Tretja punska vojna je potekala med leti 149 in 146 pr. n. št.. S to vojno je bila Kartagina dokončno uničena. Takrat so Rimljani dokončno zmagali in premagali Kartažane. Zmago so dosegli pri kraju Zana.
Rimljani so popolnoma razdejali Kartagino. Njene prebivalce so odpeljali v suženjstvo. Iz mesta so odnesli vse, kar je bilo vredno, zemljo pa so posuli s soljo, da je bila nerodovitna (kar je sodobna legenda). Območje Kartagine so organizirali v provinco Afrika.
Primarni viri
Glavni vir za večino vidikov punskih vojn je zgodovinar Polibij (okoli 200 – okoli 118 pr. n. št.), Grk, poslan v Rim leta 167 pr. n. št. kot talec. Njegova dela vključujejo zdaj izgubljen priročnik o vojaški taktiki, vendar je najbolj znan po Zgodbah, napisanih nekje po letu 146 pr. n. št. Svojega pokrovitelja in prijatelja, rimskega generala Scipiona Emilijana, je spremljal v Severni Afriki med tretjo punsko vojno; to povzroči, da običajno zanesljivi Polibij opisuje Scipionova dejanja v ugodni luči. Poleg tega so se pomembni deli Zgodb o tretji punski vojni izgubili.
Opis rimskega analista Livija, ki se je močno opiral na Polibija, pogosto uporabljajo sodobni zgodovinarji punskih vojn, vendar je vse, kar je ohranjeno od njegovega opisa dogodkov po letu 167 pr. n. št., le seznam vsebin. Drugi starodavni opisi tretje punske vojne ali njenih udeležencev, ki so se prav tako večinoma izgubili, vključujejo tiste od Plutarha, Diona Kasija in grškega Diodorja Sicilskega. Sodobni zgodovinarji uporabljajo tudi opis grškega Apijana iz 2. stoletja n. št. Sodobni zgodovinar Bernard Mineo navaja, da je to "edini popoln in neprekinjen opis te vojne". Domneva se, da je bil v veliki meri osnovan na Polibijevem opisu, vendar so bile ugotovljene nekatere težave z njim. Te težave pomenijo, da je od treh punskih vojn tretja tista, o kateri je najmanj zanesljivo znanega. Drugi viri vključujejo kovance, napise, arheološke dokaze in empirične dokaze iz rekonstrukcij.
Ozadje
Sredi 2. stoletja pr. n. št. je bila Rim prevladujoča sila v sredozemski regiji, medtem ko je bila Kartagina velika mestna država na severovzhodu današnje Tunizije. Kartagina in Rim sta se borila v 23-letni prvi punski vojni od 264 do 241 pr. n. št. in v 17-letni drugi punski vojni med 218 in 201 pr. n. št. Obe vojni sta se končali z rimskimi zmagami; druga, ko je rimski general Scipion Afričan premagal Hanibala, glavnega kartažanskega generala vojne, v bitki pri Zami, 160 km jugozahodno od Kartagine. Afričan je Kartažanom vsilil mirovno pogodbo, ki jim je odvzela njihova čezmorska ozemlja in nekatera afriška. Odškodnina v višini 10.000 srebrnih talentov naj bi bila plačana v 50 letih. Vzeti so bili talci in Kartagini je bilo prepovedano vojskovanje zunaj Afrike – in se je lahko vojskovala v Afriki le z izrecnim dovoljenjem Rima. Mnogi višji Kartažani so želeli zavrniti pogodbo, vendar je Hanibal močno govoril v njeno korist in bila je sprejeta spomladi 201 pr. n. št. Od takrat naprej je bilo jasno, da je Kartagina politično podrejena Rimu.
Ob koncu vojne se je Masinisa, rimski zaveznik, izkazal za daleč najmočnejšega vladarja med Numidijci, avtohtonim prebivalstvom, ki je nadzorovalo velik del današnje Alžirije in Tunizije. V naslednjih 50 letih je večkrat izkoriščal nezmožnost Kartagine, da bi zaščitila svoje posesti. Kadarkoli je Kartagina prosila Rim za odškodnino ali dovoljenje za vojaško akcijo, je Rim podprl Masinisso in zavrnil. Masinisini zasegi in vpadi na kartažansko ozemlje so postajali vse bolj očitni. Leta 151 pr. n. št. je Kartagina zbrala veliko vojsko pod poveljstvom prej neznanega generala Hasdrubala Boetarha in kljub pogodbi napadla Numidijce. Kampanja se je končala s katastrofo v bitki pri Oroscopi in vojska se je predala. Mnoge Kartažane so nato pobili Numidijci. Hasdrubal je pobegnil v Kartagino, kjer so ga v poskusu pomiritve Rima obsodili na smrt.
Kartagina je leta 151 pr. n. št. odplačala odškodnino in je gospodarsko cvetela, vendar ni predstavljala vojaške grožnje Rimu. Kljub temu je v rimskem senatu že dolgo obstajala frakcija, ki si je želela nadaljnjih vojaških akcij proti Kartagini. Na primer, sovraštvo do Kartagine s strani višjega senatorja Katona je bilo tako dobro znano, da mu od 18. stoletja (n. št.) pripisujejo, da je vse svoje govore končal z ("Kartagina mora biti uničena"). Nasprotna frakcija je vključevala Scipiona Nasico, ki je trdil, da bi strah pred močnim sovražnikom, kot je Kartagina, držal navadne ljudi pod nadzorom in preprečil socialne delitve. Katon je bil član poslanstva v Kartagini, verjetno leta 153 pr. n. št. in je opazil njeno rastočo ekonomijo in moč; Nasica je bil verjetno član istega poslanstva. Rim je z uporabo nezakonite kartažanske vojaške akcije kot izgovorom začel pripravljati kazensko odpravo.
Sodobni učenjaki so predstavili več teorij o tem, zakaj si je Rim tako želel vojne. Te vključujejo: rimski strah pred kartažansko komercialno konkurenco; željo po preprečitvi širše vojne, ki bi lahko izbruhnila ob smrti Masinisse, ki je bil takrat star 89 let; frakcijsko uporabo Kartagine kot političnega "strašila", ne glede na njeno resnično moč; pohlep po slavi in plenu;in željo po zatiranju političnega sistema, ki ga je Rim smatral za prekletstvo. Glede teh in drugih hipotez ni bilo doseženo soglasje. Kartažanska veleposlaništva so poskušala pogajati z Rimom, ki se je izogibal. Veliko severnoafriško pristaniško mesto Utica, približno 55 km severno od Kartagine, je leta 149 pr. n. št. prešlo na stran Rima. Senat in Ljudska skupščina Rima sta se zavedala, da bi Uticino pristanišče močno olajšalo vsak napad na Kartagino, zato sta Kartagini napovedala vojno.
Rimljani so vsako leto izvolili dva moška, znana kot konzula, kot višja magistrata, ki sta v času vojne vsak vodila vojsko; občasno so jima podaljšali mandat. Velika rimska vojska je leta 149 pr. n. št. pristala v Utici pod obema konzuloma za to leto, Manijem Manilijem, ki je poveljeval vojski in Lucijem Marcijem Censorinom, ki je poveljeval floti. Kartažani so še naprej poskušali pomiriti Rim in so poslali veleposlaništvo v Utico. Konzula sta zahtevala, da predajo vse orožje; Kartažani so to neradi storili. Veliki konvoji so iz Kartagine v Utico odpeljali ogromne zaloge opreme. Ohranjeni zapisi navajajo, da so ti vključevali 200.000 kompletov oklepov in 2.000 katapultov. Vse kartažanske vojaške ladje so odplule v Utico in bile požgane v pristanišču. Ko je bila Kartagina razorožena, je Censorin postavil nadaljnjo zahtevo, da Kartažani zapustijo svoje mesto in se preselijo 16 km stran od morja; Kartagina bi bila nato uničena. Kartažani so prekinili pogajanja in se pripravili na obrambo svojega mesta.
Nasprotujoče si sile
Mesto Kartagina je bilo za tisti čas nenavadno veliko: sodobni učenjaki ocenjujejo število prebivalcev od 90.000 do 800.000. Katera koli od teh številk bi Kartagino uvrstila med najbolj naseljena mesta v sredozemskem območju v tistem času. Močno je bila utrjena z obzidjem, dolgim več kot 35 km. Glavni kopenski pristop so branile tri obrambne linije, od katerih je bila najmočnejša opečna stena, široka 9 m in visoka 15–20 m, z 20 m širokim jarkom pred njo. V to steno je bila vgrajena vojašnica, ki je lahko sprejela več kot 24.000 vojakov. Mesto je imelo malo zanesljivih virov podzemne vode, vendar je imelo kompleksen sistem za zajemanje in usmerjanje deževnice ter veliko cistern za njeno shranjevanje.
Kartažani so iz svojih državljanov in z osvoboditvijo vseh sužnjev, ki so bili pripravljeni boriti se, zbrali močno in navdušeno silo za obrambo mesta. Oblikovali so tudi terensko vojsko z najmanj 20.000 vojaki, ki je bila pod poveljstvom Hasdrubala, sveže izpuščenega iz celice obsojencev. Ta vojska je bila nameščena v Nepherisu, 25 km južno od Kartagine. Apijan navaja, da je rimska vojska, ki je pristala v Afriki, štela 84.000 vojakov; sodobni zgodovinarji jo ocenjujejo na 40.000–50.000 mož, od katerih je bilo 4.000 konjenikov.
Potek vojne
149 pr. n. št.
Rimska vojska se je premaknila proti Kartagini, neuspešno poskušala preplezati mestno obzidje in se ustalila za obleganje mesta. Postavili so dva tabora pod poveljstvom legatov: Censorinusov je imel glavno vlogo pri zaščiti nasedlih rimskih ladij, Maniliusov pa je gostil rimske legije. Hasdrubal je premaknil svojo vojsko, da bi nadlegoval rimske oskrbovalne linije in nabiralne skupine. Rimljani so sprožili še en napad na mesto, vendar so bili ponovno odbiti. Scipio Aemilianus, posvojeni vnuk Scipiona Africanusa, ki je služil kot tribun—vojaški položaj srednjega ranga — je zadržal svoje može in jih uspel razporediti, da so odbili zasledujoče Kartažane, s čimer je preprečil velike izgube.
Tabor, ki ga je postavil Censorinus, je bil slabo postavljen in do zgodnjega poletja je bil tako kužen, da so ga preselili na bolj zdravo lokacijo. Ta ni bila tako obrambna, in Kartažani so rimski floti povzročili izgube z požarnimi ladjami. Rimljani so nato te napade otežili z izgradnjo dodatnih utrdb. Kljub temu so Kartažani večkrat napadli tabore. V pogosto zmedenem boju se je Scipio še bolj izkazal s svojo vlogo pri preprečevanju teh napadov; disciplina, ki jo je uvedel med svoje čete, je bila v nasprotju z vedenjem večine preostale rimske vojske.
Manilius se je odločil napasti glavni kartažanski tabor blizu Neferisa, kljub njegovemu močnemu položaju in utrdbam. Ko je prispel tja, je Manilius ukazal takojšen napad, proti Scipionovemu nasvetu. To je sprva šlo dobro, vendar so Rimljani napredovali v nevzdržen položaj. Ko so se poskušali umakniti, so Kartažani protinapadli in povzročili velike žrtve. Scipio je vodil 300 konjenikov v seriji omejenih in dobro discipliniranih napadov in groženj, zaradi česar so se Kartažani ustavili dovolj dolgo, da je večina pehote dokončala umik. Tisto noč je Scipio vodil svojo konjenico nazaj, da bi rešil ujeto skupino Rimljanov. Rimska kolona se je umaknila v svoj tabor blizu mesta Kartagine, kamor je prispel odbor iz senata, da bi ocenil Scipionov in Maniliusov napredek. Scipionova uspešnost je bila izrazita v njihovem kasnejšem poročilu. Scipio je navezal stik z več voditelji kartažanske numidijske konjenice, nato pa se je pridružil drugi, bolje načrtovani odpravi, ki jo je vodil Manilius proti Hasdrubalu pri Neferisu. Kljub večji predvidljivosti Rimljani niso napredovali, čeprav je eden od Numidijcev, s katerimi je Scipio navezal stik, prebegnil k Rimljanom z 2.200 možmi. Manilius se je umaknil, ko je Rimljanom zmanjkalo hrane, Scipio pa je vodil nove rimske zaveznike na uspešno nabiralno odpravo.
148 pr. n. št.
Rimljani so leta 148 pr. n. št. izvolili dva nova konzula, vendar je bil le eden od njiju poslan v Afriko: Lucius Calpurnius Piso Caesoninus; Lucius Hostilius Mancinus je poveljeval mornarici kot njegov podrejeni. Umaknil je tesno obleganje Kartagine v ohlapnejšo blokado in poskušal uničiti druga mesta, ki so podpirala Kartažane na tem območju. Ni mu uspelo: Neapolis se je predala in bila nato oplenjena, vendar je Aspis vzdržal napade rimske vojske in mornarice, medtem ko je bila Hipo neuspešno oblegana. Kartaginski izpad iz Hipa je uničil rimske oblegovalne stroje, zaradi česar so Rimljani prekinili kampanjo in se umaknili v zimske četrti. Hasdrubal, ki je že bil poveljnik kartaginske terenske vojske, je strmoglavil civilno vodstvo Kartagine in sam prevzel poveljstvo. Kartagina se je povezala z Andriskom, pretendentom na makedonski prestol. Andrisk je napadel rimsko Makedonijo, premagal rimsko vojsko, se okronal za kralja Filipa VI. in sprožil četrto makedonsko vojno.
147 pr. n. št.