Sigismund Luksemburški, ogrski, hrvaški, rimsko-nemški, češki kralj, cesar Svetega rimskega cesarstva, * 14. februar 1368, Nürnberg, † 9. december 1437, Znojmo, južna Moravska.
Petdesetletno vladanje Sigismunda Luksemburškega, bistrega, izobraženega, kar preveč optimističnega in zato pogosto nerealnega, je bilo tako nenavadno in polno nasprotij, da je bil pri sodobnikih in je tudi še danes deležen popolnoma nasprotujočih si ocen. Kot drugi sin cesarja Karla IV. ni podedoval vladarskega naslova. A že oče mu je pripravil možnosti za pridobitev štirih kron, ogrske, poljske, rimsko-nemške in češke, in nazadnje je, s svojo diplomatsko spretnostjo, prilagajanji pa tudi z zelo trdimi prijemi, v neurejenih razmerah in brez prave vojaške podpore, osvojil vse, razen poljske. Samovoljne ogrske in hrvaške magnate je pripravil do tega, da so z njim sodelovali in dokaj samostojno vodili Ogrsko, medtem ko se je on potegoval za rimsko-nemško krono. Ko jo je usvojil, je bistveno prispeval k odpravi cerkvenega razkola (s tem, da je spodbudil k sklicu koncila v Konstanci in poskrbel, da se je odvil v smer izvolitve novega papeža) in si s tem zagotovil mednarodni ugled. Kot rimski kralj je moral zagovarjati nepopustljivo stališče katoliške cerkve do "krivovercev". Pri obsodbi Jana Husa se je postavil na stran Cerkve, pa čeprav je prej Husu jamčil varnost. S tem je še prilil olje k verskim nemirom na Češkem. Nemškim knezom se ni zdel dovolj verodostojen in zanesljiv in zato ni uspel združiti njihove vojaške moči proti vojaško vse bolj izkušenim husitskim borcem. Križarski pohodi proti husitom so se tako vsi po vrsti izjalovili. Katoliški strani ni preostalo drugega, kot da nekoliko popusti v verskih ozirih. Na Sigismundovo prigovarjanje je papež Martin V. v Baslu sklical nov koncil. Toda preden se je koncil sestal, je papež umrl in novi papež Evgen IV. ni hotel priznati koncila, ki se pogaja s "krivoverci". Koncilski očetje pa so vztrajali, proglasili koncil za papežu superiornega in papeža obtožili nepravilnosti pri njegovi izvolitvi. Sigismund, ki je dobrih 20 mesecev potoval v Rim na kronanje za cesarja, je poskušal po pismih zbližati obe strani. Evgen IV., katerega položaj je postal ogrožen, je nekoliko popustil z bulo, v kateri je priznal baselski koncil, a očitno neiskreno. Sigismund je to priznanje sprejel kot znak popuščanja in papež ga je v Rimu kronal za cesarja. Koncilski očetje v Baslu so z delnim popuščanjem stališčem zmernih husitov ustvarili pogoje za končanje husitskih vojn, kar je Sigismundu prineslo češko priznanje češke krone. Toda dejansko nerazrešen spor med rimsko kurijo in koncilskimi očeti je po Sigismundovi smrti pripeljal do ponovnega (desetletnega) cerkvenega razkola.
Mladost
Sigismund Luksemburški je bil sin češkega kralja in cesarja Svetega rimskega cesarstva Karla IV. in njegove četrte žene Elizabete Pomorjanske, vnukinje poljskega kralja Kazimirja III. Že kot otrok je govoril nemško in češko. Temeljita in vsestranska vzgoja je pri bistrem in dojemljivem otroku padla na plodna tla. Zrasel je v močnega, visokega in vitkega mladeniča, ki se je naučil govoriti tudi francosko, latinsko, madžarsko in italijansko in še en slovanski jezik, verjetno poljsko. Ker je bil za očetovega naslednika določen njegov 7 let starejši polbrat Vaclav, se je Karel IV. že leta 1373 dogovoril z ogrskim in poljskim kraljem Ludvikom I. za Sigismundovo poroko z Ludvikovo drugo hčerko Marijo in mu tako odprl možnosti tudi za vladarsko vlogo. Leta 1376 mu je za dediščino namenil mejno grofijo Brandenburg, ki je imela v Svetem rimskem cesarstvu status volilne kneževine, in ga predvidel za dediča na Češkem, v kolikor bi Vaclav umrl brez otrok. Sigismund je imel še mlajšega brata Ivana, ki je dobil od očeta za dediščino leta 1377 posebej zanj ustanovljeno vojvodino Görlitz. Deutsche-biographie
Vaclav je po očetovi smrti (1378) spoštoval očetovo oporoko in Sigismundu dodal še Novo marko. Sigismund je prevzel upravljanje grofije Brandenburg s kakimi 200.000 prebivalci Leta 1379 je prišlo do načrtovane zaroke s tedaj 8 letno Marijo. Sigismund se je preselil na ogrski dvor. Tast mu je bil kot viteški renesančni vladar dober zgled, medtem ko mu pomembne ženske na dvoru, Ludvikova mati Elizabeta Poljska (†1380), njegova žena Elizabeta Kotromanić in posledično tudi Marija niso bile naklonjene. Zato se je raje zadrževal na svoji grofiji, kjer se je vživel in se dobro znašel v vseh oblikah dvornega življenja in kjer ga je okolje močno spodbujalo k želji po posnemanju prednikov v velikih dejanjih. Hoensch, str. 43-46
Delovanje na Poljskem Hoensch Sigismund je dobil priložnost, da aktivno poseže v politiko, julija 1382, ko je Ludvik I., malo pred svojo smrtjo, poklical k sebi v zólyomski grad svojo hčerko Marijo, ženo Elizabeto in Sigismunda skupaj z vodilnimi poljskimi veljaki, od katerih je zahteval, da prisežejo lojalnost Mariji in Sigismundu kot novima poljskima suverenoma. Nato je Sigismunda poslal z vojsko na Velikopoljsko, da napravi red med sprtimi plemiči in se pripravi na prevzem poljskega prestola. Hoensch, str. 47
Že septembra je Ludvik umrl. Čeprav so bile politične razmere na Ogrskem zapletene in bi mnogo ogrskih in hrvaških plemičev na kraljevem prestolu raje videlo moškega naslednika anžujske dinastije, neapeljskega kralja Karla III., je vdovi Elizabeti uspelo že osmi dan po moževi smrti proglasiti enajstletno Marijo za novega ogrskega "kralja" in sebe za regentko; pri tem se je oprla na stranko palatina Miklósa I. Garaia. Sigismunda, ki se je nahajal na Poljskem, pri tem niso omenjali. Hoensch, str. 49
Na Poljskem so plemiči odlašali s priznanjem Sigismunda, češ da mora poljski suveren stalno prebivati na Poljskem. Vsi Sigismundovi upi pa so propadli, ko je Elizabeta proglasila prisego poljskih veljakov v Zólyomu za nično in naročila poljskim plemičem, naj s kakršnimkoli izrekanjem pokorščine počakajo, dokler ona ne bo določila ene od svojih hčera, Marijo ali Hedviko, za poljsko kraljico. Ludvik I. se je pred kronanjem za poljskega kralja dolgo pogajal s poljskim plemstvom o pogojih vladanja; leta 1374 je izdal t. i. Privilegije iz Košic s katerimi je poljskemu plemstvu priznal vrsto koncesij, v zameno pa mu je to zagotovilo, da ga bo po njegovi smrti na Poljskem lahko nasledila tista od njegovih hčera, ki jo bo določila njegova žena Elizabeta. Sigismundu ni preostalo drugega, kot da se je vrnil na Ogrsko.Hoensch, str. 50
Elizabeta je potem določila za poljsko kraljico svojo tretjo hčer, Hedviko, ni pa je hotela, zaradi mladosti, takoj poslati v Krakov. Zato je med neenotnimi poljskimi plemiči ponovno prišlo do sporov. Junija 1383 se je za poljskega kralja oklical potomec pjastovskih kraljev Siemowit IV. Mazovijski. To je proti njemu združilo poljske plemiče in zaprosili so Elizabeto za vojaško pomoč. Elizabeta je na Poljsko poslala vojsko pod poveljstvom (doma še vedno nezaželenega) Sigismunda (ki pa mu je za kontrolo prilepila esztergomskega nadškofa Demetra). Ogrska vojska je opustošila Mazovijo in Kujavijo, ni pa uspela zavzeti Krakova, tako da je Sigismund nazadnje sklenil s Siemowitom mir in se vrnil na Ogrsko.Hoensch, str. 52
Poljaki so tedaj izgubili potrpljenje in marca 1384 na zboru v Radomsku od Elizabete ultimativno zahtevali, da pošlje Hedviko v Krakov. Elizbeta je namesto hčere poslala Sigismunda, ki je takrat prvič dokazal svoje diplomatske sposobnosti in dosegel odlog Hedvikinega kronanja za dve leti.Hoensch, str. 53
Pridobitev in utrditev oblasti na Ogrskem Osvojitev ogrske krone
Tudi Sigismundovo kooperativno delovanje na Poljskem ni omehčalo Elizabete. Pozno jeseni leta 1384 je prišla na idejo, da bi Marijo poročila z Ludvikom Orleanskim, bratom francoskega kralja Karla VI., ki je bil pred tem namenjen za moža Elizabetini prvi hčeri Katarini, ki pa je leta 1378 umrla. Ludvik je ponudbo sprejel in aprila 1385 so ob odsotnosti ženina slavili njuno poroko. To pa je vzbudilo med ogrskim plemstvom, zlasti v neapeljski stranki, ponoven nemir. Hoensch, str. 54
Sigismund je spoznal, da je zadnji čas, da aktivno poseže v dogajanja. Z zastavitvijo dela svoje brandenburške grofije si je pri moravskem bratrancu Joštu sposodil denar in z najemniško vojsko avgusta 1385 zavzel severozahodno Ogrsko, kar je povzročilo padec vlade palatina Garaia in nekatere plemiče pripeljalo na Sigismundovo stran. Med tem je neapeljski kralj Karel III., ki so ga najbolj spodbujali hrvaški bratjePavel, zagrebški škof, Ivaniš, mačvanski ban, in Ladislav. Horvat, z vojsko preko Zagreba zavzel Budim in se konec leta 1385 okronal za ogrskega kralja. Elizabeta je že pred tem v stiski pristala na poroko med Sigismundom in Marijo, ki se je dogodila nekje med koncem septembra in začetkom novembra, na kar se je Sigismund umaknil k polbratu v Prago, da s pomočjo sorodnikov zbere večjo vojsko. Elizabeta in Marija sta v Budimu hlinili pokornost novemu kralju. A ga je dala Elizabeta čez 3 mesece zahrbtno umoriti in je ob podpori Garaia ponovno prevzela regentstvo. Posledično je zlasti v južnih pokrajinah (Hrvaška, Slavonija, Dalmacija) ponovno izbruhnila državljanska vojna med pristaši neapeljske stranke in pristaši kraljic.Hoensch, str. 55-56
Sigismund je na Češkem in Moravskem med tem z novim koncesijami, ki jih je moral priznati sorodnikom, zbral novo vojsko in z njo zavzel ozemlje zahodne Ogrske do Gyora. Obe strani, Sigismund in Elizabeta, sta prosili za razsodbo o pravici do vladanja rimsko-nemškega kralja, Sigismundovega polbrata Vaclava; ta je razsodil v korist Elizabete.Hoensch, str. 57-58
Toda dogodki so se vendarle odvili v prid Sigismunda. Ko sta kraljici v spremstvu palatina Garaia potovali v Đakovo, da z Marijino prisotnostjo pomirita hrvaške upornike, so ju iz zasede napadli bratje Horvat, Garaia in spremstvo pobili, kraljici pa zaprli najprej v Bosiljevu pri Zagrebu in ju potem prepeljali v utrjeni Novigrad, od koder so ju nameravali prepeljati v Neapelj in izročiti Margareti, vdovi Karla III. Vendar so jim to preprečili Benečani, ki so s svojimi ladjami blokirali pomorski dostop do Novigrada.Hoensch, str. 59
Veliko vplivnih plemičev (magnatov) se je sedaj zavzelo za rešitev kraljice. Pred relikvijami sv. Štefana so ji prisegli zvestobo in pooblastili Sigismunda kot njenega soproga, da ponudi mir in splošno amnestijo. Bratje Horvat so ponudbo odklonili, zato se je boj nadaljeval. Sigismund je bil imenovan za kapitana Ogrske. Ustanovil je lastno pisarno in se obdal s svetovalci. V veliko oporo mu je bil očetovski prijatelj, poljski plemič Stibor iz Stiboricz.Hoensch, str. 60
Vendar je bila Sigismundova vojska sprva slaba in nedisciplinirana, tako da so si nasprotniki priborili oblast že nad vso Hrvaško, Dalmacijo in Slavonijo, pa tudi Banatom, Mačvo in Severinom. Šele nevarnost, da bodo te pokrajine združili z Neapeljskim kraljestvom, je pripravila magnate do bolj zavzetega sodelovanja. Dogodke je verjetno pospešila tudi novica, da so ječarji vrgli Elizabetino truplo (januar 1387) čez novigradsko obzidje.Hoensch, str. 61
31. marca 1387 je bil Sigismund v Székesfehérváru kronan za ogrskega kralja. Obljubiti je moral, da bo ohranil svoboščine plemstva, poslušal nasvete baronov in prelatov, da bo zaposloval v državnih uradih domačine in da se ne bo maščeval nasprotnikom. S privilegiji in darili je pridobil plemstvo za boj proti upornikom.Hoensch, str. 62-63
Sredi julija 1387 je Sigismundova vojska pod vodstvom frankopanskega kneza Nikole V. osvobodila Marijo. Tulić, str. 16. S Sigismundom sta se po petnajstih mesecih ujetništva srečala v Zagrebu.