Gospodarstvo Združenih držav Amerike je tržne narave, a se od pristnega tržnega gospodarstva loči po vpetosti javnih oblasti vanj. Državna ekonomija Združenih držav je s svojega 13,24 trilijona ameriških dolarjev bruto družbenega proizvoda (v letu 2006 po podatkih Mednarodnega denarnega sklada) največji znani gospodarski sistem v zgodovini človeštva, v katerem 5 odstotkov svetovnega prebivalstva ustvari okoli petino svetovnega gospodarskega proizvoda. Posledica tega visokega števila je eden najvišjih materialnih standardov na svetu v preteklem stoletju, ki ga uživajo prebivalci Združenih držav. Ob tem nekatere gospodarsko visoko razvite države v nivoju življenjskega standarda tekmujejo z ZDA. Gospodarstvo ZDA se je v preteklem stoletju in tudi še danes napaja iz tehnološkega napredka, poslovnih investicij in vedno večje izobraženosti ter usposobljenosti kadra.
Tudi to najmočnejše gospodarstvo sveta pa se kot živ sistem nenehno ubada z izzivi sprememb in novih okoliščin. Že danes, zlasti pa to velja za prihodnost, na gospodarstvo vpliva starajoče se prebivalstvo: stroški pokojnin in drugih zadev, ki se tičejo ostarelega prebivalstva, obremenjujejo in bodo še bolj obremenjevali gospodarstvo, kar bo med drugim vodilo bodisi do večjih davkov za pokojninske sklade bodisi do manjših pokojnin in drugih izdatkov, kar bo v vsakem primeru negativno vplivalo na priljubljenost politike.
Drug izziv je večajoča se mednarodna konkurenca, ki jo je uvedel razmah mednarodnega trgovanja. Svoje bo prispevalo že dejstvo, da se število svetovnega prebivalstva veča hitreje kot število prebivalstva ZDA. V obziru pa je med ostalim treba imeti še razpad Zveze sovjetskih socialističnih republik, ki je odprl ogromne nove trge, a na drugi strani tudi mnogo nestabilnih gospodarstev in političnih sistemov, ki v svetu globalnega takisto pretresajo gospodarstvo Združenih držav. Še en predmet potencialnih skrbi so tudi resni tekmeci na mednarodnem tržnem prizorišču, kakršni sta Evropska unija – slednja ima v seštevku večji BDP od ZDA – in Kitajska.
Aktualne so tudi nikoli prej tako hitre tehnološke spremembe oziroma napredek, pa morebitna energetska nezadostnost. Slednja je povezana s čedalje bolj ostrim soočenjem dveh nasprotujočih si ideologij: prosti razvoj gospodarstva na eni strani in ekologija oziroma varstvo okolja na drugi.
Liberalno usmerjeno ameriško gospodarstvo se sooča še s poglabljajočim se prepadom med bogatimi in revnimi pripadniki družbe: najrevnejši prejmejo manjši in manjši delež skupnih dohodkov. Temu botruje velik (večji) pomen izobrazbe, ki je v ZDA stvar finančnih zmogljivosti posameznikov; dotok neizobraženih emigrantov, ki sestavljajo obsežen krog poceni delovne sile in povzročajo nizko ali ničelno rast plač najslabše plačanih delovnih mest; nato pa še skopa socialna podpora, ki jo prekaša večina drugih tovrstnih sistemov v preostalih razvitih deželah sveta.
Gospodarski sistem
Gospodarski sistem je vsota mnogih ljudi in organizacij – posamezniki, gospodarske in delavske organizacije, socialne institucije – in dejavnikov – med drugim zakoni in regulacije. Tudi neprofitne organizacije, kakršne so javne šole, so del gospodarstva, saj tako kot profitne ustanove zagotavljajo določene usluge ali dobrine. V gospodarski sistem sodijo tudi trgi.
Bistvo gospodarske ureditve v Združenih državah je vse od osamosvojitve dalje močna ideja, da so lastniki produkcijskih virov posamezniki in kot taki tudi upravljajo ekonomski sistem. Tržno gospodarstvo deluje po načelu odločanja izdelovalcev o tem, kaj bodo izdelovali in po koliko dobrino prodajali, medtem ko se kupci odločajo, kaj in za koliko denarja so pripravljeni kupiti. V takšni ureditvi je pomembna konkurenca, ki v osnovi zgotavlja primerno nizke cene in kakovost izdelkov. Tržni sistem je zato vir spreminjanja cen na trgu, in sicer vedno, ko pride do sprememb bodisi v povpraševanju bodisi v produkciji. Spremembe v povpraševanju so lahko posledica večjega števila potrošnikov na trgu, večjega premoženja teh, trendov, zamenjave določenega izdelka oziroma storitve z drugim (angleški pojem je creative destruction) idr. Spreminjanja produkcije pa se med drugim utegnejo pripetiti ob povišanih ali znižanih cenah produkcijskih virov (tj. surovine, kapital in delo), tehnoloških spremembah, premikih produkcijskih obratov v druge regije ali pa povečanem številu konkurentov zaradi dobre prodaje.
Profitabilne izdelke in usluge naj bi zagotavljali privatniki, država pa igra vlogo varuha tistih gospodarskih dejavnosti, ki so z vidika dobička nesmiselne, jih privatni sektor zaradi drugih razlogov ne priskrbuje ali pa so nacionalnega pomena: obramba, socialni sistem, državna prometna omrežja itd. Naloga državne uprave je tudi regulacija prekomerne produkcije posameznih izdelkov ali uslug, spodbujanje premalo zastopanih dejavnosti, zagotavljanje kakovostnih standardov in nadzor nad stopnjo inflacije.
Pomembna lastnost proizvodnje v ZDA in drugih razvitih državah je visoka mera specializacije. To je rezultat miselnosti, po kateri državljani namesto žrtovanja časa za izdelavo želenih izdelkov raje žrtvujejo denar za njih nakup. Takšen vidik pa se je skozi zgodovino naroda krepko spreminjal: samozadostne kmečke družine na začetku poti gospodarskega razvoja in postmoderna družba z enormnim številom razpoložljivih izdelkov in uslug v njegovem trenutnem stadiju. Tudi produkcijski del ekonomije je prišel do spoznanja, da je visoka specializacija in za primer nabava nekaterih komponent svojega izdelovalnega procesa ali produkta bolj obrestujoča kot samozadostna proizvodnja. Takšen način dela namreč zniža stroške izdelave in slednjo pospeši. Začetki takšne specializacije so se v pričetku 20. stoletja zgodili v samostojni tovarni (prvi primer je Fordov tekoči trak): če je vsak delavec celoten čas opravljal le eno samo delo, je bil v njem bolj izvežban, pozitivna posledica pa je bil neprimerno manjši čas, potreben za dovršitev izdelka. Bolj dodelan sistem specializirane proizvodnje pa je delitev dela tudi med tovarnami oziroma podjetji; tako lahko mlinar, ki izdeluje moko za množico pekarn v državi, nabavi sicer drage naprave za avtomatizacijo postopka – nabava takšne tehnologije bi bila za vsako od pekarn (zaradi premajhne proizvodnje) namreč finančno nesmiselna. Nadaljnja stopnja specializacije proizvodnje je bila izvedena z globalizacijo trga: proizvodnjo, ki bi bila cenejša v drugi državi, je z vidika dobička smotrno preseliti v geografsko bližino virov surovin ali poceni delavcev.
Elementi
Gospodarske dejavnosti napajajo štirje poglavitni elementi: naravni viri, delovna sila, kapital in podjetništvo.
Naravni viri
Naravni viri so lahko uporabljeni za izdelavo dobrin. Zlasti v tradicionalnejših sistemih ti predstavljajo skoraj celoten delež ekonomije, bistvenega pomena pa so tudi danes. Združene države na svojem ozemlju premorejo obilico naravnih bogastev, kar pomeni velike površine rodovitne prsti, mnoge kilometre obal z ribami, obsežne gozdove in rudninska nahajališča.
Delovna sila, dohodek in brezposelnost
V Združenih državah je leta 2006 delovno silo – tj. vsi državljani, starejši od 16 let, ki so bodisi zaposleni bodisi preteklih 30 dni aktivno iščejo zaposlitev – sestavljalo 151,4 milijona ljudi. Ti ljudje ustvarjajo trg delovne sile, na katerem so cene takisto določene na podlagi razmerja med ponudbo in povpraševanjem – bolj so cenjeni redki, praviloma bolj učeni delavci, tisti bolj pogosto razpoložljivi in navadno slabo izobraženi pa manj. Proces t. i. kreativne destrukcije povzroča svoje posledice tudi na trgu delovne sile, in sicer v smislu povečevanja ali zmanjševanja zanimanja za posamezne izobrazbene profile delavcev: dandanes so tako zelo zaželeni računalniški strokovnjaki, kovači pa so skoraj neiskan kader.
Kdo in pod kakšnimi pogoji nastopa na trgu delovne sile, določa kopica dejavnikov. V dinamičnem ekonomskem sistemu prihaja do živahnih sprememb, za primer vstop množic žensk na ameriški trg med in po drugi svetovni vojni; fenomen je povzročil padec plač za nekvalificirana dela. Še en primer je sprememba trga delovne sile, ki jo je povzročil množičen vstop pripadnikov ameriške generacije »baby booma« (Američani, rojeni med s stališča rodnosti zelo bogatima letoma 1945 in 1964). Takšna dogajanja imajo daljnosežne posledice za celotno gospodarstvo, saj je ob dopolnjeni primerni starosti generacije povečano število delavcev zasičilo trg, povečano število diplomantov je povzročilo padec plač kvalificiranega dela, njih upokojevanje po pričetku 21. stoletja pa se bo poznalo v obliki težav s pokojninskim sistemom in hitrim staranjem oziroma upadom delovno sposobnega prebivalstva.
Tudi drugi vplivi preobražajo trg delovne sile. Imigracije so v največ primerih vzrok dvigu ekonomske rasti, saj pomenijo velik dotok delovne sile, pripravljene na prodajo svoje delovne sposobnosti za nizko plačo. Tovrstni vplivi na gospodarstvo so sicer izrazito značilni za Združene države, katerih gospodarstvo je v vsem svojem razvoju raslo na podlagi uvoza imigrantov, ki so presežne količine naravnih virov z delom spreminjali v dobiček. Zaradi takšne tradicije ameriška država tudi danes na izobrazbeno raven imigrantov ni pozorna v takšni meri, kot to velja za druge gospodarsko razvite države sveta.
Dejavnik pri strukturi delovne sile je diskriminacija, ki v prvem mestu vpliva na razporejenost dohodka. Zaslužki belih žensk so v povprečju okoli 10 odstotkov nižji od zaslužkov belih moških na primerljivih delovnih mestih z enakim delovnim časom in drugimi pogoji. Ravno tako je približno 10 odstotkov treba odšteti od plač belih moških, ko gre za izračune zneskov plač moških afroameričanov na primerljivih delovnih mestih. Lastnost črnskega deleža delovne sile v ZDA je tudi okvirno dvakrat tolikšna brezposelnost, kot jo je zaznati med belimi državljani. Latinoameričani v Združenih državah prejmejo okoli 95 odstotkov plače belih delavcev. Poleg neskladnosti diskriminacije s sodobnimi etičnimi načeli enakosti ima ta tudi negativen učinek na gospodarstvo, saj nesprejemanje nekaterih delavcev pomeni manj razpoložljive delovne sile, sledijo pa višji stroški dela.
Pri določanju dohodkov, pa tudi drugih delovnih pogojev, imajo nekolikšen pomen sindikati: člani teh so po nekaterih podatkih deležni med 10 in 15 odstotkov višjih plač v razmerju s primerljivimi delovnimi mesti njihovih nesindikalnih kolegov. Sindikalne organizacije so bile posebno razširjene pred prvo svetovno vojno, nato je po sprejetju nacionalnega zakona o delovnih razmerjih (National Labor Relations Act) leta 1935 in z njim priznanja nekaterih pomembnih delavskih pravic na narodni ravni članstvo v sindikatih padlo. Še manj in manj pripadnikov so ti šteli po sedemdesetih letih preteklega stoletja, ko se je naglo razvijal storitveni sektor gospodarstva, katerega delovna sila najčešče sodi k belim ovratnikom. thumb|220px|Gibanje stopnje brezposelnosti v obdobju 1950–2005 Brezposelnost se pojavlja takisto v gospodarstvu Združenih držav. Stopnja frikcijske brezposelnosti je nezanemarljiva – a tudi ne razlog za resnejšo skrb – predvsem zavoljo visoke mobilnosti prebivalstva, ki pogosto menja delovna mesta. Ciklična brezposelnost je kot značilnost obdobij gospodarske depresije in recesije v 20. stoletju dvakrat dosegla skrb vzbujajočo stopnjo, in sicer prvič v obdobju velike depresije leta 1933 s 25 % brezposelne delovne sile ter drugič v recesiji 1982-1983, malone 10 %. Strukturna brezposelnost je ravno tako stalen pojav, ob premajhnem povpraševanju po določenih kadrih; značilna je za čas, ko so se ameriška podjetja pospešeno selila v države s cenejšimi produkcijskimi sredstvi. Stopnja nezaposlenosti izrazito niha tudi med skupinami različno izobraženih delavcev: leta 1998 je brez službe živel 7,1 odstotek nematuriranih delavcev in le 1,8 % diplomantov.