Rastlíne (znanstveno ime Plantae) so eno izmed kraljestev živih bitij in spadajo med evkarionte. Za rastline je značilno, da pridobivajo energijo za rast in delovanje organizma iz sončne svetlobe s pomočjo procesa fotosinteze, ki poteka v kloroplastih, poleg tega imajo njihove celice celične stene, grajene iz celuloze. Izjema so zajedavske rastline, ki so izgubile gene za klorofil in fotosintezo ter pridobivajo energijo iz drugih rastlin ali gliv. Večina rastlin je mnogoceličnih, razen nekaterih zelenih alg.
Zgodovinsko gledano je kraljestvo rastlin, tako kot v Aristotelovi biologiji, zajemalo vsa živa bitja, ki niso bila živali, vključno z algami in glivami. Kasnejše taksonomije so kraljestva opredelile podrobneje, zato danes glive in nekatere alge ne spadajo več med rastline. Glede na definicijo v tem članku rastline tvorijo klad Viridiplantae (zelene rastline), ki ga sestavljajo zelene alge in embriofiti (kopenske rastline), kot so rogovnjaki, jetrenjaki, mahovi, lisičjakovci, praprotnice, iglavci in druge golosemenke ter cvetnice. Če rastline določamo na podlagi genetskih značilnosti, te poleg zelenih rastlin vključujejo tudi rdeče alge in glavkofiti, ki skupaj tvorijo klad Archaeplastida.
Opisanih je približno 380.000 vrst rastlin, od tega jih večina, približno 260.000, tvori semena. Rastline so lahko zelo majhne, sestavljene iz ene same celice ali zelo velike kot najvišja drevesa. Zelene rastline proizvedejo velik del kisika, ki ga dihamo; sladkorji, ki jih ustvarijo, so vir energije za večino ekosistemov. Številni drugi organizmi, vključno z živalmi, se prehranjujejo neposredno z rastlinami ali pa so odvisne od organizmov, ki so odvisni od rastlinske hrane.
Žita, sadje in zelenjava so osnovna človeška hrana, ki jo ljudje pridelujejo že tisočletja. Ljudje uporabljajo rastline tudi za številne druge namene, kot so gradbeni material, okraševanje, pisalne pripomočke in v veliki meri za zdravila. Z rastlinami se znanstveno ukvarja botanika, ki je veja biologije.
Definicija
Taksonomska zgodovina V preteklosti so vsa živa bitja razvrščali v dve skupini: rastline in živali. To delitev je uvedel Aristotel (384–322 pr. n. št.), ki je v svoji biologiji razlikoval med bitji, glede na vrsto njihove »duše« – živali naj bi imele »čutečo dušo«, rastline pa le »vegetativno dušo«. Aristotelov učenec Teofrast je nadaljeval njegovo delo na področju taksonomije in klasifikacije rastlin. Veliko kasneje je Linnaeus (1707–1778) postavil temelje sodobnega znanstvenega klasifikacijskega sistema, vendar je ohranil delitev na dve kraljestvi. Rastlinsko kraljestvo je poimenoval Vegetabilia.
Alternativni koncepti Ko za določeno skupino organizmov ali taksonov uporabljamo ime Plantae ali rastlina, se to običajno nanaša na enega izmed štirih možnih konceptov. Ti koncepti so: Ime(na) Obseg Organizacija Opis Kopenske rastline, znane tudi kot Embryophyta (embriofiti). Plantae sensu strictissimo Mnogoceličarji Rastline v najožjem pomenu vključujejo jetrenjake, rogovnjake, mahove in višje rastline, kot tudi fosilne rastline, podobne današnjim preživelim skupinam, izključujejo pa alge in ostale »nižje« skupine (npr.: Metaphyta Whittaker, 1969, Plantae Margulis, 1971). Zelene rastline, znane tudi kot Viridiplantae, Viridiphyta, Chlorobionta ali Chloroplastida Plantae sensu stricto Nekaj enoceličarjev, nekaj mnogoceličarjev Rastline v ožjem pomenu vključujejo zelene alge in kopenske rastline, ki so iz njih izšle, vključno z parožnicami (Charales). Razmerja med rastlinskimi skupinami še niso v celoti razjasnjena, zato se tudi njihova poimenovanja precej razlikujejo. Klad Viridiplantae obsega organizme, ki imajo celulozo v celičnih stenah, vsebujejo klorofil a in b ter imajo plastide, obdane z dvema membranama, ki omogočajo fotosintezo in shranjevanje škroba. Ta klad je glavni subjekt tega članka (npr. Plantae Herbert Copeland, 1956). Archaeplastida, znan tudi kot Plastida ali Primoplantae Plantae sensu lato Nekaj enoceličarjev, nekaj mnogoceličarjev Rastline v širšem pomenu vključujejo zgoraj navedene zelene rastline ter rdeče alge (Rhodophyta) in glavkofite (Glaucophyta), ki shranjujejo floridejski škrob zunaj plastidov, v citoplazmi. Ta klad zajema vse organizme, ki so pred davnimi časi pridobili primarne kloroplaste neposredno s fagocitozo cianobakterij (npr. Plantae Cavalier-Smith, 1981).Stare definicije rastlin (zastarelo)Plantae sensu amplo Nekaj enoceličarjev, nekaj mnogoceličarjevRastline v najširšem pomenu so v starejših, danes zastarelih klasifikacijah vključevale tudi nesorodne skupine alge, glive in bakterije (npr. Plantae ali Vegetabilia Linnaeus 1751, Plantae Ernst Haeckel 1866, Metaphyta Haeckel, 1894, Plantae Whittaker, 1969). Evolucija Raznovrstnost sličica|Obalna sekvoja Sequoia sempervirens zraste v višino do 120 m. sličica|Lepotka Cosmarium botrytis, enoceličar. Obstaja približno 382.000 priznanih vrst rastlin, od katerih velika večina, približno 283.000, tvori semena za razmnoževanje. Spodnja tabela prikazuje ocene števila vrst različnih oddelkih zelenih rastlin (Viridiplantae). Približno 85–90 % vseh rastlin je kritosemenk (cvetnic). Različni projekti trenutno poskušajo zbrati zapise o vseh rastlinskih vrstah v spletnih zbirkah podatkov, kot je World Flora Online.
Velikost rastlin sega od enoceličnih organizmov, kot so lepotke (od premera) in pikozoje (manj kot premera), do največjih dreves (megaflora), kot sta obalna sekvoja (visoka do 120 m) in kritosemenka Eucalyptus regnans (visoka do 100 m).
So najrazličnejših oblik in imajo zelo raznovrstne življenjske navade. Tako na primer med rastline uvrščamo na vlažne življenjske razmere prilagojene mahove iz skupine jetrnjakov, pa tudi kaktuse, ki so sposobni preživeti puščavsko sušo in vročino. Med rastlinami najdemo koruzo in druge zeli, ki končajo svoj življenjski krog v enem samem letu, in orjaška mamutovčeva drevesa, ki živijo tisoče let. Prav zaradi velike pestrosti oblik so se lahko rastline prilagodile in preživele v različnih okoljih ter naselile skoraj vsa območja našega planeta.
+Pestrost živečih oddelkov zelenih rastlin (Viridiplantae) po številu vrst Neformalna skupina Ime oddelka Domače ime Št. živečih vrst Zelene alge Chlorophyta zelene alge (klorofiti)3800–4300 Charophyta zelene alge (npr. lepotke & parožnice)2800–6000 Bryophyte (briofiti) Marchantiophyta jetrenjaki6000–8000 Anthocerotophyta rogovnjaki100–200 Bryophytamahovi12000PteridophyteLycopodiophytalisičjakovci1200 Pteridophyta praprotnice11000 Spermatophyte (semenke) Cycadophyta sagovci160 Ginkgophytaginkovci1 Pinophytaiglavci630 Gnetophyta gnetovci 70 Magnoliophytacvetnice258650International Union for Conservation of Nature and Natural Resources, 2006. IUCN Red List of Threatened Species:Summary Statistics
Poimenovanje rastlin urejata Mednarodni kodeks nomenklature za alge, glive in rastline in Mednarodni kodeks nomenklature gojenih rastlin.
Evolucijska zgodovina Predniki kopenskih rastlin so se razvili v vodi. Pred približno 1,2 milijarde let so se na kopnem pojavile preproste alge, vendar so se prve kopenske rastline pojavile šele v ordoviciju, pred približno 450 milijoni let. Te rastline so imele raven organizacije podobno današnjim mahovom. Vendar pa fosili organizmov s sploščeno steljko v predkambrijskih kamninah nakazujejo, da so večcelični sladkovodni evkarionti obstajali že pred več kot milijardo let.
Primitivne kopenske rastline so se začele hitreje razvijati v poznem silurju, pred približno 420 milijoni let. Med fosili iz tega časa najdemo briofite, lisičjakovce in praproti. Njihova zgradba je dobro ohranjena v fosilih iz zgodnjega devonskega fosilnega depozita Rhynie chert. Te zgodnje rastline so se ohranile tako, da so okamenele v rožencu, ki je nastal v vulkanskih vročih vrelcih, bogatih s kremenom.
Do konca devona so rastline razvile skoraj vse osnovne značilnosti, ki jih poznamo danes, vključno s koreninami, listi in sekundarnim lesom v drevesih, kot je Archaeopteris. V karbonu so se razvili gozdovi v močvirjih, kjer so prevladovali lisičjakovci in preslice, ki so lahko dosegali velikost dreves. Pojavile so se zgodnje golosemenke, prve semenke. Permsko-triasno izumrtje je močno spremenilo ekosisteme. To je morda bil začetek razvoja cvetnic v triasu (pred približno 200 milijoni let). Iglavci so se širili od poznega triasa naprej in so v juri postali prevladujoč del flore.
Filogenija Leta 2019 so znanstveniki predlagali filogenetsko drevo, ki temelji na genomih in transkriptomih 1153 rastlinskih vrst. Uvrstitev skupin alg podpirajo filogenetske analize, ki temeljijo na sekvenciranih genomih vrst iz družin Mesostigmatophyceae in Chlorokybophyceae. Ta analiza obravnava tako »klorofitne alge« in »streptofitne alge« kot parafiletski skupini (navpične črte poleg diagrama filogenetskega drevesa), saj so kopenske rastline evolucijsko izšle iz teh skupin. Razvrstitev Bryophyta podpirajo tako Puttick et al. 2018, kot tudi novejše filogenetske analize, ki vključujejo sekvencirane genome rogovnjakov.
Fiziologija rastlin
Rastlinske celice
thumb|250x250px|Shema »tipične« rastlinske celice z označenimi sestavnimi deliRastlinske celice imajo posebne lastnosti, ki jih druge evkariontske celice (kot so živalske) nimajo. Med te lastnosti sodijo velika, z vodo napolnjena osrednja vakuola, kloroplasti in močna, prožna celična stena, ki je izven celične membrane. Kloroplasti so nastali iz nekdanje simbioze med nefotosintetsko celico in fotosintetskimi cianobakterijami. Celična stena, ki je večinoma zgrajena iz celuloze, omogoča rastlinski celici, da se napolni z vodo, ne da bi počila. Vakuola rastlinski celici omogoča, da spreminja svojo velikost, medtem ko količina citoplazme ostaja enaka.
Zgradba rastlin
sličica|Anatomija semenke. 1. Sistem poganjkov. 2. Koreninski sistem. 3. Hipokotil. 4. Brst. 5. Listna ploskev. 6. Internodij. 7. Zalistni brst. 8. Pecelj. 9. Steblo 10. Kolence. 11. Glavna korenina. 12. Stranske korenine. 13. Koreninski vrh. 14. Koreninska čepicaVečina rastlin je mnogoceličnih. Rastlinske celice se diferencirajo v različne tipe celic, ki tvorijo tkiva, kot je prevajalno tkivo s specializiranim ksilemom in floemom v listnih žilah in steblih, ter organe z različnimi fiziološkimi funkcijami. Korenine absorbirajo vodo in minerale, stebla zagotavljajo oporo ter prenašajo vodo in sintetizirane molekule, listi omogočajo fotosintezo, cvetovi pa so namenjeni razmnoževanju.
Listi so za rastline nekakšne tovarne za predelavo hrane. V listnih celicah so telesca, imenovana kloroplasti, kjer se s postopkom fotosinteze prideluje hrana. Kloroplasti vsebujejo zeleno snov, imenovano klorofil, ki daje rastlinam zelen videz. Rastline za fotosintezo potrebujejo vodo in ogljikov dioksid. Voda se dovaja po steblu v liste skozi osrednjo žilo in žilice. Odprtine na površju listov – listne reže, omogočajo izhlapevanje vode in sprejemanje ali sproščanje kisika. Listi rastlin so oblikovani zelo različno.
Cvetovi vsebujejo razmnoževalne organe rastline, dele, s katerimi bo pridelala semena, iz katerih bodo potem vzniknile nove rastline. Razmnoževalne organe obdajajo in varujejo venčni in čašni listi. Venčni listi so pogosto živo obarvani in dehteči, da privabljajo žuželke, ptice in druge živali, ki imajo pomembno vlogo pri razmnoževanju rastlin.
Steblo nosi liste in dovaja vodo iz korenin po njem se pretaka voda in hrana. Vsebuje svežnje cevk, ki jim pravimo žilno tkivo. Ločimo dve vrsti cevk: ksilemske (vodovodne) za dovajanje vode in floemske (sitaste) za dovajanje raztopljenih hranljivih snovi. Rastlina raste od končnega popka na vrhu vsakega stebla.