Vladímir Iljíč Uljánov - Lénin (rusko Владимир Ильич Ульянов - Ленин), ruski revolucionar, politik in politični teoretik, * 22. april (julijanski koledar: 10. april) 1870, Simbirsk, Ruski imperij, † 21. januar 1924, Gorki pri Moskvi, Sovjetska zveza.
Bil je prvi in ustanovni vodja vlade RSFSR od leta 1917 do svoje smrti leta 1924 in vodja Sovjetske zveze od leta 1922 do svoje smrti. Pod njegovim vodstvom je Rusija oziroma Sovjetska zveza postala enopartijska socialistična država, ki ji je vladala komunistična partija. Ideološko je bil marksist, za njegov razvoj ideologije pa se je uveljavil izraz leninizem.
Lenin je bil rojen v učiteljevi družini v Simbirsku in je sprejel revolucionarne socialistične nazore po bratovi usmrtitvi leta 1887. Zaradi sodelovanja v protestih proti carski vladi so ga izključili s Kazanske carske univerze in naslednja leta je posvetil diplomi iz prava. Leta 1893 se je preselil v Sankt Peterburg in postal pomemben marksistični aktivist. Leta 1897 je bil aretiran zaradi hujskanja in za tri leta izgnan v Šušensko, kjer se je poročil z Nadeždo Krupsko. Po izgnanstvu se je preselil v Zahodno Evropo, kjer je postal viden teoretik v marksistični Ruski socialdemokratski laburistični stranki (RSDDS). Leta 1903 je odigral ključno vlogo v ideološkem razkolu znotraj RSDDS in vodil boljševiško frakcijo proti menjševikom Julija Martova. Po neuspešni ruski revoluciji leta 1905 se je zavzel za to, da bi se prva svetovna vojna razvila v vseevropsko proletarsko revolucijo, za katero je kot marksist verjel, da bo povzročila strmoglavljenje kapitalizma in njegovo zamenjavo s socializmom. Potem ko je februarska revolucija leta 1917 zrušila carja in so ustanovili začasno vlado, se je vrnil v Rusijo, kjer je odigral vodilno vlogo v oktobrski revoluciji, v kateri so boljševiki zrušili novo vlado.
Leninova boljševiška vlada si je sprva delila oblast z Levimi socialističnimi revolucionarji, izvoljenimi sovjeti in večstrankarsko ustavodajno skupščino, do leta 1918 pa se je oblast centralizirala v novi Komunistični partiji. Leninova administracija je prerazporedila zemljo med kmečko prebivalstvo in nacionalizirala banke ter večji del industrije. Izstopila je iz prve svetovne vojne s podpisom pogodbe, ki je ozemlje prepustila centralnim silam, in prek Komunistične internacionale spodbujala svetovno revolucijo. Nasprotnike so zatirali z rdečim terorjem, nasilnim bojem, ki so ga vodile državne varnostne službe; več deset tisoč ljudi je bilo ubitih ali zaprtih v koncentracijska taborišča. Njegova administracija je v ruski državljanski vojni od leta 1917 do 1922 premagala desničarske in levičarske protiboljševiške vojske ter vodila poljsko-sovjetsko vojno 1919–1921. V odgovor na vojno uničenje, lakoto in ljudske vstaje je Lenin leta 1921 spodbudil gospodarsko rast z novo ekonomsko politiko. Več neruskih narodov je po letu 1917 pridobilo neodvisnost od Rusije, vendar se je pet novonastalih republik ponovno pridružilo novi Sovjetski zvezi leta 1922, druge pa so odbile sovjetske invazije. Potem ko se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo, je Lenin umrl v Gorkih blizu Moskve januarja 1924, kot vodilno osebnost sovjetskega vodstva pa ga je postopoma nasledil Josif Stalin.
Lenin, ki velja za eno najpomembnejših in najvplivnejših osebnosti 20. stoletja, je po smrti postal predmet vseprisotnega kulta osebnosti v Sovjetski zvezi do njenega razpada leta 1991. Postal je ideološki tvorec marksizma-leninizma in imel velik vpliv na mednarodno komunistično gibanje. Je kontroverzna oseba, ki ga njegovi podporniki slavijo kot borca za socializem, komunizem, protiimperializem in delavski razred, medtem ko ga kritiki obtožujejo vzpostavitve totalitarne diktature, ki je izvajala množične poboje prebivalstva in politično represijo nad disidenti.
Zgodnje življenje
Otroštvo: 1870–1887
levo|sličica|237x237px|Lenin okrog leta 1887
Vladimir Iljič Uljanov, ki se je od leta 1901 imenoval Lenin, se je rodil 22. aprila 1870 na Strelecki ulici v Simbirsku ob Volgi in je bil krščen šest dni pozneje. Kot otrok je bil znan kot Volodja, pogost vzdevek za Vladimirje. Bil je tretji od osmih otrok in je imel dva starejša sorojenca, Ano (rojena 1864) in Aleksandra (rojen 1866). Sledili so jim še trije otroci: Olga (rojena 1871), Dmitrij (rojen 1874) in Marija (rojena 1878). Še dva sorojenca sta umrla kot dojenčka. Njegov oče, Ilja Nikolajevič Uljanov je bil goreč član ruske pravoslavne cerkve in je svoje otroke krstil. Njegova mati, Marija Aleksandrovna Uljanova (rojena Blank), je bila luteranka in ravnodušna do krščanstva, nazor, ki je zaznamoval njene otroke.
Ilja Uljanov je prihajal iz družine nekdanjih tlačanov. Etnično ozadje očeta Ilje Uljanova je nejasno. Njegovi predniki naj bi bili bodisi Rusi, Čuvaši, Mordvini, bodisi Kalmiki. Kljub temu, da je bil po rodu nižjega stanu, je zrasel v srednji stan, saj je študiral fiziko in matematiko na Kazanski univerzi, pozneje pa učil na Penzenskem inštitutu za plemstvo. Sredi leta 1863 se je poročil z Marijo, dobro izobraženo hčerjo bogate luteranske matere švedskega rodu in ruskega judovskega očeta, ki se je spreobrnil v krščanstvo in je bil zaposlen kot zdravnik. Zgodovinar trdi, da se Lenin verjetno ni zavedal, da je bila njegova mati po poreklu pol Judinja, kar je Ana odkrila šele po njegovi smrti.
Ilja je kmalu po poroki našel službo v Nižnem Novgorodu, kjer je šest let pozneje postal direktor osnovnih šol v Simbirskem okraju. Pet let za tem je bil povišan v direktorja javnih šol v pokrajini, kjer je nadziral ustanovitev več kot 450 šol v okviru vladnega programa za modernizacijo. Januarja 1882 je zaradi svoje predanosti izobrazbi prejel red svetega Vladimirja, s katerim je pridobil status plemiča.
Oba Leninova starša sta bila monarhista in liberalna konzervativca ter sta bila zavezana k emancipatorni reformi 1861, ki jo je vpeljal reformistični car Aleksander II.; izogibala sta se političnim radikalom in ni nobenih znakov, da ju je opazovala policija zaradi prevratniškega delovanja. Vsako poletje so preživeli v podeželskem dvorcu v Kokuškinem. Med svojimi sorojenci je bil Lenin najbližje svoji sestri Olgi, ki ji je pogosto ukazoval; imel je zelo tekmovalno osebnost in je bil lahko destruktiven, vendar je svoje slabo vedenje običajno priznal. Bil je navdušen športnik in je veliko svojega prostega časa porabil zunaj ali igraje šah in je bil odličen v šoli, disciplinarni ter konzervativni Simbirski klasični gimnaziji.
Januarja 1886, ko je bil Lenin star 15 let, je njegov oče umrl zaradi znotrajmožganske krvavitve. Njegovo vedenje je nato postalo nepredvidljivo in izzivalno in odrekel se je veri v Boga. Takrat je njegov starejši brat Aleksander, ki ga je ljubkovalno imenoval Saša, študiral na Sanktpeterburški univerzi. Vpleten je bil v politično agitacijo proti absolutistični monarhiji reakcionarnega carja Aleksandra III. in je študiral pisanje prepovedanih levičarjev ter je organiziral protivladne proteste. Pridružil se je revolucionarni celici, ki je bila odločena narediti atentat na carja in on je bil izbran za izdelavo bombe. Zarotniki so bili aretirani še pred napadom in postavljeni pred sodišče, nakar so Aleksandra maja usmrtili z obešanjem. Kljub čustveni travmi zaradi očetove in bratove smrti je Lenin nadaljeval študij in diplomiral kot najboljši v razredu ter prejel zlato medaljo za izjemne dosežke. Odločil se je študirati pravo na Kazanski univerzi.
Univerza in politična radikalizacija: 1887–1893
Po začetku študija na Kazanski univerzi avgusta 1887 se je Lenin preselil v bližnje stanovanje. Tam se je pridružil zemljačestvu, obliki univerzitetne družbe, ki je predstavljala može z določene regije. Ta skupina ga je izvolila za svojega predstavnika v univerzitetnem zemljačestvenem svetu in udeležil se je decembrskih protestov proti vladnim omejitvam, ki so ukinile študentska društva. Policija je Lenina aretirala in ga obtožila, da je vodja demonstracij. Izključen je bil z univerze in ministrstvo za notranje zadeve ga je izgnalo na posestvo njegove družine Kokuškino. Tam je požrešno bral in se zaljubil v prorevolucionaren roman Nikolaja Černiševskega Kaj je storiti?
Leninovo mater je sinova radikalizacija skrbela in je bila ključna pri prepričevanju ministrstva za notranje zadeve, da mu je dovolilo vrnitev v mesto Kazan, ne pa tudi na univerzo. Ob svoji vrnitvi se je pridružil revolucionarnemu krogu Nikolaja Fedosejeva, v katerem je odkril knjigo Karla Marxa Kapital. To je v njem vzbudilo zanimanje za marksizem, sociopolitično teorijo, ki je trdila, da se družba razvija v stopnjah, da ta napredek izhaja iz razrednega boja in da bo kapitalizmu sledila socialistična ter nato komunistična družba. Njegova mati je bila zaradi njegovih političnih pogledov zaskrbljena in je kupila podeželsko posest v vasi Alakajevka v Samarski oblasti, v upanju, da bi njen sin svojo pozornost preusmeril v kmetijstvo. Upravljanje kmetije ga ni zanimalo, zato je njegova mati posestvo kmalu prodala, obdržala pa je hišo kot poletno rezidenco.
Septembra 1889 se je družina Uljanovih preselila v Samaro, kjer se je Lenin vključil v socialistični pogovorni krog Alekseja Skljarenka. Tam je popolnoma sprejel marksizem in napisal ruski prevod Marxovega in Engelsovega političnega pamfleta Komunistični manifest. Začel je brati dela ruskega marksista Georgija Plehanova in se strinjal z njegovim argumentom, da se Rusija premika od fevdalizma v kapitalizem in da bo dosegla socializem s pomočjo proletariata ali delavskega razreda in ne s strani kmetov. Ta marksistični pogled je bil nasproten pogledu agrarno-socialističnega gibanja Narodnik, ki je zagovarjalo tezo, da bodo socializem vzpostavili kmetje z oblikovanjem kmečkih komun in tako zaobšli kapitalizem. Ti Narodnikovi pogledi so se razvili v 60. letih 19. stoletja z Ljudsko svobodnjaško stranko in so bili prevladujoči v ruskem revolucionarnem gibanju. Lenin je zavrnil predpostavko agrarno-socialističnega argumenta, vendar so nanj vplivali agrarni socialisti, kot sta bila Pjotr Tkačev in Sergej Nečajev ter se je spoprijateljil z več Narodniki.
Maja 1890 je Marija, ki je ohranila družbeni vpliv kot vdova plemiča, prepričala oblasti, da so Leninu dovolile opravljati zunanji izpit na Univerzi v Sankt Peterburgu, kjer je prejel ekvivalent zlate diplome. Praznovanje diplomiranja je bilo skaljeno, ker je njegova sestra Olga umrla zaradi tifusa. Lenin je ostal v Samari več let in je bil zaposlen sprva kot pravni asistent na regionalnemu sodišču, nato pa kot lokalni pravnik. Veliko časa je posvetil radikalni politiki in je ostal aktiven v skupini Skljarenka ter je oblikoval ideje, kako marksizem aplicirati na Rusijo. Navdihnila so ga dela Plehanova in zbiral je podatke o ruski družbi, ki jih je uporabljal za zagovarjanje marksistične interpretacije družbenega razvoja in za nasprotovanje trditvam Narodnikov. Napisal je članek o kmečki ekonomiji; zavrnila ga je liberalna revija Ruska misel.
Revolucionarna dejavnost
Zgodnji aktivizem in zapor: 1893–1900
Konec leta 1893 se je Lenin preselil v Sankt Peterburg. Tam je delal kot asistent odvetnika in napredoval do višjega položaja v marksistični revolucionarni celici, ki se je imenovala social-demokrati po marksistični Socialdemokratski stranki Nemčije. V okviru socialističnega gibanja je zagovarjal marksizem in spodbujal ustanavljanje revolucionarnih celic v ruskih industrijskih središčih. Konec leta 1894 je vodil marksistični delavski krog in vestno prikrival svoje sledi, da bi se izognil policijskim vohunom. Začel je ljubezenski odnos z marksistično šolsko učiteljico Nadeždo Nadjo Krupsko. Napisal je tudi politično razpravo Kaj so »prijatelji ljudi« in kako se borijo s socialnimi demokrati, v kateri je kritiziral Narodnikove agrarne socialiste; okrog 200 izvodov je bilo ilegalno natisnjenih leta 1894.