Mongolski vpadi v Evropo so niz vojn in spopadov med Mongoli in vzhodnoevropskimi in srednjeevropskimi državami od leta 1235 do 1290. Vojne so se začele s Subedejevim pustošenjem vzhodnoevropskih slovanskih kneževin, med katerimi sta bili najbolj znani Kijevska Rusija in Vladimirsko-suzdalska kneževina. Mongoli so zatem napadli Ogrsko in Poljsko. Prvemu napadu je poveljeval Džingiskanov vnuk Batu kan, drugemu Džingiskanov vnuk Kadan, idejni vodja obeh napadov pa je bil Subedej.
Zgodovinarji že dolgo časa razpravljajo o tem, ali so imeli mongolski vpadi v vzhodno Evropo makrozgodovinski pomen ali ne. Večina vojnih zgodovinarjev meni, da so bili vpadi v bistvu diverzije, s katerimi so hoteli Mongoli tako močno prestrašiti evropske vladarje, da se ne bi vmešavali v mongolske zadeve v vzhodni Evropi, predvsem v Rusiji. Takšno trditev potrjuje Batu kan, ki je zahodne meje svojih ozemelj v Rusiji utrdil s takojšnjim uničenjem ogrske in poljske armade in šele potem začel razmišljati o osvajanju zahodne Evrope.
Evropa je bila poleg Kitajske in Srednjega Vzhoda tretje prizorišče obširnih mongolskih vojaških operacij.
Osvojitev Rusije thumb|right|150px|Jaroslav II. Vladimirski se vrača v opustošeni Vladimir; grafika iz srednjeveškega ruskega letopisa. Ögedej je leta 1235 ukazal Batu kanu, naj osvoji Rusijo. Glavnina mongolske vojske pod poveljstvom Džočija, Mongkeja in Gujuka je decembra 1237 prišla pred Rjazan. Rjazan je zavrnil mongolsko zahtevo po brezpogojni vdaji, zato so ga opustošili in za njim naskočili Suzdal. Mongoli so kasneje osvojili še nekaj večjih mest, med njimi Vladimir, Toržok in Kozeljsk. Med mnogimi poraženimi ruskimi vojskami je bila tudi vojska velikega vladimirskega kneza Jurija II. Vsevolodoviča, ki je bil 4. marca 1238 ubit na reki Sit.
Mongoli so potem preusmerili svojo pozornost v ukrajinske stepe, kjer so zlomili Kipčake in Alane in izropali polotok Krim. Batu se je leta 1239 vrnil v Rusijo in opustošil Rjazan in Černigov. Ko je postalo jasno, da je vsako upiranje nesmiselno, je večina ruskih knezov pobegnila. Mongoli so 6. decembra 1240 osvojili Kijev, za njim pa še Galič in Volodimir. Batu kan je nato pred vdorom v Srednjo Evropo poslal proti Poljakom manjšo vojaško enoto z nalogo, da preskusi njihovo moč. Prvo kolono so Poljaki uničili, druga kolona pa je Poljake porazila in se vrnila.
Pohod v Srednjo Evropo (1241-1242) right|150px|thumb|Henrik II. Pobožni v bitki pri Legnici; Jan Matejko, 19. stoletje Mongoli so napadli Evropo s tremi armadami. Prva armada je v bitki pri Legnici porazila združeno vojsko razdrobljene Poljske in pripadnikov raznih katoliških vojaških redov, ki jo je vodil šlezijski vojvoda Henrik II. Pobožni. Druga armada je prekoračila Karpate, tretja armada pa je sledila toku Donave. Južni armadi sta se leta 1241 združili in prerazporedili ter 11. aprila 1241 v bitki pri Mohiju porazili ogrsko vojsko. Mongoli so na svojem uničujočem pohodu pobili polovico ogrskega prebivalstva.The Mongol invasion: the last Arpad kings Mongolska vojska je poleti in spomladi 1242 preplavila ogrske stepe in dobila nov zagon za prodor v Avstrijo, Dalmacijo in Moravsko.
Decembra 1241 je umrl veliki kan Ögedej, zato so se vsi kandidati za mongolski prestol, med njimi tudi Batu kan, vrnili v Mongolijo na volitve novega kana.Hildinger, Erik. Mongol Invasions: Battle of Liegnitz . Prvotno objavljeno kot: "The Mongol Invasion of Europe". V: Military History, 1997. Njegov odhod je pomenil konec mongolske grožnje zahodni Evropi.
Moldavija in Vlaška thumb|200px|left|Vlaška v 13. stoletju
Mongoli so na pohodu proti Ogrski leta 1241 najprej napadli Moldavijo in Vlaško,Za nekatere zgodovinarje je prisotnost Vlahov na tem ozemlju pred letom 1242 sporna. ki sta bili del Kumanije, zatem pa še Transilvanijo, ki je bila del Ogrskega kraljestva. Napadalci so po poti pobili skoraj polovico prebivalstva, požgali večino naselij in uničili večino kulturnih in gospodarskih dobrin. Niti Vlaška niti Ogrsko kraljestvo nista imela v boju z Mongoli nobenih možnosti za zmago, zato se je veliko prebivalcev umaknilo v gozdove in zakotne doline Karpatov. Glavni mongolski napad je bil vsekakor usmerjen proti Ogrski.
Ogrsko kraljestvo Kakšnih dvesto let pred vdorom Mongolov je jedro ogrske vojske sestavljala lahka konjenica, ki je uporabljala podobno taktiko kot mongolska. Vsa ta znanja in izkušnje so do napada Mongolov leta 1241 utonila v pozabo.
Ena od osnovnih taktik lahke konjenice je bila nepričakovan naskok na sovražnika. Če je sovražnik vzdržal napad ali se je ustrezno prestrojil, takšen napad ni bil dovolj za zmago. Druga taktika je bil fingiran umik. Konjenica ja napadla sovražnika in nato navidezno pobegnila. Če je napadeni nasedel prevari in zasledoval ubežnike, so ga napadle skrite rezervne enote. Napadalčeva konjenica se je zatem prestrojila in napadla boke ali zaledje nasprotnika. Madžari so takšno taktiko opustili že v 11. stoletju in začeli uporabljati težko konjenico in pehoto. Ogrski zavezniki, ki so še vedno uporabljali lahko konjenico, so bili Kumani, ki so se naselili na Ogrskem malo pred vdorom Mongolov.
Leta 1241 je bilo Ogrsko kraljestvo podobno drugim evropskim kraljestvom. Na prestolu so bili še vedno člani dinastije Árpád, vendar je bila njihova oblast zelo omejena. Glavne vzvode moči so imeli v rokah bogati fevdalci, ki so se zaradi lastnih interesov ukvarjali predvsem z nepomembnimi spori z drugimi fevdalci in jih državna varnost ni posebno zanimala. Zlata bula iz leta 1222 je celo dovoljevala, da se v posebnih okoliščinah plemstvo lahko upre kralju in je iz kralja naredila samo primus inter pares – prvega med enakimi. Kralj Béla IV. je poskušal kraljevemu položaju vrniti prejšnja pooblastila, vendar njegovi poskusi niso obrodili nobenega uspeha. Na Ogrskem je zato pred vdorom Mongolov vladala precejšnja anarhija.
Madžari so prvič izvedeli za mongolsko nevarnost leta 1229, ko je njihov kralj Andrej II. (1205—1235) odobril politični azil pobeglim ruskim bojarjem. V tistem času je v zgornjem toku Volge živelo še nekaj Madžarov, ki se med glavno selitvijo niso preselili v Panonsko nižino, zato je dominikanski frater Julijan leta 1237 ponje poslal svojo odpravo. Odprava se je vrnila z Batu kanovo zahtevo, da se Béla brezpogojno vda tatarski vojski ali pa ga bo doletelo popolno uničenje. Béla na zahtevo ni odgovoril. Madžari so zatem dobili še dve sporočili o Mongolih: prvo leta 1239 od poraženih kumanskih plemen, ki so na Ogrskem zaprosila za zatočišče, drugo pa februarja 1241 od poraženih poljskih plemičev.
Kralj Béla je šele po tretjem sporočilu pozval svoje plemstvo, naj se pridruži njegovi vojski v obrambi države. Za pomoč je zaprosil tudi papeža Gregorja IX. in zahodnoevropske vladarje. Na pomoč je prišla samo manjša enota avstrijskih vitezov pod poveljstvom avstrijskega princa Friderika. Njegova enota je bila premajhna, da bi lahko vplivala na izid vojne. Večina ogrskega plemstva se ni zavedala resnosti mongolske grožnje. Nekateri so celou upali, da bo poraz kraljeve vojske prisilil Bélo k prekinitvi centralizacije države, s čimer bi se okrepila njihova moč.
Mongolska grožnja je bila resna in realna, vendar Madžari niso bili pripravljeni nanjo. Odkar so se pred nekaj sto leti preselili v Panonsko nižino niso doživeli nobenega vpada nomadov, zato se jim je zdela invazija Mongolov nemogoča. Madžari tudi niso bili več ljudstvo vojakov in samo nekaj bogatih plemičev je bilo usposobljenih za bojevanje v težki konjenici. Lahko konjenico, ki je bila podobna mongolski, so že dolgo pred tem opustili.
200px|thumb|right|Srednjeveška podoba bitka pri Mohiju
Ogrska armada, ki je pred bitko pri Mohiju štela kakšnih 60.000 mož, je bila sestavljena iz vitezov brez ustreznega taktičnega znanja, discipline in izkušenih poveljnikov. Večina armade ni imela izkušenj z nomadskim načinom vojskovanja, zato je Béla povabil k sodelovanju kumanskega kralja Kutena (Kotony) in njegove bojevnike. Kmalu zatem so se po Ogrski začele širiti govorice, da so Kumani mongolski agenti, po drugi strani pa jih je Batu kan obsojal zaradi bega na Ogrsko in jih imel za upornike in izdajalce Mongolskega cesarstva. Zaradi teh govoric je nekaj razgretih ogrskih plemičev napadlo Kumane in ubilo njihovega kralja. Kumani so pobegnili proti jugu in po poti ropali, uničevali in pobijali presenečeno ogrsko prebivalstvo. Kmalu zatem so se z Ogrske umaknile tudi avstrijske čete, češ »da gredo na zahod po dodatno pomoč« in Madžari so ostali sami.
Ogrska vojska je brez težav prišla do reke Hornád, kjer se je 10. aprila 1241 utaborila. Mongoli so jih že naslednjo noč začeli napadati in kmalu je postalo jasno, da bodo Madžari bitko izgubili. Kralj je s pomočjo svoje telesne straže pobegnil, njegovo vojsko pa so Mongoli brez usmiljenja pobili ali pa je na begu utonila v reki.
Mongoli so po bitki sistematično zasedli Veliko madžarsko nižino, pobočja severnih Karpatov in Transilvanijo. Povsod, kjer so naleteli na odpor, so neusmiljeno pobili vse prebivalstvo. Če se prebivalstvo ni upiralo, so moške prisilili v službovanje v mongolski vojski. Nekaj deset tisoč prebivalcev se je umaknilo za zidove redkih utrdb, gozdove ali močvirja ob rekah. Mongoli so nato obrnili proti zahodni Evropi in celo poletje morili prebivalstvo na zasedenih ozemljih.
Mongoli so svoje vojaške pohode vedno začenjali zgodaj spomladi, tokrat pa so v nasprotju s tradicijo krenili na pohod pozimi. Prekoračili so Donavo in nadaljevali svojo sistematično okupacijo Panonske nižine, dokler niso prišli do avstrijske meje in Jadranskega morja. V tistem času je bila Hrvaška že od leta 1091 del Ogrskega kraljestva.http://www.thefreedictionary.com/croatiahttp://www.korcula.net/history/mmarelic/byzant.htm
Mongoli so na Ogrskem postavili svoje darugačije in v imenu kagana kovali svoj denar.Prawdin, Michael & Chaliand, Gerard. (2005). The Mongol Empire: Its Rise and Legacy. Transaction Publishers, str. 268. Mihael Pravdin trdi, da je Batu kan Bélovo kraljestvo kot apanažo dodelil Orda kanu. Zaradi pokolov in kasnejših epidemij je umrlo 20-40% prebivalcev.
Mongoli so prevzeli oblast v skoraj celem kraljestvu, večjih utrjenih mest, kot so Fehérvár, Esztergom, Veszprém, Tihany, Győr, Pannonhalma, Moson, Sopron, Vasvár, Újhely, Zala, Léka, Pozsony - (današnja Bratislava), Nitra, Komárom, Fülek in Abaújvár pa niso mogli zavzeti.
Spomladi leta 1242 je zaradi pretiranega popivanja umrl veliki kan Ögedej, zato se je Batu kan, ki je bil eden od kandidatov za mongolski prestol, s svojo vojsko vred vrnil v Azijo. Pred odhodom je ukazal poboj vseh vojnih ujetnikov in za seboj pustil popolnoma razdejano in izumrlo vzhodno Evropo.
Zaradi Ögedejeve smrti in Batu kanovega odhoda je zahodna Evropa ostala nedotaknjena. Nekateri madžarski zgodovinarji trdijo, da je Evropo rešilo njihovo dolgotrajno upiranje Mongolom, mnogo zahodnoevropskih zgodovinarjev pa to trditev zavrača. Ti zgodovinarji trdijo, da so Mongoli zapustili Ogrsko po svoji volji in ne zaradi upiranja Madžarov. Drugi evropski in ameriški zgodovinarji se sprašujejo, ali so Mongoli sploh zmogli in želeli nadaljevati prodor v Evropo zahodno od Panonske nižine, predvsem zaradi logistike in velikega števila konj, ki so jih morali vzdrževati, da so obdržali svojo strateško mobilnost.
Madžari so se iz mongolskega vpada naučili, da so Mongoli uničili predvsem podeželje, trdnjave in utrjena mesta pa so preživela. Da bi v prihodnje povečali svojo obrambno sposobnost, so začeli graditi trdnjave ne samo na mejah, ampak tudi v notranjosti države. V drugi polovici 13. stoletja in v celem 14. stoletju so ogrski kralji podarjali vedno več kraljeve zemlje plemičem pod pogojem, da zgradijo trdnjave in poskrbijo za svojo varnost.
Hrvaško kraljestvo 150px|thumb|left|Trdnjava Klis Hrvaško kraljestvo je bilo med mongolskimi vpadi v personalni uniji z Ogrskim kraljestvom, kateremu je vladal kralj Béla IV..