Društvo za raziskovanje jam Ljubljana (DZRJL) je največja slovenska jamarska organizacija, pod imenom Društvo za raziskavanje podzemskih jam je bilo ustanovljeno leta 1910.
Društvo se ukvarja z odkrivanjem, raziskovanjem, dokumentiranjem in varovanjem jam v Sloveniji in je najstarejše še delujoče jamarsko društvo pri nas. Leta 2024 je imelo 150 članov. Najbolj znano je po dosežkih v globokih jamah Kaninskega pogorja, kjer so njeni člani in članice odkrili, raziskali in dokumentirali pet jam, globljih od 1000 metrov: Vandimo (globina 1000 metrov je bila dosežena leta 1993, leta 2024 je bila jama globoka 1182 metrov), Renejevo brezno (2014, 1322 m), P 4 ali Brezno rumenega maka (2016, 1102 m), Brezno spečega dinozavra (2021, 1082 m), Dlvn (2024, 1011 m). Leta 2019 se je ob odkritju prehoda iz Renejevega brezna v P 4 to število zmanjšalo za ena in je imelo društvo leta 2024 štiri jame, globlje od tisoč metrov.
Ustanovitev društva in prva leta
Raziskovanje in dokumentiranje jam se je v Sloveniji začelo z objavo knjige Slava vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja (1689), nadaljevalo pa predvsem z deli Josepha Antona Nagla (1748), Franca Antona von Steinberga (1758) in Adolfa Schmidla (1854). Ob koncu 19. stoletja se je razmahnilo raziskovanje jam predvsem v Škocjanskih jamah in Postojnski jami. Glavni pobudnik je bil upravitelj te jame, Ivan Andrej Perko. Po letu 1885 je po naročilu Ministrstva za kmetijstvo na Dunaju Viljem Putik (tudi Wilhelm Putick, Vilim Puttik) raziskoval kras v zaledju kraških polj na Notranjskem.
Na pobudo Perka in Putika je bilo leta 1910 v Ljubljani ustanovljeno Društvo za raziskavanje podzemskih jam (nem. Gesellschaft für Höhlenforschung). Predsedoval mu je baron Theodor Schwarz von Karsten, takratni deželni predsednik Kranjske, kronske dežele v Avstro-Ogrski monarhiji. Ker sta imela le dva člana društva jamarske izkušnje, je njegov tajnik Josip Cerk, povabil študentsko skupino planincev in alpinistov, Drenovce, da bi za društvo raziskovali jame. Po smrti Cerka med zimskim vzponom na Stol je leta 1912 vodenje raziskovanja prevzel Pavel Kunaver. Društvo je imelo dva dela sekciji: glavno, pretežno slovensko Dolenjsko sekcijo in Kočevsko sekcijo [Gottschee Sektion] iz nemško govorečih članov - Kočevarjev, ki so raziskovali jame na Kočevskem do prve svetovne vojne.
Leta 1911 so Drenovci na Dolenjskem začeli iskati podzemske dotoke reke Krke in se zato lotili predvsem raziskovanja globokih brezen, da bi skozi njih prišli do vodnih jam. Poleg običajne jamarske opreme (vrvnih lestvic) so uporabljali tudi vrvno in alpinistično tehniko. Prvi pomemben dosežek je bilo 84 metrov globoko brezno Marjanščica. Sledile so Žiglovica (82 m), Krviška Okroglica (93 m), več ledenih jam na Veliki gori, jama Tentera. Na pobudo Viljema Putika so raziskali tudi 200 metrov novega rova v severnem kraku jame Logarček na Planinskem polju.
Glavni fotograf je bil Bogomil Brinšek, ki je kot vir za osvetlitev jame uporabljal magnezijev trak, navit okoli kladiva. S svojim umetniškim upodabljanjem gorskih in jamskih motivov, pogosto v piktorialističnem slogu, je navduševal v svojem času in še mnogo let kasneje. Po njegovi zaslugi se je s fotografijo začelo ukvarjati tudi veliko drugih, od jamarjev predvsem Ivan Tavčar in Josip Kunaver, brat Pavla Kunaverja.
Društvo se je uveljavilo v širši okolici, povabili so ga k raziskovanju jam v Pazinu in Baderni v Istri, kjer so v podzemlju iskali vir pitne vode. Njihov glavni dosežek je bil spust v 97 m globoko jamo Golešičko (Golešnico). Do izbruha prve svetovne vojne leta 1914 je društvo raziskalo 133 jam.
Prva svetovna vojna je prekinila delovanje društva, Bogomil Brinšek je padel na srbski fronti v prvih dneh vojne, vendar to ni ustavilo jamarskega delovanja članov društva. Pavel Kunaver je kot podčastnik avstro-ogrske vojske sodeloval pri raziskovanju in preureditvi jam na Krasu za vojaške potrebe. Kasneje se je pridružil posebni jamarski skupini pod vodstvom poročnika Ivana Michlerja, prav tako iz društva, za raziskovanje jam v Trnovskem gozdu in Banjški planoti, v neposrednem zaledju Soške fronte. Leta 1917 sta Kunaver in Michler za vojaške potrebe raziskala več kot sto jam. 31. avgusta 1917 sta v eni ekskurziji raziskala brezno Roupa do globine 146 metrov, kar je ostal rekordni dosežek društva do leta 1965.
Med obema vojnama V dveh desetletjih po prvi svetovni vojni se je DZRJL uveljavilo kot prava jamarska organizacija v današnjem pomenu. Na 1.264 ekskurzijah so raziskali 742 jam.
Pavel Kunaver je leta 1922 izdal knjigo Kras in kraški pojavi, prvo slovensko poljudnoznanstveno knjigo o Krasu, da bi v slovenski javnosti vzbudil zanimanje za jamarstvo in speleologijo. A pravi čas še ni napočil. Tudi njegova druga knjiga »V prepadih«, ki je izšla leta 1932, ni naletela na ustrezen odziv. Društvo je začelo spet delovati leta 1924, preusmerilo se je s terenskega odkrivanja podzemlja na znanstveno proučevanje kraških pojavov. Sedež društva je bil na Zoološkem inštitutu Univerze v Ljubljani - od leta 1927 je bil njegov predsednik zoolog Jovan Hadži. Poleti leta 1925 sta bili raziskani prvi jami po 1. svetovni vojni, Zlatica in Govic, delno potopljena izvirna jama, obe nad Bohinjskim jezerom ter štiri jame v okolici Škofje Loke. Leta 1926 je Josip Perme, župan Ponove vasi odkril večjo novo jamo, kasneje po njem imenovano Županova jama, ki je kmalu postala ena najbolj obiskanih slovenskih turističnih jam. Istega leta jo je raziskalo in izmerilo DZRJL (dolga je 710 metrov in globoka 73 metrov), o jami pa je član društva Valter Bohinec izdal monografijo Županova jama, prvo speleološko razpravo v slovenščini. Priloženo ima obširno navodilo o delu fizičnega speleologa v jami. Leta 1927 sta Roman Kenk in Albin Seliškar v Podpeški jami postavila enega prvih laboratorijev za preučevanje jamskih živali na svetu.
Leta 1929 je društvo raziskovalo jame na širšem območju Loškega kraškega polja. Glavni dosežek je bila raziskava in izmera notranjih delov Križne jame, odkrite leta 1926. Raziskanih in izmerjenih je bilo več kot 5 kilometrov vodnih rovov. Leta 1931 je DZRJL raziskalo jamo Vjetrenica na Popovem polju v Hercegovini in tudi v njej izmerilo več kilometrov rovov, zaradi česar je postala Vjetrenica najdaljša jama v Kraljevini Jugoslaviji. Leta 1932 so člani društva ponovno začeli iskati Lipertovo jamo, izgubljeno po smrti njenega odkritelja Viljema Putika leta 1929. 12. avgusta 1932 so našli jamo Krastačo, kasnejši drugi vhod Najdene jame. Leta 1933 je Albin Seliškar izvedel enega prvih jamskih potopov na svetu v potapljaškem skafandru, v požiralniku Pod stenami na severnem robu Planinskega polja. Sredi 30-ih let se je razvila logaška podružnica DZRJL. Pod vodstvom Ivana Dolarja so načrtno raziskovali jame v širši okolici Logatca in prodrli do konca rokava Blata v Križni jami. Leta 1937, ko so člani društva pregledovali področje nad požiralniki Unice, da bi našli Lipertovo jamo, je Alfred Šerko ml. s pomočjo izmere na podlagi zemljiškega katastra, ki sta jo naredila rudarska inženirja Kersnič in Lučovnik iz Ljubljane, odkril vhod v to jamo (Alfred Šerko starejši, njegov oče, je bil priznani slovenski nevrolog in psihiater). Zgornji del jame je popolnoma ustrezal Putikovemu opisu in njegovemu načrtu, ker pa je bil vodni del jame veliko manjši, je Šerko sklepal, da to ni Lipertova jama, in ji je dal ime Najdena jama. Leta 1938 je Šerko preuredil kataster jam DZRJL - arhiv zapisnikov o ekskurzijah je uredil po jamah, ki jim je dal katastrske številke in sestavil Seznam jam v obliki ozalidnih kopij. Šerko in Ljubo Podpac sta v poznih 30-ih letih organizirala načrtno raziskovanje jam ob meji z Italijo. Podrobno je bila glede novih jam preiskana tudi planota Pokojišče in Begunjski Ravnik. Leta 1939 sta se Ivan Kuščer in Dušan Kuščer potopila v kraška izvira Ljubljanice pri Vrhniki in sicer v Malo okence (8 metrov globoko) in Veliko okence (preplavan je bil prvi sifon, globok 4 metre in dolg 10 metrov), s potapljaško opremo lastne zasnove in izdelave. Od leta 1926 je bil glavni fotograf DZRJL Franci Bar, ki je kot osnovni vir za osvetlitev v jamah uporabljal svetilni prah. Izpopolnil je tudi jamsko stereo fotografijo.
Najdena in Žankana jama Po burnih časih v 40-ih letih 20. stoletja je društvo doseglo drugi vrhunec v 60-ih letih z odkritjem večje jame, po preboju ožine na koncu Najdene (Lipertove) jame leta 1963 in z raziskovanjem globokih jam v Sloveniji, na primer Triglavskega brezna ter Medvedove konte na Pokljuki in v Jugoslaviji, primer je Žankana jama.
Med drugo svetovno vojno sta Valter Bohinec in Jovan Hadži skrila društveni arhiv v prostorih Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Ker so partizani jame pogosto uporabljali za skrivališča, so imele lege jam in zemljevidi v tem arhivu velik vojaški pomen. Arhiv Kočevske sekcije DZRJL je bil shranjen v Kočevju in je decembra 1943 med Bitko za Kočevje zgorel. Ohranilo se je le nekaj odlomkov, shranjenih v glavnem arhivu društva (npr. načrt Vodne jame pri Klinji vasi).
V letu 1945 je društvo spet začelo raziskovati jame, tudi na ponovno dostopnem primorskem Krasu. Veliko tega dela je objavljenega v knjigi Šerka in Michlerja: Postojnska jama in druge zanimivosti Krasa (1952). Leta 1948 je društvo doletela velika izguba, ob nenadni smrti Alfreda Šerka ml. Med jamarsko ekskurzijo v Istri je izstopil iz avta, ki ga je vozil, in ko je še držal za kljuko, je strela udarila v avto in Šerka usmrtila, ostali potniki v avtu pa so ostali nepoškodovani - karoserija je delovala kot Faradayeva kletka. Njegovo vlogo je prevzel Ivan Michler in začelo se je načrtno raziskovanje podzemlja med Planino in Postojno. Pavel Kunaver je uspešno promoviral jamarstvo z organizacijo ekskurzij v jame v okviru krožka na Klasični gimnaziji v Ljubljani, kjer je poučeval. Leta 1950 so člani društva v Planinski jami odkrili bifurkacijo v Rakovem rokavu te jame. Leta 1951 so v Veliki ledeni jami v Paradani odkrili nove dele in povečali globino jame na 120 metrov. Sledila so, po skoraj desetih letih, prva večja odkritja v spletu Postojnske jame. Istega leta je bila ustanovljena podružnica DZRJL Postojna. Njeno glavno raziskovalno področje je bila Predjama, kjer so odkrili obsežen jamski splet. Leta 1954 je bil v Postojni Prvi jugoslovanski speleološki kongres, ki so ga v veliki meri organizirali člani DZRJL. Zaradi uskladitve s statutom Jamarske zveze Jugoslavije, ki je zahteval krovno organizacijo v vsaki od jugoslovanskih republik, se je DZRJL preimenovalo v Društvo za raziskovanje jam Slovenije (DZRJS).