right|thumb|268px| Vir: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša
Primórska (tudi Slovensko primorje, primorska Slovenija in Primorje) () je zahodni del slovenskega naselitvenega prostora. Primorska je tisti predel med Furlansko nižino, Jadransko obalo ter Kranjsko, kjer so razširjena narečja, ki spadajo v primorsko narečno skupino.
Ime Primorska se v tem članku uporablja za štiri različne prostore (ki samo delno sovpadajo), odvisno od obravnavane vsebine, in sicer za geografski pojem (področje ob morju), za politično-administrativni pojem (današnja uradna opredelitev), za zgodovinsko področje (kot so odločale različne sile, ki so bile na oblasti), pa tudi za kulturno-jezikovno območje (tradicionalna predstava ozemlja, kjer se prebivalci imajo za Primorce).
Poimenovanje deloma izhaja iz imena historične kronske dežele v času Habsburške monarhije, ki se je v letih 1813 in 1918 imenovala Avstrijsko primorje (). Ime Primorska se je uveljavilo med priključitvijo primorja Italiji. Primorsko je v zgodovini posebej izoblikovalo svobodno tržaško pristanišče in ostalo gospodarstvo, prometne povezave ter kultura, ki je rasla z njim. Primorska, ki sicer danes ne predstavlja enotne gospodarske ali upravne regije, ga je pa nekoč, obsega Tržaško pokrajino, Goriško regijo, Slovensko Istro, Kras in vzhodni del Furlanije-Julijske krajine. Danes se Primorska pogosto povezuje s slovenskim etničnim ozemljem, ki se je po prvi svetovni vojni znašlo zahodno od rapalske meje v Kraljevini Italiji, s čimer je bila dobra četrtina Slovencev ločena od preostalega naroda, in je nanj močno vplival italijanski fašizem.
Goriška regija je dobila svoje poimenovanje po mestu Gorica, ki je danes v Italiji ter po deželi Goriški in Gradiški, ki je tu obstajala do leta 1918. Obalno-kraška regija obsega Kras in severni del istrskega polotoka, kjer s pristaniščem Koper tvori pomorsko povezavo Slovenije s svetom.
Zgodovina
Prihod Slovanov na ozemlje Primorske Prihod Slovanov na današnje ozemlje Primorske omenja že Pavel Diakon v svojem delu Zgodovina Langobardov (»Historia Langobardorum«): v njej je opisana zgodovina Langobardov od začetkov leta 560 do konca leta 740; knjiga vsebuje tudi važne podatke o prvotnem prihodu slovanskih plemen v Beneško Slovenijo, oziroma na najbolj zahodni predel slovenskega naselitvenega prostora. Med drugim, v tej knjigi Pavel Diakon omenja tudi bitko med Langobardi in slovanskimi bojevniki leta 670 ob reki Nadiži:
Med najstarejšimi viri, ki omenjajo prisotnost Slovanov na današnjem ozemlju Primorske je listina rižanskega zbora (). To je naziv zapisnika rižanskega zbora, ki se je odvijal najverjetneje leta 804, v kraju Rižana blizu Kopra. Rižanski zbor je sklical gradeški patriarh Fortunat. Udeležili so se ga predstavniki istrskih mest in kaštelov, predsedovali pa so mu trije cesarjevi odposlanci. V njej je, med drugim, zapisana obveza vojvode Janeza, ki je predstavljal tedanjo frankovsko oblast nad deželo, da bo Slovane, ki so se nastanili v okolico mest, pregnal v tiste kraje, v katerih mestom ne bodo povzročali škode na poljih in v gozdovih.Boris Gombač, Atlante storico dell'Adriatico orientale, Bandecchi & Vivaldi Editori, Pontedera 2007, ISBN 978-88-8641-327-8, Str. 43 Vojvoda Ivan je tedaj tako povedal… slovani, o katerih mi pravite, najprej preverimo, na čigavi zemlji prebivajo, in če ne povzročajo škode, naj kar ostanejo ali odidejo kamorkoli hočejo; če pa vam povzročajo škodo na poljih, v gozdovih, na zemljiščih ali kjerkoli drugje jih spodimo, ali če vam je bolj po godu jih pošljemo na neobdelana zeljišča, kjer vam ne bodo povzročali škode in kjer bodo koristili družbi kot vsi drugi. Od leta 1524 do 1527 je Primož Trubar prebival v Trstu, kjer je postal osebni strežnik škofa Pietra Bonoma in spoznal kalvinistične in cvinglijanske ideje ter spise Erazma Rotterdamskega.
Italijanski menih Alasia da Sommaripa je, med svojim prebivanjem na Devinskem gradu med letoma 1601 in 1612, sestavil in leta 1607 objavil prvi italijansko-slovenski slovar »Vocabolario Italiano e Schiavo«, v katerem je navedel tudi primere praktične konverzacije v slovenskem jeziku, ki nam omogoča spoznati, kako je v tistih časih zvenel slovenski pogovorni jezik:
Avstrijsko primorje Avstrijsko primorje do konca prve svetovne vojne Avstrijsko primorje je bila posebna kronska dežela, ki je bila ustanovljena leta 1848 po ukinitvi Ilirskega kraljestva. Vključevala je mejno grofijo Istro, pokneženo grofijo Goriško in Gradiško ter svobodno mesto Trst, kjer je bil tudi sedež.
Prva svetovna vojna V prvi svetovni vojni je na tem območju potekala Soška fronta, ki se je odprla leta 1915, ko je Italija z Londonskim paktom stopila na stran antante in napovedala vojno Avstro-Ogrski. Na tej bojni črti je potekalo dvanajst ofenziv, v zadnji so združene avstro-ogrske in nemške čete prebile fronto in pognale italijansko vojsko v neorganiziran umik. Ta bitka, ki se je začela 24. oktobra 1917, je znana kot Čudež pri Kobaridu.
Kljub uspehom centralnih sil pa sta se ob hkratnem bližajočem se koncu vojne in kapitulaciji držav centralnih sil morali avstro-ogrska in nemška vojska umakniti. Italija je začela z uresničevanjem določb iz Londonskega pakta ter začela zasedati obljubljena ozemlja, med njimi tudi s Slovenci poseljene dele Primorske. Soška fronta je uničila velik del Primorske, zaradi bližine fronte pa se je bilo prisiljeno izseliti veliko lokalnega prebivalstva.
Fašistična italijanizacija slovenske manjšine v Italiji in Primorcev Primorska je bila po vojni prepuščena na milost in nemilost zmagovitih antantnih držav. Po premirju med Avstro-Ogrsko in antantno vojsko je italijanska vojska zasedla ozemlje do črte, določene z Londonskim paktom, ponekod pa jo je celo prekoračila. To je bila črta Trbiž-Predel-Mangart-Podbrdo-Idrija-Snežnik-Kvarner. Njihove enote so se celo približale Ljubljani, kjer pa jih je ustavila enota srbskih vojakov, ki jih je tja poslala Narodna vlada v Ljubljani.
Na pariški mirovni konferenci je bilo po dolgotrajnih pogajanjih med Italijo in Kraljevino SHS določeno, naj se državi sami sporazumeta o poteku meje.
Tako je bila 12. novembra 1920 podpisana Rapalska pogodba, ki je določila mejo med obema državama: Italija je z njenim podpisom priznala Kraljevino SHS, v zameno pa je Italija pridobila velik del slovenskega naselitvenega prostora, na katerem je prebivalo več kot 320.000 Slovencev, in del hrvaškega naselitvenega prostora, na katerem je prebivalo približno 170.000 Hrvatov.
Ozemlje, pridobljeno na podlagi Rapalske pogodbe, je italijanska uprava delno (Kanalska dolina) priključila Videmski pokrajini, z ostalim ozemljem (Avstrijsko primorje, Idrijsko okrožje in Postojnsko glavarstvo) pa ustanovli štiri nove pokrajine: Goriško, Tržaško, Puljsko in Reško (potem, ko je leta 1924 Kraljevina Italija pridobila Reko na podlagi Rimskega sporazuma).
Goriška je bila med prvo svetovno vojno zaradi soške fronte gospodarsko uničena, nova meja pa je pretrgala tradicionalne gospodarske in prometne povezave z zaledjem, kar je hudo prizadelo regijo. Večina gospodarskih panog je prišla v last Italijanov, Slovenci pa so bili odvisni predvsem od kmetijstva, ki pa je bilo revno in razdrobljeno.
Že v začetku italijanske oblasti se je pokazalo, da italijanska država ne kaže nobenega zanimanja za pravice Slovencev in Hrvatov, saj je začela s takojšnjim spreminjanjem slovanskega značaja pokrajine. Italijanska država je v duhu italijanizacije pokrajine s pomočjo bank načrtno odkupovala prezadolžena slovenska in hrvaška posestva in tja naseljevala kolone (najemnike zemlje) iz drugih delov Italije. Veliko Slovencev in Hrvatov se je bilo zaradi nezmožnosti odplačevanja dolgov in splošne gospodarske krize prisiljenih odseliti, mnogi pa so se odselili spričo raznarodovalne italijanske politike, ki je še večji zagon dobila po vzponu fašizma leta 1922.
13. julija 1920 so italijanski fašisti požgali slovenski Narodni dom v Trstu, in še nekaj drugih kulturnih domov, izvajali pa so še druge ekscese. Tako so na primer v tako imenovanih kazenskih ekspedicijah po primorskih mestih in vaseh uničevali šole, delavske in kulturne domove, župnišča itd. Pri tem početju so imeli odkrito podporo italijanskih oblasti.Fašisti so samo v času od leta 1919 do 1920 napadli, razbili ali požgali okrog 130 slovanskih kulturnih in gospodarskih sedežev ali stavb.Veliko Slovencev se je bilo prisiljeno v konfinacijo na jug Italije ali pa zbežalo v Jugoslavijo (nad 100.000), mnogi pa tudi v prekooceanske dežele. Slovenska narodna skupnost je do srede tridesetih let izgubila večino že sicer šibke gospodarske podlage, zbrane v zadrugah, posojilnicah in hranilnicah. Kot osrednja organizacija primorskih Slovencev je delovalo društvo Edinost. To je vsaj na začetku povezovalo vse politične smeri in si prizadevalo v danih razmerah ohraniti jezikovne in šolske pravice ter kulturne in gospodarske ustanove. Fašistično zatiranje slovensko govorečih prebivalcev Primorske se je še bolj okrepilo po letu 1922, oziroma s fašističnim prevzemom oblasti v Italiji, ki se je zgodil 28. oktobra 1922. Fašizem ni priznaval manjšin in je med drugim poudarjal manjvrednost Slovanov. Raznarodovanje na Primorskem je postalo sistematično. Slovenščino so ukinili na sodiščih, uradih, javnih napisih in nagrobnikih na pokopališčih, sčasoma pa so jo prepovedali tudi pri cerkvenem bogoslužju. Razpuščena so bila tudi slovenska društva in knjižnice. Oktobra 1923 je bila sprejeta Gentilejeva šolska reforma, s katero so ukinili okoli 400 slovenskih in hrvaških šol. Kljub prepovedi in pritiskom pa se je slovenščina v Cerkvi obdržala še naprej.
Antifašizem na Primorskem Do leta 1927 so vse šole postale italijanske, za poitalijančevanje in fašizacijo slovenske mladine pa so vzpostavili posebne organizacije.
Fašizem je pri Slovencih izzval splošen odpor, od spontanega kot tudi do oboroženega. Prvi spopadi Primorcev z okupacijsko vojsko so se začeli že leta 1919 (Ostožno brdo, Osp) pravi krvavi spopadi pa že leta 1921 (Marezige, Osp), ko so na obeh straneh padle prve žrtve. Prvi organizatorji odpora so bili komunisti, učitelji in duhovniki, prva udarna sila pa organizacija Mladina iz katere je nastala legendarna Borba. Ilegalni odpor v Julijski Krajini se je kasneje vključila organizacija Orjuna iz Jugoslavije, ki je zaradi izgubljenih ozemelj gojila sovraštvo do Italije in fašizma ter je izvajala teroristične, zastraševalne in druge akcije.
Duhovniki so bili od leta 1920 združeni v Zbor svečenikov sv. Pavla, ki je dejansko bdel nad vsem življenjem Primorcev.