Borovo gostüvanje (Borovo ženitovanje) je pustna prireditev, do katere »služenja« imajo pravico vaščani v Prekmurju tam, kjer se v predpustnem času v vasi ni nihče poročil.
Borovo gostüvanje ali poroka z borom Če se v predpustnem času (od sv. Treh kraljev do pustnega torka) ali ženitbenih dneh (od božiča do pepelnice) ni nihče v vasi poročil, imajo vaščani v Prekmurju pravico do »služenja« borovega gostüvanja. Ta čas je bil namreč v preteklosti na kmečkem podeželju najprimernejši za sklepanje zakonskih zvez in veseljačenja ob tem.
thumb|right|250px|Podiranje Bora leta 1955 Splošno mnenje je, da se borova gostüvanja prirejajo zlasti v evangeličanskih vaseh, kjer je malo mladine in so poroke zato redke. V katoliških vaseh se je borovim gostüvanjem upirala duhovščina, z utemeljitvijo, da se preveč norčujejo iz verskih obredov. Najdemo ga le v dveh pokrajinah Prekmurja, to je na Goričkem in Ravenskem (okolica Tišine), pogosteje na Goričkem. Danes sta dva odločilna momenta borovega gostüvanja kot turistične prireditve oz. spektakla: številčnost ljudi v posameznih vaseh, sodelovanje večine v vasi in složnost vaščanov. Se pa tudi dogaja, da majhne vasi priredijo borovo gostüvanje kljub premajhnemu številu domačinov (skupni interes jim je zaslužek in složnost vasi) in si vaščane oz. sodelujoče like sposodijo v sosednji vasi. V Šulincih je leta 2003 sodelovalo okrog 300 ljudi v borovem gostüvanju.
Težko je določiti pravi izvor, starost in tipične značilnosti, iste za vsako borovo gostüvanje, saj se je pojav, ki postaja turistična prireditev, skozi čas in v prostoru spreminjal in odzival na socialne in družbene razmere, vidno v dodajanju novih likov, oblačilnega videza, besedilih (predvsem dodajanju aktualnih političnih osebnosti). V današnjem Porabju že je leta 1904 bilo borovo gostüvanje, in sicer v Andovcih. Leta 1909 je bilo v Slovenski vesi, pri Monoštru.M. Kozar: Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem, Monošter-Szombathely 1996. ISBN 963-7206-620, s. 20. V prekmurski pokrajini je borovo gostüvanje prvič izvedeno v Puconcih, leta 1921, ko ga je z avstrijske Štajerske prinesel znani borov pop Franc Bükvič. Leta 1882 je vleko ploha videl v Halbenreinu. Tako je bilo po nasvetih Franca Bükviča in starih domačinov leta 1921 izvedeno borovo gostüvanje v Puconcih. Vendar ustna izročila iz Velikih Moravec, Skakovec, Puževec, Krajine in Gederovec Borisu Kuharju povedo, da so imeli, sicer redka, borova gostüvanja v Prekmurju že pred prvo sv. vojno in celo v 19. stoletju.
Od leta 1921 do 2004 je bilo zabeleženih okrog 139 borovih gostüvanj v Prekmurju, deset borovih gostüvanj je bilo leta 1955.
Podrti bor vlečejo mlada dekleta in fantje iz gozda do gasilskega doma oz. mesta, kjer se odvija veselica, simbolni pomen vleke pa je javno sramotenje neporočene mladine, ki si ni uspela najti: dekleta moža, fantje žene. Pri tem simbolnem obredu gre za nagajivo opominjanje skupnosti, ki hoče spolno še neproduktivnim na zavit način povedati tisto, česar zaradi tabuiziranja ne more povedati naravnost. Gre za poroko z borom, množično prireditev, kjer sodeluje cela vas in je hkrati spektakularna oblika ljudske igre s pripravljenimi besedili in natančno določenimi vlogami likov. Če izhajamo iz dejstva, da se borovo gostüvanje zgodi v primeru, ko se v vasi nihče ni poročil, potem bi bil bor lahko ali sneja ali mladoženec. Kar nekaj argumentov govori v prid temu, da je bor mladoženec:
Preprost argument, ki ga zagovarja Marta Sever, odlična poznavalka borovega gostüvanja v Šalamencih, je, da je bor kot samostalnik moškega spola in se zatorej nevesti išče ženina.
Borovo gostüvanje izhaja iz običaja vleke ploha, le da v bolj obširni in organizirani obliki in lahko govorimo o nadgradnji prvotne vleke ploha. Tam gre za sramotenje deklet, ki si niso našle ženina in s poroko zagotovile reproduktivnost družine oz. vaške skupnosti. Manj gre za sramotenje fantov, ki si prav tako niso zagotovili potomstva! Ker gre pri vleki ploha za čaranje rodovitnosti in plodnostno magijo, hlod – bor po svoji zunanji obliki predstavlja moški falus. Posledično in logično se nam torej vsiljuje mnenje, da se mladoženec zatorej ne bo poročal z moškim falusom, ampak bodo snejo poročili z moškim falusom!
Slavko Ciglenečki povezuje Kibelin mit z borovim gostüvanjem: »Ko se je Kibela zaljubila v Atisa in ji je postal nezvest, ga je kaznovala z blaznostjo, v kateri se je pod borovim drevesom kastriral in umrl. Ker je kasneje svoje dejanje obžalovala, je Zeus Atisovo truplo spremenil v zimzeleno borovo drevo, kasneje je bil znova rojen in združen s Kibelo.« Kibela kot ženska in boginja, ter Atis kot bog in moški (bor) sta bila združena v ponoven začetek življenja.
Zelo pomembno je, da organizatorji že vnaprej določijo spol debla (smreka je ženska in bor je moški), saj se na to primerno potem navezujejo vsi govori in »zdavanje« na koncu.
Vaščani imajo, ker se v predpustnem času ni nihče poročil, tako možnost zaslužiti denar za potrebe vasi: gradnja in popravilo gasilsko-vaških domov, nakup gasilske opreme, gradnja infrastrukture, mrliške vežice, ... Borovo gostüvanje sta volja in interes vaščanov. Najprej glavni organizator, največkrat je to v preteklosti bilo gasilsko društvo, vaški odbori, danes tudi ostala društva, npr. turistična, skliče sestanek vseh občanov, na katerem sklenejo, da bodo prireditev izpeljali in določili, za kaj bodo izkupiček porabili. Organizacijski odbor se oblikuje dva do tri mesece pred prireditvijo. V tem času, ko potekajo priprave na borovo gostüvanje, se nekajkrat zberejo ženske in izdelujejo barvne rože iz krep papirja kot okrasje likom na vabljenju in na prireditvi in za okrasitev voza. Zbiranje prostovoljnih prispevkov za borovo gostüvanje po sosednjih vaseh se začne navadno mesec dni pred prireditvijo, danes samo ob sobotah in nedeljah. Glavni namen vabovcev poleg zbiranja prostovoljnih prispevkov je vabljenje na borovo gostüvanje. Oblikuje se več skupin po pet (tri ženske in dva moška, v Moščancih) do šest (tri ženske, trije moški, v Šalamencih) ljudi. Vsem, tako moškim in ženskam, ki hodijo vabit na borovo gostüvanje, pravijo pozvačini. Vabit hodi organizirano cela vas.
V pustni prireditvi se prepletajo običaji in šege prave poroke in pusta, gre za »pustno poroko«. Nastopajoči liki se delijo v dve glavni skupini: svatba in fašenki:
thumb|right|250px|Liki z gostüvanja leta 1955 Svatba Ostale aktivne osebeFašenki ne služijo služijo ne služijo sneja, posamezni muzikantje ali ansambel Obrtniki: frizerke pop ali farar mladoženec, oz. muzika; fotograf, rešetar, merilci oče, voditelj ali povezovalec; kopinar, žlajfar, cestar mati, delilke peciva, marelaš, roraš, čistilec koula majster starešina, ženska z južino za sekače; čevljev, »mate pa ne bohoc starešica, date«, bosnjak, ponvar Fašenek posvatbice, gostinska strežba; ali drotaš, poštaš; Gozdni liki: vile (te drüžbani, redarstvo; Medicina:doktor, služijo!) z lovcem in pozvačin, organizacijski odbor medicinske sestre; muzikantom, turbaš, Ciganice: ciganica z comprnice, vrag, vabovci: pozvačini, ciganice, medvedom, šlogarce, sekači, logar, palčki harmonikaš. lopov z varuhinjami, Sodnija: sodnik, delavec perice, zapora, fiškališ, policaji dama ali žandari (ne služijo!) mežnar, cemešter; novi liki
Služiti pomeni, da lahko fašenki za svoje usluge npr. frizerke dobijo od obiskovalcev plačilo - denar.
Svatba thumb|right|250px|Poroka z borom leta 1955 Svatba se razlikuje od ostalih fašenskih likov po tem, da ne služi denarja in vloge njenih likov so predstavljati pravo svatbo oz. pustno svatbo, to je poroko z borom. Imajo nalogo paziti snejo do sekanja bora, da je ne ukradejo in borov vrijek, da ga ne zlomijo. Liki svatbe nosijo šopke na prsih.
Sneja, borova sneja: predstavlja nevesto, po izročilu bi morala biti najstarejše neporočeno dekle v vasi. Na prireditvi igra snejo, mi prosimo takšo, ka ma volo, ni to resnično prava najstarejša neporočena, vseeno pa je to malo starejša, ki nekaj ve. Oblečena je v belo obleko, s pajčolanom in vencem na glavi, šopkom v roki in šopkom na prsih. Navadno ima preko ogrnjen zimski plašč, je zima bila, pa precej hladno, snega je bilou, pa si se mogo primerno obleči, imela je daljši kaput, ka ji nej mrzlo bilou. Snejo radi sosednje fantje ukradejo. V Šalamencih predstavlja sneja hčerko, ki ji iščejo v gozdu ženina, to je bora in nekaj malega v igranem delu pred gasilskim domom tudi zaigra. Zato bi morala po mnenju Marte Sever iti v gozd brez spremstva mladoženca, ki bi moral pristopiti šele v gozdu, če ima vlogo govoriti v imenu bora kot mladoženca ali pa šele pri zdavanju. Kot piše Boris Kuhar, sneja pri borovem gostüvanju govori v imenu neveste-bora ali smreke.
Mladoženec: Tudi zanj velja, da je bil najstarejši neporočen fant v vasi. Čeprav to ni bilo glavno, pomembno je bilo, da je privolil v to vlogo. Njegova vloga je pasivna, na koncu pred gasilskim domom ali med potjo iz gozda odgovarja ciganici, ki ga obdolži očetovstva, hkrati pa, ko hodi v sprevodu s snejo ima nalogo, da jo pazi pred ugrabitvijo. Samo zato, ka so napadalni lidje bili, smo rekli, naj ide mladoženec zraven, ka jo je držal, varoval. Oblečen je v svatovsko obleko: praznični suknjič, hlače, na prsih ima šopek, v novejšem času brez klobuka.
Oče in mati: V Šalamencih in Moščancih sta starša sneje in ji iščeta po gozdu mladoženca – bora, jo pazita pred ugrabitvijo in se pogajata za dediščino. Napravila san velki smeh, norije smo gučali, sneje ne dan, sen gučala, zato ka jes sen trpela žnof: če san bole jokala, bole je poukala, če san bole rašala, bole je prašala. Tak smo se pogajali, z norostjo. Dva para staršev sta tam, kjer je veliko nastopajočih oz. tam, kjer se bojijo nevarnosti ugrabitve. Edino starši (in logar pa lastnik gozda) vedo, kateri bor se bo sekal, drugi ne smejo vedeti. Oblečena sta praznično, svatovsko s šopkom na prsih, oče nosi slamnik, palico in pipo, brado iz lanenega prediva, oblečen je v platnene bele hlače z modrim moškim predpasnikom. Platnena bela nošnja očeta je novejšega izvora, in tako kot nošnja pozvačina, verjetno tudi vpliv Dólinskega, saj npr. leta 1931 v Šalamencih borov oče ni imel bele nošnje, ampak praznično: temnejšo suknjo, hlače, klobuk. Za Borisa Kuharja se borov oče in borova mati pogajata za nevesto-bor.
St(a)r(e)šina in st(a)r(e)šica: oblečena sta praznično, svetešnje, na desni strani imata na prsih šopke, dva para sta bila tam, kjer je bilo veliko nastopajočih. Njuna vloga je paziti na snejo, se pogajati za njo, staršica nosi v rokah torto iz lesa ali koruzne moke okrašeno in oblito s sladkorjem, čeprav leta 1931 v Šalamencih ni imela torte. Staršina je večkrat vodja prireditve.
Posvalbice in drüžbani: Imajo nalogo paziti snejo, vlečejo bor, drüžbani pazijo tudi posvalbice. Posvalbice so v novejšem času oblečene v roza obleke, prej so bile verjetno v svetlejše ali bele obleke, v laseh imajo rože ali vence, v rokah prav tako večje šopke. Oboji imajo šopke na prsih na levi strani, od 5-8 parov, odvisno od števila mladine. Drüžbani so oblečene v temnejšo, praznično obleko, brez klobukov, s kravatami. V Šalovcih leta 1964 so imeli drüžbani na klobukih belo rdeče trakove iz papirja. Posvalbice danes hodijo skupaj z drüžbani, v starejših borovih gostüvanjih pa so spremljale popa v gozd in prepevale ženitovanjske pesmi.