Šolsko vojaško letalo je vrsta vojaškega letala, katerega glavni namen je usposobiti bodoče pilote letal ali drugih zrakoplovov za potrebe operativnega delovanja. V sodobnih vojaških letalstvih se danes uporabljajo osnovni reaktivni trenažerji že zelo zgodaj, ponekod že po 10 urah letenja na batnih letalih.
Uporaba namenskih trenažerjev z dodatnimi konstrukcijskimi varnostnimi rešitvami, kot so dvosedi (študent in inštruktor), podvojene - dvojne kontrole letenja, prizanesljive karakteristike obnašanja letala, enostavno razporeditev kokpita, omogočajo pilotom, ki se usposabljajo, da varno izboljšajo svoje sposobnosti v bolj prizanesljivem letalu in se s tem poveča varnost letenja. Kasneje piloti napredujejo na zahtevnejše letalo, ko so za to usposobljeni.
Civilni piloti se običajno usposabljajo v lahkih letalih z dvema ali več sedeži za študenta in inštruktorja letenja.
Večina današnjih šolskih vojaških letal je zmožna nositi tudi oborožitev in tako lahko sodelujejo v resničnih bojih kot lahki jurišniki: zgled je Pilatus PC-9M »Hudournik«.
Faze šolanja
Glede na stroške usposabljanja vojaških pilotov zračnih sil, se usposabljanje izvaja v fazah, da odpravijo neprimerne kandidate oz. jih preusmerijo na helikopter, transportna letala, navigatorje ali časnike za oborožitev. Stroški za tiste zračne sile, ki ne sledijo postopnemu režimu usposabljanja, niso le denarni, ampak tudi življenjski. Na primer: Indijske zračne sile, so dolga leta delovalo brez ustreznega letala za napredno usposabljanje, kar je vodilo do visoke stopnje žrtev, saj so piloti prešli na visokozmogljiva reaktivna nadzvočna letala MiG-21 brez ustrezne ocene (progress checka) svoje sposobnosti.
Obstajata dve glavni področji za poučevanje, usposabljanje za letenje in operativno usposabljanje. Pri usposabljanju za letenje si kandidat prizadeva razviti svoje letalske sposobnosti. V operativnem usposabljanju se kandidat nauči uporabljati svoje letalske sposobnosti s simuliranimi tehnikami boja, napada in lovca.
I. faza: Ab Initio - selekcija thumb|Cessna T-51A USAF Academy
Ab initio faza zajema selekcijo kandidatov in se jih na osnovi njihovih karakteristik po razporedi glede na potrebe letalstva in njihovih sposobnostih po programih usposabljanja. Nadaljuje se z osnovnim letenjem.
Ab Initio:
letenje v zoni letenje šolskih krogov samostojno letenje vizualna navigacija letenje iz kratkih stez letenje brez zunanje vidljivosti osnove radio navigacije
Običajno se sodobni vojaški piloti naučijo začetnih spretnosti letenja v lahkem letalu, ki se ne razlikuje preveč od civilnega letala za usposabljanje, tipično gre za enomotorna dvosedežna letala z fiksnim podvozjem tipa tricikel. Letala v tem rangu imajo tipično med 100 in 240 konjskih moči. V tej fazi se kandidati pregledajo glede duševnih in fizičnih lastnosti ter karakternih značilnosti in pripadnosti zračnim silam z sposobnostjo za delovanje v skupini.
Tipična tricikel Ab Initio letala: Cessna 150, Cessna 152, Cessna T-41 Mescalero, Cessna 182, Zlin 242L, Scottish Aviation Bulldog, Diamond DA20 Eclipse, Cirrus SR20, Pipistrel Virus.
Ab Initio letala tandem izvedbe ali/in z repnim kolesom (zgodovina): Boeing-Stearman Model 75, Polikarpov Po-2, Zmaj Fizir FN, Bücker Bü 131 Jungmann, Bücker Bü 181 Bestmann, Hansa-Brandenburg B.I, De Havilland DH 82A Tiger Moth, de Havilland Canada DHC-1 Chipmunk, Jakovljev UT-2, Utva Aero 3.
Na koncu te faze se oceni kandidate, ki preidejo v celoten program usposabljanja pilotov. Tistim, ki so ocenjeni kot neprimerni za pilotsko komisijo, vendar kažejo druge lastnosti, se lahko ponudi možnost, da se kvalificirajo kot navigatorji in častniki za orožje.
II. faza: Osnovno usposabljanje
sličica|220x220_pik|Akrobatska Beech Bonanza F33C
sličica|levo|Nanchang CJ-6A thumb|osnovni trenažer SIAI-Marchetti SF.260 z uvlačljivim podvozjem
Po Ab Initio fazi kandidat napreduje do osnovnega trenažerja. Ta letala so civilna ali vojaška letala za osnovno usposabljanje.
Osnovno usposabljanje:
nočno letenje nizko navigacijsko letenje IFR letenje akrobatsko letenje vizualno letenje letalskih operacij letenje formacij vizualno letenje večmotornih letal - asimetrični potisk IFR letenje večmotornih letal instrumentalno letenje letalskih operacij osnove izvidovanja in zajemanja posnetkov bojnega delovanja osnove jurišnega bojnega delovanja streljanja, bombardiranja in raketiranja osnove delovanja na vodnih telesih osnove zračnega bojnega delovanja
V tej fazi se kandidati naučijo vseh veščin osnovnega letenja letala, vzletanja in pristajanja, navigacijskega rutnega letenja, letenja v kontroliranem zračnem prostoru z osnovno uporabo radio navigacije (ADF, VOR, GNSS), nočnega letenja NVFR, osnovnih pozitivnih akrobacij in IFR letenja brez zunanje vidljivosti. Šolanje tradicionalno poteka na enomotornih batnih letalih z uvlačljivim podvozjem tipa tricikel. Večina osnovnih trenažerjev je tudi oboroženih za osnovno usposabljanje iz streljanja, raketiranja in bombardiranja ter izvidovanja in zajemanja posnetkov za analizo in obveščanje o rezultatih bojnega delovanja.
Batni osnovni trenažerji Letala v tem razredu imajo med 260 in 400 konjskih moči z bokser motorji (in med 300 do 1450 konjev z radialnimi batnimi motorji). Glavna prednost batnih letal je, da so preprostejša za vzdrževanje, operiranje in so predvsem cenejša pri dobavi nadomestnih delov, tudi najdražji novi batni motor ne doseže 20% cene novega turbopropelerskega motorja, zatorej bojo batni motorji ostali še dolgo v arzenalu osnovnih vojaških trenažerjev. Ostala prednost batnih motorjev je še, da vse kar se piloti naučijo na enomotornih letalih z uvlačljivim podvozjem in sprejemljivim korakom propelerja jim potem neposredno pride prav na večmotornih batnih letalih in turbopropelerskih transporterjih ter kakovostna tehnika letenja osnovnega trenažerja neposredno odlikuje veščine pilota za naprednejša letala in držijo piloti na njih osnovno kondicijo iz: proceduralnega letenja, akrobacij, IFR letenja, rokovanja z motorjem, propelerjem in uvlačljivim podvozjem. Letalski mehaniki za vzdrževanje batnih letal ne potrebujejo posebne specializacije (ratinga za tip), kar pomeni, da lahko ta letala vzdržujejo vsi in imajo zato večjo plovnost.
Tipični tricikel osnovni batni trenažerji z vzporednimi sedišči: SIAI-Marchetti SF.260, Grob G 120, Beechcraft Bonanza F33C, Jakovljev Jak-18T.
Tipični osnovni batni trenažerji tandem izvedbe ali/in z repnim kolesom: Socata TB 30 Epsilon, ENAER T-35 Pillán, Beechcraft T-34 Mentor, Jakovljev Jak-52, Nanchang CJ-6, Jakovljev Jak-152, Utva Lasta, North American T-6 Texan, North American T-28 Trojan, Fuji T-3.
Tipični osnovni batni trenažerji (zgodovina): Jakovljev Jak-7, Jakovljev Jak-18, Zlin Z-26 Trener, Zlin Z 526, Arado Ar 96, Messerschmitt Bf 108 Taifun, Soko 522.
Turbopropelerski osnovni trenažerji levo|sličica|Grob G120TP Stekleni kokpit EFIS sličica|Grob G120TP Turboprop Trubopropelerska letala se uporablja kot cenejši nadomestek reaktivnih trenažnih letal. Turbopropelerski trenažerji lahko posnemajo lastnosti upravljanja reaktivnih letal in imajo zadovoljive zmogljivosti za oceno kandidatovih tehničnih sposobnosti pri krmiljenju letala, hitrosti reakcije in sposobnosti predvidevanja dogodkov v nadaljnjem usposabljanju na bojnih reaktivnih lovcih.
Glavna slabost turbopropelerskih letal je, da so znatno dražja od batnih trenažerjev in njihovo vzdrževanje je precej bolj zapleteno in specifično ter mehaniki potrebujejo posebno specializacijo za vsak tip (rating za tip) turbopropelerskega letala posebej, kar znatno znižuje plovnost teh letal. Poleg tega imajo turbopropelerska letala izjemen moment propelerja zaradi relativno velikih moči. Teh slabosti reaktivna letala nimajo.
Tipični turbopropelerski osnovni trenažerji: Beechcraft T-6 Texan II, Embraer EMB 312 Tucano, Pilatus PC-21, Pilatus PC-9, Pilatus PC-7, KAI KT-1 Woongbi, Grob G 120TP, Fuji T-7, Beechcraft T-34C Turbo-Mentor.
Reaktivna letala
Šolska reaktivna letala se uporabljajo v zračnih silah lahko že zelo hitro ponekod pri procesu usposabljanja, ponekod že po 10 urah selektivnega letenja na batnih letalih. Šolska reaktivna letala odlikujejo relativno nizke minimalne hitrosti okoli 100 vozlov in visoke maksimalne podzvočne hitrosti križarjenja okoli 500 vozlov oz. 0,8 Macha. Kandidati se na šolskih reaktivnih letalih naučijo osnov letenja letenja, vizualnega rutnega letenja, nočnega letenja, IFR inštrumentalnega letenja in akrobatskega letenja pozitivnih osnovnih figur. Na njih je izvaja tudi osnovno bojno šolanje iz streljanja, raketiranja in bombardiranja ter izvidniške operacije slikanja in snemanja. Pred razpoložljivostjo turbopropelerskih letal so osnovno usposabljanje izvajali izključno z šolskimi reaktivnimi letali. Danes se po večini favorizira dvomotorna reaktivna letal zaradi varnosti, kajti če pride do okvare enega motorja se ne izgubi letalo in poleg tega omogoča dodaten trening asimetričnega potiska, kar enomotorni ne omogočajo. Glavna prednost reaktivnih letal je da nimajo momenta propelerja in velika moč ni problematična, tudi rokovanje z njimi je relativno preprosto zaradi česar so kandidati sposobni že osnovno usposabljanje opravljati na reaktivnih šolskih letalih. Na pram turbopropelerskim letalom vzdrževanje ne predstavlja kakšne razlike, saj morajo imeti mehaniki ravno tako specializiran rating za tip letala. Tistim kandidatom, ki niso primerni za nadaljevanje usposabljanja za pilote hitrih reaktivnih letal, se lahko usposobijo za letenje z večmotornimi letali ali nadaljujejo šolanje na helikopter.
Tipični osnovni šolski reaktivni trenažerji: Aero L-39 Albatros, McDonnell Douglas T-45 Goshawk, Soko G-4 Super Galeb, North American T-2 Buckeye, Aero L-159 Alca, BAE Systems Hawk, Jakovljev Jak-130, Alenia Aermacchi M-346 Master, KAI T-50 Golden Eagle, Kawasaki T-4, Hongdu JL-10.
Tipični osnovni reaktivni trenažerji (zgodovina): Lockheed T-33 Shooting Star, Soko G-2 Galeb, Aero L-29 Delfín, Cessna T-37 Tweet, Saab 105, Morane-Saulnier MS.760 Paris, Fouga Magister, Aermacchi MB-326, BAC Jet Provost, Folland Gnat, CASA C-101, Hispano HA-200, Dornier Alpha Jet.
Večmotorna letala
Tisti piloti, ki se usposabljajo za letenje s transportnimi, tankerji, bombniki in drugimi večmotornimi letali za potrebe transporta ali VIP letenja, začnejo z majhnimi batnimi večmotornimi letali. Šolska letala v tem rangu imajo po dva batna motorja, vsak ima med 180 in 400 konjskimi močmi. Na teh letalih se piloti naučijo letenja asimetrije in vzleta z enim nedelujočim motorjem.
Tipični osnovni batni večmotorni trenažerji: Piper PA-34 Seneca, Beechcraft Baron, Aero Commander 500, Cessna 310, Cessna 340, Cessna 404 Titan, Cessna 414, Cessna 421, Piper PA-31 Navajo, Partenavia P.68, Piper PA-44 Seminole, Piper PA-23 Aztec, Piper PA-30/39 Twin Comanche.
V nekaterih zračnih silah gredo piloti še pred dodelitvijo na operativni tip na poseben napredni turbopropelerski trenažer.
Tipični večmotorni napredni in operativni trenažerji: Beechcraft King Air oz. varianta T-44A Pegasus, Cessna 425 Corsair/Conquest I, Cessna 441 Conquest II, de Havilland Canada DHC-6 Twin Otter.
Ko so piloti popolno usposobljeni za IFR letenje z večmotornimi letali in letenje z nedelujočim motorjem nadaljujejo šolanje na desnem sedežu operativnega tipa.
Nekatere zračne sile optimizirajo število osnovnih tipov večmotornih letal, pri čemer derivati osnovnega letala služijo različnim vlogam, tako da se pilot, usposobljen za tip letala, seznani samo z razlikami (diferences training) med posameznimi različicami v isti družini. Tak primer je letalo Boeing 707, ki službuje v različicah: potniški, tanker, tovorni, poveljniški, AWACS, ELINT s strani številnih letalskih sil. III. faza: napredni trenažer - nadaljevalno bojno usposabljanje