Rodbina Windischgrätz, tudi zu/von Windischgraetz, zu/von Windisch-Graetz ali zu/von Windisch-Grätz je bila ena najuglednejših plemiških rodbin habsburške monarhije. Na današnjem slovenskem ozemlju so imeli v lasti številna posestva in gradove. V 19. stoletju so bili poleg knezov Auerspergov in grofov Attemsov najpomembnejša plemiška rodbina na Slovenskem. Legenda 150px|sličica|levo Po legendi je v lokalnem gradu živel vitez Veriand von Graetz. Medtem ko je bil na vojnem pohodu, mu je žena rodila trojčke. V srednjem veku so celo dvojčki veljali za dokaz nezvestobe v zakonu. Ker se je žena bala, da bo kaznovana, je dva od svojih treh sinov izročila služkinji in ji ukazala, naj ju utopi v bližnjem jezeru. Vendar je Veriand med vrnitvijo iz vojne srečal ravno to služkinjo, ki je na poti k jezeru nosila košaro. Ko jo je Veriand vprašal, kam gre, je rekla, da gre k jezeru, da v njem utopi dva volčja mladiča. Veriand ji ni verjel. Odpreti je dal košaro in v njej zagledal oba fanta, v solzah pa mu je služkinja povedala resnico. Vzel je oba sinova in ju dal v oskrbo bližnjemu duhovniku. Nato se je vrnil domov, se razveselil rojstva svojega »novorojenega sina«, vendar svoji ženi ni povedal ničesar o tem, kaj se je zgodilo. Deset let pozneje je priredil veliko pojedino, na katero je povabil vse svoje prijatelje, sosede in lokalne družine. Na njej je ženi in drugim gostom predstavil svoja druga dva sinova, zdaj že močna fanta. Od takrat ima rodbina v svojem grbu dve glavi volčjih mladičev.
Zgodovina rodbine 300px|thumb|desno|ruševine dvorca Hošperk (Haasberg)Po družinski tradiciji naj bi segal njihov začetek v 11. stoletje, dejansko pa se je priimek uveljavil v 13. stoletju po kraju Slovenj Gradec, ko se prvič omenjajo na Štajerskem, kamor naj bi prišli iz Zgornje Bavarske kot ministeriali Andeških. V 14. stoletju so se iz Štajerske izselili in imeli posesti v nemških, čeških in ogrskih deželah. Nadaljnja zgodovina Windischgraetzev je tesno povezana s Habsburžani, ki so jim zaupali veliko pomembnih funkcij v notranjem in zunanjepolitičnem življenju cesarstva. Ugled in posest družine sta naglo rastla, sorodstveno so bili povezani s številnimi najuglednejšimi srednjeevropskimi rodbinami, iz vrst najvišjega plemstva, kot so Auerspergi, Breunerji, Esterhaziji, Herbersteini, Holland Brederooki, Lobkowitzi, Radziwilli, Salmi, Schwarzenbergi, v 19. stoletju in 20. stoletju pa so se s porokami zvezali celo z vladarskimi hišami Mecklenburg-Schwerina, Avstrije in Hessna. Sigmudova linija V 15. stoletju se je rodbina razdelila v dve liniji: Sigmundovo in Ruprehtovo. Obe sta bili leta 1551 povzdignjeni v baronski, 1557 (Sigmund) in 1558 (Rupreht) pa v grofovski stan. Ruprehtova linija Iz Ruprehtove linije sta izšli dve knežji veji. 150px|thumb|desno| Alfred Kandid von Windisch-Graetz Alfred Kandid Ferdinand (1787–1862) je bil povzdignjen med kneze leta 1804. Njegova kneževina je obsegala grofiji Egloffs in Siggen na Švabskem. Kot vojak se je naglo povzpel, leta 1833 bil že maršal v Pragi, od koder je junija 1848 začel zmagoviti vojni pohod proti revolucionarjem. Pri dušenju revolucije na Dunaju in na Madžarskem (skupaj s hrvaškim banom Jelačićem), so sodelovali tudi njegovi peteri sinovi (Alfred, Ludwig, Leopold Viktorin, August Josef, Josef Aloys). Zaradi tega in tudi zaradi siceršnje politične naravnanosti (lojalnosti do Habsburžanov) so feldmaršal Alfred in njegovi nasledniki (pripadal jim je dedni sedež v gosposki zbornici avstrijskega parlamenta) postali simbol konzervativnih sil v monarhiji. Feldmaršalov vnuk, knez Alfred August (1851–1927) je bil med 1893–95 predsednik avstrijske cesarske vlade, t.i. koalicijskega ministrstva. Člani te veje so v drugi polovici 19. stoletja kupili od Attemsov posesti okoli Rogatca in dvorec Strmol.
Drugi pomembnejši člani rodbine Weriand Alois (1790–1867), mlajši brat Alfreda Kandida Ferdinanda, je bil povišan v kneza leta 1822. Po očetu Josephu Niklasu je podedoval posestva v Spodnji Avstriji, dve posestvi blizu Prage in gospostvo Senftenberg na Moravskem, ki pa jih je prodal in sredi 19. stol. nakupil na Slovenskem (Štajerskem in Kranjskem) posestva z gradovi vred, mdr.: grad Bizeljsko, grad Šteberk, Dvorec Hošperk (Haasberg), grad Konjice, Trebniški dvorec, Žičko kartuzijo, Predjamski grad, grad Logatec, grad Bogenšperk, grad Podsredo, dvorec Slatno, graščino v Oplotnici idr.
Kmalu po povišanju v kneza se je Weriand Alois poročil s princeso Marie Eleonore Lobkowitz, v zakonu sta imela štiri sinove in hčerko. V ozadju nakupov so bili nedvomno gospodarski interesi, povezani zlasti z gradnjo železnice do Trsta in možnostmi prodaje lesa. V njegovem času je dvorec Hošperk (Haasberg) dobil podobo lovskega dvorca, ki pa se je dokončno izoblikovala, ko je družinska posestva na Kranjskem in Štajerskem nasledil njegov drugorojeni sin, knez Hugo Alfred Adolf.
Obširne posesti in priimek, ki spominja na Slovenj Gradec (pri tem pa naj bi bila ključna volja dvora), so pripravile Slovence na Kranjskem, da so izvolili tretjega sina Werianda Aloisa Ernesta Ferdinanda Werianda (1827–1918) v letih 1880–85 za državnega poslanca v kmečki kuriji. 200px|thumb|levo|nekdanji dvorec Ernesta Ferdinanda Werianda na Bledu
Ernest je bil velik zbiralec arheološkega orožja in numizmatičnega gradiva, ki ga pridobival z nakupi. V času svojega prvega mandata je dal zgraditi veliki dvorec na Bledu, (kasnejšo rezidenco kralja Aleksandra z imenom Suvobor). Karađorđevići so dvorec leta 1938 podrli in na tem mestu začeli graditi nov dvorec, ki ga je nemški okupator predelal. Leta 1945 so objekt po naročilu Tita spremenili v rezidenco, ki se je imenovala Maršalov dvor. Sedanje ime Vila Bled je dobil kasneje. Sprva je bil to protokolarni objekt, danes pa je namenjen turizmu. 200px|thumb|desno|knez Otto Weriand Hugo Windisch-Graetz z ženo nadvojvodinjo Elizabeto Marijo Avstrijsko
Ernestov sin Otto Weriand Hugo (1873–1952) se je poročil z nadvojvodinjo Elizabeto Marijo Avstrijsko, vnukinjo cesarja Franca Jožefa I. Hči zgoraj omenjenega kneza Huga Alfreda Adolfa, princesa Marie, ki se je poročila v vladarsko hišo Mecklenburg-Schwerina (1856–1929) in je bila po poroki znana kot vojvodinja Mecklenburška, je zaslovela po svojih arheoloških izkopavanjih, , veliko je tudi potovala, z možem tudi v Egipt. Bila je strokovno izobražena ljubiteljica, veliko denarja je vložila v izkopavanja med leti 1904–15 (prekopala je mdr. Magdalensko goro), najdbe (tudi z drugih najdišč) pa je hranila na gradu Bogenšperk. Njena zbirka neprecenljive kulturnozgodovinske vrednosti je prišla leta 1934 na dražbo v ZDA in je danes na ogled predvsem v Peabodyjevem muzeju v Cambridgeu (Massachusetts, ZDA) in v Ashmolovem muzeju v Oxfordu, le skromen del je prejel Narodni muzej v dar.
Njena hči, vojvodinja Marie Antoinette Mecklenburško-Schwerinska se je v medvojnem obdobju pred nacisti umaknila v Jugoslavijo, kot sorodnica jugoslovanske kraljeve družine je bivala na Bledu in med drugo svetovno vojno tam tudi umrla.
Mlajša veja rodbine Windisch-Graetz Rodovnik mlajše veje rodbine
Veriand Alois (* 1790 † 1867), 1. knez (1822–1867) Hugo Alfred Adolf (* 1823 † 1904), 2. knez (1867–1904) Hugo Veriand (* 1854 † 1920), 3. knez (1904–1920) Hugo Vinzenz (* 1887 † 1959), 4. knez (1920–1959) Hugo Maximilian (* 1914 † 1942) Maximilian Anton (* 1914 † 1976), 5. knez (1959–1976) Mariano Hugo (* 1955), 6. knez (1976–danes), por. 1990 z nadvojvodinjo Sofijo Avstrijsko Maximilian Hugo, naslednik rodbinskega naslova (* 1990) Alexis Ferdinand († 2010) Larissa Maria Manfred (* 1963) Nicolò (* 1997) Brando (* 2008) Alfred Veriand (* 1890 † 1972), por. z Marie Isabello zu Hohenlohe-Langenburg Christiane Anna Gottfried Maximilian Hugo Veriand Antonius, por. s Caroline Knott Constantin Weriand (* 1962) Leopold Veriand Otto Atticus Franz Karl (* 1964) Maximiliana Anastasia (* 2004) Augustin Georg (* 2006) Marie roj. Windisch-Grätz, kneginja Meklenburška (* 1856 † 1929)
Hugo Veriand von Windisch-Graetz (1854–1920) sličica|desno|180px|thumb|Knez Hugo Veriand von Windisch-Graetz (1866-1920) 180px|thumb|levo|Kneginja Christiane Windisch-Graetz (1910) Knez (princ), oz. firšt Hugo Veriand, s polnim plemiškim naslovom Hugo Veriand Alexander Wilhelm Alfred von Windisch-Graetz, se je rodil v Firencah, ravno tako kot leto prej rojena sestra Olga (1853–1934). Najstarejša sestra Alexandrine (1850–1933) se je rodila v Strasbourgu, najmlajša, prej omenjana Marie (1856–1929), pa na Dunaju.
thumb|desno|palača Auersperg na Dunaju 300px|thumb|desno|Windischgraetzov ribnik Partovec pri Oplotnici, z oboro za jelene
Christiane Marie Windisch-Graetz roj. von Auersperg (1866-1962) Pred poroko leta 1885 (v starosti 19 let), je princesa Christiana živela na družinskem gradu Slatna na Češkem, zime pa preživljala v palači Auersperg na Dunaju. Bila je izjemno premožna dedinja, ena od treh najbogatejših v Avstro-Ogrski. Vsakemu od svojih enajstih sinov in hčera je podarila dragoceno tiaro, vendar je tako kot mnogo avstrijcev, večino svojega premoženja izgubila med prvo svetovno vojno. Kneginja je po pripovedovanju bila zelo izobražena, odlično je slikala, pisala pesmi in čudovito igrala klavir. Med rojstvi otrok je tudi veliko potovala, med drugim je obiskala tudi Veliko Britanijo. 300px|thumb|levo|razglednica Trebniškega dvorca Kmalu po poroki je pričela z obdaritvami revnih šolarjev, o čimer je leta 1894 poročal Slovenski gospodar: »Dasi knez Windischgraetz s svojo soprogo čez zimo na Dunaju stanuje, vendar je na račun blage kneginje v konjiškem gradu vsak dan 50 šolarjev dobilo opoldne juhe in kruha. Nebeški prijatelj otrok naj veliki dobrotnici tukaj in v večnosti povrne«. Kneginja je bila obče znana po svoji dobroti: »Svetla kneginja Kristjana je priredila pred tednom revnim šolarjem božičnico. Oblekla je 27 dečkov in 23 deklic z oblekami, katere je sama naredila ali kupila, drugim šolarjem pa je dala razdeliti obilo slaščic.« V zahvalo so ji učenci tedanje ljudske šole (sedanje Osnovne šole pod goro) za njen rojstni dan priredili proslavo, ki so se je udeležili tudi pevci, nekaj tržanov ter graščinski uslužbenci in delavci. Slavnostni govor je tedaj imel tajnik okrajne hranilnice g. Kostanjšek, ki je v nemščini kneginji zaželel vse najboljše. Kneginja se je zahvalila za lepe želje in petje, ter obljubila, da bo otrokom kljub težkim časom še naprej pomagala. Spregovorila je tudi nekaj slovenskih besed: »Ko sem prišla kot mlada deklica v Konjice ...« Zakonca sta živela predvsem na dvorcu Hošperk pri Planini, občasno tudi v dvorcu Trebnik v Konjicah. Od smrti moža Huga Werianda leta 1920 na Hošperku je živela v dvorcu Trebnik. Malo pred drugo svetovno vojno se je, iz doslej neznanega vzroka, preselila v dvorec Slatno, verjetno zato, da bi bila bliže sinu Alfredu, ki je živel na gradu Bogenšperk. HUGO VERIAND von WINDISCH-GRAETZ (1866-1920) ∞ CHRISTIANE MARIE roj. von AUERSPERG (1864-1962) <center>njuni sinovi in hčerke:<center>
LUISA MARIE HUGO VINZENZ ELISABETH MATHILDE ALFRED EDUARD VINZENZ OLGA WILHELMINE FRANZ JOZEF GABRIELLE GOTTLIEB MARIA ANTOINETTA (1886-1976) (1887-1959) (1889-1983) (1890-1972) (1891-1976) (1893-1987) (1895-1989) (1896-1968) (1898-1992) (1899-1945) (1911-2002)<center>∞<center> <center> ∞<center> <center> ∞<center> <center> ∞<center> <center> ∞<center> <center>∞<center> <center>∞ <center><center>∞<center> <center>∞<center> <center> ∞<center> Giovanni Ceschi di Santa Croce Leontine von Fürstenberg Leone Rosa Isabelle von Hohenlore-Langenburg Alexandra von Isenburg Andreas Morsley Picard Leonidas Economo di San Serff Desiree von Wagner Latour Johann von Hohenlore Schillingfürst Girolamo di Bosdari <center>∞<center> Hubertus Maria von Ledebur-Wicheln Njuni sinovi in hčerke 1.