardu in v strokovni javnosti velja za enega izmed najpomembnejših filozofov 20. stoletja. Proslavil pa se je predvsem z deloma »A Theory of Justice« (Teorija pravičnosti) (1971) in »Political liberalism« (Politični liberalizem) (1993). Slednje se je v veliki meri navezovalo na Teorijo pravičnosti (velja za njeno nadgradnjo), kot se je tudi večina ostalih del tako ali drugače dotikala vprašanja pravičnosti. S temi vprašanji se je v iskanju možnosti za pravičnejši svet ukvarjal skozi celotno življenje.
Izhodiščni položaj Izhodiščni položaj je primeren začetek za razlago in razumevanje Rawlsovih načel pravičnosti. Lahko bi začeli marsikje drugje, koherentnost ter obenem kompleksnost Rawlsove teorije pravzaprav dopušča lotevanje iz kateregakoli položaja. A slej ko prej je za njeno logično utemeljitev treba priti tudi do izhodiščnega položaja. Morda pa je prav čisti začetek – kar izhodiščni položaj dejansko je – tudi najbolj primeren za nepoznavalca obravnavane teorije.
Rawls svoj prvotni položaj poimenuje izhodiščni položaj oziroma izvorna pozicija, v končni instanci pa gre pri različnih poimenovanjih posameznih avtorjev za bolj kot ne semantično razpravo in ekskluzivizem pojmov. V tem položaju se s sklenitvijo sporazuma prekine predpolitično in brezpravno naravno stanje, ki je burkalo duhove političnih filozofov skozi stoletja; oziroma vsaj vse od Hobbesa (1588-1679) naprej. Slednji je to naravno stanje opisal kot brutalno in surovo življenje, kot vojno vseh proti vsem ("bellum omnium omnes"), kar je njemu, in seveda posvetni oblasti, služilo za pripravno utemeljitev točno določenega političnega reda. S svojimi znanimi teorijami sta mu sledila najprej Locke (1632-1704) in za njim še RousseauVeljata za najpomembnejši teoriji, ki izhajata iz naravnega stanja, seveda pa še zdaleč nista edini. (1712-1778), ki stanja sicer nista slikala tako črno, vseeno pa je obstajalo dovolj razlogov za njegovo prekinitev. Rawls po drugi strani ni sledil tej ustaljeni poti in naravnemu stanju ni posvečal prav mnogo prostora. Očitno se je zavedal, da mu teoretiziranje o nedokazljivem (ali vsaj težko dokazljivem) ne bi pomagalo pri utemeljevanju osnovnih načel pravičnosti, niti jih ne bi bistveno spremenilo. Začenjamo torej kar z že omenjenim izhodiščnim položajem.
Najbolj pomembno je razumeti, da gre v primeru izhodiščnega položaja za hipotetičen položaj, v katerem bi (in ne so) bila sprejeta neka temeljna načela s strani racionalnih subjektov. Stanje lahko zato poimenujemo kar kontrafaktični miselni eksperiment??????kontrafaktični miselni eksperiment?????. Ta idejni konstrukt, imaginarno stanje začetka političnega redu, Rawlsu potemtakem služi kot podlaga za izbiro načel pravičnosti. V tem stanju se načela ne le izbira, ampak tudi pojasnjuje, opravičuje in utemeljuje. Bolj natančna Rawlsova opredelitev se glasi izvorni položaj enakostiV angleščini »original position of equity«; glej tudi Ule 2004, 382. Morda bi se našlo tudi bolj ustrezen prevod, kar je vidno pri nadaljnji obravnavi tančice nevednosti in tudi družbene pogodbe, ki je neločljivo povezana z izhodiščnim položajem. Rawls uporablja za svoje izhodišče med drugim tudi poimenovanje »initial status quo« itd. (1971, 17) in nam dejansko pove veliko, saj gre nujno za položaj v katerem so vsi posamezniki med seboj enaki. Položaj dodatno poimenuje tudi izvorni položaj izbire»The concept of the original position, as I shall refer to it, is that of the most philosophically favored interpretation of this initial choice situation for the purposes of a theory of justice.« (Rawls 1971, 18), gre torej za položaj, v katerem poteče že omenjena izbira osnovnih načel na katerih bo temeljila družba. (Rawls 1971, 16-18)
Odgovor na vprašanje, zakaj sploh rabimo izhodiščni položaj, ki bi se morda komu porodil, je potemtakem ob krajšem premisleku po zgoraj prebranem popolnoma jasen???????popolnoma jasen??????. Ako hočemo dobiti nepristranski in »pravilen« odgovor na vprašanje, kaj je v družbi sploh pravično – in to je seveda glavni cilj, ki mu sledi Rawls – potem "moramo najti ustrezno pozicijo, kjer bomo ločeni od partikularnih značilnosti in okolnosti vse-obsegajoče kulture ozadja Po Rawlsu v »kulturo ozadja« spadajo množični mediji, institucije civilne družbe (itd.). To je pomembno, ker v svojem poznejšem obdobju Rawls vpelje pojem »javnega uma«, preko katerega potekajo debate o načelih v družbi; kulture ozadja sem ne uvršča. (Škerlep 2004, 429-431), od koder bo mogoče doseči pravično soglasje med svobodnimi in enakimi posamezniki."V originalu: »We must find some point of view, removed from and not distorted by the particular features and circumstances of the all-encompassing background framework, from which a fair agreement between persons regarded as free and equal can be reached« (Rawls 1996, 23)
Tančica nevednosti Pomemben del izhodiščnega položaja je zato Rawlsov koncept "tančice nevednosti"Tančica nevednosti oziroma v originalu »Veil of ignorance«. Rawls med drugim trdi, da je tančica nevednosti implicitna Kantovemu kategoričnemu imperativu (glej Škerlep 2004, 426). Ule pojem prevaja kot »zavesa neznanja« (glej Ule 2004, 382). Tukaj uporabljamo bolj pogost prevod »tančica nevednosti«., ki omogoča prav to pozicijo; pozicijo poštenih okoliščin za izbiro temeljev pravičnosti. V tej poziciji poznamo samo tisto, kar je za pojmovanje pravičnosti bistveno, ostalo pa 'izgine' za tančico nevednostiAnderer 1997, 11
Posamezniku tako ni znan družbeni položaj, ki ga zaseda, niti politično, kulturno ali ekonomsko stanje (države, družbe), v kateri živi. Ne pozna svojega dohodka, morebitne kariere, religijske orientiranosti, psihološke pripravljenosti na riziko ali v kateri generaciji živi. Subjekt celo ne ve, kako inteligenten je v 'resničnem življenju', ali ima zdravstvene probleme, kakšnega spola, rase in izgleda je. V tem položaju je torej večina drugače marsikomu bistvenih stvari zakritih, ker za pojmovanje pravičnosti po vsej verjetnosti res niso pomembne. Posamezniki imajo po drugi strani osnovna znanja ekonomije, politologije, antropologije, sociologije in psihologije, saj naj bi bila nujna za racionalno odločanjeHayden 2002, 19.
S konceptualiziranjem izhodiščnega položaja so postavljeni temelji za ljudi in njihova razmišljanja o pravičnosti. Pri tej poziciji je gotovo najpomembnejše dejstvo, da pomanjkanje znanja o lastnem (bodočem) položaju v družbi vodi v nepristranskost in zato pravično izbiro (bodočih) razmerij pri sprejemanju družbene pogodbe, ki je temelj za družboRawls 1971, 17-22. Na tej podlagi se torej dejansko konstituira družba, kot skupnost posameznikov (kar je značilnost liberalcev???? Zakaj liberalcev?????, posameznik/družba).
Družbena pogodba in temeljna načela pravičnosti
Izhodiščni položaj je torej temeljni kamen, kjer začnemo razmišljati o naših moralnih prepričanjih, o tem ali naša prepričanja glede pravičnosti ustrezajo temu položaju in ali ta načela podpirajo sodbe glede temeljnih družbenih institucij??????1. oseba množine??????. Na tem mestu začnemo postavljati fiksne točke glede prepričanj, o katerih predpostavljamo, da jim koncept pravičnosti ustreza. Pri tem prihaja do gibanja med različnimi možnostmi in pride lahko do spreminjanja (začasnih) fiksnih točk pri iskanju sožitja. Nujno je najti vsaj minimalno ter stabilno soglasje in ko pridemo do točke soglasja, ki obenem ustreza našim trdnim moralnim sodbam, smo v refleksivnem ravnotežju»To soglasje je ravnotežje zato, ker vsaj nekatera naša načela in presoje sovpadajo, refleksivno pa zato, ker vemo, katerim načelom ustrezajo naše presoje.« (Rawls v Ule 2004, 383). Le-to naj ne bi bilo nujno (do)končno, saj kakopak lahko pride do nove raziskave pogojev in zategadelj tudi ne gre govoriti o poslednjih resnicah o pravičnosti. A izvorni položaj naj bi implicitno sprejemali - ali vsaj resno upoštevali - in se dali pregovoriti le s filozofskimi razmisleki, ki so del prvotne pozicije. Torej spreminjanje pozicij bi v idealnem primeru potekalo izključno preko ponovitve pogojev, ki smo jih že omenili: tančica nevednosti ter izhodiščni položaj (pojma se logično prepletata). (Ule 2004, 382-384)
Načela izbrana v izhodiščem položaju morajo biti vsem razumljiva in javna, z njimi pa bi se morali strinjati vsi. Prav zato jih lahko obravnavamo, kot da je bila glede njih sklenjena pogodba (to je centralna točka kontraktualističnih teorij, sporazum oz. pogodba). Le-ta je za vse člane družbe koristna in obenem seveda tudi zavezujoča. Rawls je torej v času pisanja »Teorije pravičnosti« verjel, da je mogoče priti do vsem sprejemljive teorije dobrega, ki bi vodila v pravično ter tudi stabilno družboAnderer 11-12
Po Rawlsovem mnenju bi racionalni posamezniki v izhodiščnem položaju izbrali naslednja temeljna načela pravičnosti, ki bi imela glavno vlogo v družbeni pogodbi:Načela pravičnosti so povzeta po (Jamnik 1997, 8-9), (Hayden 2002, 34-43) in (Anderer 1997, 10-11). Temeljni načeli pravičnosti sta povzeti po Andererju, ki je uporabil »najnovejšo« formulacijo iz dela Political Liberalism. Večjih sprememb skozi leta sicer ta temeljna načela niso doživela, kvečjemu so bila deležna kozmetičnih popravkov.
Prvo načelo Vsakdo ima enako pravico do popolnoma primernega sistema enakih temeljnih pravic in svoboščin, ki je za vse združljiv z ustreznim sistemom svoboščin; v tem sistemu je zagotovljena poštena vrednost enakih političnih, in samo teh, svoboščin.
Drugo načelo Družbene in ekonomske neenakosti morajo zadostiti dvema pogojema:
(a) povezane morajo biti s funkcijami in položaji, ki so vsem na voljo pod pogojem poštene enakosti možnosti;
(b) morajo prinašati največ prednosti najšibkejšim členom družbe.
Prednostni pravili Obstajata tudi dve prednosti pravili, ki sta pomembni za Rawlsovo teorijo:
Prvo prednostno pravilo se tiče prioritete svobode. Svobodo je tako mogoče omejiti samo zaradi svobode. Gre za dva primera:
(a) pri manj razširjeni svobodi se mora z njo utrditi celoten sistem, ki mu pripada ta svoboda;Za primer lahko damo omejitev nošnje in nakupa orožja, ki je pogosto popularno v ZDA
(b) manj kot enaka svoboda mora biti sprejemljiva tudi za tiste z manj svobode.
Drugo prednostno pravilo pravi, da ima pravičnost prednost pred učinkovitostjo in blaginjo. Poštena enakost možnosti je pred principom razlike. Tudi tukaj sta dva primera:
(a) neenakost možnosti mora povečati stopnjo možnosti tistim z manjšo možnostjo;
(b) prekomerna stopnja prihrankov mora na tehtnici lajšati breme tistih, ki nosijo njegovo breme.
Rawls dve prednostni pravili aplicira na temeljni načeli, ker se s tem hoče izogniti problemu prioritet. S tem zagotovi 'rangiranje', saj ima prvo načelo popolno prednost pred drugim. Najprej mora biti v družbi torej izpolnjeno prvo načelo, ki podeljuje temeljne svoboščine in pravice vsem, šele nato se lahko začne uveljavljati drugo, ki je bolj utilitaristične narave - utilitarizem je sicer pri večini ostalih liberalcev prisoten v večji meriHayden 2002, 40-43