Prva, druga in tretja samnitska vojna so bile vojne med zgodnjo Rimsko republiko, ki se je borila za oblast v Italiji, in plemeni v Samniju v srednji Italiji. Trajale so več kot pol stoletja in se končale s porazom Samnitov. Samniti so obvladovali Apenine jugovzhodno od Lacija in so bili eni od najmočnejših nasprotnikov zgodnje Rimske republike.
Ozadje Samnitski gorjani so si več stoletij prizadevali, da bi si na silo utrli pot do ravnin med Apenini in sredozemsko obalo. Etruščani in Latinci so jim to vedno uspešno preprečili, zato se niso širili proti Laciju, ampak proti vzhodu in jugovzhodu. V Kampaniji so se navadili na bolj udobno življenje in postali manj bojeviti in zato slabše pripravljeni na vojno kot njihovi hribovski sorodniki. Sredi 4. stoletja pr. n. št. so svoje civilizirane predhodnike v Kampaniji preplavili Samniti z Apeninov. Dlje proti vzhodu in jugu so Lukanci in Bruti pritiskali na grške kolonije v Veliki Grčiji. Vse so zanimali predvsem pašniki za njihovo živino, ki so bili že zasedeni. Grški kolonisti so na pomoč poklicali Epir, Kampanjci pa Rim, ki je njihovi prošnji ustregel.
Diodor in Livij poročata, da so Rim in Samniti leta 354 pr. n. št. sklenili mirovno pogodbo,Diodor, xvi.45.7.Livij, vii.19.3–4. mirovnih pogojev pa ne navajata. Sodobni zgodovinarji domnevajo, da so za mejo med svojima interesnima sferama določili reko Liris.
Prva samnitska vojna (343-341 pr. n. št.) Edini ohranjeni vir, ki opisuje celoten potek prve samnitskeo vojno, je Livij. Dve zmagi iz tega obdobja sta tudi na seznamu rimskih zmag Fasti Triumphales,Fasti Triumphales, str. 95. Pridobljeno dne 27. junija 2014. objavljenem okoli leta 12 pr. n št.. Nekatere dogodke, ki jih opisuje Livij, opisujejo tudi drugi avtorji.
Izbruh Livijev opis dogodkov Po Liviju se prva samnitska vojna ni začela zaradi neposredne sovražnosti med Rimom in Samniti, ampak zaradi drugih dogodkov.Livij, vii.29.3 Vojno je sprožil neizzvan napad Samnitov na Sidicine,Livij, vii.29.4. pleme v severni Kampaniji s središčem v Teanu Sidicinu.Oakley (1998), str. 289. Ker se jim Sidicini sami niso mogli upreti, so za pomoč zaprosili Kampanjce.Livij, vii.29.4.
Kampanjsko ligo je vodila mestna država Kapua, ki je bila zaradi bogastva Kampanije najbolj razkošno mesto antične Italije. Sidicini so, tako kot Samniti, govorili oksijski jezik.Salmon (1967), str. 33, 195. Livij piše, da so bojeviti Samniti na sadicinskem ozemlju premagali Kampanjce in nato obrnili svojo pozornost proti Kampaniji. Najprej so zasedli hribovje Tifata nad Kapuo in se nato spustili v dolino med hribi in Kapuo.Livij, vii.29.5–6. Tam so še drugič porazili Kampanjce in jih pregnali za obzidje Kapue. Drugi poraz je prisilil Kampanjce, da so zaprosili za pomoč Rimljane.Livij, vii.29.5–7.
V Rimu so kampanjskim ambasadorjem dovolili vstop v senat, kjer so v svojem govoru predlagali zavezništvo med Rimom in Kapuo. Omenili so, da bi njihovo veliko bogastvo koristilo Rimu, in poudarili, da mirovna pogodba s Samniti Rima ne zavezuje, da ne bi mogli skleniti pogodbe tudi s Kampanjci. Rim so opozorili, da bodo brez njihove pomoči Kampanijo osvojili Samniti, Kampanjci pa bodo morali v tem primeru podpreti Samnite, namesto da bi podprli Rimljane.Livij, vii.30.1–23. Po razpravi o njihovem predlogu je senat sklenil, da pogodbe s Samniti ne more razdreti in je njihov predlog zavrnil. Livij, vii.31.1-2. Ko so ambasadorji izvedeli za njihov sklep, so skladno z navodili Kampanijo in Kapuo brezpogojno predali Rimljanom. Livij, vii.31.3–5. Senatorji so po njihovi brezpogojni vdaji sklenili, da morajo Kampanijo in Kapuo kot svojo posest braniti pred napadi Samnitov.Livij, vii.31.6–7.
K Samnitom so poslali odposlance, ki so jih seznanili s sklepi senata in zahtevali, da v skladu z mirovno pogodbo ne napadajo ozemelj, ki so postala rimska posest. V imenu senata in rimskega ljudstva so samnitski Državni zbor uradno opozorili, da sta Kampanija in Kapua odslej rimski.Livij, vii.31.8–10. Odposlanci so dobili brezkompromisen odgovor, da se Samniti ne bodo vojskovali samo proti Kapui, ampak da bo njihova vojska napadla in opustošila tudi Kampanijo. Livij, vii.31.11–12. Ko so novice prišle do Rima, so Rimljani v Samnij poslali svoje feciale z zahtevo, da obnovijo mirovno pogodbo. Ko so Samniti njihovo zahtevo zavrnili, jim je Rim uradno napovedal vojno. Livij, vii.32.1–2.
Sodobni pogledi Točnost Livijevih spisov je za sodobne zgodovinarje sporna. Pripravljeni so sprejeti, da je njegova poenostavljena pripoved o tem, kako je prišlo do vojne med Sidicini, Kampanjci in Samniti, vsaj v obrisih zgodovinsko točna.Salmon (1967), str. 201.Cornell (1995), str. 347.Oakley (1998), str. 285.Forsythe (2005), str. 288. Motiv za vdor Samnitov bi lahko bila sidicinska trdnjava Teanum, ki je nadzirala za regijo pomembno prometno križišče.Salmon (1967), str. 195.
Livij zatem piše, da bi se prva samnitska vojna lahko začela po naključju. Sidicini so živeli na samnitski strani mejne reke Liris. Glede na to, da se je rimsko-samnitska mirovna pogodba nanašala samo na srednji tok reke Liris in ne tudi na spodnjega, Rimljani verjetno niso bili pretirano zaskrbljeni nad usodo Sidicinov. Samniti so se z njimi lahko vojskovali brez strahu, da bi se v vojno vmešali Rimljani. Edini nepredvidljivi nasprotnik so bili Kampanjci, ki bi jih spodbudili Rimljani.
Mnogo zgodovinarjev s težavo sprejema zgodovinskost obiska kampanjske delegacije v Rimu, zlasti zato, ker Livij pravilno opisuje, da so se Kampanjci brezpogojno vdali Rimu.Salmon (1967), str. 197. Zavezništvo Kapue in Rima leta 343 pr. n. št. je manj sporno, ker takšen odnos potrjuje cela prva samnitska vojna.Oakley (1998), str. 286. Zgodovinarji so ugotovili podobnosti med dogodki, ki so pripeljali do prve samnite vojne in dogodki, ki so, po Tukididu, povzročili peloponeško vojno,Forsythe (2005), str. 284–285. vendar obstajajo tudi razlike.Oakley (1998), str. 294.
Tri rimske zmage thumb|left|250px| Samnitski vojaki z grobnega friza v Noli, 4. stoletje pr. n. št.
Po Liviju sta odšla na pohod proti Samnitom oba rimska konzula za leto 343 pr. n. št.. Mark Valerij Korv je s svojo vojsko odmarširal v Kampanijo, Avl Kornelij Kos pa v Samnij in se utaboril v Satikuli na meji Kampanije.Livij, vii.32.2. Rimljani so zmagali v treh bitkah s Samniti. V prvi je po celodnevnem trdem boju pri Kumi na Flegrejskih poljih zmagal Valerij.Livij, vii.32.2-.33.18. Druga bitka, v kateri so Samniti poskušali zvabiti konzula Kornelija Kosa in njegovo vojsko v past na gorskem prelazu, se je skoraj končala s katastrofalnim porazom Rimljanov. Rimljane je rešil Publij Decij Mus, eden od Kornelijevih vojaških tribunov, ki je z manjšim oddelkom vojakov poskušal osvojiti vrh hriba, s čimer je odvrnil pozornost Samnitov in omogočil rimski vojski beg iz pasti. Rimljani so se ponoči umaknili na varno in naslednje jutro nepričakovano napadli Samnite in jih premagali.Livij, vii.33.1-.37.3; Frontin. strat., i.5.14, iv.5.9; Cic. diu., i.51. Samniti se kljub temu niso vdali. Zbrali so vse svoje sile in začeli oblegati Suesulo na vzhodnem robu Kampanije. Mark Valerij je za seboj pustil pratež in s pospešenim maršem odšel proti Suesuli. Samniti so se medtem zaradi pomanjkanja zalog in podcenjevanja Rimljanov razpršili in iskali hrano. Valerij je izkoristil priložnost in najprej napadel slabo branjen tabor in zatem razgnal iskalce hrane. Livij, vii.37.4-.18.
Rimski uspehi so prepričali Falerijce, da so svojo pogodbo o štiridesetletnem premirju z Rimljani spremenili v trajno, Latinci pa so opustili načrte za vojno proti Rimu in krenili na vojni pohod proti Pelignom. Prijateljska mestna država Kartagina je v Rim poslala delegacijo s čestitkami za zmage in 25 liber težko krono za Jupitrov tempelj. Oba konzula sta slavila zmago nad Samniti:Livij, vii.38.1-3. Valerij 21., Kornelij pa 22. septembra 343 pr. n. št..
Sodobni zgodovinarji dvomijo v zgodovinsko točnost Livijevih opisov treh bitk. Ker so njegovi opisi iz tega obdobja večinoma svobodne rekonstrukcije njegovih virov, ni nobenega razloga, da bi bili ti opisi drugačni.Oakley (1998), str. 310. Število ubitih Samnitov in količina plena so očitno pretirani.Salmon (1967), str. 198; Oakley (1998), str. 358. Zgodovinarji opozarjajo tudi na številne podobnosti med zgodbo Publija Decija Musa in dogodkom, ki naj bi se zgodil na Siciliji med prvo punsko vojno leta 258 pr. n. št..Salmon (1967), str. 198; Oakley (1998), str. 332-333; Forsythe (2005), str. 288.
Salmon (1967) je odkril tudi več drugih podobnosti med pohodom leta 343 pr. n. št. in kasnejšimi dogodki, zato méni, da gre za podvajanje. Prva in druga samnitska vojna se začenjata s Kornelijevim pohodom na Samnij, način, kako so se Rimljani ujeli v past, pa je podoben slavni katastrofi v Kavdinski soteski leta 321 pr. n. št.. Sam pohod je podoben pohodu Publija Kornelija Arvina leta 306 pr. n. št. in Publija Decija Musa, sina heroja iz Satikule, leta 297 pr. n. št.. Salmon tudi méni, da bi obe zmagi Valerija Korva lahko bili podvajanji rimskih operacij proti Hanibalu na istem ozemlju leta 215 pr. n. št..Salmon (1967), str. 198-199. Rimske uspehe po drugi strani podpira Fasti Triumphales. Po Salomonovih rekonstrukcijah se je v resnici zgodila samo bitka na obrobju Kapue leta 343 pr. n. št., ki so je končala s tesno rimsko zmago.Salmon (1967), str. 201.
Oakley (1998) zavrača njegove trditve o podvajanju in se nagiba k trditvi, da so bile tri bitke. Samniti bi lahko do prihoda Rimljanov osvojili obsežno ozemlje v Kampaniji. Dve rimski zmagi bi lahko bili izid samnitskih napadov na Kapuo in Kumo, samnitska zaseda pa naj bi odražala gorat teren, na katerem se je vojna dogajala.Oakley (1998), str. 310-311. Decijeva zgodba, kakršna se je ohranila, se je zgledovala po zgodbi vojaškega tribuna leta 258 pr. n. št., čeprav bi Decij leta 343 pr. n. št. v resnici lahko opravil junaško dejanje, ki je kasneje postalo zgled za polepšano zgodbo.Oakley (1998), str. 333.
Forsythe (2005) méni, da je epizoda s Kornelijem Kosom in Decijem Musom izmišljena, deloma zato, da bi omogočila Decijevo imenovanje za konzula za leto 340 pr. n. št.. Decij je pred tem morda res opravil nekaj junaških dejanj, ki so ga kot prvega v njegovi družini privedla do položaja konzula, vendar se podrobnosti o njih niso ohranile. Kasnejši letopisci so namesto tega združili katastrofo v Kavdinski soteski in zgodbo vojaškega tribuna v povsem izmišljeno zgodbo, ki jo je kasneje povzel Livij. Zgodbi se razlikujeta po tem, da so v izvirni zgodbi Rimljani doživeli poraz in smrt, v drugi zgodbi pa noben Decijev vojak ni bil ubit in Rimljani so slavili veliko zmago.Forsythe (2005), str. 288.
Konec vojne O bojih v letu 342 pr. n. št. viri ne poročajo in se namesto tega osredotočajo na upor dela vojaštva. Po najpogostejši različici nadaljevanja vojne so Kampanjci zaprosili Rim za vojaške garnizije, ki bi jih čez zimo ščitile pred Samniti. Razkošno življenje Kampanjcev je rimske vojake tako premamilo, da so sklenili sami prevzeti oblast v Kampaniji. Načrt sta še pred izvedbo odkrila konzula za leto 342 pr. n. št. Kvint Servil Ahaja in Gaj Marcij Rutil. Zarotniki so v strahu pred kaznijo ustanovili svojo vojsko in krenili proti Rimu. Marku Valeriju Korvu, imenovanemu za diktatorja do rešitve krize, je uspelo prepričati upornike, da brez prelivanja krvi odložijo orožje, in uvesti vrsto gospodarskih, vojaških in političnih reform za reševanje njihovih težav.Livij, vii.38.4-42.7; D.H. xv.3.2-15; App. Samn. 1-2.