Tadž Mahal (hindijsko ताज महल, iz perzijskega/urdujskega تاج محل - krona palač) je razkošen mavzolej pri mestu Agra v Indiji, ki ga je dal v 17. stoletju zgraditi mogulski šah Džahan za svojo perzijsko ženo Mumtaz Mahal po rodu Arjumand Banu Begum (tudi Mumtaz-ul-Zamani), ki je umrla pri porodu štirinajstega otroka.
Tadž Mahal je izjemen primer mogulske arhitekture, ki je mešanica perzijske, osmanske, indijske in islamske arhitekture. Gradnja se je začela okoli leta 1632 in je bila končana okoli 1653 ter je zaposlovala na tisoče obrtnikov in rokodelcev. Arhitekti so delali pod cesarskim nadzorom. Med njimi so bili Abd ul-Karim Ma'mur Khan, Makramat Khan in Ustad Ahmad Lahauri ter kot glavni oblikovalec Lahauri.UNESCO advisory body evaluation.
Leta 1983 je bil Tadž Mahal vpisan na seznam Unescove svetovne dediščine kot »dragulj islamske arhitekture in kot zelo občudovan spomenik svetovne dediščine«.
Izvor in navdih Leta 1631 je bil šah Džahan, cesar v obdobju največjega razcveta Mogulskega imperija, hudo prizadet, ko je njegova tretja žena, Mumtaz Mahal, perzijska princesa, umrla pri porodu 14. otroka, Gauhara Begum. Gradnja Tadž Mahala se je začela leta 1632. Šahov dvorni kronist je zapisal, da je žalostna ljubezenska zgodba služila kot navdih za gradnjo grobnice Tadž Mahal. Glavni mavzolej je bil končan leta 1648, okoliške zgradbe in vrt pa pet let kasneje.
Tadž Mahal združuje oblikovalsko tradicijo perzijske in mogulske arhitekture. Posebej so se zgledovali po Timurjevih in mogulskih zgradbah, še posebej po grobnici Gur-e Amir (Timurjeva grobnica, praočeta dinastije Mogul) v Samarkandu, grobnicah Humajun in Itmad-ud-Daulah in šaha Džahana lastne mošeje Džama Masdžid v New Delhiju. Medtem ko so bile pred tem mogulske stavbe zgrajene predvsem iz rdečega peščenjaka, je šah Džahan spodbujal uporabo belega marmorja z vložki iz poldragih kamnov, tako da so zgradbe narejene pod njegovim okriljem dosegle novo raven uglajenosti.Chaghtai Le Tadj Mahal p. 146.,Copplestone, p. 166.
Lokacija Tadž Mahal se nahaja južno od mestnega obzidja mesta Agre. Babur, ustanovitelj mogulske dinastije je dal zgraditi prve mogulske vrtove Ram Bagh v Agri leta 1523. Po tem so postali vrtovi pomemben mogulski simbol moči, ki je spremenil pre-mogulske simbole kot je bila trdnjava. Pojav novih estetskih elementov, ki so kombinacija verskih elementov s strogim geometrijskim redom, so bili metafora za sposobnost Baburove kontrole nad sušnimi indijskimi ravnicami.Koch, str. 143. Babur je zavračal večino stilov, ki so jih uporabljalo v času dinastije Lodhi in poskušal ustvariti nov umetniški stil inspiriran s perzijskimi vrtovi in kraljevskimi tabori. Ram Bagh je bil obsežen kompleks vrtov in palač, ki so se raztezali več od kilometrov ob obali reke. Visoko in dolgo kamnito podnožje omejeno s prehodom med vrtovi in reko je postalo okostje za bodoči razvoj mesta Agra.Petruccioli, str. 358.-359.
V naslednjem stoletju se je koncept uspešnega vrtnega mesta ob reki razvil na obeh straneh reke Jamune. Kasnejši mogulski cesarji so zgradili obe obali in rekonstruirali trdnjavo Agre, ki je bila končana 1573 leta. Ko je šah Džahan zasedel prestol, je Agra štela okoli 700.000 prebivalcev, mesto pa je bilo velik trgovski center, vse zaradi prometne reke in cest, polno je bilo umetnikov, učenjakov in duhovnikov.
Agra je postala mesto z reko kot dominanto in se razvijala proti vzhodu, proti zahodni strani Jamune pa so se ob nasipih vrstila bogataška posestva. Glavne stavbe v mestu so se orientirale proti reki in tudi Tadž Mahal sodi v ta urbanistični kontekst, saj se nahaja z obeh strani reke.
Šah Džahan je odkupil zemljišče za Tadž Mahal od Maharadže Džai Singa, ki je odstopil zemljo v zameno za veliko palačo v središču mesta.</ref>Lahawri: Badshah Namah, 1. svezak, str. 403.
Gradnja Gradnja se je začela z zemeljskimi deli na površini veliki okoli 12.000 m² in je obsegala nasipavanje terena in ravnanje površine 50 m nad rečno obalo. Na področju mavzoleja in pristopih h grobnicam je bil teren nasut s kamenjem in prodom. Namesto uporabe odrov iz bambusa, so graditelji skonstruirali velike odre iz opeke, ki so bile tako velike, da so nadzorniki ocenjevali da bodo rabili več let, da jih bodo demontirali. Po eni od zgodb naj bi šah Džahan izdal nalog s katerim je dovolil prosto jemanje opek in tako so jih okoliški kmetje pograbili preko noči. Rampa iz nabite zemlje dolžine 15 km je bila zgrajena za transport marmorja in drugih materialov. Voda je bila do gradbišča črpana s pomočjo zapletenega sistema kanalov in vodnih zajetij, ki so se polnili s pomočjo živali.
Gradnja podnožja in grobnice je trajala okoli 12 let. Ostanek kompleksa so gradili še 10 let in ga končali v naslednjem vrstnem redu; minareti, džamija, džavab in Velika vrata. Ker so gradili etapno, datum dokončanja gradnje ni poenoten. Sam mavzolej je bil končan leta 1643.
Gradbeni material je bil nabavljen večinoma iz Indije in Azije. Za transport so uporabili preko 1000 slonov. Bleščeče bel marmor je bil iz Radžastana, jaspis iz Pandžaba, žad in kristal iz Kitajske. Turkiz je bil iz Tibeta, lapis lazuli iz Afganistana, safirji iz Šrilanke, karneol iz Arabije. Skupno je bilo vgrajenih 28 različnih dragih in poldragih kamnov.
Delovna sila - okoli 20.000 ljudi, je bila iz cele severne Indije. Kiparji so prišli iz Buhare, kaligrafi iz Sirije in Irana, zidarji iz južne Indije, kamnoseki iz Beludžistana, strokovnjaki za gradnjo stolpov in ostali, ki so obdelovali marmorne okraske.
Projektanti in graditelji thumb|Severni pogled preko reke Jamuna Kdo so bili glavni projektanti Tadž Mahala ni jasno, saj so se v islamskem svetu v tem času zasluge pripisovale predvsem mecenom in ne arhitektom. Glede na novejše vire se ve, da je bilo za gradnjo in nadzor zadolžen široki tim arhitektov. Viri navajajo, da je sam šah Džahan sodeloval pri izgradnji več kot katerikoli mogulski vladar pred njim, imel je dnevne sestanke z arhitekti in nadzorniki. Kronik Lahouri piše, da je šah Džahan »neredko dajal ali menjal ideje, ki so jih predlagali arhitekti in da je postavljal kompetentna vprašanja«Koch, str. 89.. Dva arhitekta sta bila imenovana; Ustad Ahmad LahauriBegley i Desai, str. 65. in Mir Abdul Karim. Ustad Ahmad Lahauri je postavil temelje Rdeče trdnjave v Delhiju, Mir Abdul Karim pa je bil priljubljen arhitekt Džahanovega predhodnika Džahangira. Omenja se kot nadzornik, kot tudi Makramat Han pri izgradnji Tadž Mahala.
Znani graditelji Tadž Mahala so: Ustad Ahmad Lahauri iz Irana, glavni arhitekt. Mir Abdul Karim iz Širaza (Iran), eden od glavnih nadzornikov. Ismail Afandi (Ismail Han) iz Osmanskega cesarstva, ki je konstruiral glavno kupolo mavzoleja in ga smatrajo za največjega graditelja kupol tedanjega časa. Iranca Ustad Isa in Isa Muhamed Efendi šolana pri Koce Mimara Sinana Agi iz Osmanskega cesarstva, sta imela ključno vlogo pri arhitektonskem dizajnuWilliam J. Hennessey - direktor Sveučilišta u Michiganu, Muzej umjetnosti, 1999.Marvin Trachtenberg i Isabelle Hyman: „Arhitektura: od pretpovijesti do postmodernizma“, str. 223.. Puru iz Benarusa (Iran), nadzorni arhitekt. Gazim Han iz Lahoreja, ki je vlil zlato fialo za mavzolej. Chiranjilal, kamnosek iz Delhija, izbran za glavnega kiparja in mojstra za mozaike. Amanat Han iz Širaza (Iran), glavni kaligraf katerega ime je zapisano na vhodu v Tadž MahalaBill Coles: It Never Disappoints; The Taj Mahal has the sort of majestic beauty that catches you unawares (The Wall Street Journal, 2006.). Muhamed Hanif, glavni nadzornik za zidarstvo. Mukarimat Han iz Širaza (Iran), glavni voditelj financ in dnevne proizvodnje.
Arhitektura Kompleks Tadž Mahala je razdeljen na pet delov: Terasa ob obali reke, ki vsebuje mavzolej, mošejo in džavab. Vrtovi Čarbag s paviljoni. Džilauhana, kjer je možna namestitev obiskovalcev grobnice in dve pomožni grobnici. Tadž Gandži, prvotno bazar in karavanseraj, danes samo ostanki. Vrt mesečine, severno od reke Jamune, kjer so velika vrata med džilauhano in vrtom. Nivo se počasi spušča v terasah od Tadž Gandžija do reke. thumb|center|800px
Mavzolej (rauza munauvara) Zunanjost 300px|right
Glavni elementi mavzoleja so: Fiala: višine 10 m in prvotno izdelana iz zlata, a so ga britanski kolonizatorji sneli in pretopili ter zamenjali z repliko iz brona„Taj Mahal - San u Mramoru“ (Ana Despot, Webgradnja.hr). Lotusovi okrasi: obrisi cveta lotosa so vrezane pri vrhu kupole. Kupola: imenovana amrud višine 75 m, značilna za islamsko arhitekturo in je perzijskega izvora. Tambur: valjasta baza kupole, ki predstavlja prehod med kupolo in bazo. Guldasta: dekorativne igle na robovih zidov. Chhatri: majhni paviljoni nad balkonom v obliki malih kupol. Robovi: nahajajo se med pravokotnimi paneli in nišami, okrašeni s kaligrafskimi napisi in geometrijskimi vzorci. Napisi: Stilizirani stihi iz Korana na glavnem oboku. Ivani: na vseh štirih vogalih je po šest niš (ivanov) razporejenih v dveh etažah. Paneli: okrasni pravokotni elementi na glavnih zidovih, ki obkrožajo glavni ivan.
Grobnica je osrednja zgradba celotnega kompleksa Tadž Mahal. Velika bela struktura iz marmorja stoji na kvadratnem podstavku, ki je prvotno meril 897,3 x 300 m in sestoji iz simetrične zgradbe z ivani in zaključena z veliko kupolo in fialo, skupaj visoko 75 m. Kot večina mogulskih grobnic, so osnovni elementi perzijskega izvora.
Osnovna struktura je v bistvu velika, več sobna kocka s posnetimi robovi, ki tvori nekakšen osmerokotnik, s stranicami približno 55 m. Tloris je popolnoma simetričen okoli štirih osi in razvrščen v slogu hašt bihišt. Na vsaki od teh stranic je ogromen ivan ali obokan vhod, z obeh strani obdan s podobno oblikovanimi ivani na dveh balkonih. Ta motiv se ponovi na vogalnih območjih, ki so povsem simetrično z vseh strani stavbe. Štirje minareti predstavljajo okvir grobnice, eden na vsakem vogalu. Zgradba ima štiri nadstropja. V glavnem prostoru sta sarkofaga z Mumtaz Mahal in šahom Džahanom, dejanski grobovi so etažo nižje.
Marmorna kupola, ki se dviga nad grobnico je najbolj spektakularna značilnost. Zgrajena je iz opeke, obložene z belim marmorjem, ki so ga pripeljali na vozovih z bikovsko vprego več kot 400 km daleč iz Makrane v Radžastanu. Njena višina je približno 35 m. Zaradi svoje oblike jo pogosto imenujejo čebulasta kupola ali amrud. Zgoraj je okrašena z okraski v obliki lotusa, kar služi tudi za poudarjanje njene višine. Ob glavni kupoli so štiri manjše kupole chhatri (kioski), ki stojijo na vogalih in posnemajo čebulno obliko glavne kupole. Njihove stebrne baze se odprejo skozi streho grobnice in zagotavljajo svetlobo v notranjosti. Visoke okrasne fiale (guldastas) izhajajo iz robov baznih zidov in vizualno poudarjajo višino kupole. Lotusov motiv se ponovi na manjših kupolah in fialah. Vse kupole so zaključene s pozlačenimi fialami, ki so mešanica tradicionalno perzijske in hindustanske dekoracije.
Notranjost thumb|right|Zaščitna rešetka ki obkroža kenotafe thumb|right|Kenotafi znotraj Tadž Mahala
Hierarhična doslednost celega kompleksa doseže svoj vrhunec v glavnem prostoru, ki vsebuje kenotafa šaha Džahana in Mumtaz Mahal. Mumtazin kenotaf je postavljen v geometrijsko središče zgradbe, šahov, ki je bil dodan naknadno, je od njene grobnice zahodno; podoben razpored je v drugih mogulskih grobnicah zgodnejše dobe (Itmad Ud Daulah)Koch, str. 152.-179.. Notranjost je v celoti iz marmorja, kenotafi so okrašeni z dragim kamenjem položenim v koncentričnih oktogonih. Tako oblikovanje je značilno za islamsko in indijsko kulturo kot važna duhovna in astrološka tematika. Komora je predstava rajskega vrta in vsebuje različno cvetje, rastlinje in arabeske ter kaligrafske napise thulutha in manjše nash črke.