Apúlija (italijansko Puglia [púlja], tudi Puglie [púlje]) je ena od dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo. Na severu meji z deželo Molize, na zahodu s Kampanijo in Bazilikato, na jugu z Jonskim ter na vzhodu in severu z Jadranskim morjem. Deli se na šest pokrajin: Bari (41 občin), Barletta-Andria-Trani (10 občin), Brindisi (20 občin), Foggia (64 občin), Lecce (97 občin), Taranto (29 občin). V Apulijo spada tudi Tremitsko otočje v Jadranskem morju in Otok sv. Andreja ter Keradsko otočje v Jonskem morju.
Zemljepisna lega Apulija je ravninska (53 %) in gričevnata (45 %) dežela. Edine gore so relativno skromne vzpetine Predapeninov (1151 m) in Garganskega polotoka (1145 m). Prav tako skromno je tudi vodno bogastvo. Edina večja reka je Ofanto in edino jezero s pitno vodo je Occhito, zaradi česar je vsa dežela večkrat v hudi stiski zaradi pomanjkanja vode.
Gričevnati predel, ki ne doseže 700 m nadmorske višine, se imenuje Murge (izg. Murdže), kar izhaja iz latinskega murex in pomeni ostro skalo. Področje je namreč izrazito kraško, z jamami (Castellana, Putignano) in drugimi kraškimi pojavi. V globini je prepredeno s podzemnimi vodami, a njih črpanje je mogoče le iz manjših stranskih žil, ki so dosegljive z vodnjaki. Zanimivo je, da se tod kraško polje imenuje pulo, kar domačini povezujejo z Apuli, prvotnimi prebivalci teh krajev.
Ravninski del Apulije se deli na tri manjše dele: nižina Tavoliere in kotlini mest Bari in polotoka Salento. Tavoliere je po Padski nižini največja italijanska ravnina, saj zajema preko 3000 km² površine. Geologi menijo, da gre za predzgodovinsko morsko dno. Danes je ozemlje intenzivno obdelano, a do nedavnega je bil to le ogromen zimski pašnik za drobnico, ki se je poleti selila v Apenine (tako imenovana transumanca). Obalna ravnina, v kateri leži mesto Bari, ni tako obširna, a je pomembna, saj je prav njena položna lega in lahka dostopnost pripomogla k razvoju mesta. Za mesto Bari predvidevajo, da se bo razširilo preko vse kotline, zato bo med prvimi italijanskimi metropolami. Salento je »peta Italije«, valovita planota, ki jo od treh strani obdaja morje. Razlikuje se od prejšnjih dveh predvsem po geološkem sestavu tal in po različni kulturni tradiciji prebivalstva.
Obala Apulije je daljša od obale katere koli druge celinske italijanske regije. Na severu se polotok Gargano razteza v Jadransko morje kot sperone (ostroga), medtem ko na jugu polotok Salento tvori tacco (peta) italijanskega škornja. Najvišji vrh v regiji je Monte Cornacchia (1152 m nadmorske višine) znotraj Daunskega gorovja, na severu ob Apeninih.
Je dom dveh narodnih parkov: narodni park Alta Murgia in narodni park Gargano.
Zunaj narodnih parkov na severu in zahodu je večina Apulije in zlasti polotok Salento geografsko ravna z le blagimi griči.
Podnebje Podnebje je tipično sredozemsko z vročimi, suhimi in sončnimi poletji ter blagimi in deževnimi zimami. Sneženje, zlasti na obali, je redko, vendar se je pojavilo januarja 2019 (po snegu marca 2018 in januarja 2017). Apulija je poleti med najbolj vročimi in najbolj suhimi regijami v Italiji s temperaturami v Lecceju in Foggii, včasih tudi do 40 °C.
V obalnem pasu je podnebje sredozemsko, poletja so suha in vroča, zime pa deževne in vetrovne. V notranjosti je podnebje kontinentalno, posebno v Predapeninih in na Garganu so zime ostre in rado sneži. V severnih pokrajinah Apulije redko dežuje, ker se vlažni vetrovi, ki prihajajo iz vzhoda, izčrpajo že bolj na severu, na abruški obali, medtem ko vetrovi iz Atlantika oddajo vlago na zahodni obali Italije in se potem pojavijo v Apuliji že čisto suhi. Nasprotno pa samo nekoliko južnejši atlantski vetrovi. ki sicer tudi najprej dosežejo zahodno Italijo, ob prehodu Jonskega morja spet pridobijo dovolj vlage, da prinašajo zadostno količino padavin južnim pokrajinam Apulije.
Geologija
Z geološkega vidika je Apulija sestavljena iz skoraj 80 % apnenčastih in dolomitnih kamnin v vseh njihovih vrstah. V srednji in spodnji juri, v geološkem delu, ki bo kasneje postal Puglia, so bili otoki in grebeni, potopljeni z oceanom Tetida in epikontinentalnimi morji, ki so nastala drobljenje Pangee: s postopnim odlaganjem školjk na morsko dno morskih mikroorganizmov, ki so jih tvorili z odstranjevanjem kalcijevega karbonata (CaCO3) iz vode, je nastala plast sedimentnega apnenca in dolomitskih kamnin, pogosto debela več sto metrov. Tako debele plasti se lahko tvorijo ne le v času trajanja procesa sedimentacije, približno 125 milijonov let, ampak tudi zaradi njihovega postopnega posedanja.Geologia della Puglia su itineraweb.com. URL consultato il 14-06-2008 (archiviato dall'url originale il 3 dicembre 2010).
V obdobju krede je bil velik del Apulije nad morsko gladino, čeprav je bila regija videti kot arhipelag. V tem obdobju se začnejo prvi kraški pojavi. V paleocenu je vrsta subvulkanskih vdorov ustvarila Punta delle Pietre neri v bližini Marina di Lesina, edine magmatske kamnine, ki so se pojavile v Apuliji.Punta delle pietre Nere (PDF), su apat.gov.it. URL consultato il 13 aprile 2008 (archiviato dall'url originale il 25 maggio 2006).
Pred 12 in 2 milijona let so Apenini dobili končno obliko: v proces ustvarjanja tega gorovja je Apulija vpletena le obrobno, vendar še vedno trpi stranske učinke. V procesu orogeneze Apeninov pravzaprav skoraj vsa Apulija (razen gora Daunije) predstavlja predgorje, torej tisto celinsko gmoto, ki deluje kot ovira orogenetskemu potisu, ki prihaja iz druge mase. V tem obdobju nastane tudi tako imenovana fossa bradanica, proces sedimentacije pa poskrbi za nastanek mehkih apnencev, kot je tuf. Pred deset tisoč leti je bil Tavoliere dokončan z jezeroma Lesina in Lago di Varano.
Demografija
Izseljevanje iz nerazvitih območij regije v severno Italijo in preostalo Evropo je bilo v letih med 1956 in 1971 zelo intenzivno. Kasneje se je trend zmanjšal, ko so se gospodarske razmere izboljšale, do točke, ko je bilo neto priseljevanja v letih med 1982 in 1982 1985. Od leta 1986 je stagnacija zaposlenosti povzročila novo inverzijo trenda, ki jo je povzročilo zmanjšanje priseljevanja.
Zgodovina
Kot pričajo številne izkopanine, je bila Apulija gosto naseljena že v predzgodovini, predvsem okolica današnjega mesta Foggia. Prvi so jo kolonizirali mikenski Grki.Elizabeth A. Fisher, The Mycenaeans and Apulia. An Examination of Aegean Bronze Age Contacts with Apulia in Eastern Magna Grecia, Astrom, 1998 Grki so regijo imenovali Iapygía (od tod 'Apulija') zaradi prisotnosti treh glavnih japigijskih plemen, ki so naseljevala Apulijo v 1. tisočletju pred našim štetjem; Davnijci na severu, Peuceti v središču in Mesapijci na jugu.Lombardo, M. (2014). Iapygians: The Indigenous Populations of Ancient Apulia in the Fifth and Fourth Centuries B.C.E. In T. Carpenter, K. Lynch, & E. Robinson (Eds.), The Italic People of Ancient Apulia: New Evidence from Pottery for Workshops, Markets, and Customs (pp. 36-68). Cambridge: Cambridge University Press. doi:10.1017/CBO9781107323513.005Carpenter, T., Lynch, K., & Robinson, E. (Eds.). (2014). The Italic People of Ancient Apulia: New Evidence from Pottery for Workshops, Markets, and Customs. Cambridge: Cambridge University Press. doi:10.1017/CBO9781107323513
V Rimskem cesarstvu se je dežela obogatila, saj je preko njenih pristanišč potekala glavna trgovska pot do vzhoda.
Nekatere dele regij so osvojili muslimanski Saraceni, emirat Bari pa je za kratek čas ustanovil Mohammad Abul Abas s Sicilije.
Po padcu Bizantinskega cesarstva so bila prav pristanišča tarča Bizantincev, Langobardov in Frankov. Domačinom so tedaj nudili zavezništvo Normani, ki so sicer premagali nasprotnike, a pozneje zasegli vso deželo. Po zatonu normanske nadoblasti se je dežela razdrobila na med seboj sovražna mesta, ki jih je spet združil Friderik II. Kralj Sicilije in sveti rimski cesar Friderik II. je na tem območju zgradil številne gradove, vključno s Castel del Monte, ki se včasih imenuje "krona Apulije".Heinz Götze, Castel Del Monte: Geometric Marvel of the Middle Ages (1998), p. 89
Apulija je bila avtonomna vojvodina do leta 1130, ko je njen vojvoda postal kralj Sicilije. Po letu 1282, ko je kraljestvo izgubilo otok Sicilijo sam, je Apulija ostala del preostanka Neapeljskega kraljestva (zmeda znana tudi kot Kraljevina Sicilija) in je ostala do združitve Italije leta 1861. To kraljestvo je bilo neodvisno pod Anžujsko rodbino od 1282 do 1442, nato je bila do leta 1458 del Aragonije, nato pa je bila do leta 1501 spet neodvisna pod kadetsko vejo hiše Trastámara. Zaradi francosko-španske vojne 1501–1504 je Neapelj spet je prišel pod oblast Aragonije in Španskega imperija od 1504 do 1714. Ko so barbarski pirati iz Severne Afrike leta 1554 izpraznili Vieste, so vzeli približno 7000 sužnjev. Obalo Apulije so včasih zasedli Turki, drugič pa Benečani.
Leta 1861 je regija postala del Kraljevine Italije.David Gilmour, The Pursuit of Italy: A History of a Land, Its Regions and their Peoples (2012), p. 24 Zedinjenje z ostalo Italijo ni prineslo Apuliji blaginje. Pred plebiscitom (275.836 glasov za zedinjenje, 1988 glasov proti) je bila obljubljena porazdelitev državnih in cerkvenih posesti med prebivalce, a seveda se to ni zgodilo. Zato je prišlo do prave kmečke vstaje, ki se je zaključila z razlastitvijo nekaterih državnih in cerkvenih posesti. Jedro upornikov so bili lokalni razbojniki, ki so še iz časa prvih veleposestnikov "ščitili ljudstvo pred gospodarji" in ki še danes niso popolnoma izumrli. Toda novo stanje ni dosti pomagalo, ker je zemlja prišla v last neizkušenih ljudi, ki je niso znali ne upravljati ne obdelovati.
Leta 2002 sta 31.oktobra in 1. novembra zadela pokrajino dva potresna sunka osme stopnje Mercallijeve lestvice. Povzročila sta smrt 28 oseb in ogromno gmotno škodo.
Gospodarstvo Državni posegi so v preteklem stoletju na razne načine vplivali na zaostalo apulijsko gospodarstvo. Fašizem je skušal izboljšati zemljiške in trgovinske pogoje, zato je bila izvršena obširna bonifikacija in je bilo dograjeno pristanišče v Bariju. Republika je uvedla industrijski razvoj in predvsem socialne infrastrukture, kot na primer veliki apulijski vodovod. Osrednji predel Apulije, Tavoliere, je bil do dvajsetega stoletja pašnik za več kot štiri milijone ovac, a danes v vsej deželi ni več kot 800 tisoč glav drobnice. Vsled bonifikacije in modernejšega kmetovanja so se pašniki spremenili v žitna polja. V ostalih predelih Apulije se poleg žita pridelujejo povrtnine, predvsem pa oljka (50 milijonov dreves) in vinska trta, v okolici Barija mandeljni. Pomembna sta tudi ribolov in ribogojstvo: v samem Tarantu je zaposlenih več kot 1300 oseb pri gojenju klapavic (mytilus galloprovincialis).
Industrija se do zadnjih desetletij ni preveč obnesla; osredotočena je bila v Tarantu in Bariju brez zadostnih povezav z ostalimi predeli dežele, Šele proti koncu stoletja je dobila pravi zagon in je trenutno v pospešenem razvoju na raznih področjih. Istočasno se je ekonomija izredno razvila na terciarnem sektorju, predvsem s pristaniškimi uslugami in turizmom.
Spomeniki in zanimivosti Kraji, ki so zanimivi za naravoslovce