Tobak obsega več kot 70 rastlinskih vrst v rodu Nicotiana družine Solanaceae (razhudnikovke). V uporabi (kajenje, žvečenje in njuhanje) sta dve vrsti tobaka: navadni tobak (Nicotiana tabacum) in kmečki tobak (Nicotiana rustica). Vrsti se razlikujeta predvsem v velikosti listov (navadni tobak ima dosti večje liste od kmečkega) in v občutljivosti na podnebje (navadni tobak raste samo v subtropskih podnebjih, kmečki tobak pa raste v zmernem pasu po celotni Zemlji in izvira iz Mehike). Podobne pa so sestavine (alkaloidi iz družine nikotinov), ki nastajajo v koreninah in se nato transportirajo v liste. Zanimivo je tudi to, da koncentracija nikotina narašča, ko se rastlina bliža cvetenju in hitro pade med cvetenjem in razvojem semen. To lastnost je mogoče izkoristiti tako, da na rastlini trgamo cvetove in tako v listih obdržimo višjo koncentracijo nikotina. Poleg zgoraj omenjenih uporab tobaka ga uporabljajo tudi kot nadomestek za pesticide v biološki pridelavi hrane, nikotin je namreč učinkovit insekticid.
Francoski znanstvenik Jean Nicot je prvi iz tobaka izločil snov, ki se po njem imenuje nikotin. To je zelo močan strup, saj že 0,05 g nikotina lahko povzroči smrt pri človeku. Prvotno so smatrali, da zmerne količine kajenja blagodejno vplivajo na človekov organizem, kasneje pa so ugotovili, da je v tobačnem dimu še cela vrsta strupenih primesi, kot so ogljikov monoksid, cianidi, amonijak, piridin, žveplo in še vrsta drugih. Množično kajenje tobaka med prebivalstvom se je začelo širiti po krimski vojni, ko so postale cigarete dodatek vojaškega obroka. Danes se morajo voditi prave kampanje med prebivalstvom za odvajanje od kajenja tobaka zaradi hudih zdravstvenih posledic te navade in življenjskega sloga ljudi.
Tobak je med najstarejšimi poživili, ki jih poznamo in gojimo. Južnoameriški Indijanci že od prazgodovine gojijo to rastlino iz družine razhudnikovk, ki uspeva samo v najbolj sončnih področjih sveta. Leta 1492, ko je Krištof Kolumb prišel v Ameriko k Indijancem, je tam našel zeleno rastlino tobakovec in jo pozneje prenesel v Evropo. Okoli leta 1560 pa je tobak začel svoj osvajalski pohod po Evropi. Danes je najbolj uporabljano poživilo na svetu.
Etimologija
Španska beseda tabaco naj bi imela izvor v jeziku arawakan, posebno v jeziku taino iz Karibov. V tainu so zvitek tobačnih listov imenovali tabago (kot trdi Bartolome de Las Casas, 1552), vrsti pipe za inhaliranje tobačnega dima v obliki črke Y (po navedbah Ovida Oviedo), liste pa so imenovali CohibaWorld Association of International Studies, Stanford University.
Kakorkoli, podobne besede v španščini in italijanščini so bile pogosto uporabljane po letu 1410 za zdravilna zelišča, ki so izvirala iz arabske besede tabbaq, besede, ki izvira iz 9. stoletja, kot tudi imena mnogih drugih zelišč.Online Etymological Dictionary.
Zgodovina tobaka
thumb|200px|Cvet in brstiči tobaka
Tobak v Ameriki
Tobak je bil v Ameriki v uporabi precej pred prihodom evropskih naseljencev, ki so ga ponesli v Evropo, kjer je postal široko popularen. V visokih odmerkih lahko tobak deluje halucinogeno, zaradi tega ga ameriški domorodci niso uporabljali le kot rekreativno drogo. Namesto tega so tobak pogosto konzumirali kot enteogen; uživali so ga šamani, vrači ali zdravilci. Severovzhodna plemena so s seboj nosila večje količine tobaka kot plačilno sredstvo. Kadili so ga v pipah bodisi ob obrednih dogodkih ali ob potrditvi kupčijeeg. Heckewelder, History, Manners and Customs of the Indian Nations who Once Inhabited Pennsylvania, p. 149 ff.. Ob omenjenih priložnostih so kadili tobak ne glede na starost, tudi v otroštvu"They smoke with excessive eagerness ... men, women, girls and boys, all find their keenest pleasure in this way." - Dièreville describing the Mi'kmaq, c. 1699 in Port Royal.. Verjeli so, da je tobak darilo Stvarnika ter da lahko izdihan dim prenaša naše misli in molitve v nebesaTobacco: A Study of Its Consumption in the United States, Jack Jacob Gottsegen, 1940, p. 107..
Poleg kajenja se je tobak uporabljal tudi kot zdravilo. Kot analgetik pri zobobolu, bolečinah v ušesih ter občasno tudi za vroče obkladke. Kajenje tobaka naj bi bilo, po mnenju puščavskih Indijancev, zdravilo za prehlad, posebno, če so bili tobaku primešani listi puščavske kadulje (Salvia Dorrii), korenina indijskega balzamovca (Impatiens glandulifera Royle) ali korenina rastline Leptotaenia multifida; dodatek slednje naj bi posebno dobro deloval proti astmi in tuberkolozi.California Natural History Guides: 10. Early Uses of California Plant, By Edward K. Balls University of California Press, 1962 University of California Press. Kot klistir so uživali nesušen tobak ali sok, ekstrahiran iz tobaka. Zgodnji misionarji so poročali o zamaknjenih stanjih, povzročenih s tobakom. Ko se je uporaba razširila med zahodnjaške kulture, je uporaba v verske in obredne namene upadla, čeprav je uporaba v religiozne namene še vedno pogosta med ameriškimi avtohtonimi prebivalci. Na območju severno-centralnih ZDA in Kanade ga Indijanci z molitvami darujejo Stvarniku. Pri tem uporabljajo obredne saune, pipe miru ter razne obredne lonce za kajenje tobaka. Pri duhovnih vprašanjih za indijanske starešine je tobak še vedno tradicionalno darilo. Zaradi religiozne in obredne narave Algonquianska plemena iz Kanade zavračajo tako rabo tobaka, kot je nepremišljeno in verižno kajenje, saj verjamejo, da zloraba rastline prinaša bolezen osebi, ki je rastlino zlorabila.
Tobak v Evropi
Zgodovina tobaka in tobačnih izdelkov se je za Evropejce začela 12. oktobra 1492, ko se je Krištof Kolumb izkrcal na enem od Bahamskih otokov. Ob izkrcanju so ga pozdravili domačini in mu ob tem prinesli razna darila, med njimi tudi velike posušene liste neke takrat še neznane rastline. V ladijski dnevnik je zapisal, da srečuje moške in ženske, ki utrujenost preganjajo s kadilno cevjo, ki jo na enem koncu prižigajo, na drugem pa iz nje vdihujejo dim. Ime je rastlina dobila po Jeanu Nicotu, po čigar zaslugi je tobak osvojil Evropo. Nicot, francoski poslanik na portugalskem dvoru, je namreč poslal nekaj primerkov te rastline Katarini Medičejski, češ da gre za zelišče z veliko zdravilno močjo (herba panacea). Rastlino so pozneje imenovali po njem Herba nicotiana, njen glavni alkaloid pa nikotin. Novica o domnevni veliki zdravilni moči tobaka se je hitro razširila po vsej Evropi. Leta 1586 je Francis Drake prvi prinesel v angleško kraljestvo kajenje v obliki pipe in z njo osvojil angleško visoko družbo. Kmalu po hitri razširitvi tobaka širom Evrope so se začeli pojavljati in oglašati razni pisci, ki so nasprotovali hvali tobaka kot vsesplošnemu zdravilu in njegovi uporabi za omamljanje. Kljub velikemu številu nasprotnikov in uvedbi davka na tobak se je kajenje naprej hitro širilo.
Do industrijske revolucije, ko so izumili stroj za izdelavo cigaret, tobak za javno zdravstvo ni pomenil težav. Z izumom stroja pa so bile dane osnove za masovno uporabo, ki ji danes lahko pripišemo smrt 500.000 evropskih državljanov letno. V 17. in 18. stoletju so se torej s pojavom cigaret bistveno spremenile kadilske navade ljudi. Prav cigareta je omogočila množično uživanje tobaka. Z razvojem tobačne industrije v 19. in 20. stoletju in z razvojem filmske industrije in marketinga je tobak dosegel najširše množice. Kajenje cigaret je najprej osvojilo moške, čez nekaj desetletij pa tudi ženske.
Raziskave in ugotovitve o škodljivosti kajenja tobaka in tudi ukrepi v 19. in 20. stoletju za njegovo preprečevanje pogosto niso imeli opaznega vpliva na porabo tobaka. Tobačna industrija je še do pred kratkim prikrivala poročila, ki so dokazovala, da lahko tobak povzroči odvisnost in različne zdravstvene težave. Okrog leta 1970 je zdravniški konzilij odločil, da mora biti na vsaki škatli cigaret opozorilo o njihovi škodljivosti za zdravje.
Kajenje je na svetu vodilni vzrok prezgodnje smrti. Domnevno večina kadilcev s kajenjem nadaljuje zato, ker so zasvojeni z nikotinom v tobaku. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) ocenjuje, da je trenutno na svetu okoli 1,3 milijarde kadilcev, približno 5 milijonov ljudi po svetu vsako leto umre zaradi bolezni, povezanih s kajenjem. 31. maj je svetovni dan brez tobaka.
Tobak v Osmanskem imperiju
Tobak je kot komercialni izdelek dosegel Osmanski imperij konec 16. stoletja.Grehan, p.1 Do leta 1700, je že dosegel ozemlje današnje Turčije, nato se je razširil tudi na celotni Balkan in na Bližnji vzhodGrehan, p.2, kjer so ga pozdravili z enakim navdušenjem, kot dve stoletji pred tem kavo.
Ko se je tobak pojavil v Osmanskem kraljestvu, je pritegnil pozornost zdravnikov in postal pogosto predpisano zdravilo za mnoge bolezni. Čeprav so ga na začetku predpisovali kot zdravilo, so kasnejše raziskave pokazale, da kajenje povzroča vrtoglavico, utrujenost, otopelost čutov in slab zadah.Grehan, p.7
Leta 1682 je Abd al-Ghani al-Nabulssi, pravnik iz Damaska, razglasil: »Tobak je sedaj postal izredno popularen v vseh islamskih državah ... Ljudje vseh vrst so ga uporabljali in se mu predajali ... Videl sem celo otroka približno petih let, ki ga je užival.«Grehan, p.3
Leta 1750 je neki prebivalec Damaska opazil, da »na nabrežju reke Barada poseda več žensk kot moških. Jedle, pile kavo in kadile tobak so ravno tako, kot so to počeli moški.«
Gojenje thumb|right|225px|Širokolistni tobak thumb|right|Rastline tobaka v Intercourse, Pennsylvania Setev
Semena tobaka raztresejo po površini prsti, kalitev nato sproži svetloba. V kolonialni Virginiji so gredice gnojili z lesnim pepelom in živalskim gnojem, pogosto z mletim konjskim gnojem. Gredice so nato pokrili z vejami, da so jih zaščitili pred zmrzaljo, in jih odstranili nekje sredi aprila naslednje leto.
V 19. stoletju je mlade rastline začela napadati vrsta letečega hrošča, Epitrix cucumeris ali Epitrix pubescens; leta 1876 je povzročila propad polovice pridelkov v ZDA. V naslednjih letih je bilo zato izvedeno mnogo poizkusov za kontrolo letečega hrošča. Leta 1880 so ugotovili, da nudi tanka tkanina boljšo zaščito napram dotedaj uporabljanim vejam. Ta način je prevladal do leta 1890.
Danes se v ZDA, tako kot v drugih državah, za gnojenje tobaka pogosto uporablja mineral apatit. Ker rastlina dobiva premalo dušika, pride do spremembe okusa. To in pa dodani aditivi in sladila daje ameriškemu tobaku in cigaretam drugačen okus. Vsekakor pa obstajajo mnenja, da ima tak tobak še dodatne škodljive učinke na zdravje, ki jih gre pripisati deležu apatita..
Presajanje
Ko dosežejo rastline določeno višino, jih prenesejo na polje. Nekoč so to počeli ročno, tako da so s količem napravili luknjo in vanjo posadili sadiko tobaka. Tehnični dosežki tekom 19. in 20. stoletja so ta postopek avtomatizirali in danes stroj naredi luknjo, pognoji in posadi v eni potezi.
Obiranje thumb|left| Sušenje listov na soncu v vasi Pomak, Xanthi, Grčija
Tobak obirajo na več načinov. Po najstarejši metodi odsekajo steblo, kasneje pa so začeli liste obirati. Listi se odpirajo od spodaj navzgor in tako gre vsaka rastlina čez več procesov obiranja, t. i. »pulling« oz. »topping« (vršičkanje), ki se nanaša na obiranje listov z rastline, s katere so predtem odstranili cvet. »Cropping«, »topping«, »pulling« in »priming« opisujejo način odstranjevanja zrelih listov tobaka. Liste nabirajo, ko se začno odpirati, in sicer od spodaj navzgor, kot se listi tudi odpirajo. Prva vrsta listov se imenuje »sand lugs«, ker so listi blizu zemlje in prekriti z zemljo in peskom. So najtežji, z njimi je najtežje delati. Njihova teža gre na račun velikosti in nabrane prsti. Tobačne liste so povezali v snope in jih v košarah prenašli do skladišč. Z industrijsko revolucijo so pri spravilu tobaka začeli uporabljati transportne vagončke, ki so avtomatsko trgali liste z rastlin in jih vezali v snopiče. Dandanes velika tobačna polja obdelujejo z eno samo napravo, čeprav so nekatera opravila (obiranje cvetov, trganje manjših listov) še vedno izključno ročno delo.