Bitka pri Borodinu je potekala 7. septembra 1812.26. avgusta po julijanskem koledarju, ki se je takrat uporabljal v Rusiji. v napoleonskih vojnah med francosko invazijo na Rusijo.
V bojih je sodelovalo okoli 250.000 vojakov, žrtev je bilo najmanj 70.000, zaradi česar je bil Borodino najsmrtonosnejši dan napoleonskih vojn in najbolj krvav dan v zgodovini vojskovanja do prve bitke na Marni leta 1914. Napoleonova Grande Armée, ki je sprožila napad proti Ruski carski vojski ni uspela odločilno zmagati. Obe vojski sta bili po bitki izčrpani, Rusi so se naslednji dan umaknili s terena. Borodino je predstavljal zadnje rusko prizadevanje za zaustavitev francoskega napada na Moskvo, ki je padla teden kasneje. Vendar Francozi niso imeli jasnega načina, da bi carja Aleksandra prisilili k kapitulaciji, ker ruska vojska ni bila odločno poražena, kar je povzročilo končni poraz francoske invazije in umik iz Moskve oktobra 1812.
Po nizu ruskih umikov na začetku kampanje se je plemstvo razburilo zaradi napredujočih francoskih čet in carja prisililo, da je odpustil poveljnika vojske Mihaila Bogdanoviča Barclaya de Tollyja. Na njegovo mesto je bil imenovan Mihail Kutuzov. V zadnjem poskusu reševanja Moskve so Rusi stopili v bližino vasi Borodino, zahodno od mesta Možajsk. Okrepili so svoje položaje in čakali, da Francozi napadejo. Rusko desno krilo je zasedlo idealne obrambne terene in tako so Francozi večji del bitke poskušali pritisniti na rusko levico.
Vrhunec spopadov je postal krvav boj za veliki reduto Raevski blizu vasi Borodino. Francozom je uspelo zajeti to reduto pozno tisti dan in postopoma potisniti nazaj tudi preostalo rusko vojsko. Rusi so med boji doživeli strašne žrtve, izgubili so več kot tretjino svoje vojske. Tudi francoske izgube so bile velike, kar je še poslabšalo logistične težave, s katerimi se je Napoleon srečal v kampanji. Izčrpanost francoskih sil in pomanjkanje informacij o stanju ruske vojske sta prepričala Napoleona, da je s svojo vojsko ostal na bojišču, namesto da bi naročil energično zasledovanje, ko je bil to običaj v prejšnjih akcijah.Riehn, p. 253.
Napoleonova cesarska straža, edina enota na bojišču, ki ni bila v spopadih, je bila na voljo za ukrepanje. Nekateri zgodovinarji verjamejo, da je zaradi zavrnitve posega straže, izgubil priložnost za uničenje ruske vojske in zmago v kampanji.Riehn, pp. 255–56.
Zavzetje Moskve se je izkazalo za pirovo zmago, saj se Rusi niso nameravali pogajati z Napoleonom za mir. Francozi so oktobra duhovno prestolnico Rusije zapustili in izvedli zahteven umik, ki je trajal do decembra, do takrat pa je preostanek Grande Armee v veliki meri razpadel. Zgodovinska poročila o bitki so se bistveno razlikovala glede na to, ali izvirajo iz podpornikov francoske ali ruske strani. Spopadi med starejšimi častniki v vsaki vojski so privedli tudi do konfliktnih opisov in nesoglasij glede vlog določenih častnikov.
Ozadje Napoleonov pohod na Rusijo
Francoska Grande Armée je začela svojo invazijo na Rusijo 16. junija 1812. Car Aleksander I. Ruski je kot odgovor razglasil domovinsko vojno in se pripravil soočiti se s Francozi. Po načrtu nemškega generala Karla Ludwiga von Phulla so se ruske čete pod poveljstvom grofa Mihaila Barclaya de Tollyja morale soočiti z Grande Armée v Vilni; preostale čete pod vodstvom generala Pjotra Bagratida bi izvedle napad na francoski južni bok in zadek. Vendar se je Phullov načrt kmalu izkazal za resno napako, saj je bila ogromna Grande Armée več kot dovolj velika, da je hkrati ločila in zdrobila obe ruski vojski. Poleg tega je udeležba carja Aleksandra I. kot poveljnika povzročila več kaosa v ruski vojski. Ruske sile, ki so bile zbrane ob poljski meji, so se morale umakniti pred hitrim francoskim napredovanjem.
Napoleon je napredoval iz Vitebska in upal ujeti rusko vojsko na prostem, kjer bi jo lahko uničil. Francoska vojska ni bila dobro pripravljena za daljši čezmejni pohod; od najbližje oskrbne baze v Kovnu (sodobni Kaunas) je bila oddaljeno 925 km. Francoske oskrbovalne linije so bile ranljive in kozaki, lahka konjenica, gverilske sile in celo francoski dezerterji so napadali in resno izčrpavali francoske oskrbne kolone. Osrednja francoska sila pod Napoleonovim neposrednim poveljstvom je prečkala reko Nemen z 286.000 možmi, vendar se je do bitke zmanjšala na 161.475, večinoma zaradi stradanja in bolezni. Kljub temu je možnost odločne bitke Napoleona zvabila globlje v Rusijo in še bolj raztegnila njegove dobavne linije.Riehn, p. 229-231.
Spopadi med Barclayevimi podrejenimi so ruskemu poveljniku večkrat preprečili, da bi svoje sile prisilil v boj. Barclajevi kolegi generali in ruski dvor so na nenehno umikanje gledali kot na nepripravljenost do boja; posledično so ga 29. avgusta 1812 odstavili iz poveljstva in ga zamenjali s knezom Mihailom Kutuzovim. Čeprav 67-letnega generala Kutuzova sodobniki niso videli kot enakovrednega Napoleona,Mikaberidze, pp. 21–22. je imel sposobnost, da zbere dobro obrambo. Bil je favoriziran, ker je bil Rus, medtem ko je bil Barclay škotskega porekla, oficirji, ki so bili podrejeni Barclayju, pa so lahko sprejeli Kutuzova in tako združili vojsko. Kutuzov je 18. avgusta prispel v Carjevo-Zajmiše, da bi pozdravil vojsko.Pavel Sergejevič Puškin. Diaries of the 1812-1814 Campaigns. Volume 1 of Russian voices of the Napoleonic Wars. Translated by Alexander Mikaberidze. Lulu.com, 2011 , 9781105098185, p. 43
Po prevzemu vojske je Kutuzov organiziral močno stražarstvo pod poveljstvom generala Konovnicina in nato ukazal vojski, da se pripravi na boj. Kutuzov je razumel, da je bila Barclayjeva odločitev o umiku pravilna, vendar ruske čete niso mogle sprejeti nadaljnjega umika. Morala se je zgoditi bitka, da bi se ohranilo moralo vojakov. Novemu poveljniku še vedno ni uspelo vzpostaviti obrambnega položaja, ko sta bili vojski znotraj 125 kilometrov od Moskve. Nato je 30. avgusta ukazal še en umik v Gžatsk (sodobni Gagarin), do takrat pa se je razmerje med francoskimi in ruskimi silami zmanjšalo s 3:1 na 5:4.
Napoleonova Grande Armée se je končno približal Moskvi iz severozahoda po Smolenskih cestah z reko Moskvo na levem boku. Vzpostavljena je bila obrambna črta v najboljšem razpoložljivem položaju na tej poti pred Moskvo v bližini vasi Borodino. Čeprav je bilo Borodinsko polje preveč odprto in je imelo premalo naravnih ovir za zaščito ruskega središča in levega boka, je bilo izbrano zaradi zaščite, ki jo zagotavlja reka Koloča, ker je blokiralo obe cesti Smolensk – Moskva in ker preprosto ni bilo nobene boljše lokacije. Kutuzov je s 3. septembrom okrepil črto z zemeljskimi deli, vključno z Raevsko reduto v desnem središču linije in tremi odprtimi zemeljskimi deli imenovanimi Bagrationove flèches na levi.
Bitka pri reduti Ševardino Začetni ruski položaj, ki se je raztezal južno od nove Smolenske ceste (Napoleonova pričakovana pot napredovanja), je bil zasidran na levi strani peterokotne zemljanke, ki je bila postavljena na nasipu v bližini vasi Ševardino. Ruski generali so kmalu spoznali, da je njihovo levo krilo preveč izpostavljeno in ranljivo. Torej je bila ruska linija premaknjena nazaj s tega položaja, reduta pa je ostala s posadko; Kutuzov je zatrdil, da je bila posadka redute tam preprosto zato, da bi odložili napredovanje francoskih sil. Zgodovinar Dmitrij Buturlin poroča, da je bila uporabljena kot opazovalna točka za določitev poteka francoskega napredovanja. Zgodovinarja Witner in Ratch in mnogi drugi so poročali, da je bila reduta uporabljen za grožnjo francoskemu desnemu boku, čeprav ni bil dosegljiv z orožjem tega obdobja.
Načelnik generalštaba ruske 1. armade Aleksej Jermolov je v svojih spominih povedal, da je ruska levica premeščala položaj, ko je francoska vojska prispela prej, kot je bilo pričakovano; tako je bitka pri Ševardinu postala zamudna prizadevanja za preprečitev prerazporeditve ruske levice. Zgradbo redute in njen namen zgodovinarji oporekajo do danes.Mikaberidze, pp. 33–34.
Konflikt se je začel 5. septembra, ko so francoske sile maršala Joachima Murata v množičnem spopadu s konjeniki srečale Ruse Konovnitzina, Rusi so se na koncu umaknili v samostan Kolorzkoi, ko jim je bil ogrožen bok. Boji so se nadaljevali naslednji dan, vendar se je Konovnitzin znova umaknil, ko je prišel četrti korpus podkralja Eugèna de Beauharnaisa, ki mu je zagrozil v bok. Rusi so se umaknili v reduto Ševardino, kjer je prišlo do neuspelega boja. Murat je vodil Nansoutijev prvi konjeniški korpus in Montbrunov drugi konjeniški korpus, ki ga je podpirala Compansova divizija prvega pehotnega korpusa Louisa Nicolasa Davouta proti reduti. Istočasno je poljska pehota princa Josefa Poniatowskega napadla položaj z juga. Boji so bili težki in zelo hudi, saj se Rusi niso hoteli umakniti, dokler jim Kutuzov osebno ni ukazal. Francozi so zajeli reduto in sicer s 4.000–5.000 Francozi in 6.000 ruskimi žrtvami. Majhna reduta je bila uničena in pokrita z mrtvimi in umirajočimi obeh strani.
Nepričakovano francosko napredovanje z zahoda in padec redute Ševardino je rusko formacijo vrglo v nered. Ker je levi bok njihovega obrambnega položaja propadel, so se ruske sile umaknile proti vzhodu in zgradile improviziran položaj s središčem okoli vasi Utica. Levi bok ruskega položaja je bil tako zrel za bočni napad.
Nasprotne sile
Leta 1802 se je začela vrsta reform ruske vojske; iz treh bataljonov so ustanovili polke, vsak bataljon pa je imel štiri čete. Porazi pri Austerlitzu, Eylau in Friedlandu so privedli do pomembnih dodatnih reform, čeprav nenehni boji med tremi vojnami s Francijo, dve s Švedsko in dve z Osmanskim cesarstvom nista pustili časa, da se te v celoti uresničijo in absorbirajo.Mikaberidze p. 57. Leta 1806 je bil uveden divizijski sistem, leta 1812 pa korpus. V organizacijski sestavi je mogoče opaziti pruski vpliv. Do Borodina se je ruska vojska močno spremenila od sil, ki so jih srečali Francozi v letih 1805–07.
Ruske sile, prisotne v bitki, so vključevale 180 pehotnih bataljonov, 164 konjeniških eskadrilj, 20 kozaških polkov in 55 topniških baterij (637 topniških kosov). Rusi so imeli skupaj 155.200 vojakov.Mikaberidze p. 52. Na območju je bilo 10.000 kozakov kot tudi 33.000 pripadnikov ruskih milic, ki niso sodelovali v bitki. Po bitki so enote milice razpadle, da bi okrepile redne pehotne bataljone. Od 637 kosov ruskega topništva jih je bilo 300 v rezervi in veliko od njih ni bilo nikoli v bitki. Po mnenju zgodovinarja Aleksandra Mikaberidzeja je francoska vojska z dobro prednostjo ostala najboljša vojska svojega dne. Spoj zapuščine Ancien Régime z formacijami francoske revolucije in Napoleonovimi reformami so jo spremenili v vojaški stroj, ki je zavladal v Evropi od leta 1805. Vsak korpus francoske vojske je bil v resnici lastna mini vojska, sposobna neodvisnih ukrepanje.Mikaberidze, p. 53.
Francoske sile so vključevale 214 bataljonov pehote, 317 eskadrilj konjeništva in 587 topniških kosov in skupaj 128.000 vojakov. Vendar francoska cesarska garda, ki je bila sestavljena iz 30 pehotnih bataljonov, 27 konjeniških eskadrilj in 109 topniških kosov - skupaj 18.500 vojakov - ni bila nikoli v akciji.
Bitka Položaj
Ruski položaj pri Borodinu je bil sestavljen iz niza nepovezanih zemeljskih del, ki so tekla v loku od reke Moskve na desni, vzdolž njenega pritoka, Koloče (katere strmi bregovi so dodali obrambo) in proti vasi Utica na levi strani. Gozd, razporejen po ruski levi in sredini (na francoski strani Koloče), so otežili razmestitev in nadzor francoskih sil, kar je pomagalo branilcem. Rusko središče je branilo reduto Raevski, masivno zemeljsko konstrukcijo z odprtim hrbtom, v katerem je bilo nameščenih devetnajst topov, ki so imeli jasno ognjeno polje vse do bregov potoka Koloče.