Španska državljanska vojna oziroma Španska revolucija je bila državljanska vojna med leti 1936 in 1939 v Drugi španski republiki med dvema političnima stranema; levo, ki jo je sestavljala Ljudska fronta pod okriljem Druge Španske republike in je bila sestavljena iz socialističnih, komunističnih, separatističnih, anarhističnih ter republikanskih političnih frakcij; in desno nacionalistično, ki so jo sestavljali falangisti, monarhisti, konservatisti in tradicionalisti, ki jih je kasneje vodil general Francisco Franco. Zaradi tedanjih političnih okoliščin se konflikt obravnava kot spopad družbenih slojev, religij, spopad med diktaturo in republikansko demokracijo, revolucijo in protirevolucijo in spopad med fašizmom in komunizmom. Ameriški veleposlanik v Španiji je konflikt označil za »pomerjanje obleke« pred drugo svetovno vojno. V konfliktu so zmagale Francove nacionalistične sile, ki so utrdile Francovo diktaturo do njegove smrti leta 1975.
Stanje pred vojno in njeni začetki
Struktura španske družbe ter razredna nasprotja med Prvo in Drugo republiko Španija je do 19. stoletja veljala za eno izmed največjih velesil starega in novega sveta. V tem času je imela okoli 11 milijonov prebivalcev – 8 milijonov so predstavljali delavci, 2 mio. srednji razred, 1 mio. pa veliki zemljiški posestniki, duhovščina, vojska, intelektualci in uradništvo.
Leta 1868 so ljudske vstaje odnesle kraljico Izabelo II., ki jo je nasledil kralj Amadeo II., a je ta leta 1873 abdiciral. Tako se je razglasila Prva republika. Njena vlada ni bila sposobna izpeljati obljubljenih reform, tako se je Prva republika končala leta 1874. Republiki je sledila liberalna monarhija in vrnitev plemiške družine Bourbonov, ki se je pričela decembra 1874. Monarhiji so nasprotovali karlisti in anarhisti. Tovrstno nasprotovanje se je nadaljevalo še v 20. stoletje.
V 20. stoletju je Španija veljala za izrazito kmetijsko deželo, saj se je s poljedelstvom ukvarjalo več kot 70 % delovno aktivnega prebivalstva. Kmečko prebivalstvo je živelo predvsem na jugu Španije. To je bilo primorano obdelovati velika zemljišča veleposestnikov, ki so imeli tudi pretežno politično oblast. Sledila je urbanizacija in praznjenje podeželja, veliko kmetov se je bodisi selilo v mesta bodisi v Latinsko Ameriko. Industrija je bila omejena na sever Španije z raznimi tekstilnimi tovarnami v Kataloniji ter železarstvom in ladjedelništvom v Baskiji. Tu in na posameznih agrarnih območjih v Asturiji sta obstajala meščanski sloj ter delavski razred. Drugje je Španija zaostajala in je bila neproduktivna.
Po prvi svetovni vojni, v kateri je bila Španija nevtralna, so se gospodarske razmere še poslabšale. Državo je leta 1929 prizadela velika gospodarska kriza in razne carinske zapore, ki so onemogočile prost pretok izdelkov. Sledil je kolaps notranjega trga. Nezadovoljno špansko ljudstvo je s pomočjo vojske neuspešno poskušalo odstaviti takratno špansko vlado. V takratno politiko so se vmešavali tudi vojaški častniki z močnimi elitističnimi občutki. Ti so bili glavni zagovorniki oligarhije ter nasprotniki razvoja države, močno pa so se po robu postavili tudi revoluciji. Kralj je zaradi razmer s podporo vojske pričel pripravljati državni udar, saj je bil mnenja, da bo vojaška diktatura zaščitila njegovo vladavino pred vse močnejšimi republikanskimi in komunističnimi silami.
Politična desnica je v odgovor na politično udejstvovanje politične levice (Komunistična stranka Španije) poskušala uvesti diktaturo. 13. septembra 1923 je tako general Primo de Rivera sporazumno s kraljem izvedel državni udar, ukinil takratni španski parlament ter uvedel vojaško monarhistično diktaturo, ki se je ravnala po vzoru Mussolinijevega fašizma. S slednjim je tako še istega leta podpisal sporazum o prijateljstvu med Italijo in Španijo, imel pa je tudi podporo Cerkve, vojske in nove nestrankarske organizacije Španske domovinske zveze. Primo de Rivera je nemoteno vladal vse do leta 1930, ko je odstopil. Zamenjala sta ga admiral Juan Batista Aznar-Cabas in general Damaso Berenguer. Zaradi majhne podpore monarhiji v mestih je takratni kralj Alfonzo XII. aprila 1931 razpisal volitve, na katerih so zmagali republikanci. Po odstopu Cabasove vlade je Alfonzo XII. pobegnil v tujino, razglašena je bila Druga španska republika. Ta je ostala do pričetka državljanske vojne.
Druga republika (1931–1939) Za razliko od prve se je Druga republika obdržala nekoliko dlje – trajala je osem let, in sicer od leta 1931 – 1939. Leta 1931 je Španija dobila novo ustavo – s tem je država postala demokratična republika delavcev vseh razredov. Med drugim je ustava uvedla enakost med spoloma, svobodo veroizpovedi, ločitev zakonske zveze, ukinitev privilegijev za plemiče, ločila je cerkev od države in od šolstva, hkrati pa razpustila tudi jezuitski red ter ukinila državno podporo za plače duhovnikov. Proti izobraževalni vlogi cerkve so uvedli brezplačno, obvezno in laično izobraževanje. Cerkev je tako pristopila na stran upornikov, ter kasneje v celoti začela podpirati frankizem. Ti ukrepi pa so sprožili tudi močno reakcijo predvsem na klerikalni strani, ki je med drugim dobivala podporo Vatikana, ki je bil močno uperjen proti reformam nove ustave, ki so bili naperjeni proti cerkveni in oligarhični oblasti. Tako ni nič čudnega, da se je Druge republike prijelo ime sovražnica vere in krščanstva.
Nezadovoljstvo na desničarski strani je začelo naraščati hkrati pa tudi strah, da bi z novo ustavo bili sprejeti zakoni, ki bi delali v prid delavcem in kmetom po eni strani, po drugi pa delovali v izgubo oligarhom, ki bi lahko izgubili svoje posesti. Kljub agrarni reformi iz leta 1932 se je upornost kmetov večala, saj so se spremembe odvijale dokaj počasi. Nezadovoljen pa je bil tudi industrijski proletariat, ker se je kljub reformam vse bolj povečevala brezposelnost. Leta 1934 so vojaški krogi ustanovili Špansko vojaško zvezo, katere cilj je bil zrušiti republiko ter uveljaviti vojaško diktaturo. Vlada je proti vojski sicer želela sprejeti določene ukrepe, vendar je zaradi neizpolnjenih obljub izgubila zaupanje množic, posledično pa tudi večino v Cortesu, španskem parlamentu. V tem času se je v Nemčiji krepil nacizem, na oblast pa je prišel Adolf Hitler. Med vojno samo sta Mussolini in Hitler veliko pomagala Francu in njegovim priležnikom ter jim pošiljala orožje in drugo pomoč. Ljudski fronti pa je po drugi strani pomagala Sovjetska zveza. Po Stalinovi politiki so si prizadevali ohraniti regularno vojsko ter preprečiti sleherni poskus revolucionarne vojne, saj so upali na zavezništvo proti fašističnim državam.
Leta 1933 so na volitvah zaradi izgube podpore levičarske stranke doživele hud poraz; tokrat je zmagala desnica. Največjo vlogo je prevzela konservativna katoliška stranka CEDA, katere glavni cilj je bilo preoblikovati republiko v katoliško državo. V naslednjih dveh letih, ki ju republikanci kličejo črno dvoletje, je desnica odpravila republikanske reforme rdečega dvoletja (1931 – 1933), ki so bile izvedene pod vodstvom republikancev. Reforme so se dotikale verskega, izobraževalnega, regionalnega in socialnega področja. Slabšanje socialnih razmer je leta 1934 privedlo do upora v Asturiji, ki velja za prvo delavsko zavezništvo v praksi. Po mnenju delavskega in meščanskega razreda pa je bil upor bolj kot karkoli druga državljanska vojna. V prvi vrsti je bil mišljen kot proletarska revolucija ter protest na madridski fašizem. Spremljali so ga napadi na civilne garde, cerkveno lastnino, samostane in druge javne stavbe. Madridska vlada je to revolucionarno gibanje morala ustaviti. Tako je odobrila vojaški poseg tujske legije in španskih maroških čet, na čelu katerih je bil general Franco, ki je po štirinajstih dnevih upor krvavo zadušil. Stanje se je pripravljalo na državljansko vojno.
Po vstaji je bila večina sindikatov potisnjenih v ilegalo, njihovo vodstvo pa je po večini pristalo v zaporih. V tem času je postopoma začela okrevati levica, ki se je pripravljala na združitev s socialisti in katerih glavni cilj je bil napad na fašizem. V času njene krepitve so mnogi desničarski skrajneži (falangisti/fašisti in monarhisti) očitali delovanje desnice, češ, da je zapravila dobro priložnost, da bi levico pokončala enkrat za vselej in sicer z vojaškim udarom. Razlog, zakaj desnica ni ukrepala sproti, tiči verjetno v tem, da je katoliška stranka CEDA bila popolnoma prepričana, da lahko levico premaga na volitvah. In ravno te parlamentarne volitve, ki so pomenile tudi preplet različnih interesnih gibanj, tako na levici kot na desnici, so utrdile in potrdile neverjetno polarizacijo španske družbe, hkrati pa so bile usodne za nadaljnji potek dogodkov v španski zgodovini.
Parlamentarne volitve 16. februar 1936
Zahteve Ljudske fronte po vnovični uveljavitvi politike ter po drugi strani zahteve desnice po radikalnih spremembah so močno kazale na nesposobnost soobstoja obeh političnih strank. Po mnenju levice bi zmaga desnice vodila naravnost v fašizem, za desnico pa bi zmaga levice, se pravi Ljudske fronte, pomenila brezbožno boljševistično revolucijo.
Vsesplošno prepričanje je temeljilo, da rešitev na nek način tiči ravno v Ljudski fronti, saj bi naj predstavljala garant za korenite spremembe in socialne reforme, hkrati pa tudi za zaustavitev vse močnejše desnice in fašizma. Na volitvah je tako zmagala Ljudska fronta, a se je po drugi strani že krepilo nezadovoljstvo konservativnih sil in vojaških enot. Interesi le-teh so sovpadali z vojaškimi vrhi in nasprotniki republike (alfonzisti in karlisti), saj se vsi našteti nikakor niso mogli sprijazniti z obstojem republike in njene liberalno-demokratične narave. Desnica je tako trdila, da volitve nikakor niso bile pravilne, saj njihov izid ne more odražati realnega stanja v državi, hkrati pa je pripravljala upor proti izvoljeni Ljudski fronti. Podporo pa je desnica našla tudi v Španski falangi, ustanovljeni leta 1933, ki je veljala kot nek skupen element vseh desničarskih pristašev – falanga je namreč zagovarjala obrambo tradicionalnih španskih institucij, blizu pa je bila tudi nemškemu nacizmu ter italijanskemu fašizmu. Njen program je bil sestavljen iz 26 točk ter je bil izrazito fašistične narave; narekoval je namreč radikalno agrarno reformo, predlagal nacionalizacijo bank in železnic ter republikancem očital plašnost pred oligarhijo. Drugačen je bil le njen odnos do Cerkve, do katere goji neizmerno spoštovanje vsak falangist, četudi ateističen, ter ki v njej vidi zgodovinski ideal Španije. Voditelj falange in njen ustanovitelj je bil José Antonio, mlad in šarmanten Andaluzijec, očarljiv v vseh pogledih ter širokega srca, s čimer mu je uspelo pregovoriti še tako zagrizenega nasprotnika v pripadnost njegove stranke. Glavni cilj falangizma pa vsekakor ne sovpada s simpatičnostjo njegovega voditelja, saj je njegov glavni cilj boj proti marksističnim organizacijam z uporabo ustrahovanja, nasilja in orožja.