Mumbaj (izvorno Mumbai, Marathi मुंबई, nekdaj Bombaj) je mesto v Indiji, prestolnica zvezne države Maharaštra, ki je z okrog 14 milijoni prebivalcev drugo največje mesto na svetu, če pa upoštevamo celotno metropolitansko območje, je Mumbaj z 19 milijoni prebivalcev četrto največje tako območje na svetu. Leži ob zahodni obali Indije ob globokem naravnem pristanišču. Od sredine 18. stoletja je pomembno trgovsko središče, danes pa tudi finančna prestolnica Indije in središče zabavne industrije. V mestu je med drugim Bollywood, center indijske kinematografije.
V 16. stoletju so Portugalci poimenovali mesto Bom Bahia (dober zaliv), ki je bilo napačno prečrkovanje ime lokalne boginje Mumbadevi. Sčasoma se je popačilo v Bomaím. Britanci so to poangležili v Bombay. Od leta 1995 se mesto uradno imenuje Mumbai po lokalnem imenu.
Zgodovina Zgodnja zgodovina
Mumbaj je zgrajen na nekoč arhipelagu sedmih otokov: otok Bombaj, Parel, Mazagaon, Mahim, Colaba, Worli in otok Stare ženske (znan tudi kot Mali Colaba). Ni natančno znano, kdaj so bili ti otoki prvič naseljeni. Pleistocenski sedimenti, najdeni vzdolž obalnih območij okoli Kandivalija v severnem Mumbaju, kažejo, da so bili otoki naseljeni že od južnoazijske kamene dobe. Morda na začetku našega štetja ali morda prej jih je zasedla ribiška skupnost Koli.
V 3. stoletju pr. n. št. so bili otoki del Maurijskega cesarstva med njegovo širitvijo na jugu, ki mu je vladal budistični cesar Ašoka iz Magadhe. Jame Kanheri v Borivaliju so bile izkopane iz bazaltne kamnine v 1. stoletju našega štetja in so v antiki služile kot pomembno središče budizma v zahodni Indiji. Mesto je bilo takrat grškemu geografu Ptolemaju leta 150 našega štetja znano kot Heptanesia (starogrško: skupina sedmih otokov). Jame Mahakali v Andheriju so bile izklesane med 1. stoletjem pr. n. št. in 6. stoletjem našega štetja.
Med 2. stoletjem pr. n. št. in 9. stoletjem našega štetja so otoki prišli pod nadzor zaporednih avtohtonih dinastij: Satavahanov, zahodnih satrapov, Abhir, Vakataka, Kalačurijov, Konkan Maurj, Čalukj in Raštrakutov, preden so jim od leta 810 do 1260 vladali Šilahari. Nekatere najstarejše zgradbe v mestu, zgrajene v tem obdobju, so jame Jogešvari (med letoma 520 in 525), jame Elefanta (med 6. in 7. stoletjem), tempelj Valkešvar (10. stoletje) in rezervoar Banganga (12. stoletje).
Kralj Bhimdev je svoje kraljestvo v regiji ustanovil konec 13. stoletja in svojo prestolnico postavil v Mahikavatiju (današnji Mahim). Pathare Prabhuje, med najzgodnejšimi znanimi naseljenci mesta, je Bhimdev okoli leta 1298 pripeljal v Mahikavati iz Sauraštre v Gudžaratu. Delhijski sultanat je otoke priključil v letih 1347–48 in jih nadzoroval do leta 1407. V tem času so otoke upravljali muslimanski guvernerji Gudžarata, ki jih je imenoval Delhijski sultanat.
Otoke je kasneje upravljal neodvisni Gudžaratski sultanat, ki je bil ustanovljen leta 1407. Zaradi podpore sultanata so bile zgrajene številne mošeje, med katerimi je pomemben primer Hadži Ali Dargah v Vorliju. Ta veličastna stavba, zgrajena leta 1431, je poklon cenjenemu muslimanskemu svetniku Hadži Aliju. Od leta 1429 do 1431 so bili otoki vir sporov med Gudžaratskim sultanatom in Bahmanskim sultanatom Deccan. Leta 1493 je Bahadur Kan Gilani iz Bahmanskega sultanata poskušal osvojiti otoke, vendar je bil poražen.
Portugalska in britanska oblast
Mogulsko cesarstvo, ustanovljeno leta 1526, je bilo sredi 16. stoletja prevladujoča sila na Indijski podcelini. Sultan Bahadur Šah iz Gudžarata, ki se je vse bolj bal moči mogulskega cesarja Humajuna, je bil 23. decembra 1534 prisiljen podpisati pogodbo Bassein s Portugalskim imperijem. V skladu s pogodbo so bili Portugalcem ponujeni Sedem otokov Bombaja, bližnje strateško pomembno mesto Bassein in njegova odvisnost. Ozemlja so se kasneje 25. oktobra 1535 predala.
Portugalci so bili aktivno vključeni v ustanovitev in rast svojih rimskokatoliških verskih redov v Bombaju. Otoke so poimenovali z različnimi imeni, ki so končno dobila pisno obliko Bombaim. Med svojim režimom so otoke oddali v najem več portugalskim častnikom. Portugalski frančiškani in jezuiti so v mestu zgradili več cerkva, med katerimi so znane cerkev sv. Mihaela v Mahimu (1534), cerkev sv. Janeza Krstnika v Andheriju (1579), cerkev sv. Andreja v Bandri (1580) in cerkev Gloria v Byculli (1632). Portugalci so okoli mesta zgradili tudi več utrdb, kot so grad Bombay, Castella de Aguada (Castello da Aguada ali utrdba Bandra) in utrdba Madh. Angleži so se nenehno borili s Portugalci, ki so se borili za hegemonijo nad Mumbajem, saj so prepoznali njegovo strateško naravno pristanišče in naravno izolacijo od kopenskih napadov. Sredi 17. stoletja je naraščajoča moč Nizozemskega imperija prisilila Angleže, da so si pridobili postojanko v zahodni Indiji. 11. maja 1661 je poročna pogodba med Karlom II. Angleškim in Katarino Braganško, hčerko portugalskega kralja Ivana IV., otoke postavila v posest angleškega imperija kot del Katarinine dote Karlu. Vendar so Salsette, Bassein, Mazagaon, Parel, Worli, Sion, Dharavi in Wadala še vedno ostali pod portugalsko posestjo. Od leta 1665 do 1666 so Angleži pridobili Mahim, Sion, Dharavi in Wadalo.
V skladu s kraljevo listino z dne 27. marca 1668 je Anglija te otoke leta 1668 oddala v najem angleški Vzhodnoindijski družbi za letno plačilo 10 funtov. Prebivalstvo se je hitro povečalo z 10.000 leta 1661 na 60.000 leta 1675. Otoke so nato oktobra 1672 napadli Jakut Kan, muslimanski Koli, admiral Mogulskega cesarstva, Rickloffe van Goen, generalni guverner Nizozemske Indije, 20. februarja 1673 in Siddi admiral Sambal 10. oktobra 1673.
Leta 1687 je angleška Vzhodnoindijska družba preselila svoj sedež iz Surata v Mumbaj. Mesto je sčasoma postalo sedež bombajskega predsedstva. Po selitvi je bil Mumbaj postavljen na čelo vseh ustanov družbe v Indiji. Proti koncu 17. stoletja so otoki v letih 1689–90 ponovno utrpeli vpade Jakutskega kana. Portugalska prisotnost v Mumbaju se je končala, ko so Marati pod vodstvom Pešve Badžija Raoja I. leta 1737 zavzeli Salsette in leta 1739 Bassein.
Do sredine 18. stoletja se je Mumbaj razširil v pomembno trgovsko mesto, ki je sprejelo ogromen pritok migrantov iz vse Indije. Kasneje so Britanci 28. decembra 1774 zasedli Salsette. S pogodbo iz Surata (1775) so Britanci formalno pridobili nadzor nad Salsetteom in Basseinom, kar je povzročilo prvo anglo-maratsko vojno. Britanci so si s pogodbo iz Purandarja (1776) in kasneje s pogodbo iz Salbaija (1782), ki je bila podpisana za ureditev izida prve anglo-maratske vojne, brez nasilja zagotovili Salsette.
Od leta 1782 naprej se je mesto preoblikovalo z obsežnimi gradbenimi projekti, katerih cilj je bil združiti vseh sedem bombajskih otokov v eno samo združeno maso s pomočjo nasipa, imenovanega Hornby Vellard, ki je bil dokončan do leta 1784. Leta 1817 je britanska vzhodnoindijska družba pod poveljstvom Mountstuarta Elphinstona v bitki pri Khadkiju premagala Bajija Raoja II., zadnjega člana Maratha Pešve. Po njegovem porazu je skoraj celotna Dekanska planota prišla pod britansko oblast in bila vključena v Bombajsko predsedstvo. Uspeh britanske kampanje na Dekanu je pomenil konec vseh napadov domačih sil.
Do leta 1845 se je sedem otokov združilo v eno samo kopno s projektom Hornby Vellard z obsežno melioracijo zemljišč. 16. aprila 1853 je bila zgrajena prva indijska potniška železniška proga, ki je povezala Mumbaj s sosednjim mestom Thana (danes Thane). Med ameriško državljansko vojno (1861–1865) je mesto postalo glavni svetovni trg za trgovino z bombažem, kar je povzročilo razcvet gospodarstva, ki je posledično okrepil ugled mesta.
Odprtje Sueškega prekopa leta 1869 je Mumbaj spremenilo v eno največjih morskih pristanišč na Arabskem morju. Septembra 1896 je Mumbaj prizadela epidemija bubonske kuge, v kateri je bilo po ocenah 1900 smrtnih žrtev na teden. Iz Mumbaja je pobegnilo približno 850.000 ljudi, tekstilna industrija pa je bila močno prizadeta. Medtem ko je bilo mesto glavno mesto bombajskega predsedstva, je indijsko gibanje za neodvisnost leta 1942 spodbudilo gibanje »Zapustimo Indijo« in leta 1946 upor indijske kraljeve mornarice.
Neodvisna Indija
Po osamosvojitvi Indije leta 1947 je bilo ozemlje Predsedstva Bombaja prestrukturirano v državo Bombaj. Območje države Bombaj se je povečalo, potem ko je bilo več nekdanjih knežjih držav, ki so se pridružile indijski uniji, vključenih v državo. Mesto je nato postalo glavno mesto države Bombaj. Aprila 1950 so se občinske meje Mumbaja razširile z združitvijo primestnega okrožja Mumbaja in mesta Mumbaj v občino Veliki Mumbaj.
Gibanje Samjukta Maharaštra za ustanovitev ločene države Maharaštra, ki bi vključevala Mumbaj, je bilo na vrhuncu v 1950-ih. V razpravah v Lok Sabhi leta 1955 je Kongresna stranka zahtevala, da se mesto konstituira kot avtonomna mestna država. Odbor za reorganizacijo držav je v svojem poročilu iz leta 1955 priporočil dvojezično državo Maharaštra-Gudžarat z Mumbajem kot glavnim mestom. Odbor državljanov Bombaja, zagovorniška skupina vodilnih gudžaratskih industrialcev, se je zavzemala za neodvisen status Mumbaja.
Po protestih, v katerih je v spopadih s policijo umrlo 105 ljudi, je bila država Bombaj 1. maja 1960 reorganizirana po jezikovnih merilih. Retrieved on 12 November 2008. Gudžaratsko govoreča območja države Bombaj so bila razdeljena v državo Gudžarat. Država Maharaštra z Mumbajem kot glavnim mestom je nastala z združitvijo maratsko govorečih območij države Bombaj, osmih okrožij iz osrednjih provinc in Berarja, petih okrožij iz države Hyderabad in številnih knežjih držav med njimi. Kot spomenik mučenikom gibanja Samjukta Maharaštra je bil Florin vodnjak preimenovan v Hutatma Čovk (Trg mučenikov) in postavljen je bil spomenik.
V naslednjih desetletjih se je mesto in njegova predmestja močno širila. Konec 1960-ih sta bila obnovljena in razvita Nariman Point in Cuffe Parade. Vlada Maharaštre je 26. januarja 1975 ustanovila Upravo za razvoj metropolitanske regije Mumbaj (BMRDA) kot vrhovni organ za načrtovanje in usklajevanje razvojnih dejavnosti v metropolitanski regiji Mumbaj. Avgusta 1979 je Mestna in industrijska razvojna korporacija (CIDCO) v okrožjih Thane in Raigad ustanovila pobrateno občino New Mumbai, da bi pomagala pri razpršitvi in nadzoru prebivalstva Mumbaja. Tekstilna industrija v Mumbaju je v veliki meri izginila po obsežni veliki bombajski tekstilni stavki leta 1982, v kateri je stavkalo skoraj 250.000 delavcev v več kot 50 tekstilnih tovarnah. Mumbajske propadle bombažne tovarne so od takrat postale središče intenzivne prenove. Industrijski razvoj v Mumbaju se je začel, ko se je njegovo gospodarstvo začelo osredotočati na petrokemični, elektronski in avtomobilski sektor. Leta 1954 je Hindustan Petroleum naročil rafinerijo v Trombayu in rafinerijo BPCL v Mumbaju.
Pristanišče Džavaharlal Nehru, ki prevaža 55–60 % indijskega kontejnerskega tovora, je bilo odprto 26. maja 1989 na drugi strani potoka pri Nhava Ševi z namenom razbremenitve pristanišča Mumbaj in da bi služilo kot središče za mesto. Geografske meje širšega območja Mumbaja so se ujemale z občinskimi mejami širšega območja Mumbaja. 1. oktobra 1990 je bilo okrožje širšega območja Mumbaj razdeljeno na dve davčni okrožji, in sicer mesto Mumbaj in predmestje Mumbaj, čeprav ju je še naprej upravljala ista občinska uprava.